Jedro

Splošna verodostojnost ni enaka pogoju iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, ki zahteva, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter da ne nasprotujejo specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom. V okviru ugotavljanja splošne verodostojnosti gre za ugotavljanje okoliščin, na podlagi katerih je mogoča opredelitev, ali je prosilec oseba, ki ji je mogoče verjeti. To se ocenjuje na podlagi njegovih izjav in ravnanja pred in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite. Pogoj iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ je treba razumeti ožje, in sicer da se nanaša na tiste prosilčeve izjave v zvezi z okoliščinami, pomembnimi z vidika njegovega primera, ki so preverljive na podlagi specifičnih in splošnih informacij o izvorni državi (2. odstavek 22. člena v zvezi z 8. in 9. alinejo 23. člena ZMZ), to pa so okoliščine, ki se nanašajo na razloge, zaradi katerih prosilec vlaga prošnjo, oziroma gre za okoliščine, ki predstavljajo oviro za njegovo vrnitev v izvorno državo.

Celo če se šteje, da je prosilec neverodostojna oseba, pristojni organ ne more mimo tega, da je organ pri presoji pogojev za priznanje subsidiarne zaščite in s tem povezanega načela nevračanja dolžan preveriti prosilčeve izjave v povezavi s specifičnimi in splošnimi informacijami.

Tožena stranka tožniku pred izdajo odločbe ni dala možnosti, da bi se izjasnil o okoliščinah, ki jih je štela za protislovne ali malo verjetne, čeprav je prav na njih oprla svojo odločbo. V postopku do izdaje izpodbijanega akta bi morala dati tožniku možnost, da se izjasni o tem, zakaj so bile nekatere njegove izjave na osebnem razgovoru drugačne kot pri podaji prošnje kot tudi do tistih okoliščin, ki jih je tožena stranka ocenila kot malo verjetne.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-725/2016/13 (1312-02) z dne 26. 10. 2016 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila ponovno prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (RS). V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 25. 5. 2015 prvič zaprosil za mednarodno zaščito v RS. Ker je za tem 16. 6. 2015 samovoljno zapustil Azilni dom, je bil 22. 6. 2015 izdan sklep o ustavitvi postopka, ki je postal pravnomočen dne 3. 7. 2015. Ko je bil nato tožnik v skladu z Dublinsko uredbo iz Kraljevine Švedske vrnjen v RS, je ponovno prošnjo za mednarodno zaščito podal 13. 3. 2016. 2. V obrazložitvi tožena stranka povzema tožnikove navedbe v njegovi prvi prošnji ter njegove navedbe v drugi prošnji in na osebnem razgovoru dne 7. 6. 2016, na katerem je identiteto tožnika ugotovila na podlagi fotokopije njegove potne listine, izdane 21. 6. 2010, z veljavnostjo do 18. 6. 2019. Za toženo stranko ni dvoma, da tožnik prihaja iz Iraka in da je državljan Iraka, ker je že pri podaji prve prošnje predložil potni list, ki ga je kasneje izgubil. Tožnik je pojasnil, da je izvorno državo zapustil, ker je bil tam v nevarnosti zaradi t. i. Islamske države (v nadaljevanju ISIS) predvsem zato, ker je v obdobju med leti 2013 in 2014 delal za tujce, kot prevajalec in varnostnik na območju province Diyala, zunaj mesta B., na območju naftnih polj. Delo za tujce po prevladujočem mnenju ni družbeno sprejemljivo, kot "pomoč nevernikom". Ljudi, ki delajo za tujce, pobijajo islamisti oziroma teroristične skupine, ki lahko za kogarkoli izdajo smrtno obsodbo. Za tožnika se je vedelo, da dela za tujce, to pa je pomenilo, da je njegova kri onečaščena in da ga lahko ubijejo. Poleg tega je sunit, zato ga ne marajo šiiti in ker je Kurd, ga ne marajo Arabci, saj Kurdom očitajo sodelovanje z Izraelom, ISIS pa za vse Iračane predstavlja nevarnost. Prvič je izvorno državo zapustil že v letu 2014 in odšel v Turčijo, vendar se je kasneje vrnil v Irak zaradi družine. V letu 2015 je ponovno zapustil Irak in sam, brez družine, odšel v Turčijo, od tam pa z letalom iz Istanbula v Slovenijo, ker je bil zaradi dela za tujce v veliki nevarnosti. Njegova družina, ki še živi v kraju B., je v manjši nevarnosti od samega tožnika, poleg tega pa je za odhod na varno potrebno veliko denarja. Tožnik v Iraku ne bi mogel nikjer živeti varno, saj vsepovsod vlada teror in vojna, sam tožnik pa je v Iraku že bil preganjan, in sicer kot pripadnik kurdske manjšine, zaradi svoje sunitske vere, pa tudi zato, ker se mnogokrat ni strinjal s tem, kar se v imenu vere izvaja. Preganjan je bil tudi zaradi političnega prepričanja, kot simpatizer kurdske stranke Change od leta 2007 dalje, predvsem pa zato, ker je delal za angleško podjetje A. kot prevajalec in telesni stražar. Za to delo se je v navedem podjetju tudi usposabljal, ker mu kljub doseženi diplomi iz ... ni uspelo dobiti državne službe, četudi je to uspelo vsem ostalim diplomantom istega študijskega programa, celo mlajšim od njega, ki so diplomirali kasneje.

3. V zvezi s strukturnimi elementi za oceno verodostojnosti tožnikovih izjav, po njihovi primerjavi po posameznih fazah postopka, tožena stranka ugotavlja nekatere razlike, in sicer glede članstva v kurdski politični stranki Change, saj se je ob podaji prošnje izrekel za simpatizerja navedene politične stranke že vse od leta 2007, medtem ko je v drugi prošnji zanikal svoje članstvo v katerikoli politični stranki ali organizaciji. Poleg tega je že v prvi prošnji, enako kot tudi v drugi navedel, da ima dokaze za delo v podjetju A., vendar je pri osebnem razgovoru povedal, da pogodbe o zaposlitvi ne more predložiti, ker le-ta ostane pri delodajalcu. Poleg tega je na osebnem razgovoru navedel, da so ga v izvorni državi preživljali starši in da je opravljal priložnostna dela, ker pa ni predložil pogodbe o zaposlitvi, po oceni tožene stranke obstaja utemeljen sum, da je sicer uspešno zaključil usposabljanje za navedeno podjetje, vendar ni dejansko opravljal del, kot jih je navajal. Po oceni tožene stranke naj bi, če bi z navedenim podjetjem res sklenil pogodbo o zaposlitvi, zagotovo vedel, da gre za kanadsko in ne za angleško podjetje, kar je navedel tožnik. Ker je ob podaji prve prošnje navedel, da so se Kurdi iz mesta C. izselili zaradi zasedbe ISIS, medtem kot je na osebnem razgovoru navedel, da je tožnik skupaj z družino zapustil mesto še pred prihodom ISIS, pa tožena stranka na podlagi navedenega zaključuje, da je tožnik notranje neverodostojen.

4. Nadalje v zvezi z drugim kriterijem ugotavlja, da je podjetje A., za katerega je tožnik po lastnih navedbah opravljal storitve varovanja, le-te izvajalo v mestu Bagdad za ... veleposlaništvo ter na naftnih vrtinah v provinci Basra in v iraškem Kurdistanu. Ker sam ni navajal, da bi varoval ... veleposlaništvo v Bagdadu ali delal na naftnih vrtinah v Basri, je po mnenju tožene stranke tožnik, če je že delal za omenjeno podjetje, to delo opravljal na območju iraškega Kurdistana.

5. V zvezi s tretjim kriterijem za oceno verodostojnosti, in sicer, ali je mogoče prosilcu verjeti, pa tožena stranka ugotavlja, da je tožniku mogoče očitati, da se ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje, ker ni priskrbel nobenih dokazil o zaposlitvi in delovnih nalogah, temveč le skenirane fotografije in potrdilo o opravljanjem tečaju, četudi je na zastavljena vprašanja sicer odgovarjal in poskušal predstaviti svoje razloge za zapustitev izvorne države, vendar poudarja, da ni tožnik predložil nobenih oprijemljivih dokazil, čeprav je zatrjeval, da jih lahko predloži. Tako na osebnem razgovoru svoje ogroženosti v izvorni državi tožnik ni pojasnil, kljub večkratnim konkretnim vprašanjem, čeprav je predvsem na strani prosilca breme dokazovanja, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za mednarodno zaščito. V tožnikovem primeru pa njegova pojasnila, zakaj ni predložil nobenih drugih dokazov, po oceni tožene stranke niso utemeljena. Ker po njenem mnenju obstajata tako notranja nekonsistentnost kot tudi zunanja nekonsistentnost, mu zato tožena stranka ne verjame in izjave tožnika označuje za neverodostojne.

6. V okviru presoje, ali je tožnik upravičen do priznanja statusa begunca, tožena stranka na podlagi izjav tožnika ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in ob osebnem razgovoru zaključuje, da tožnik utemeljuje prošnjo s tem, da ga je strah groženj ISIS ter medverskega in etničnega nasilja, saj je kot razlog za vložitev prošnje navedel, da je bil preganjan tako kot pripadnik kurdske manjšine, kakor tudi zaradi islamske vere, kot sunit, ter zaradi nestrinjanja s tem, kar se v imenu vere izvaja, kakor tudi zaradi političnega prepričanja, in da je bil na splošno ogrožen. Glede razlogov v zvezi s pripadnostjo kurdski manjšini in sunitski verski ločini ter političnega prepričanja bi po stališču tožene stranke sicer mogoče njegov strah povezati s katero izmed naštetih petih podlag iz 1. odstavka 26. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) v povezavi s 1. a členom Konvencije o statusu beguncev (v nadaljevanju Ženevska konvencija), in sicer zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, vendar le, kolikor bi bil tožnik v svojih izjavah verodostojen, kar pa po stališču tožene stranke ni bil, niti naj ne bi tega izrecno navajal. 7. V zvezi z uveljavljanimi razlogi, zaradi groženj skrajnežev zaradi dela za tujce ter zaradi narodne pripadnosti in sunitske vere, tožnik po presoji tožene stranke ni izkazal subjektivne ogroženosti, ker, z izjemo prihoda ISIS v kraj bivanja in ogroženosti zaradi dela za tujce, ni navajal nobenega drugega primera osebne ogroženosti, ampak le, da je njegovo življenje ogroženo. Ker je iz ravnanja tožnika razvidno, da je po prihodu ISIS odšel v drug del izvorne države pod nadzorom kurdskih sil, naj zato ne bi bilo mogoče ugotoviti utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju. Prav tako naj ne bi konkretiziral svojih težav, oziroma jih je predstavil skopo in pavšalno. Po oceni tožene stranke je v njegovih izjavah precej neprepričljivosti in malo verjetnosti, zato jih šteje za neverodostojne, čeprav meni, da njegova izpoved sicer ni absolutno neverjetna. Vendar tožnikov opis dejstev glede na vse dokaze v celoti, ne šteje toliko verjeten, da bi bila tožena stranka v dvomu, ali je bil tožnik preganjan zaradi kateregakoli od navedenih 5-ih razlogov, ker brez vsakega opravičljivega razloga tožnik ni navajal veliko podrobnosti. Tudi ogroženosti s strani ISIS in ostalih terorističnih skupin ter Arabcev in šiitov tožnik ni dovolj izkazal, četudi je navajal, da je njegova kri onečaščena zaradi opisanega sodelovanja s tujci in ga že zato lahko ubijejo, predvsem ISIS, ki Kurde na splošno iztreblja zaradi pripisanega sodelovanja z Izraelom. Tako naj tožnik osebne ogroženosti ne bi navedel, niti naj ne bi zatrjeval, da ga preganjajo oblastne institucije, pač pa je kot dejanja preganjanja uveljavljal le grožnjo smrti zaradi sodelovanja s tujci, zato tožena stranka zaključuje, da zaščite pred preganjanjem tožnik niti ni iskal, čeprav je zapustil območje pod nadzorom ISIS in se preselil na območje pod nadzorom pešemerg, oziroma kurdskih oboroženih sil (v nadaljevanju KRI), kjer neizvajanja pravic ni uveljavljal. Tožnik v izvorni državni ni bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju in tudi ni mogoče govoriti o preteklem preganjanju, zato po oceni tožene stranke tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

8. Glede presoje subsidiarne zaščite v smislu 28. člena ZMZ-1 pa tožena stranka meni, da morata biti tako strah pred preganjanjem, kot tudi tveganost izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve individualno utemeljena. Pri tem poudarja, da razmere v izvorni državi, pa naj bodo še tako grozne, same po sebi ne predstavljajo razloga, da se osebe v takšne razmere ne vrne, kar vključuje tudi težke socialne in ekonomske pogoje. Tožena stranka pa pri tožniku ni ugotovila obstoja nikakršnih posebnih okoliščin, ki bi ga razlikovale od drugih prebivalcev Iraka, oziroma Kurdistana, zato tudi ni mogoč zaključek, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo tožnik izpostavljen resni škodi oziroma mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni, pri čemer resna škoda ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti določenega sistema, pač pa mora biti povzročena zaradi ravnanja tretje osebe. Ker ni podlage za zaključek, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev, tako po presoji tožene stranke tudi ni izpolnjen pogoj iz 1. alineje 28. člena ZMZ-1. Kar zadeva izpostavljenost resni škodi iz 3. alineje 28. člena ZMZ-1 sicer ugotavlja, da so ji tožnikovi pooblaščenci 24. 5. 2016 predložili več informacij o izvorni državi, vendar tožena stranka poudarja, da se do predloženih informacij v odločbi ne opredeljuje, ker meni, da so nepomembne, ker tožnik ne navaja preganjanja zaradi verske pripadnosti, niti da bi bil pripadnik pešmerg, in ker splošno znana dejstva v zvezi z ISIS na območju KRI ne poročajo o vsesplošnih napadih ISIS na prebivalstvo KRI tudi v tem delu zavrača predložene informacije kot nerelevantne ter zaključuje, da stopnja nasilja tudi ne dosega praga resne škode v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ-1, kot se je uveljavila v sodni praksi, ker v delu Iraka, iz katerega prihaja tožnik, navedeni prag v smislu stališč Sodišča Evropske unije, izraženih v zadevi C-285/12, ni dosežen.

9. Na podlagi splošno znanih dejstev tožena stranka zaključuje, da tožnik, ki je kurdske narodnosti, ne bo imel nobenih težav z dostopom na ozemlje KRI, saj splošno znane informacije navajajo, da etnični Kurdi lahko prosto vstopijo v KRI in so tudi oproščeni pogojev garantu ter se lahko naselijo kamorkoli v KRI, ker ima preko mednarodnih letališč v Erbilu in Suleymaniji direktno letalsko povezavo iz več evropskih mest, tako da prihod na ozemlje KRI za Kurde ni problematičen. Informacij glede splošne varnostne situacije v Iraku, ki jih je po svojih pooblaščencih predložil tožnik označuje kot brezpredmetne, ker je varnostna situacija na ozemlju KRI v primerjavi z ostalimi predeli Iraka ugodna, stopnja nasilja pa ne dosega resne škode v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ1-1 in ker se tožnik lahko na ozemlje KRI vrne brez težav. Na sprejeto odločitev po mnenju tožene stranke ne morejo vplivati navedbe tožnika o šefih - menedžerji omenjene varnostne službe, ki da so bili ... in ... državljani ter da tožniku ni znano, v kateri državi je bilo registrirano podjetje, za katerega je delal, ker v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda iz 28. člena ZMZ, zato ni upravičen do subsidiarne zaščite.

10. V tožbi tožnik uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve pravil postopka. Sodišču v tožbenem zahtevku predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in jo nadomesti s sodbo, s katero naj tožniku prizna status begunca ali subsidiarno status subsidiarne zaščite, podredno pa, naj odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

11. Tožnik v zvezi s presojo njegove verodostojnosti prereka vse zaključke tožene stranke, ki zadevajo njegovo verodostojnost, češ da ni res, da bi podajal različne izjave glede članstva v politični stranki Change, saj je tako ob vložitvi prve, kot tudi druge prošnje na posebno vprašanje odgovoril, da ni bil član nobene politične stranke, res pa je ob podaji prve prošnje dodal, da je bil simpatizer navedene stranke, ne pa njen uradni član, medtem ko pri podaji druge prošnje na enako vprašanje, ali je član politične stranke, ob svojem odgovoru, da ni član, ni samoiniciativno nadaljeval, da je simpatizer stranke Change. Zato ne gre za kontradiktornost. O podrobnostih glede njegove povezave s stranko Change, bi ga tožena stranka lahko vprašala, pa ga ni, čeprav je sicer ponovila skoraj vsa vprašanja, ki so mu bila zastavljena ob vložitvi prošnje.

12. V zvezi z drugo očitano kontradiktornostjo, da naj bi tožnik najprej rekel, da ima dokaze, da je delal pri podjetju A. nato pa teh dokazov ni predložil toženi stranki, tožnik pojasnjuje, da nikoli ni trdil, da lahko predloži pogodbo o zaposlitvi, ampak je kot dokaze razumel tisto, kar je kasneje tudi predložil, in sicer več fotografij, na katerih je tožnik oblečen v uniformo podjetja A.in potrdilo o usposabljanju podjetja A., tako da ni podal nasprotujočih si izjav.

13. Kot neutemeljeno označuje tudi sklepanje, da ker tožnik ni predložil pogodbe o zaposlitvi in se je zmotil glede izvorne države omenjenega podjetja, naj bi to pomenilo, da tam ni nikoli delal, ampak je bil le na usposabljanju, saj če tožnik ne more predložiti pogodbe o zaposlitvi, to še ne pomeni, da tam ni bil zaposlen. Pri tem še pojasnjuje, da je pogodba o zaposlitvi ostala pri delodajalcu. Kar pa se tiče izvorne države navedenega podjetja pa tožnik izpostavlja svoje pojasnilo v dopisu toženi stranki, da je delal za ... šefe in je zato predvideval, da je tudi podjetje ...

14. Glede očitka o kontradiktornosti njegovih izjav v prošnji, ko je navedel, da so se Kurdi iz mesta C. izselili, ko je prišla ISIS, na osebnem razgovoru pa, da je mesto zapustil skupaj z družino še preden je prišla ISIS, tožnik pojasnjuje, da je ob podaji prve prošnje govoril na splošno o tem, da so se Kurdi izselili ob prihodu ISIS, ko pa je govoril o svoji družini in sebi, pa je vedno zatrjeval, da so od tam odšli še preden je prišla ISIS, zato ni nobene kontradiktornosti. Glede očitka, da je z internetne strani podjetja A. razvidno, da le-ta deluje zgolj na treh območjih v Iraku in da njemu ni mogoče verjeti, da je delo opravljal v D., tožnik pojasnjuje, da so na internetu navedeni le sedeži glavne pisarne in operacijskih centrov, ne pa območja dejanskega delovanja, tako da to, da D. ni omenjena na internetni strani še ne pomeni, da podjetje tam dejansko ni izvajalo aktivnosti.

15. Tožnik nasprotuje tudi zaključku, da se ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje, ker ni predložil pogodbe o zaposlitvi, četudi je značilnost azilnih postopkov prav to, da prosilci dostikrat nimajo nikakršnih listinskih dokazov in zato predložitev le-teh ne bi smela biti pogoj za to, da se mu ne verjame. Tožnik poudarja, da ni nikoli zatrjeval, da lahko predloži pogodbo o zaposlitvi, pač pa je predložil dokaze, ki jih je sam smatral za oprijemljive, čeprav jih tožena stranka ne šteje kot take, zanj pa predstavljajo zadosti oprijemljive dokaze, da je pri tem podjetju dejansko delal, kar velja tako za dokaz o opravljenem usposabljanju, kot tudi fotografije s terena.

16. V zvezi z opisom dogodkov, zaradi katerih bi bil ogrožen tožnik poudarja, da je sam na osebnem razgovoru dejal, da se mu ni nič zgodilo, zato zanj ni razumljivo vztrajanje tožene stranke, da bi naj moral te dogodke (ki se niso zgodili) še dodatno opisovati. Tudi tožena stranka sama kot splošno znano dejstvo navaja, da je delo za tujce družbeno nesprejemljivo in da teroristične skupine ubijajo tiste, ki delajo za nevernike oziroma tujce, zato je za tožnika edino logično dejanje to, da je odšel še preden bi se mu kaj resnično zgodilo, kar pa se mu sedaj ne bi smelo šteti v njegovo škodo. Prav tako tudi ne njegov odhod na Švedsko, saj je za begunce razumljivo, da si želijo zaprositi za mednarodno zaščito v državi, v kateri so že njihovi sorodniki in večja skupnost, ki jim lahko pomaga, kar pa ne pomeni, da zaščite ne potrebujejo.

17. Glede na navedeno je po mnenju tožnika presoja tožene stranke o njegovi verodostojnosti nepravilna. Prav tako tudi ni res, da on ni nikoli izrecno navedel, da je bil preganjan zaradi razlogov po Ženevski konvenciji. Prav nasprotno, tožnik je tako pri podaji obeh prošenj, kot tudi na osebnem razgovoru vedno odgovarjal pritrdilno, da je bil preganjan zaradi svoje pripadnosti kurdski manjšini in sunitske verske pripadnosti ter zaradi političnega prepričanja. Sicer se res njemu osebno še ni zgodilo nič hudega, pač pa je bil sam osebno le neposredno opozorjen s strani plemena Karvi, vendar poudarja, da je po prihodu ISIS regija D. postala nestabilna, varnostni nadzor in kontrola prebivalstva pa je bila povečana. Zato se je upravičeno zbal, da bi mu zaradi narave njegovega dela za tujce lahko grozilo preganjanje in v ta namen tudi predložil toženi stranki številne informacije o izvorni državi ter o tem, da so osebe, ki so delale za tujce, ogrožene, med drugim Smernice UNHCR o upravičenosti do zaščite za prosilce iz Iraka. Slednje izrecno navajajo, da so civilisti, ki so bili zaposleni v mednarodnih podjetjih, kot tudi njihove družine, v nevarnosti, da bi bili napadeni s strani nedržavnih subjektov, zaradi njihovega pripisanega političnega mnenja. Sicer je res, da se je tožnik preselil v B. z večinskim kurdskim prebivalstvom, vendar gre še vedno za del nestabilne regije D., kjer je ISIS še prisoten. Zato tožnik izrecno poudarja, da bi bil v primeru vrnitve v Irak izpostavljen tveganju usmrtitve zaradi sodelovanja s tujci, kar je prav tako dokazoval s predložitvijo več poročil, ki pa jih tožena stranka ni obravnavala, kar pomeni očitno kršitev 23. člena ZMZ-1, po katerem mora pristojni organ v postopku upoštevati tudi splošne in specifične informacije o izvorni državi. Tudi v zadnji Poziciji z dne 14. 11. 2016 o vračanju v Irak UNHCR navaja, da je župan B. 24. 10. 2016 odredil, da se mora približno 10.000 razseljenih oseb, živečih v vaseh okoli B., bodisi preseliti v kampe, ali pa se vrniti v svoje izvorne kraje. Tožnik očita toženi stranki, kar zadeva presojo subsidiarne zaščite, da je kot nepomembne zavrnila predložene informacije o izvorni državi, ki jih zato ni preučila, kljub dejstvu, da je tožnik prav zaradi grozečega preganjanja ISIS zapustil kraj C. in se preselil v kraj B. v provinci D., kjer pa je ISIS še prisotna, zato so tam razmere nestanovitne. Kot zastarelo označuje stališče tožene stranke, da hude razmere v izvorni državi same po sebi ne predstavljajo razloga, da se osebe v takšne razmere ne vrne, pri čemer tožnik izpostavlja navedenemu nasprotno stališče v več sodbah Vrhovnega sodišča, pri čemer še dodaja, da je tožena stranka v svoji odločbi uporabila tudi institut notranje zaščite, ki pa se sicer uporablja zgolj kolikor tudi sama smatra, da bi pomenila vrnitev prosilca v izvorno državo njegovo izpostavljenost preganjanju ali resni škodi. V tej zvezi tožnik očita toženi stranki kršitev 22. člena ZMZ zaradi neupoštevanja relevantnih informacij o izvorni državi, češ da ni želela preučiti nobene od predloženih informacij o izvorni državi, niti jih ni sama poiskala, pač pa je pridobila zgolj informacije o podjetju A. kljub dolžnosti, da tudi pri presojanju upravičenosti do subsidiarne zaščite preuči informacije.

18. Toženi stranki nadalje očita nepravilno uporabo instituta notranje razselitve v Kurdistan, ki naj bi bila zanj možna, vendar tožnik meni nasprotno. V tej zvezi navaja, da varnost v ožjem smislu pri presoji primernosti območja notranje razselitve ni edini kriterij za uporabo instituta notranje zaščite, ker 29. člen ZMZ-1 obenem določa tudi t. i. merilo razumnosti, kot odgovor na vprašanje, ali je od prosilca mogoče pričakovati, da bo bival v tem delu izvorne države. Ker se je tožena stranka pri svoji presoji oprla le na t. i. merilo varnosti iz prvega dela 29. člena ZMZ-1, spregledala pa je t. i. merilo razumnosti iz drugega dela 29. člena ZMZ-1, ji tožnik očita nepravilno uporabo materialnega prava. Prav tako meni, da bi morala tožena stranka upoštevati tudi ekonomske in socialne razmere v skladu z ustaljeno upravno sodno prakso v izpostavljenih sodbah Vrhovnega sodišča. Ker tožena stranka tudi ni preučila, ali bi tožnik sploh imel dejansko dostop do Kurdistana, bi morala preučiti tako varnostno situacijo v Bagdadu, kakor tudi, ali je zanj varna pot iz Bagdada do Kurdistana, česar pa ni storila.

19. Tožnik poudarja, da si morajo iraški Kurdi, ki ne izvirajo iz Kurdistana, tam pridobiti posebno dovoljenje za prebivanje, kar je mogoče le, če si najdejo zaposlitev. Le-te pa si tožnik že zaradi simpatizerstva s stranko Change nikakor ne bi mogel dobiti, ker v Kurdistanu nima nobenih socialnih vezi, niti družine. Pri tem še dodaja, da so ekonomsko socialne razmere v Kurdistanu na robu zloma, kar prav tako ne omogoča tožniku normalnih pogojev za življenje, brez tveganja izpostavljenosti kršitvam 3. člena EKČP. Tako tudi notranja razselitvena alternativa v Kurdistan ne izpolnjuje kriterija razumnosti. V tej zvezi izpostavlja stališče UNHCR z dne 14. 11. 2016 glede nevračanja v Irak, saj UNHCR izrecno poziva vse države, naj se vzdržijo prisilnega vračanja Iračanov, ki izvirajo iz območij v Iraku, ki so jih prizadele vojaške akcije, upoštevaje sedanje razmere v Iraku, saj so še vedno krhka in negotova po tem, ko jih je zapustila ISIS ali pa so še vedno pod njenim nadzorom, in naj teh oseb ne vračajo niti v druge dele izvorne države zaradi resne humanitarne krize, naraščajočih napetosti med skupnostmi in omejitve dostopa za prebivanje v praktično vseh delih države.

20. Tožena stranka je skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišču predložila predmetne upravne spise in obenem vložila odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

21. Tožba je utemeljena.

22. Predmet sodne presoje je uvodoma navedena odločba tožene stranke, ki je zavrnila ponovno (drugo) prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz podatkov v listinah predloženega upravnega spisa je razvidno, da je tožnik v prošnji za priznanje mednarodne zaščite kot razlog uveljavljal ne le strah pred preganjanjem zaradi dela za tujce v Iraku, ampak tudi narodno pripadnost (Kurd), versko pripadnost (sunit) in politično prepričanje (simpatizer kurdske politične stranke Change).

23. Po določbi 1. odstavka 2. člena ZMZ, ki je bil veljaven predpis v času vložitve tožnikove prošnje ter se zato še nadalje uporablja tudi za postopke sodnega varstva v skladu z določilom 125. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1, Uradni list RS, št. 22/2016), mednarodna zaščita v RS pomeni tako status begunca kot status subsidiarne oblike zaščite. Po drugem odstavku istega člena se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države. O izpolnjevanju pogojev pristojni organ odloča v skladu s 34. členom ZMZ v enotnem postopku mednarodne zaščite, pri čemer najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite, iz česar izhaja, da je z zavrnitvijo prošnje za mednarodno zaščito zavrnjeno priznanje obeh statusov.

24. ZMZ v 26. členu (lastnosti preganjanja) določa, da morajo biti v skladu s 1A. členom Ženevske konvencije dejanja preganjanja dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z 2. odstavkom 15. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (dalje EKČP) ni mogoče omejiti (1. alineja), ali morajo predstavljati zbir (kumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (2. alineja). Dejanja preganjanja v skladu s 1A. členom Ženevske konvencije so med drugim dejanja fizičnega in psihičnega nasilja (2. odstavek 26. člena ZMZ).

25. Status subsidiarne oblike mednarodne zaščite se v skladu s 3. odstavkom 2. člena ZMZ prizna državljanu tretje države, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Resna škoda po določbah 28. člena ZMZ zajema: smrtno kazen ali usmrtitev (1. alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (2. alineja); resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (3. alineja).

26. V citiranih določilih je tako vsebovano temeljno načelo nevračanja (non-refoulement), ki zahteva, da se prizna mednarodna zaščita v obsegu subsidiarne zaščite prosilcu, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca in bi zato lahko bil izročen oziroma vrnjen v državo, v kateri zanj obstaja resna nevarnost, da bo ogroženo njegovo življenje oziroma bo izpostavljen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, kazni ali mučenju. Tudi v tem primeru se pogoji za mednarodno zaščito ugotavljajo po določbah 21. in naslednjih členov ZMZ. Prosilec mora namreč sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred resno škodo (1. odstavek 21. člena), in predložiti vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo (2. odstavek). Zakonodajalec je ob upoštevanju okoliščin, v katerih se znajdejo prosilci za mednarodno zaščito, posebej v tretjem odstavku uredil tudi situacijo, ko prosilec v postopku ne more predložiti nobenih dokazov. Gre torej za primere, ko bo pristojni organ odločal zgolj na podlagi prosilčevih izjav, ki jih prosilec dokazno ne more kakorkoli dodatno podkrepiti z drugimi dokazi oziroma dokumentacijo. V takem primeru je prosilec razbremenjen dokazovanja pod določenimi pogoji, in sicer: da se je kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje (1. alineja); da je podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov (2. alineja); da so njegove izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim z njegovim primerom (3. alineja); da je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil (4. alineja), in da je bila ugotovljena njegova splošna verodostojnost (5. alineja). Taka ureditev ima podlago v 5. odstavku 4. člena Direktive 2011/95/EU z dne 13. 12. 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite (Kvalifikacijska direktiva), ki določa, da kadar države članice uporabljajo načelo, po katerem je dolžan prošnjo za mednarodno zaščito utemeljiti prosilec (ki je vsebinsko povzeta v 1. odstavku 21. člena ZMZ) in kadar vidiki izjav niso utemeljeni z dokumentarnimi ali drugimi dokazi, teh vidikov ni treba potrditi, kadar so izpolnjeni pogoji, navedeni v točkah a, b, c, d in e (ki so vsebinsko povzeti v 3. odstavku 21. člena ZMZ).

27. Iz navedenih pogojev tako v omenjeni Kvalifikacijski direktivi kot v ZMZ izhaja, da splošna verodostojnost ni enaka pogoju iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, ki zahteva, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter da ne nasprotujejo specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom.

28. V okviru ugotavljanja splošne verodostojnosti gre za ugotavljanje okoliščin, na podlagi katerih je mogoča opredelitev, ali je prosilec oseba, ki ji je mogoče verjeti. To se ocenjuje na podlagi njegovih izjav in ravnanja pred in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite, enako stališče v tej zvezi pa je izrazilo že tudi Ustavno sodišče v zadevi št. U-I-292/09, Up-1427/09 (16. točka obrazložitve). Glede na navedeno je treba pogoj iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ razumeti ožje, in sicer da se nanaša na tiste prosilčeve izjave v zvezi z okoliščinami, pomembnimi z vidika njegovega primera, ki so preverljive na podlagi specifičnih in splošnih informacij o izvorni državi (2. odstavek 22. člena v zvezi z 8. in 9. alinejo 23. člena ZMZ), to pa so okoliščine, ki se nanašajo na razloge, zaradi katerih prosilec vlaga prošnjo, oziroma gre za okoliščine, ki predstavljajo oviro za njegovo vrnitev v izvorno državo.

29. V sodni praksi se je izoblikovalo in ustalilo stališče, da je splošna neverodostojnost prosilca za mednarodno zaščito podana, če so izjave prosilca nasprotujoče glede bistvenih okoliščin in se teh kontradiktornosti ne da razumno razložiti. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka splošno neverodostojnost tožnika ocenila predvsem na podlagi ocene o verjetnosti tožnikovih izjav, kot razlogov za preganjanje in ne zaradi dejanske neskladnosti oziroma kontradiktornosti teh izjav, predvsem glede na dejstvo, da ji tožnik ni predložil pisne pogodbe o zaposlitvi pri podjetju A., pač pa ji je predložil pisno potrdilo navedenega podjetja o usposabljanju tožnika in več fotografij tožnika v uniformi in civilnih oblačilih na terenu skupaj s še z več drugimi osebami.

30. Celo če se šteje, da je prosilec neverodostojna oseba, pa pristojni organ (sedaj tožena stranka) ne more mimo tega, da je organ pri presoji pogojev za priznanje subsidiarne zaščite in s tem povezanega načela nevračanja dolžan preveriti prosilčeve izjave v povezavi s specifičnimi in splošnimi informacijami (in ne zgolj na podlagi splošno znanih dejstev, kot tožena stranka v konkretnem primeru), povezanimi z njegovim primerom, kar zahteva že 3. alineja 3. odstavka 21. člena ZMZ. Navedena dolžnost izhaja tudi iz stališč Ustavnega sodišča, izraženih v odločbi št. U-I-292/09, Up-1427/09, s katero je bil razveljavljen 3. odstavek 22. člena ZMZ, ki je določal, da če ni ugotovljena splošna verodostojnost prosilca, pristojni organ ne upošteva informacij o izvorni državi. Ustavno sodišče je namreč ugotovilo, da taka ureditev posega v pravico iz 18. člena Ustave o prepovedi mučenja. Za zagotovitev te pravice, ki je absolutna, pa mora organ upoštevati vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na oceno, ali obstajajo tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo prosilcu v primeru prisilne odstranitve kršen omenjeni člen Ustave (18. točka obrazložitve). Iz povedanega torej izhaja, da je materialnopravno napačno stališče tožene stranke, da nosi breme dokazovanja le prosilec, v konkretnem primeru tožnik.

31. V skladu z 2. odstavkom 22. člena ZMZ pristojni organ preverja izjave prosilca v povezavi z informacijami o izvorni državi iz 8. in 9. alineje 23. člena tega zakona. Gre za splošne informacije o izvorni državi, zlasti o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, družbeno-politični situaciji in sprejeti zakonodaji (8. alineja), in za specifične informacije o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane izključno s konkretnim primerom, lahko pa vključujejo tudi način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države (9. alineja). Za zakonito odločitev je organ tudi v tem pogledu dolžan po uradni dolžnosti ugotoviti dejansko stanje o razmerah v izvorni državi (1. odstavek 22. člena ZMZ) in torej v ta namen pridobiti relevantne informacije, z njimi pa tudi seznaniti prosilca še preden izda odločbo (2. odstavek 22. člena).

32. Iz povedanega izhaja, da bi moral pristojni organ, preden je odločil z izpodbijano odločbo, tudi v tej zadevi sam pridobiti omenjene informacije iz 9. alineje 23. člena ZMZ, ki vključujejo specifične informacije o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in vključujejo način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države, saj mu te dolžnosti ni odvzela niti izkazana aktivnost tožnika (deljeno dokazno breme), ki je po svojih pooblaščencih sicer predložil številne informacije o izvorni državi, vendar jih tožena stranka pri sprejemu svoje odločitve ni upoštevala, pač pa se je oprla zgolj na splošno znana dejstva. Šele celovit prikaz dejstev, povezanih tako s splošnim stanjem v državi, kot tudi s specifičnim, nanašajočim se na konkretni primer, namreč omogoča, da pristojni organ v naslednjem koraku ugotovi verjetne oziroma predvidljive posledice, ki bi jim bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen, nato pa oceni tudi resnost teh posledic.

33. Tožena stranka pa je v konkretnem primeru ocenila, da tožnik ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje statusa begunca iz 27. člena ZMZ, saj je ocenila, da so njegove navedbe glede razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, neverodostojne in malo verjetne ter da prav tako tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite, saj je ocenila, da mu ne grozi resna škoda iz 26. člena ZMZ.

34. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka štela, da pri tožniku niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1, ki določa, kdaj se prosilcu prizna status begunca. Pri tem je izhajala iz stališča, da ni bil deležen dejanj preteklega preganjanja v zvezi s svojim zatrjevanim delom v Iraku za tujce, konkretno za podjetje A. Sporno pa je v tej zadevi tudi vprašanje, ali bi tožnik res lahko živel v drugem delu svoje izvorne države, konkretno na ozemlju KRI, kot je ugotovila tožena stranka in pri tem pojasnjevala, da tam za njega ni razlogov za utemeljen strah pred preganjanjem.

35. Skladno z 29. členom ZMZ-1 namreč pristojni organ prošnjo v skladu s 3. alinejo prvega odstavka 49. člena tega zakona zavrne kot neutemeljeno, če prosilec ne potrebuje mednarodne zaščite, ker v delu izvorne države ni razlogov za utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljeno tveganje, da utrpi resno škodo, ali ima dostop do zaščite pred preganjanjem ali resno škodo pri subjektih zaščite, na način, določen v 25. členu tega zakona, in če v ta del države lahko varno in zakonito potuje ter ima dostop do tega dela države in če se od njega lahko razumno pričakuje, da se bo v njem nastanil. Pri ugotavljanju možnosti notranje zaščite pristojni organ upošteva splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države in osebne okoliščine prosilca (drugi odstavek 29. člena ZMZ-1). Torej je v tem primeru med strankama sporno tudi vprašanje, ali se tožnik brez nevarnosti, da bo utrpel resno škodo lahko vrne v izvorno državo Irak, in sicer z notranjo razselitvijo na območje pod nadzorom KRI, pri čemer mora biti izkazano, da so za to izpolnjeni pogoji iz 29. člena ZMZ-1. 36. V zvezi z notranjo zaščito je Vrhovno sodišče RS že v sklepu št. I Up 282/2014 izrazilo stališče, da iz sodne prakse ESČP izhaja, da je v postopku notranje razselitve treba ugotoviti, ali so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. ali lahko posameznik varno potuje na alternativno - relevantno območje, 2. ali lahko pričakuje, da bo tam sprejet in 3. ali se lahko tam nastani. Test razumnosti se nanaša na nastanitev, zajema pa oceno, ali je od prosilca glede na splošne razmere v delu države, kamor bo razseljen, in njegove osebne okoliščine, mogoče pričakovati, da se bo tam nastanil (ustalil) oziroma bo kraj nastanitve zaradi nečloveških in ponižujočih razmer prisiljen zapustiti. V okviru tega testa je treba ugotoviti, ali so glede prosilca v kraju razselitve izpolnjeni naslednji pogoji: 1. varnost in zaščita, 2. spoštovanje osnovnih človekovih pravic in 3. možnost ekonomskega preživetja ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin. Pojem nastanitve po tolmačenju Evropskega sveta za begunce in izgnance (ECRE) zajema tudi možnost ekonomskega preživetja na območju razselitve ob upoštevanju osebnih okoliščin prosilca. Če gre za razselitev v begunsko taborišče, je treba prosilcu zagotoviti njegov individualiziran delež dobrin za zadovoljitev njegovih najosnovnejših potreb, kot so hrana, higiena, zavetje, ob hkratnem upoštevanju njegovih osebnih okoliščin (točka 9 obrazložitve). Za odločitev, da so izpolnjeni pogoji za prosilčevo notranjo razselitev, ne zadostuje zgolj hipotetična domneva, da si bo sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo kot mlad moški lahko našel delo in preživel. Treba je ugotoviti, ali je praviloma v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca vsaj v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena EKČP (točka 10 obrazložitve), na kar pravilno opozarja v tožbi tudi tožnik.

37. Sodišče v obravnavani zadevi meni, da tožena stranka pri svoji presoji možnosti notranje zaščite ni upoštevala vseh navedenih kriterijev, kot so našteti v citiranem sklepu Vrhovnega sodišča, pač pa zgolj navaja, da bi se tožnik ob vrnitvi v Irak lahko brez vsakih težav naselil na območje pod nadzorom KRI, pri čemer sodišče ugotavlja, da mu v tej zvezi na osebnem razgovoru ni postavila prav nobenega vprašanja, ali bi lahko tam tudi dejansko živel, na kar utemeljeno opozarja v tožbi tudi tožnik.

38. V zvezi z navedenimi ugotovitvami tožene stranke, ki temeljijo predvsem na domnevnih neskladnostih v izjavah tožnika, pa sodišče ugotavlja, da tožena stranka pred izdajo odločbe tožnika ni seznanila o tem, da je po njenem mnenju podal neskladne izjave ter mu tako glede navedenih domnevnih neskladnosti ni dala možnosti, da bi kakorkoli pojasnil, zakaj se njegove izjave na osebnem razgovoru razlikujejo od tistih pri podaji prve in druge prošnje, oziroma, da bi pojasnil nekatera svoja ravnanja.

39. Tožena stranka torej tožniku pred izdajo odločbe ni dala možnosti, da bi se izjasnil o okoliščinah, ki jih je tožena stranka štela za protislovne ali malo verjetne, čeprav je prav na njih oprla svojo odločbo. V postopku do izdaje izpodbijanega akta bi morala dati tožniku možnost, da se izjasni o tem, zakaj so bile nekatere njegove izjave na osebnem razgovoru drugačne kot pri podaji prošnje kot tudi do tistih okoliščin, ki jih je tožena stranka ocenila kot malo verjetne. Tožnik je tako šele z vložitvijo tožbe v upravnem sporu dobil prvič možnost, da pojasni domnevne protislovnosti v svojih izjavah ter dokazuje, da določena dejstva, ki jih je navajal, niso malo verjetna. Iz navedenih razlogov je po mnenju sodišča prišlo do kršitve načela zaslišanja stranke, saj je treba skladno s 1. odstavkom 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se subsidiarno uporablja tudi v postopkih mednarodne zaščite, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, še preden se odločba izda, česar pa tožena stranka v konkretnem primeru ni storila.

40. Sodišče je po povedanem moralo tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti ter zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek iz razloga po 3. in 4. točki 1. odstavka 64. člena ZUS-1. Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava, se ni dodatno še posebej opredeljevalo do vseh preostalih navedb v tožbi. Tožena stranka je pri ponovnem odločanju vezana na stališča sodišča, ki zadevajo vodenje postopka in uporabo materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče v obravnavani zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagal tožnik, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 1. odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

41. Sodišče v tej zadevi ni odločilo v sporu polne jurisdikcije, ker za to niso izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 65. člena ZUS-1, četudi je tožnik v svojem primarnem tožbenem zahtevku smiselno uveljavljal prav to, s tem, da je sodišču predlagal, naj mu sodišče prizna mednarodno zaščito po ZMZ. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, podatki postopka tega ne omogočajo, poleg tega narava stvari v danih okoliščinah obravnavanega primera niti ne zahteva meritornega odločanja sodišča o priznanju mednarodne zaščite.

42. Sodišče je po povedanem odločilo brez glavne obravnave na seji sodnega senata, ker je že na podlagi tožbe in izpodbijane odločbe očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti (1. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).