Jedro

Dogovor (ki ima naravo kolektivne pogodbe) lahko posega v pravna razmerja, nastala pred njegovo uveljavitvijo, kolikor so za pravno urejanje (spreminjanje) še dosegljiva, ker so pravno obstoječa (veljavna), pa je o njih treba še odločiti oziroma še niso v celoti zaključena. Dogovor je zato lahko veljal tudi za vse prejemke in druge pravice, ki do začetka njegove veljavnosti še niso zapadle in torej še ni šlo za že pridobljene pravice, ni pa mogel poseči v že zapadle pravice delavcev.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

1. Poslovodstva družb v koncernu Slovenskih železniških družb na eni strani ter reprezentativni sindikati, sveti delavcev in delavski zaupniki v koncernu na drugi strani, so 29. 5. 2012 podpisali Dogovor o ukrepih na področju prihodkov, izdatkov in materialnih stroškov ter na področju plač, povračil in drugih prejemkov v koncernu Slovenskih železniških družb (Dogovor). Z izjemo predlagatelja, ki kot eden od reprezentativnih sindikatov dogovora ni podpisal. S predlogom je zahteval ugotovitev, da zaradi tega dogovor ni zakonit in nima pravnega učinka.

2. Sodišče prve stopnje je predlogu delno ugodilo tako, da je ugotovilo, da dogovor ni imel pravnega učinka do vključno 28. 5. 2012, sicer pa je zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da ima Dogovor glede na vsebino naravo kolektivne pogodbe. Ni pa bil sprejet po postopku in v obliki sprememb in dopolnitev Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (KPDŽP, ki je predlagatelj prav tako ni podpisal). Kljub temu Dogovoru ni mogoče oporekati veljavnosti oziroma učinka. Namen podpisnikov je bil le začasno poseči v določila Kolektivne pogodbe, ne pa njeno trajno spreminjanje oziroma dopolnjevanje. Dogovor je bil sprejet in objavljen 29. 5. 2012. Neustavna in nezakonita je določba njegovega 23. člena, da se začne uporabljati (že) 1. 5. 2012, ker gre za nedovoljeno retroaktivnost. 3. Sodišče druge stopnje je pritožbi predlagatelja in obeh udeležencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s stališčem prvostopnega sodišča, da ima Dogovor naravo kolektivne pogodbe. Dogovor in KPDŽP sta akta na istem nivoju, v njunem medsebojnem razmerju pa velja načelo lex posterior derogat lex priori. Neutemeljene so pritožbene navedbe o obveznosti spoštovanja postopka za spremembo KPDŽP, poleg tega pa so Dogovor podpisali vsi podpisniki KPDŽP. Okoliščina, da predlagatelj ni sodeloval pri sklepanju Dogovora na njegovo veljavnost ne vpliva, pri čemer se sodišče sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 247/2012. Dogovor velja med strankami, ki so ga sklenile, njegov normativni del pa velja za vse zaposlene, člane predlagatelja, saj je Dogovor sklenil njihov delodajalec in drugi reprezentativni sindikati. Ker kolektivna pogodba ne velja samo za podpisnike, temveč za vse delavce pri delodajalcu, je nujno, da tudi za kolektivne pogodbe velja prepoved retroaktivnosti. To izhaja tudi iz določbe 9. člena ZKolP o tem, da začne kolektivna pogodba veljati po objavi.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta revizijo vložila tako predlagatelj kot oba udeleženca.

5. Predlagatelj vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bilo v postopku sporno le vprašanje narave Dogovora, način njegovega sprejemanja in njegovo učinkovanje. V kolikor ima Dogovor značaj kolektivne pogodbe, je potrebno upoštevati tudi formalni postopek, ki je predviden za spremembe in dopolnitve kolektivne pogodbe, kot je določen v 7. in 8. členu KPDŽP. Predlagatelj kot reprezentativni sindikat v postopku ni sodeloval in mu taka možnost ni bila dana. Postopek bi bilo treba spoštovati tudi če gre le za začasen poseg in ne glede na to, da predlagatelj ni bil podpisnik KPDŽP. 6. Nasprotna udeleženca vlagata revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava v ugodilnem delu, to je zaradi ugotovitve, da Dogovor do 28. 5. 2012 ni imel pravnega učinka. Sodišči nista upoštevali, da imajo kolektivne pogodbe normativni in obligacijski del in da velja prepoved retroaktivnosti za normativni del. Poleg tega gre za retroaktivnost kolektivne pogodbe le tedaj, kadar posega v že dospele terjatve ali že izvršena plačila. Sklicuje se na sodno prakso pritožbenega sodišča v odločbah X Pdp 1067/2012 in X Pdp 889/2012. Retroaktivnost je podana le zaradi posega v dospela oziroma zapadla plačila in s tem v pridobljene pravice, kar z argumentom a contrario pomeni, da je s kolektivnimi pogodbami dopustno posegati v pravice, ki do spremembe kolektivne pogodbe še niso zapadle v plačilo. Dogovor velja za vse delavce v sistemu Slovenskih železnic in so se z njim strinjali sindikati, ki zastopajo 97 % zaposlenih, včlanjenih v sindikate.

7. Reviziji nista utemeljeni.

8. Predlagatelj uveljavlja tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar ne navede ne izrecno ne smiselno, katero kršitev ima morda v mislih. Omembo „neprepričljive obrazložitve“ je mogoče razumeti le kot nestrinjanje z materialno pravno presojo sodišča. 9. Iz revizijskih navedb predlagatelja (povsem nedvomno pa tudi iz navedb nasprotnih udeležencev) izhaja, da presoja sodišča druge stopnje, da ima Dogovor naravo kolektivne pogodbe, ni več sporna. Po mnenju predlagatelja pa bi moralo sodišče pri presoji veljavnosti Dogovora upoštevati določbe KPDŽP o spremembah in dopolnitvah kolektivne pogodbe.

10. Iz vsebine Dogovora (priloga A3) jasno izhaja dvoje: da gre le za začasen dogovor (drugi odstavek 23. člena Dogovora) in da ne gre za spremembo KPDŽP. Res določbe Dogovora posegajo v pravice delavcev, ki jih ureja KPDŽP, vendar ne gre za spremembo kolektivne pogodbe, temveč le za začasen poseg v nekatere teh pravic (uvodni stavek dogovora in 20. člen). Ker je temu tako, določbe 7. in 8. člena KPDŽP ne pridejo v poštev. Predvsem pa je treba upoštevati, da navedene določbe urejajo postopek sprememb in dopolnitev KPDŽP (in tudi sklenitve nove), ki zavezuje stranke te kolektivne pogodbe. Predlagatelj pa ni stranka te kolektivne pogodbe in bi se na kršitve postopka o spreminjanju kolektivne pogodbe lahko skliceval šele potem, če bi in ko bi k tej kolektivni pogodbi pristopil kot enakopravna pogodbena stranka (7. člen ZKolP). To pomeni, da tudi če bi šteli, da pomeni Dogovor (začasno) spremembo KPDŽP, pri tem ni bilo nobenih kršitev postopka, urejenega v 7. in 8. členu KPDŽP. Po ugotovitvah sodišča, kar sicer tudi ni bilo sporno, so Dogovor podpisale vse stranke KPDŽP. Zato je revizija predlagatelja neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Vrhovno sodišče je že odločilo o reviziji zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča X Pdp 889/2012, na katero se sklicujeta nasprotna udeleženca v zvezi z vprašanjem retroaktivne veljavnosti kolektivnih pogodb (sodba VIII Ips 105/2013 z dne 3. 9. 2013). V zvezi s tem je navedlo: „Pri sodni presoji je pomembna tudi pravna narava kolektivnih pogodb v našem pravu. Iz prvega odstavka 3. člena Zakona o kolektivnih pogodbah (v nadaljevanju ZKolP, Uradni list RS, št. 43/2006) izhaja, da kolektivna pogodba v obligacijskem delu ureja le pravice in obveznosti strank, medtem ko njen normativni del, v katerem pogodbeni stranki določata pravice in obveznosti delavcev in delodajalcev (drugi odstavek 3. člena ZKolP), učinkuje preko pogodbene sfere za vse delavce in delodajalce, za katere kolektivna pogodba velja. Obligacijski del kolektivne pogodbe se presoja po določbah ZKolP (in ZSPJS) ter splošnih načelih civilnega prava, ker ureja razmerja v zvezi s sklepanjem, spreminjanjem in veljavnostjo kolektivnih pogodb med strankama, norme normativnega dela pa vsebujejo abstraktne pravne norme z eksternim učinkom. Normativni del kolektivne pogodbe ima torej položaj zakona, čeprav formalno ne gre za zakon, seveda pa s tem tudi položaj splošnega akta. Ker je pogoj za veljavnost kolektivne pogodbe tudi njena objava (9. in 28. člen ZKolP, v zvezi z 154. členom Ustave RS), to obenem pomeni, da je vsaj v normativnem delu pri urejanju pravic in obveznosti v kolektivni pogodbi treba upoštevati določbo 155. člena Ustave RS, ki prepoveduje povratni učinek zakonov, drugih predpisov ali splošnih aktov in določa, da samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Te omejitve oziroma prepovedi seveda vsaj v normativnem delu kolektivne pogodbe vežejo tudi stranke, ko sklepajo kolektivne pogodbe, njihove spremembe in dopolnitve.“

12. Dogovor, kakršen je bil sprejet, ima naravo kolektivne pogodbe. Začel je veljati po objavi, uporablja pa se od 1. 5. 2012. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje (točka 18. obrazložitve izpodbijane sodbe), da je obveznost plačila plače po določbah KPDŽP (torej v skladu z oziroma na podlagi KPDŽP) nastajala sproti, vsak dan opravljanja dela, ne glede na datum zapadlosti plače. Po določbah 134. člena ZDR se plača plačuje (obračunava) za plačilna obdobja, ki ne smejo biti daljša od enega meseca, izplača pa se najkasneje 18 dni po preteku plačilnega (obračunskega) obdobja. Obveznost plačila plače nastane torej šele, ko je za določeno plačilno obdobje obračunana in zapade v plačilo na določen plačilni dan. Obveznost plačila plače za mesec maj 2012 tako ob sprejemu Dogovora še ni nastala in ni zapadla v plačilo, zapadli pa so že zneski plače za mesec april 2012. 13. Dogovor (kot kolektivna pogodba) lahko posega v pravna razmerja, nastala pred njegovo uveljavitvijo, kolikor so za pravno urejanje (spreminjanje) še dosegljiva, ker so pravno obstoječa (veljavna), pa je o njih treba še odločiti oziroma še niso v celoti zaključena. Gre za nepravo retroaktivnost, ker Dogovor sicer jemlje za podlago določeno stanje v preteklosti, veže pa nanj posledice novega (oziroma spremembe obstoječega) akta z učinkom »ex nunc«. Dogovor je zato lahko veljal tudi za vse prejemke in druge pravice, ki do začetka njegove veljavnosti še niso zapadle in torej še ni šlo za že pridobljene pravice, ni pa mogel poseči v pravice delavcev, ki so zapadle v maju 2013. Da bi tudi dejansko posegal v take prejemke in pravice iz Dogovora ne izhaja, pa tudi predlagatelj tega izrecno in dovolj utemeljeno ni obrazložil. 14. Izpodbijani del pravnomočne sodbe (da Dogovor od 1. 5. 2012 do vključno 28. 5. 2012 ni imel pravnega učinka) ne pomeni, da Dogovor ni bil veljaven. Glede na obrazložitev pravnomočne sodbe pomeni le to, da Dogovor ni mogel učinkovati za nazaj (retroaktivno), torej na že zapadle oziroma pridobljene pravice delavcev. To pa tudi za nasprotna udeleženca ni sporno.

15. Glede na navedeno je revizijsko sodišče reviziji predlagatelja in nasprotnih udeležencev zavrnilo kot neutemeljeni (378. člen ZPP).