Jedro

Odškodninska odgovornost države na podlagi 26. člena Ustave je skrajno sredstvo. Tožnika sta imela na podlagi prvega odstavka 286.b člena v povezavi z 349. členom ZPP dolžnost opozoriti sodišče, da se z udeležbo odvetnika četrte do šeste tožene stranke v ponovnem sojenju ne strinjata. Na ta način bi lahko dosegla drugačno stroškovno odločitev. Zaradi neizčrpanja razpoložljivih pravnih sredstev posledično ni mogoče govoriti o protipravnosti stroškovne odločitve.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže. II. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala, da jima plačajo: prva toženka solidarno s sedmim tožencem 228.434,33 EUR s pripadki (IV.1 točka izreka), druga toženka solidarno s sedmim tožencem 76.144,78 EUR s pripadki (IV.2 točka izreka), tretji toženec solidarno s sedmim tožencem 76.144,78 EUR s pripadki (IV.3 točka izreka), četrti toženec solidarno s sedmim tožencem 25.381,59 EUR s pripadki (IV.4 točka izreka), peti toženec solidarno s sedmim tožencem 25.381,59 EUR s pripadki (IV.5 točka izreka) in šesta toženka solidarno s sedmim tožencem 25.381,59 EUR s pripadki (IV.6 točka izreka). Tožnikoma je naložilo, da tožencem povrnejo pravdne stroške s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. do X. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je v prvem sojenju zavrnilo pritožbo tožnikov. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnika sta zoper odločitev, ki se nanaša na četrto do sedmo toženo stranko vložila predlog za dopustitev revizije glede zahtevkov, ki so nižji od 40.000,00 EUR. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 312/2018 z dne 14. 2. 2019 predlog prvega tožnika zavrnilo. Direktni reviziji tožnikov je s sklepom II Ips 262/2018 z dne 3. 10. 2019 ugodilo in odločitev sodišča druge stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe tožnikov zoper IV.1, IV.2. in IV3. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje v povezavi s stroškovno odločitvijo. V tem obsegu je zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. V drugem sojenju je sodišče druge stopnje po opravljenem naroku za glavno obravnavo pritožbo tožnikov zavrnilo in odločilo, da sta tožnika dolžna toženim strankam povrniti pravdne stroške, in sicer prvi toženki 4.372,96 EUR, drugi in tretji toženi stranki 2.712,79 EUR, četrti, peti in šesti toženi stranki vsaki po 1.708,48 EUR (V., VI. in VII. točka izreka) ter sedmi toženi stranki 5.705,20 EUR, v roku petnajstih dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila. Ocenilo je, da so utemeljeni pritožbeni stroški (nagrada za postopek in narok ter materialni stroški), ki so tožencem nastali po izdaji prve sodbe pritožbenega sodišča v prvem sojenju.

5. Prvi tožnik je v predlogu za izdajo popravnega sklepa trdil, da je sodišče druge stopnje v V., VI. in VII. točki izreka storilo očitno pisno napako, ker je četrti do šesti toženi stranki priznalo pravdne stroške.

6. Sodišče druge stopnje je predlog za izdajo popravnega sklepa zavrnilo. Pojasnilo je, da z institutom poprave sodbe ne more popraviti vsebinsko napačne stroškovne odločitve.

**Navedbe zahteve za varstvo zakonitosti**

7. Vrhovno državno tožilstvo je zoper sklep o stroških (V., VI. in VII. točko izreka odločitve sodišča druge stopnje) vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve. Zastavlja vprašanje: „Ali je za odpravo očitno napačne odločitve sodišča, ki jo sodišče izrecno prizna in s katero bi lahko stranki nastala škoda, pa nima niti sodišče niti stranke postopka na voljo nobenega sredstva, s katerim bi lahko napako odpravilo, dopustna zahteva za varstvo zakonitosti državnega tožilca, ki v javnem interesu zasleduje cilj, da se očitno napačna odločitev odpravi znotraj matičnega postopka.“

8. Z izpodbijano stroškovno odločitvijo je sodišče odločilo o stroških, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno v prvem sojenju. V sklepu II Cp 1869/2019 z dne 22. 2. 2021, s katerim je odločilo o predlogu prvega tožnika za izdajo popravnega sklepa, je napako priznalo. Ker je tožnikoma naložilo plačilo stroškov, ki se nanašajo na tožence, ki v ponovljenem postopku pred sodiščem druge stopnje niso sodelovali, je kršilo načelo pravnomočnosti. Očitno napačna odločitev sodišča krši 22. člen Ustave in slabi pravno varnost. Izkazana je bistvena kršitev po 12. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Skupni znesek neutemeljeno priznanih stroškov znaša 5.125,44 EUR. Stranki znotraj matičnega postopka nimata na voljo sredstva za odpravo napake. Z vsebinsko odločitvijo bi se zagotovila pravno varnost in bi odpadla možnost odškodninske tožbe na podlagi 26. člena Ustave. Vzpostavljanje podlag za nove sodne spore ni v javnem interesu.

**Odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti**

9. Četrta, peta in šesta tožena stranka predlagajo, da se zahteva primarno zavrže oziroma podredno zavrne. V konkretnem primeru ni mogoče govoriti o pravno pomembnem vprašanju ali hudi kršitvi prava. Izpodbijana odločitev ni napačna. Sodišče druge stopnje jim je v ponovljenem pritožbenem postopku vročilo poziv na podlagi drugega odstavka 351. člena ZPP z dne 30. 1. 2020. V pripravljalni vlogi z dne 20. 2. 2020 so v uvodu izpostavili, da je glede njih odločitev že pravnomočna in da vlogo podajajo zgolj iz previdnosti. Na izpostavljeno opozorilo se nista odzvala niti tožnika niti sodišče. V nadaljevanju so prejeli vabilo na narok za glavno obravnavo, ki so se ga udeležili. Njihovi udeležbi na naroku ni nihče nasprotoval. 10. Tožnika predlagata, da se zahtevi ugodi. Sklicujeta se na načelo pravne države. Njun položaj je bil poslabšan brez utemeljenega razloga. Izpodbijana odločitev nerazumno odstopa od ustaljene sodne prakse. Z zavrnitvijo zahteve bi Vrhovno sodišče prispevalo h kršitvi ustavnih pravic tožnikov. V nasprotnem primeru bosta primorana vložiti odškodninsko tožbo zoper državo.

**O dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti**

11. Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

12. Stroškovni sklep ne spada med sklepe, zoper katere je revizija dopustna po določbah 384. člena ZPP.1 Ker revizije zoper stroškovni sklep ni, se lahko vloži zahteva za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 385. člena ZPP). Zahtevo za varstvo zakonitosti tožilstvo vloži, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP (tretji odstavek 385. člena ZPP). Vrhovno sodišče po prvem odstavku 367.a člena ZPP dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Revizijo dopusti zlasti v primerih, če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna. Vrhovno sodišče je že v več zadevah poudarilo, da je odločitev o tem, ali zahteva vsebuje za pravni red kot celoto pomembna pravna vprašanja, prepuščeno Vrhovnemu sodišču. Kadar je presodilo, da pogoji iz 367.a člena ZPP niso izpolnjeni, je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo.2

13. Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da odgovor na v zahtevi zastavljeno vprašanje ne bi mogel imeti vpliva na odločitev o povrnitvi stroškov nagrade za pritožbeni narok. Zahteva v tem delu izhaja iz napačne predpostavke, da je sodišče druge stopnje z izpodbijano odločbo odločilo o pritožbenih stroških iz prvega sojenja. Odločitev o povrnitvi stroškov nagrade za narok pred sodiščem druge stopnje ne posega v odločitev pritožbenega sodišča v prvem sojenju. Ti stroški so četrti do šesti toženi stranki nastali po odločitvi pritožbenega sodišča v prvem sojenju. Gre za nove stroške, ki so nastali v drugem sojenju. Ker o njih še ni bilo odločeno z učinkom pravnomočnosti, izpodbijana odločitev ne posega v načelo pravnomočnosti iz 158. člena Ustave.

14. Z navedbami iz odgovora na zahtevo tožnika nedopustno preskakujeta pravna sredstva. Prvi odstavek 286.b člena ZPP določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

15. Sodišče druge stopnje je v drugem sojenju poziv pravdnim strankam na podlagi drugega odstavka 351. člena ZPP z dne 30. 1. 2020 vročalo vsem pravdnim strankam. Četrta do šesta tožena stranka so po odvetniku sporočile, da je odločitev zoper njih pravnomočna in da iz previdnosti podajajo obrazložen odgovor. Kasneje je njihov odvetnik prejel vabilo na narok za pritožbeno obravnavo, ki se ga je 28. 9. 2020 udeležil. Na naroku je podal pravna naziranja ter zaslišanemu prvemu tožniku zastavljal vprašanja.

16. Odškodninska odgovornost države na podlagi 26. člena Ustave je skrajno sredstvo. Tožnika sta imela na podlagi prvega odstavka 286.b člena v povezavi z 349. členom ZPP3 dolžnost opozoriti sodišče, da se z udeležbo odvetnika četrte do šeste tožene stranke v ponovnem sojenju ne strinjata. Na ta način bi lahko dosegla drugačno stroškovno odločitev. V odgovoru na zahtevo tožnika ne trdita, da sta pritožbeno sodišče opozorila na nepotrebnost udeležbe četrte do šeste tožene stranke. Med trajanjem pritožbenega postopka v drugem sojenju sta navedeno možnost nedvomno imela na voljo, a je očitno nista izkoristila. Zaradi neizčrpanja razpoložljivih pravnih sredstev posledično ni mogoče govoriti o protipravnosti stroškovne odločitve. V resnici se zahteva po vsebini nanaša na presojo skladnosti izpodbijane stroškovne odločitve s 155. členom ZPP, ki določa, da mora sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upoštevati samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Ker odgovor na navedeno vprašanje ne ustreza kriterijem iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo (377. člen v povezavi s 391. členom ZPP).

17. Odločitev o stroških temelji na 165. členu v povezavi s 155. členom ZPP. Tožnikovi stroški za odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti niso bili potrebni. Četrta do šesta tožena stranka stroškov za odgovor na zahtevo niso priglasile.

1 Uradni list RS, št. 26/99 z novelo ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/08). 2 Glej odločbe VS RS: II Ips 284/2017, II Ips 310/2017, II Ips 138/2016, II Ips 175/2015, III Ips 77/2015 in III Ips 76/2014. 3 Če ni v 347. in 348. členu tega zakona drugače določeno, veljajo določbe o glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje (281. do 305. člen) smiselno tudi za obravnavo pred sodiščem druge stopnje.