Jedro

Pravdni stranki sta se v pogodbi o izobraževanju za magistrski študij dogovorili, da mora tožnica v roku treh let od vpisa v prvi letnik opraviti vse študijske obveznosti, in da mora toženi stranki povrniti vse stroške, nastale v zvezi z njenim izobraževanjem, če izobraževanja ne zaključi v pogodbenem roku. Toženka v treh letih od vpisa v prvi letnik ni dokončala magistrskega študija, zato mora tožeči stranki povrniti stroške izobraževanja. Obveznost vračila stroškov izobraževanja, je nastala že zgolj s tem, da toženka v pogodbenem roku ni zaključila izobraževanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da tožeči stranki povrne stroške izobraževanja v višini 8.581,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila (točka I izreka) in da ji povrne stroške postopka v znesku 1.025,87 EUR v roku 15 dni, po prejemu pisnega odpravka sodne odločbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se toženka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da se je sodišče oprlo na določbo pogodbe o izobraževanju o tem, da bi toženka morala najkasneje do leta 2009 opraviti vse obveznosti magistrskega študija, kar pomeni tako izpite, kot uspešen zagovor magistrske naloge. Sodišče prve stopnje pri tem ni upoštevalo, da je toženka pravočasno in v roku opravila vse izpite in da je v roku tudi prijavila magistrsko delo z naslovom: .... Zaradi obsežnosti tematike in zaradi skupnega interesa obeh pogodbenih strank za dokončanje študija prejšnji direktor, ki mu je mandat potekel septembra 2010, od toženke ni zahteval vračila stroškov izobraževanja iz naslova zamude pri izdelavi magistrskega dela. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da za obveznost vračila stroškov zadošča že zgolj to, da toženka izobraževanja ni zaključila v pogodbenem roku, ni pa upoštevalo pogoja iz 2. točke IV. člena pogodbe o izobraževanju. Delovno razmerje toženke ni prenehalo po njeni volji, temveč zaradi tega, ker je prejela izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki pa je po njenem prepričanju nezakonita in glede katere še poteka sodni spor. Tožba za vrnitev stroškov izobraževanja je bila vložena izključno zaradi tega, ker je bila toženki podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje bi s postopkom moralo počakati do dokončne odločitve v sporu o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da je toženka pravočasno in v rokih opravila vse izpite, kakor je to razvidno iz potrdila fakultete A. v B., tožeča stranka neutemeljeno zahteva vračilo stroškov v zvezi z opravljenimi izpiti in sodišče prve stopnje teh stroškov ne bi smelo upoštevati. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da toženka tožbenemu zahtevku po višini ni nasprotovala. Podana je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se zato ne da preizkusiti.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa pri tem zgolj ponovi abstraktni zakonski opis te kršitve, češ da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, vendar pa tega očitka z ničemer ne konkretizira. Toženka tako ne navaja, katera so tista odločilna dejstva, glede katerih izpodbijana sodba nima razlogov. Pritožbeno sodišče na zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka sicer pazi tudi po uradni dolžnosti, vendar pri tem preizkusu ni ugotovilo, da bi izpodbijana sodba imela pomanjkljivosti, zaradi katerih je sploh ne bi bilo možno preizkusiti. Nasprotno izpodbijana sodba ima povsem jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so predvsem naslednja: - stranki sta 15. 9. 2003 sklenili pogodbo o izobraževanju za magistrski študij na fakulteti A. v B., z vpisom v šolsko leto 2003/2004; - v tej pogodbi je bilo določeno, da mora tožnica v roku treh let od vpisa v prvi letnik opraviti vse študijske obveznosti in da mora toženi stranki povrniti vse stroške, nastale v zvezi z njenim izobraževanjem, če izobraževanja ne zaključi v pogodbenem roku; - stranki sta 10. 10. 2005 sklenili aneks k pogodbi o izobraževanju, s katerim je bilo dovoljeno, da se toženka v šolskem letu 2005/2006 prepiše na nov magistrski program in da mora vse študijske obveznosti opraviti v treh letih od vpisa v prvi letnik; - stroški, ki jih je tožeča stranka imela s toženkinim izobraževanjem po pogodbi o izobraževanju in aneksu k tej pogodbi, znašajo 8.581,14 EUR; - toženka v treh letih od drugega vpisa v šolskem letu 2005/2006, to je do leta 2009, ni dokončala magistrskega študija.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi 1. točke člena IV pogodbe o izobraževanju, toženki naložilo, da tožeči stranki povrne vse stroške izobraževanja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje. Določba člena IV pogodbe o izobraževanju je povsem jasna in ne omogoča tolmačenja, za kakršnega se zavzema toženka. Člen IV navedene pogodbe določa, da mora delavka (to je toženka) C. (to je tožeči stranki) povrniti vse stroške nastale v zvezi z njenim izobraževanjem iz člena II te pogodbe, če: 1. ne zaključi izobraževanja v pogodbenem roku; 2. ji preneha delovno razmerje po njeni volji ali krivdi med izobraževanjem; 3. po končanem izobraževanju po svoji volji ali krivdi ne ostane na delu v C. še najmanj toliko časa, kot je trajalo njeno izobraževanje; 4. če po krivdi delavca pride do prekinitve pogodbe. Iz takšne določbe je jasno razvidno, da gre za štiri različne primere, v katerih mora delavka povrniti stroške izobraževanja. Obveznost vračila stroškov izobraževanja, je nastala že zgolj s tem, da toženka v pogodbenem roku ni zaključila izobraževanja.

Zmotno je prepričanje toženke, da bi sodišče prve stopnje moralo presojati tudi, ali je prišlo do primera iz 2. točke člena IV pogodbe o izobraževanju, to je, ali je toženki delovno razmerje med izobraževanjem prenehalo po njeni volji ali krivdi. Zahtevek za vračilo stroškov ne temelji na prenehanju delovnega razmerja toženke, temveč na tem, da toženka izobraževanja ni zaključila v pogodbenem roku. Ni pomembno, da je po izteku roka, v katerem bi toženka morala zaključiti izobraževanje, prišlo tudi do dejanskega prenehanja delovnega razmerja toženke pri tožeči stranki. Odločitev v drugem delovnem sporu, v katerem toženka izpodbija izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je 5. 7. 2011 podala tožeča stranka, v ničemer ne more vplivati na odločitev v tem sporu, v katerem tožeča stranka zahteva povrnitev stroškov izobraževanje. Tudi v primeru, če bi bilo v tem drugem sporu že pravnomočno odločeno, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, to v ničemer ne bi vplivalo na obveznost toženke, da tožeči stranki povrne stroške izobraževanja, ker izobraževanja ni zaključila v pogodbeno dogovorjenem roku.

Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi bilo potrebno zavrniti tisti del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na stroške izpitov, češ da je toženka vse izpite uspešno opravila, nenapisana pa je ostala zgolj magistrska naloga. V sami pogodbi o izobraževanju ni nobene podlage za takšno tolmačenje njenih določb. Pogodbena obveznost je povsem jasna, če delavka izobraževanja ne zaključi v pogodbenem roku, mora delodajalcu povrniti vse stroške, nastale v zvezi z izobraževanjem tako kot so opredeljeni v členu II iste pogodbe. Magistrski študij se zaključi z uspešnim zagovorom magistrske naloge, česar pa toženka še ni opravila. Glede na to, da toženka izobraževanja ni zaključila v pogodbenem roku, ki se je iztekel že v letu 2009, je tožeči stranki dolžna povrniti vse stroške, ki so ji nastali v zvezi z izobraževanjem in ki jih je tožeča stranka poravnala na podlagi člena II pogodbe o izobraževanju, torej tudi potne stroške v zvezi z udeležbo na izpitih in stroške v višini nadomestila plače za čas študijskega dopusta.

Na obveznost toženke, da povrne stroške izobraževanja prav tako ne more vplivati okoliščina, da prejšnji direktor tožeče stranke ob izteku roka, v katerem bi toženka morala zaključiti izobraževanje, od nje ni zahteval vrnitve stroškov. Na obveznost toženke, da povrne stroške izobraževanja tudi ne vpliva okoliščina, da direktor, ki je bil na C. do leta 2010 ni imel težav s tem, da magistrska naloga še ni končana. Toženka je sicer zatrjevala obstoj nekakšnega ustnega dogovora, ki ga vsebinsko niti ni povsem jasno opredelila. V spisu se sicer nahaja prepis zvočnega posnetka toženkine izpovedbe, vendar so stavki nepovezani, misli pa nejasno oblikovane, vendar je tudi iz takšnega nejasnega izpovedovanja povsem jasno, da tožnica ni izpolnila niti tistega pričakovanja, ki naj bi ga takratni direktor imel. Toženka je namreč izpovedala, da je bil dogovor „neformalen, usten, pač da, ko bom končala, pač mislim, ni bilo dogovorjenega nekega zdaj datuma, da bi me zavezoval k pogodbi, ampak da naj pač čimprej končam kakor lahko.“ Navedeno pomeni, da je toženka ravnala tudi v nasprotju s takšnim dogovorom, saj je bivši direktor pričakoval, da bo toženka študij čimprej zaključila, česar pa ni storila, saj študija ni zaključila niti na dan glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, kar je skoraj 3 leta po prenehanju mandata prejšnjega direktorja, s katerim naj bi bila toženka dogovorjena, da študij čimprej zaključi. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Toženka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj odgovor na pritožbo ni možno šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor, v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.