Jedro

Tožeča stranka je za obseg škode izvedela šele po kršitvi pogodbene obveznosti in po razdrtju pogodbe. O zastaranju odškodninske terjatve pa je smiselno govoriti od takrat dalje, ko škoda nastane, kar ni nujno istočasno s škodnim dogodkom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana vmesna sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo presodilo, da je podan temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke do tožeče stranke. Odločitev o višini odškodnine in pravdnih stroškov je pridržalo za končno odločbo.

2. Proti tej vmesni sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet presoje v obravnavani zadevi je utemeljenost odškodninskega zahtevka, s katerim tožeča stranka uveljavlja povrnitev nastale premoženjske in nepremoženjske škode zaradi z njene strani enostransko odpovedane franšizne pogodbe iz razlogov na strani tožene stranke.

6. Pritožnik sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je na naroku za glavno obravnavo dne 21. 5. 2010 J. T. kot zastopniku tožeče stranke dovolilo podati navedbe v njenem imenu, obenem pa ga je zaslišalo kot pričo. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 21. 5. 2010 je razvidno, da je tožečo stranko na tem naroku zastopal odvetnik T. P. za odvetnika D. M. Ker se v pritožbi ne izpodbija pravilnost zastopanja tožeče stranke po odvetniku, to pomeni, da je bila tožeča stranka že s tem na naroku pravilno zastopana preko svojega pooblaščenca, zato očitek o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka ni podan. Podajanje navedb s strani J. T. v imenu tožeče stranke, kar bi lahko pomenilo le relativno bistveno kršitev postopka, pa bi morala tožena stranka skladno z 286.b členom ZPP grajati že na naroku za glavno obravnavo. Ker tega ni storila, pritožbene trditve v tem delu niso upoštevne.

7. Glede teka zastaralnega roka pritožnik vztraja, da je ta začel teči že 30. 6. 2005 ob razdoru pogodbe, saj naj bi tožeča stranka že takrat vedela za toženo stranko, za njeno dotedanje poslovanje, kakor tudi za okoliščino, da od takrat dalje pravdni stranki medsebojno nista sodelovali. V konkretnem primeru predstavljata pravno podlago za presojo zastaranja odškodninske terjatve prvi (1) in tretji (2) odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Zastaranje prične v obeh primerih teči po dnevu, ko škoda nastane in ko je njen obseg vsaj določljiv. Sodišče prve stopnje je za presojo začetka teka zastaralnega roka za odškodninsko terjatev tožeče stranke pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Stroški odprtja novega prodajnega salona so nastajali med 28. 10. 2005 in 18. 5. 2006, do odprtja tega salona v začetku leta 2006 je tožeča stranka ves čas beležila izpad dohodka, še v letu 2006 pa se je morala braniti in odgovarjati javnosti na vprašanja glede sodelovanja in težav s toženo stranko, kar je škodilo njenemu ugledu. Tožeča stranka je tako za obseg škode izvedela šele po kršitvi pogodbene obveznosti in po razdrtju pogodbe. O zastaranju odškodninske terjatve pa je smiselno govoriti od takrat dalje, ko škoda nastane, kar ni nujno istočasno s škodnim dogodkom (3). Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da od začetka teka zastaralnega roka do vložitve tožbe dne 22. 9. 2008 tri leta še niso poteka. Zato se pritožba v tem delu izkaže za neutemeljeno.

8. Utemeljen ni niti očitek protispisnosti (kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), saj je sodišče jasno zapisalo, da pravdni stranki po 30. 6. 2005 nista več poslovno sodelovali, da pa je škoda tožeči stranki v večji meri nastajala šele po tem datumu.

9. Načelo volenti non fit iniuria (4), na katerega se sklicuje pritožnik, v konkretnem primeru ne pride v poštev. Pri tem načelu gre za privolitev v kršitev pravice, kar pomeni, da se prizadeti smiselno odpove zahtevku za varstvo kršene pravice. Tožeča stranka pa ni ravnala na tak način, saj je franšizno pogodbo glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožnik ne izpodbija, utemeljeno odpovedala, posledično pa ima od tožene stranke, ki je pogodbo kršila, pravico do povrnitve škode (prim. 131. člen in prvi odstavek 243. člena OZ). Zato se tožena stranka ne more sklicevati niti na to, da je bila proti svoji volji postavljena v takšen položaj. Odgovornosti bi se lahko razbremenila le, če bi dokazala, da ni mogla izpolniti svoje obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogla preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (prim. 240. člen OZ). Tega pa niti ni zatrjevala.

10. Pritožbena navedba, da tožena stranka tožeči ni povzročila nobene škode, ne do 30. 6. 2005, sploh pa ne po tem dnevu, ker takrat s tožečo stranko ni več sodelovala, je povsem pavšalna in neutemeljena. Dejstvo prekinitve sodelovanja na nastanek škode ne vpliva, saj je tožeča stranka prav zaradi ravnanja tožene stranke pred razdorom pogodbe utrpela škodo, ki pa je glede na ugotovitve sodišča prve stopnje nastajala predvsem po razdoru pogodbe.

11. Pritožnik nadalje navaja, da se v zadevi I Pg 277/2007 sodišče ni ukvarjalo z (ne)veljavnostjo franšizne pogodbe in njeno kršitvijo, temveč je odločalo o odškodninskem zahtevku tožene stranke do tožeče stranke. To ne drži. Sodišče prve in druge stopnje sta se v navedenem postopku (5) ukvarjali prav z vprašanjem utemeljenosti razdrtja franšizne pogodbe s strani tožeče stranke, od česar je bila odvisna odločitev o odškodninskem zahtevku tožene stranke. Na obrazložitev ter razloge te sodbe sodišče prve stopnje sicer ni bilo vezano, se je pa glede na istovrstnost obravnavanega vprašanja nanjo utemeljeno sklicevalo ob podaji lastnih razlogov za izpodbijano odločitev. Vložitev revizije v zadevi I Pg 277/2007 pa na odločitev v tem postopku ne more vplivati.

12. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka, katere odgovor na pritožbo k predmetni odločitvi ni pripomogel, sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Za škodo iz naslova okrnitve ugleda pravne osebe kot neposlovno odškodninsko terjatev, zastaralni rok začne teči, ko oškodovanec izve za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. (2) Za navadno škodo in izgubljeni dobiček kot poslovno odškodninsko terjatev pa je za ugotovitev, kdaj je zastaranje pričelo teči, relevanten prvi odstavek 336. člena OZ, ki določa, da začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti.

(3) Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 198/2007 z dne 17. 12. 2009. (4) Prim. prvi odstavek 140. člena OZ: „Kdor v svojo škodo dovoli drugemu, da ta nekaj stori, ne more zahtevati od njega povrnitve škode, ki mu jo je s tem povzročil“.

(5) Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani I Pg 277/2007 z dne 19. 10. 2009, potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 655/2010 z dne 21. 10. 2010.