Jedro

Pomoč sodišča procesnim udeležencem se sme nanašati zgolj na uresničevanje obdolženčevih procesnih pravic v kazenskem postopku, ne pa na vprašanja dejanskega stanja ali pravna vprašanja, o katerih odloča sodišče, saj bi bila sicer njegova nepristranskost pri sojenju ogrožena.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 150 eurov sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru je bil obsojeni D. H. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče je obsojencu na podlagi 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 135. člena KZ-1 določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, sodne takse in nagrade ter potrebnih izdatkov pooblaščenca oškodovanca. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. 2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornica obsojenega vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon in več določb kazenskega postopka, in sicer 8., 14., 16. in 17. člen ZKP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Obenem je sodišče prve stopnje kršilo tudi 22., 29. in 62. člen Ustave. Zagovornica Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva obsojenčeve zagovornice za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zagovornica v zahtevi ne konkretizira kršitev, kakor tudi ne vpliva teh kršitev na pravilnost oziroma zakonitost sodbe. Namesto obrazložitve kršitve 8. člena ZKP ter 62. člena Ustave, zahteva polemizira z dokazno oceno in posplošeno trdi, da naj odločilna dejstva ne bi bila pravilno ugotovljena. Zahteva v delu, ko izpodbija verodostojnost oškodovančeve izpovedbe, prav tako uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovi zagovornici. Zagovornica je v odgovoru izrazila svoje nestrinjanje s stališči vrhovne državne tožilke in navedla, da je vpliv zatrjevanih kršitev na zakonitost sodbe v zahtevi zadostno pojasnjen.

B.

5. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti najprej uveljavlja kršitev 14., 16. in 17. člena ZKP. Ker se je obsojenec branil sam, brez pomoči zagovornika, bi po njenem mnenju moral sodnik na prvi stopnji pazljivo skrbeti za enakost orožij in obsojenca poučiti, da ta ne bi opustil kakšnega dejanja v svojo korist. To po prepričanju zagovornice velja še toliko bolj, ker je na drugi strani oškodovanec imel pooblaščenca. Po njenem mnenju bi moralo sodišče obsojenca, upoštevaje njegov zagovor, pozvati na predložitev dokazov v njegovo korist. Poleg tega bi sodišče prve stopnje moralo preizkusiti in ugotoviti ne le dejstva, ki obsojenca obremenjujejo, ampak tudi dejstva, ki so mu v korist. Ker sodišče navedenih določb ZKP ni upoštevalo, je po stališču zagovornice kršilo tudi jamstva iz 29. člena Ustave.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil obsojenec na glavni obravnavi, 10. 4. 2013, s strani sodnika opozorjen, naj pazljivo spremlja potek glavne obravnave in poučen, da sme navajati dejstva in predlagati dokaze v svojo obrambo, da sme postavljati vprašanja pričam in izvedencem ter da sme podajati pripombe in pojasnila glede njihovih izpovedb. Med drugim ga je sodnik tudi poučil, da se ni dolžan zagovarjati ter da se lahko zagovarja s pomočjo zagovornika, ki si ga sam izbere. S tem je sodišče zadostilo določbi 14. člena ZKP, saj se sme pomoč nanašati zgolj na uresničevanje obdolženčevih procesnih pravic v kazenskem postopku, ne more pa se nanašati na vprašanja dejanskega stanja ali pravna vprašanja, o katerih odloča sodišče v kazenskem postopku.(1) Če bi sodišče ravnalo drugače, torej tako kot zahteva zagovornica, bi bila njegova nepristranskost pri sojenju ogrožena. Zato sodišče prve stopnje ni kršilo niti določb kazenskega postopka niti jamstev iz 29. člena Ustave, saj obsojenec dokazov v svojo korist, kljub ustreznemu pravnemu pouku, ni niti predlagal. 7. Zahteva v nadaljevanju opisuje kršitev 8. člena ZKP, ki naj bi prav tako ključno vplivala na zakonitost sodbe. Sodišču prve stopnje vložnica zahteve očita, da obsojenčeve žene, R. H., ki je bila povabljena kot priča, ni poučilo o pravici do uporabe svojega jezika ter o pravici do prevajanja. Po stališču zagovornice je odsotnost tega pouka odločilno vplivala na odločitev priče, da se je kot privilegirana priča pričanju odpovedala, kar se je na koncu izkazalo kot ravnanje v škodo obsojenca, saj, kot neposredna priča telefonskemu pogovoru, ni mogla izpovedati o resničnih okoliščinah kaznivega dejanja.

8. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču zagovornice, da bi sodišče prve stopnje pričo, ki je ukrajinske narodnosti, moralo poučiti o pravici do uporabe svojega jezika in pouk ter njeno izjavo zapisati v zapisnik o glavni obravnavi. Ker ne gre za kršitev iz prvega odstavka 371. člena ZKP, je moralo Vrhovno sodišče v nadaljevanju presoditi, ali je ugotovljena kršitev vplivala na zakonitost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Priča R. H. ima stalno prebivališče na Ptuju, je poročena z obsojencem, ki je Slovenec in je v Sloveniji dalj časa opravljala samostojno gostinsko dejavnost. Iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, da priča ne bi razumela pouka o pravni dobroti, da ji kot ženi obdolženca ni treba pričati. Tega ne nazadnje ne trdi niti zagovornica, ki v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navaja, da priča ne razume slovensko, oziroma da pravnega pouka ni razumela. Zato Vrhovno sodišče ne dvomi, da je priča R. H. na glavni obravnavi, ko se je pričanju odpovedala, razumela pomen in posledice svojega ravnanja. Posledično kršitev ni vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe, prav tako pa ne gre za kršitev 62. člena Ustave. Takšne presoje Vrhovnega sodišča ne more omajati niti trditev zagovornice, da je priča R. H. zanikala, da bi obsojenec grozil oškodovancu, saj za tako trditev v spisu ni podlage.

9. Vrhovno sodišče je presodilo tudi trditev zagovornice, da je sodišče s tem, ko je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja zgolj na podlagi enega dokaza, zaslišanja oškodovanca, ravnalo arbitrarno in s tem kršilo 22. člen Ustave in pravilo kazenskega prava, da je v dvomu treba odločiti v korist obtoženca (in dubio pro reo). Zagovornica v zahtevi navaja, da je sodišče prve stopnje brez razlogov izpovedbo oškodovanca označilo kot zelo prepričljivo in skladno, medtem ko obsojenčevemu zagovoru ni sledilo, saj naj bi šlo zgolj za način obrambe. S temi navedbami zagovornica uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar z zahtevo ni dovoljeno. Sodišče prve stopnje je skladno s 355. členom ZKP presodilo vse izvedene dokaze in obrazložilo zavrnitev dokaznih predlogov okrožne državne tožilke. Pojasnilo je, zakaj sodi, da je obsojenec storil kaznivo dejanje zoper oškodovanca in se opredelilo do zagovora obsojenca na glavni obravnavi. Obsojenec je bil, kot že omenjeno, o pravici do predlaganja dokazov, torej tudi do zaslišanja eventuelnih prič, poučen, a te pravice v postopku ni izkoristil. Sodišče prve stopnje je prosto presodilo izvedene dokaze in svojo odločitev utemeljilo z razumnimi razlogi. Nestrinjanje z zaključki sodišča pa pomeni, kot je bilo že pojasnjeno, nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja.

10. V zaključku zahteve zagovornica uveljavlja kršitev kazenskega zakona, saj dejanje, za katero je bilo obsojencu sojeno, ni kaznivo dejanje. Po njenem mnenju je vprašljivo ali domnevna izjava obsojenca, da bo oškodovanca „razbil, če pa se bo približal lokalu, pa ustrelil“, pomeni resno grožnjo, ki bi pri oškodovancu bila sposobna povzročiti občutek ogroženosti. Vrhovno sodišče ugotavlja, da resnost grožnje izhaja že iz opisa kaznivega dejanja, saj obsojenčeva izjava že sama po sebi pomeni resno in konkretno grožnjo, ki je usmerjena zoper življenje in telo oškodovanca in je kot taka pri oškodovancu zmožna povzročiti občutek ogroženosti. Kot je poudarilo že višje sodišče, dejanska ogroženost oškodovanca izhaja tudi iz okoliščine, da je kaznivo dejanje neposredno po storitvi prijavil na policijski postaji. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe (v točki 5) ugotovilo okoliščine, v katerih je bila grožnja izrečena in opisalo odnos med obsojencem in oškodovancem. Zato tudi kršitev kazenskega zakona ni podana.

C.

11. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornica z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obdolženčevega premoženjskega stanja in zapletenosti postopka.

Op. št. (1) : Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Ljubljana, GV založba, 2004, str. 39.