Jedro

Obnova zemljiške knjige in tej sledeča napaka pri vknjižbi lastnika ne more biti veljaven pravni naslov za pridobitev lastninske pravice.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnici solastnici vsaka do 1/2 parcele št. 525, vpisane v vložku št. 499, zaradi česar je tožencu naložilo, da jima mora izstaviti za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino, po kateri bo na sporni nepremičnini vknjižena njuna solastninska pravica.

Proti takšni sodbi je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in s predlogom na njeno spremembo tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen. Res je sicer, da je ob obnovi zemljiške knjige po letu 1960 kot lastnik sporne parcele bil vknjižen toženec, ne da bi za to imel veljaven naslov. Vendar pa je obema pravdnima strankama nepremičnina bila nacionalizirana. Le toženec se je potrudil, da so bile nacionalizirane nepremičnine, med njimi tudi sporna parcela, povrnjene. Le dejstvo, da je sporno zemljišče bilo vknjiženo v zemljiški knjigi na njegovo ime, je prispevalo k denacionalizaciji. Optantsko premoženje je bilo nacionalizirano z uveljavitvijo zakona, zaradi česar tudi napaka v zemljiški knjigi ni mogla konvalidirati stanja, če je bilo v nasprotju z zakonom o nacionalizaciji. To izhaja tudi iz določbe 10. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS 27/91). Tožnici sta upravičeni le do denarne odškodnine. Odločba o vrnitvi sporne nepremičnine tožencu je deklaratorne narave, medtem ko je pravica lastnine tožnicama ugasnila z nacionalizacijo.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), v pravdi ni bilo.

Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Postavili sta se na stališče, da ni pravno pomembno, ali bi morda bila sporna nepremičnina nacionalizirana, če bi se ugotovilo, da ni toženčeva last. S tem je posredno že odgovorjeno na revizijsko trditev, da se je le toženec (v katerega last je ob obnovi zemljiške knjige brez veljavnega naslova bila prenešena sporna parcela) potrudil za vrnitev sicer v letu 1973 nacionaliziranih zemljišč. Obvelja namreč na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje, ki ga z revizijo ni mogoče več izpodbijati (3. odstavek 385. člena ZPP). Gre za dejstva, da sta tožnici parcelo št. 525 k.o. leta 1959 podedovali, da sta jo obdelovali tudi po letu 1970 (česar tudi toženec ni zanikal) in da sta bili njeni solastnici do odločbe o nacionalizaciji z dne 25.5.1973 - ob pomanjkanju veljavnega pravnega naslova za vknjižbo lastninske pravice na toženčevo ime. Ob stanju, ko je po odločbi o denacionalizaciji z dne 23.8.1989 vknjižen kot lastnik spornega zemljišča toženec, ki nima veljavnega pravnega naslova, tožnici pa ga imata, je bilo njunemu tožbenemu zahtevku (zemljišče je bilo leta 1973 odvzeto tožnicama) utemeljeno ugodeno. Tako se pokaže, da nimajo pravnega pomena revizijske navedbe o tem, kdo se je potrudil, da so v letu 1973 podržavljena zemljišča glede na Osimske sporazume v letu 1989 bila vrnjena.

V tem obsegu so neutemeljene tudi ostale revizijske trditve, da bi bilo treba v tem sporu upoštevati določbe zakona o denacionalizaciji iz leta 1991 (2. odstavek 10. člena), po katerih bi tožnici bili upravičeni le do odškodnine, ne pa do vrnitve v naravi. Do denacionalizacije spornih zemljišč je namreč prišlo že leta 1989 na podlagi zakona o ratifikaciji sporazuma med bivšo SFRJ in Republiko Italijo o dokončni ureditvi vzajemnih obveznosti glede na pogodbe, podpisane v Osimu dne 10. novembra 1975 (Uradni list bivše SFRJ - mednarodne pogodbe št. 7/85).

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe zakona o pravdnem postopku, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS 1/91-I).