Jedro

Sodišče prve stopnje je ob presoji pravnega standarda nevarne stvari in nevarne dejavnosti napačno uporabilo materialno pravo in sicer določili 2. odstavka 131. člena OZ in 149. člena OZ, ko je zaključilo, da krožna stiskalnica ni nevarna stvar, delo z njo pa ni nevarna dejavnost in da zato tožena stranka tožniku za škodo ne odgovarja niti po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti. Ni namreč v zadostni meri upoštevalo, da je krožna stiskalnica večji električni stroj, ki med delovanjem, ko obdeluje vstavljen lok, spreminja njegov položaj tako, da se lok, potem ko ga zgrabijo kolesa v stiskalnici, obnaša nemirno, da se zasuče, da se trese, da zaniha, „cukne“ in podobno, kar vse je sicer sodišče prve stopnje ugotovilo v razlogih izpodbijane sodbe v točkah 9. in 10. obrazložitve in da je delo na takšnem stroju potekalo tako, da sta mu morala „streči“ dva delavca tako, da sta vstavljala relativno dolge (približno 2,5 metra) ter relativno težke (približno 70 kg) loke v krožno stiskalnico, ki je nato takšen lok zagrabila in začela obdelovati, pri tem pa se je lok obnašal nemirno, spreminjal lego, se tresel, zanihal, „cuknil“.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v celoti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je od tožene stranke zahtevala plačilo 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 22. 5. 2014 dalje do plačila in povračilo vseh pravdnih stroškov (točka I. izreka) ter tožeči stranki naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe povrne 471,23 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za njihovo plačilo (točka II. izreka).

2. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) se je zoper uvodoma navedeno sodbo pritožil iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, tožniku pa prisodi tudi potrebne pritožbene stroške. Tožnik v pritožbi najprej povzame vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju pa ne nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ko je zaključilo, da krivdne odgovornosti toženi stranki oziroma njenemu zavarovancu ni mogoče očitati. Meni pa, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa tudi zmotno uporabilo materialno pravo v delu, ko je odločilo, da krožna stiskalnica ni nevarna stvar, in da delo z njo ni nevarna dejavnost ter da zato posledično tudi objektivna odgovornost tožene stranke ni podana. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da več ton težka naprava, ki samodejno ravna razmeroma težke kovinske loke, ni nevarna stvar, in da ni nevarno delo, ki ga je opravljal tožnik, to je vstavljanje kovinskih lokov v stiskalnico. Nasprotuje tudi zaključku sodišča, da naj bi tožnik zaradi neprevidnega ravnanja, ko je po nepotrebnem držal rok z roko nad valjčkom stiskalnice, sam povzročil nevarno situacijo. Sodišču prve stopnje tožnik očita, da ob presoji pravnega standarda nevarne stvari in nevarne dejavnosti ni v zadostni meri upoštevalo same teže stroja in dejstva, da je zaradi teže železnih lokov, ki jih morata dvigniti dva delavca, s slednjimi težko rokovati in to zahteva, kot je izpovedal M. O., zelo dobro sodelovanje in koordinacijo delavcev, čeprav jih v obrazložitvi sodbe sicer povzame. Prav tako pa pri presoji obstoja objektivne odgovornosti in upoštevalo še nekaterih drugih okoliščin, čeprav je nekatere sicer navedlo ob presoji krivdne odgovornosti tožene stranke in sicer, da je pogostost poškodb velika, da so loki za popravilo različni (en je drugače zvit kot drug, če so mokri in umazani lahko delavcu zdrsnejo iz rok, če eden izmed delavcev loka ne prime pravilno, lahko drugemu delavcu zdrsne iz roke in lahko ob kaj zadane), da stiskalnica loke samodejno zagrabi, ob tem pa se sprosti velika sila, pri čemer lahko pride do gibanja loka, katerega delavec v celoti ne more predvideti, oziroma delavec ne more točno vedeti, kako bo lok ob vstavitvi v stiskalnico odreagiral, da ostanki v loku lahko povzročijo vibracije loka ali njegov nenaden nenadejan premik oziroma zasuk, da se lok v stiskalnici obnaša nemirno, se trese, zaniha oziroma “cukne”, da stiskalnica sicer ima stikalo za izklop, vendar slednje ni na dosegu roke, prav tako pa delavca, če držita 80 kg težak lok, ki ga morata držati z obema rokama, nimata možnosti dejansko stisniti stikala, če pa sta obe njuni roki zasedeni in ne moreta loka kar spustiti iz rok. Tožnik še opozarja, da vse te okoliščine obstajajo ne glede na to, ali delavec loke primerno očisti ali ne in ne glede na to kako posamezen lok prime, s čimer je pravnima standardoma nevarne stvari in nevarne dejavnosti zadoščeno. Tožnik meni, da je ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih okoliščin jasno, da je delo, ki ga je opravljal tožnik, mogoče šteti za nevarno. Gre za delo na težkem električnem premogovniškem stroju, namenjenemu ravnanju lokov ločnega podporja, ki tehtajo tudi do 80 kg in so umazani, različno zviti, včasih mokri in zahtevajo poseben način prijemanja. Za delo na stroju sta potrebna dva dobro koordinirana delavca, pri čemer je varnost enega delavca odvisna od ravnanja drugega. Ob vstavitvi loka v stroj se le-ta obnaša nemirno in nepredvidljivo, torej železni lok, težak tudi do 80 kg, se nenadzorovano premika, pri čemer se mora ob nenadejanem premiku delavec pravočasno umakniti, da ga lok ne udari. Ob tej ugotovitvi bi sodišče prve stopnje po oceni tožnika moralo glede na ugovore tožene stranke zgolj še presojati, če so izpolnjeni pogoji za ekskulpacijo objektivne odgovornosti iz 153. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), torej da je bilo tožnikovo ravnanje takšno, da ga zavarovanec tožene stranke ni mogel pričakovati, niti se njegovim posledicam ni bilo mogoče izogniti ali jih odstraniti. Poudarja še, da je sodišče prve stopnje neprevidno ravnanje tožnika videlo predvsem v tem, da je lok držal nad valjčkom stiskalnice, čeprav bi ga lahko in moral pred valjčkom oziroma stran od stroja, prav tako pa, da bi bilo potrebno lok prej očistiti. Tožnik meni, da pogoji za ekskulpacijo objektivne odgovornosti tožene stranke niso podani, ker tožnikovo ravnanje ni bilo tako nepričakovano in neizogibno, nit ne do te mere neskrbno, da je sam v celoti povzročil nevarno situacijo. Okoliščina, da lok ni bil dobro očiščen, je povsem običajna in pričakovana. O tem, da so loki umazani, so izpovedale vse zaslišane priče, gre namreč za že uporabljene dele ločnega podporja iz premogovnika, sicer pa okoliščina, da je tožnik v stiskalnico dal lok, ki je po mnenju sodišča bolj umazan, na nastanek poškodbe sploh ni vplivala. Ugotovljeno je namreč bilo, da se loki nepredvidljivo obnašajo tudi, ko je umazanija na lokih manjša, očitno pa je tožnik glede opisa umazanije slednjo tudi subjektivno morda dojemal kot večjo, sploh glede na izpoved priče M. O., ki je povedal, da loka, ki bi bil umazan toliko, kot je opisoval tožnik, stiskalnica sploh ne bi mogla procesirati, oziroma lok sploh ne bi šel v stiskalnico. Tožnik še opozarja, da je ob tem pomembnejše dejstvo, da bi za čiščenje lokov moral poskrbeti tožnikov nadrejeni R. S., ki ga sicer navede tudi sodišče prve stopnje, vendar ga napačno pravno vrednoti. Tožnik R. S. res ni očital odgovornosti v smislu nepravilnega ravnanja, vendar pa sodišče prve stopnje po drugi strani kljub temu tožniku neupravičeno očita opustitev dolžnosti, ki sploh ni bila tožnikova. Ravnanje R. S. bi lahko morda bilo pomembno v razmerju med R. S. in zavarovancem tožene stranice, nikakor pa ne v razmerju med pravdnima strankama v tem postopku. V zvezi z očitkom, da je lok držal nad valjčkom stiskalnice, čeprav bi ga lahko in moral pred valjčkom oziroma stran od stroja, pa tožnik meni, da je sodišče prve stopnje pri presoji zmotno uporabilo retrospektivno analizo vzročnosti, ki praviloma ne pomeni pravilnega pristopa k ugotavljanju oškodovančevega prispevka k nastanku škode in je tako neutemeljeno poudarjanje sodišča prve stopnje, da do poškodbe ne bi prišlo, če tožnik loka ne bi držal nad valjčkom. Sodišče prve stopnje bi namreč moralo uporabiti prospektivno analizo vzročnosti, ki temelji na presoji, za kolikšen delež je tožnikovo ravnanje (ob hkratnem upoštevanju ravnanja odgovorne osebe) povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka. Sicer drži, da bi gotovo bilo bolje, da bi tožnik lok držal čim dlje od stroja in je tožnik lok v trenutku poškodovanja tudi držal nad valjčkom stiskalnice, vendar pa je v zadevi treba upoštevati okoliščine, da je tožnik nosil težko breme v sodelovanju z drugim delavcem in da mora delavec v konkretnem primeru ravnati hitro, ker mora lok, že preden pride do prvega koluta, spustiti in se odmakniti, da mu ne zagrabi roke. Tožnik še poudari, da je želel lok popraviti, da bi lepo šel v stiskalnico, stiskalnica je lok samodejno vlekla in s tem tudi spreminjala položaj tožnikovih rok. Ni mogoče od delavca v podobni situaciji pričakovati, da lahko v vsakem trenutku doseže, da se njegove roke ne bi nahajale nad valjčki, ker tudi ne more loka kar spustiti iz rok. Tudi priča M. O., na katerega izpoved se sodišče v največji meri opira, je povedal, da je možno da je delavec zadaj malo prehitro porinil, da je tu krivdo težko oceniti in da morata vsekakor delavca zelo dobro sodelovati, koordinirati delo in biti pri delu še posebej zbrana. Priča V. je povedal, da lahko lok zdrsne iz roke, da ga mora delavec popravljati in da, ko delavec lovi primeren trenutek, lahko ob kaj zadane. Po njegovem mnenju je tožniku lok lahko zdrsnil in do podobnih poškodb lahko brez težav pride. Čeprav je v konkretnem primeru v trenutku poškodovanja lok držal nad valjčki, pa tožnik meni, da njegovo ravnanje ni bilo tako neskrbno, da bi predstavljalo izključen vzrok nastanku nevarne situacije. Ravno nasprotno, zaradi same nevarnosti dela je tožnik v kritičnem trenutku lok pač moral prijeti na način, da ga je lahko obvladal, na tožnikovo nesrečo pa je to bilo nad valjčkom, ravno takrat pa je lok zvilo tako, da je poškodoval tožnika.

3. Tožena stranka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

4. Pritožba tožnika je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje v skladu s prvim in drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik v tej pravdni zadevi od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v delovni nesreči dne 21. 2. 2013 na delu v prostorih družbe H. d.o.o. (skupina P. d.d.) kot delavec družbe Z. d.o.o., ki je imela v času škodnega dogodka svojo odgovornost zavarovano pri toženi stranki. Do škodnega dogodka je prišlo, ko sta s sodelavcem R. S. vstavljala približno 2,5 m dolg in približno 70 kg težak kovinski lok (del jamskega podporja) v krožno stiskalnico in mu je pri tem stisnilo in poškodovalo levi kazalec.

7. Po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je sodišče prve stopnje prebralo predloženo listinsko dokumentacijo, zaslišalo tožnika in priče R. S., S. M., Z. S., M. O., D. V., I. T. in Z. L., je zaključilo, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, ki je nastala tožniku v škodnem dogodku dne 21. 2. 2013, niti po pravilih o krivdni odškodninski odgovornosti, niti po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti. Zaključilo je, da krivdna odgovornost ni podana, ker so neutemeljeni očitki tožnika zavarovancu tožene stranke o neurejenosti delovnega okolja, zlasti neočiščenosti lokov, ki sta jih s sodelavcem vlagala v stiskalnico (točka 9. obrazložitve izpodbijane sodbe), objektivna odgovornost pa ni podana zato, ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da stiskalnice ni mogoče šteti za nevarno stvar kljub temu, da je težka več ton in da ravna razmeroma težke kovinske loke, in da prav tako ni mogoče šteti za nevarnega delo, ki ga je ob škodnem dogodku skupaj s sodelavcem opravljal tožnik, se pravi vstavljal kovinske loke v stiskalnico (točka 10. obrazložitve izpodbijane sodbe). Zaključilo je še, da je to delo postalo nevarno zgolj zaradi neprevidnega ravnanja tožnika in da je bil vzrok tožnikovi poškodbi nekoordinirano delo tožnika in njegovega sodelavca ter tožnikova nepravilna drža loka nad valjčkom ob stiskalnici, namesto stran od njega.

8. Pritožbeno ni izpodbijano, da tožena stranka tožniku za škodo ne odgovarja po pravilih o krivdni odškodninski odgovornosti. Pritrditi pa je pritožbi tožnika, da je sodišče prve stopnje ob presoji pravnega standarda nevarne stvari in nevarne dejavnosti napačno uporabilo materialno pravo in sicer določili 2. odstavka 131. člena OZ in 149. člena OZ, ko je zaključilo, da krožna stiskalnica ni nevarna stvar, delo z njo pa ni nevarna dejavnost in da zato tožena stranka tožniku za škodo ne odgovarja niti po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti. Ni namreč v zadostni meri upoštevalo, da je krožna stiskalnica večji električni stroj, ki med delovanjem, ko obdeluje vstavljen lok, spreminja njegov položaj tako, da se lok, potem ko ga zgrabijo kolesa v stiskalnici, obnaša nemirno, da se zasuče, da se trese, da zaniha, „cukne“ in podobno, kar vse je sicer sodišče prve stopnje ugotovilo v razlogih izpodbijane sodbe v točkah 9. in 10. obrazložitve in da je delo na takšnem stroju potekalo tako, da sta mu morala „streči“ dva delavca tako, da sta vstavljala relativno dolge (približno 2,5 metra) ter relativno težke (približno 70 kg) loke v krožno stiskalnico, ki je nato takšen lok zagrabila in začela obdelovati, pri tem pa se je lok obnašal nemirno, spreminjal lego, se tresel, zanihal, „cuknil“. Ni dvoma, da se škodni dogodek ne bi zgodil, če bi tožnik, ko je popravljal lego vstavljenega loka v stiskalnico, le-tega držal bolj stran od stiskalnice tako, da mu ob potegu in zasuku loka zaradi delovanja krožne stiskalnice levega kazalca ne bi moglo stisniti ob valjček, ki se je nahajal ob stiskalnici. V tem ima izpodbijana sodba prav. Ne drži pa njeno stališče, da zaradi tega delo s tem (takim) strojem ni delo s povečano nevarnostjo, da je takšno postalo zgolj zaradi tožnikovega neprevidnega ravnanja in da bi ga lahko imela delavca pod kontrolo. Presojo, da bi ga bilo mogoče imeti pod kontrolo, je sodišče prve stopnje utemeljilo z argumentom, da se konkreten škodni dogodek ne bi zgodil, če bi se delo opravljalo na varen in pravilen način, in da bi stroj delavca lahko imela pod kontrolo zato, ker je stikalo za vklop oz. izklop na dosegu roke. Taki argumenti pa so materialnopravno zmotni: stvar ali dejavnost sta nevarni, če ju pod nadzorom ne more imeti imetnik oziroma obratovalec (in ne njegov delavec). Relevantni bi bili lahko pri odločanju o popolni ali delni razbremenitvi odgovornosti imetnika nevarne stvari oziroma obratovalca (1. in 2. oziroma 3. odstavek 153. člena OZ), ne izključuje pa pravnega sklepa, da je krožna stiskalnica v obratovanju (ker jo poganja elektrika, ker je treba loke vstavljati med njenim delovanjem in ker se vstavljeni loki potem, ko jih zagrabijo kolesa v stiskalnici, obnašajo nemirno, se tresejo, zanihajo, se zasučejo, „cuknejo“) nevarna stvar in da je delo z njo nevarna dejavnost. Po prepričanju pritožbenega sodišča izvira iz samega takega stroja oziroma iz same take dejavnosti (njenega rednega poteka) škodna nevarnost, ki je večja od običajne tudi ob spoštovanju varnostnih predpisov, kar nenazadnje izhaja tudi iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je na takšni stiskalnici že več delavcev poškodovalo na takšen način. Stališče sodne prakse, da niso nevarne tiste stvari, ki take postanejo šele z nepravilno uporabo, se nanaša na tiste stvari, ki same po sebi (do nepravilne uporabe) niso nevarne, kar pa za tu obravnavani stroj ne velja. Sodna praksa je v preteklosti pogosto s (pre)široko razlago standarda nevarne stvari vpeljevala objektivno odgovornost v korist oškodovanca, nato je v zadnjih letih precej omejila kvalifikacijo stvari kot nevarne in upošteva izhodišča instituta, to je povečano nevarnost, nevarnost, ki je človek ne more obvladati; toda še vedno kot nevarne šteje (delujoče) stroje, primerljive s tistim, pri katerem se je poškodoval tožnik, oziroma delo z njimi opredeljuje kot nevarno dejavnost, pri čemer objektivno odgovornost imetnikov oziroma obratovalcev zmanjša ali izključi, če so podani ekskulpacijski razlogi iz 153. člena OZ1. 9. Ker zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da krožna stiskalnica ni nevarna stvar, delo z njo pa ni nevarna dejavnost v smislu določila 2. odstavka 131. člena OZ, sodišče prve stopnje sploh ni natančno ugotovilo vseh okoliščin in poteka nastanka škodnega dogodka, prav tako pa tudi ni ugotavljalo dejstev, ki se nanašajo na vprašanje obstoja oprostitvenih razlogov iz 1. do 3. odstavka 153. člena OZ2, je pritožbeno sodišče moralo pritožbi tožnika ugoditi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 355. členom ZPP razveljaviti ter zadevo vrniti v novo sojenje sodišču prve stopnje, saj glede na naravo stvari in zgoraj navedene razloge pritožbeno sodišče ugotovljenih pomanjkljivosti samo ne more odpraviti, ker gre za cel sklop dejanskih vprašanj, o katerih se bo moralo ob pravilni uporabi pravnega standarda nevarne stvari in nevarne dejavnosti in ob pravilni uporabi materialnega prava (2. odstavka 131. člena, 149. člena in 153. člena OZ) najprej izreči in jih ugotoviti ter obrazložiti sodišče prve stopnje. Napotki sodišču prve stopnje pa izhajajo že iz zgoraj navedenega.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je glede na določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržati za končno odločbo.

1 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 291/2013 z dne 3. 7. 2014, sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 563/2008 z dne 7. 4. 2011, sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 212/2010 z dne 2. 4. 2012 in sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 445/2009 z dne 21. 6. 2011. 2 OZ v 1. do 3. odstavku 153. člena določa:„(1) Imetnik je prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti.(2) Imetnik stvari je prost odgovornosti tudi, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti.(3) Imetnik je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode.“