Jedro

Metodologija izračuna izgubljenega zaslužka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se samostojnemu podjetniku posamezniku P. F., s.p., povrne izgubljeni zaslužek priče v višini 60,10 EUR, ter naložilo tožeči stranki, da ta znesek nakaže na transakcijski račun priče v roku 8 dni.

Proti sklepu se pravočasno pritožuje P. F.. Smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da se pritožniku povrne izgubljen zaslužek v višini 500 EUR. Navaja, da se strinja s sklepom sodišča prve stopnje v delu, kjer se mu priznava izgubljen zaslužek zaradi pričanja v skupnem času 10 ur. Vendar je sodišče prve stopnje iz izkaza poslovnega izida povzelo popolnoma napačen podatek o vrednosti pritožnikove urne postavke. Sodišče je namreč kot osnovo vzelo podatek o stroških dela, ki pa se nanašajo na delavko, zaposleno pri pritožniku. Podatki poslovnega izida prihodek podjetnika ne opredeljujejo kot strošek dela. Neposredni „osebni dohodek“ samostojnega podjetnika je sestavljen iz dobička in plačanih prispevkov samostojnega podjetnika. Pritožnik opravlja samostojni poklic kot pooblaščeni inženir gradbene stroke. Zato predlaga, da sodišče v ponovnem izračunu upošteva cenik za urne postavke inženirjev in projektantov pri Inženirski zbornici Slovenje ter pritožniku povrne izgubljeni zaslužek v višini vsak 50 evrov na uro.

Pritožba ni utemeljena.

Po 1. odstavku 242. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ima priča pravico tudi do povračila izgubljenega zaslužka. 12. člen Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (v nadaljevanju: Pravilnik) določa, da ima samostojni podjetnik posameznik pravico do povrnitve izgubljenega zaslužka zaradi vabila za pričo. Izgubljeni zaslužek samostojnega podjetnika posameznika se odmeri po prostem preudarku, upoštevajoč izgubljeni čas in poklic tistega, ki ima pravico do povrnitve (14. člen Pravilnika).

Pritožnik ima sicer prav, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo postavke „stroški dela“ za izračun višine izgubljenega zaslužka pritožnika kot samostojnega podjetnika posameznika. Osebni dohodek podjetnika je v javno objavljenem izkazu poslovnega izida opredeljen kot podjetnikov dohodek (točka 17 izkaza poslovnega izida) in ne kot strošek dela. Iz pritožnikovega izkaza poslovnega izida za leti 2008 in 2009 izhaja, da je njegov dohodek leta 2008 znašal 9.399 EUR, leta 2009 pa 14.227 EUR. Skupaj je dohodek pritožnika v 2 letih znašal 23.626 EUR, kar predstavlja povprečni dohodek v višini nekaj manj kot 5,66 EUR na uro. Sodišče prve stopnje je vzelo urno postavko v višini 6,01 EUR na uro, upoštevaje skupne stroške dela v 2 letih v višini 25.111,00 EUR. Odločitev sodišča prve stopnje je torej za pritožnika bolj ugodna, kot če bi odločitev temeljila na višini njegovega dohodka, razvidnega iz izkaza poslovnega uspeha za leti 2008 in 2009. Sodišče druge stopnje po 359. členu v zvezi s 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ne more spremeniti odločitve v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona. Zato ostane izpodbijani sklep v veljavi.

Sodišče druge stopnje ni upoštevalo predloga pritožnika, da naj v ponovnem izračunu upošteva cenik za urne postavke inženirjev in projektantov pri Inženirski zbornici Slovenje. Urna postavka predstavlja celotne prihodke pritožnika kot gradbenega inženirja, od katerih je za ugotovitev višine pritožnikovega dohodka potrebno odšteti stroške blaga, materiala, dela ter druge poslovne odhodke. Tožnik je upravičen le do povračila izgube njegovega zaslužka kot dohodka, ne pa tudi navedenih stroškov in odhodkov, saj mu slednji zaradi pričanja niso nastali.

Sklep sodišča druge stopnje temelji na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

Ker pritožnik stroškov pritožbe ni priglasil, je odločanje o stroških pritožbenega postopka odpadlo.