Jedro

Pomembne okoliščine, ki kažejo na prenos ekonomske entitete, so, da je tožena stranka (delodajalec prevzemnik) opravljala isto oziroma podobno dejavnost, kot jo je opravljala družba, pri kateri je bil tožnik zaposlen (delodajalec prevzemnik), in sicer gostinsko dejavnost v določeni restavraciji. Dejavnost se je opravljala ves čas v istih prostorih, z istimi sredstvi, z istim delavcem, s katerim je tožena stranka sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za enaka dela (natakar) brez prekinitve delovnega razmerja. Na podlagi navedenega dejanskega stanja je treba šteti, da so pravice iz delovnega razmerja, ki jih je tožnik užival pri delodajalcu prenosniku, avtomatično prešle na toženo stranko kot delodajalca prevzemnika in da tožena stranka skupaj z delodajalcem prenosnikom solidarno odgovarja za obveznosti, ki so nastale do prevzema (konkretno za plačilo regresa za letni dopust).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati iz naslova plače bruto znesek 2.359,32 EUR oziroma neto znesek 1.665,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 4,97 EUR od 19. 3. 2010 dalje do plačila, od zneska 562,00 EUR od 19. 4. 2010 dalje do plačila, od zneska 562,00 EUR od 19. 5. 2010 dalje do plačila in od zneska 536,57 EUR od 19. 6. 2010 dalje do plačila, medtem ko je davke in prispevke v znesku 693,78 EUR dolžna plačati na račun pristojnega davčnega urada (1. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku iz naslova stroškov prevoza na delo skupno 531,20 EUR in sicer v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka sodbe (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter zdravstveno zavarovanje od 1. 12. 2009 do 31. 1. 2010 plačati znesek 261,20 EUR na račun pristojnega davčnega urada (3. točka izreka) in iz naslova davčnega odtegljaja od 1. 12. 2009 do 31. 1. 2010 znesek 47,40 EUR na račun pristojnega davčnega urada (4. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 734,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2010 dalje do plačila in odpravnino v višini 440,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2010 dalje do plačila (6. točka izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna plačati tožniku regres za letni dopust in sicer: v znesku 318,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2007 dalje do plačila in plačati na račun davčnega urada akontacije dohodnine v znesku 98,81 EUR (7. točka izreka); v znesku 588,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008 dalje do plačila in plačati na račun pristojnega davčnega urada akontacije dohodnine v znesku 112,00 EUR (8. točka izreka); v znesku 630,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 dalje do plačila in plačati na račun davčnega urada akontacije dohodnine v znesku 120,00 EUR (9. točka izreka) in v znesku 256,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2010 dalje do plačila in plačati na račun davčnega urada akontacije dohodnine v znesku 48,95 EUR. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku pravdne stroške v znesku 753,00 EUR v roku osem dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (10. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo v delu, ki se nanaša na plačilo odpravnine in regresa za letni dopust za leto 2007 (6. in 7. točka izreka) se pravočasno pravočasno pritožuje tožena stranka in smiselno uveljavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je bil tožnik pri njej zaposlen od 16. 9. 2008 do 29. 5. 2010 in da mu za to nikakor ne pripada odpravnina za dobo treh let in regres za letni dopust za leto 2007. Tožena stranka priznava le neizplačila, ki so nastala v času, ko je bil zaposlen pri njej, nikakor pa ne priznava ostalih zahtevkov, ki so nastali pred 16. 9. 2008. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Popolno in pravilno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev je pa tudi materialnopravno pravilna in zakonita.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožniku ne pripada odpravnina za dobo treh let in regres za letni dopust za leto 2007. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je pri presoji utemeljenosti zahtevka za plačilo odpravnine in regresa za letni dopust za leto 2007 kljub zamenjavi delodajalca šteti, da tožnik od 1. 1. 2007 ni spremenil zaposlitve. Pritožbeno sodišče s tem soglaša. Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so pravilne, saj so podprte z listinami, so naslednje: tožnik se je dne 1. 1. 2007 zaposlil v družbi G.K. d.o.o., bil v tej družbi zaposlen do 6. 1. 2008 in bil skupaj s še drugimi delavci iz družbe G.K. d.o.o. prerazporejen v družbo M. d.o.o.; v družbi M. d.o.o. je bil zaposlen od 7. 1. 2008 do 15. 9. 2008; od 16. 9. 2008 do 29. 5. 2010 je bil zaposlen pri toženi stranki E. d.o.o.; med tožnikom in družbama M. d.o.o. in E. d.o.o. (toženo stranko) je bil podpisan sporazum, da so vse pravice, ki so nastale s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi s podjetjem M. d.o.o. sporazumno prenesene na toženo stranko in sicer, da med te pravice spadajo: regres, letni dopust, plača – morebitni zaostanek (A8); tožnik je ves čas zaposlitve pri navedenih družbah (G.K. d.o.o., M. d.o.o. in E. d.o.o.), to je od 1. 1. 2007 dalje do 29. 5. 2010 delal v restavraciji D. na naslovu ..., torej je ves čas delal v isti restavraciji kot natakar in v vseh družbah je bil direktor M.K..

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je prišlo do spremembe delodajalca na podlagi 73. člena Zakona o o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji).

Po 1. odstavku 73. člena ZDR, ki ureja institut spremembe delodajalca, je za primer, če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi družitve ali delitve do spremembe delodajalca določeno, da pridejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Sodišče v Evropski skupnosti je v zadevi Speakers (C-24/85 iz leta 1986) navedlo najpomembnejše kriterije, ki jih je potrebno glede na vse dejanske okoliščine upoštevati pri oceni, ali v posameznem primeru gre za prenos v smislu direktive ali ne. Ti kriteriji so: tip podjetja oziroma dejavnosti, ali je bilo preneseno materialno premoženje, vrednost materialnega premoženja v času prenosa, ali je novi delodajalec prevzel večino delavcev ali ne, ali je novi delodajalec prevzel tudi stranke, stopnja podobnosti med dejavnostmi pred in po prenosu ter čas morebitne prekinitve dejavnosti. Pomembne okoliščine, ki kažejo na prenos ekonomske identitete je, da je tožena stranka ohranila svojo identiteto (identičnost istovetnost), da je opravljala isto oziroma podobno dejavnost, ki jo je opravljala družba G.K. d.o.o., družba M. d.o.o. in E. d.o.o., in sicer gostinsko dejavnost v restavraciji D., da se je delo opravljalo v istih prostorih, z istimi sredstvi, z istim delavcem, s katerim je sklenila pogodbo o zaposlitvi za enaka dela (natakar), brez prekinitve delovnega razmerja. Na podlagi navedenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da gre v obravnavani zadevi za prenos ekonomske identitete v smislu direktive, posledica katerega so na podlagi 1. odstavka 73. člena ZDR pravice iz delovnega razmerja, ki jih je tožnik užival pri delodajalcu prenosniku, avtomatično prenesene na toženo stranko kot delodajalca prevzemnika, sicer pa navedeno izhaja tudi iz sporazuma o prevzemu (A8). Restavracija na D., v kateri je tožnik delal, ima vse lastnosti gospodarske enote oziroma dela podjetja iz 1. odstavka 73. člena ZDR, kjer je organiziran skupek virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti. Prenos pravic in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi na delodajalca prevzemnika je tako samodejen in nastopi na podlagi kogentne določbe zakona in za spremembo delodajalca ni pomembno, ali je do prenosa dela podjetja oziroma gospodarske družbe prišlo na podlagi pogodbe ali statusne spremembe.

Tako pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prve stopnje, da je podala delovnopravna kontinuiteta med zaposlitvami tožnika v podjetju G.K. d.o.o., M. d.o.o. in toženo stranko (E. d.o.o.), kar pomeni, da je potrebno pri tožniku v pogledu njegovih pravic iz delovnega razmerja upoštevati celotno delovno dobo, kot da ni spremenil zaposlitve. Tožnik je bil pri toženi stranki in njenih prednikih zaposlen od 1. 1. 2007 do 29. 5. 2010 in je do prenehanja delovnega razmerja dopolnil tri leta delovne dobe. Pri izračunu in izplačilu odpravnine po 109. členu ZDR je sodišče prve stopnje njegovemu tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo, upoštevajoč pri tem, da je upravičen do 1/5 povprečne mesečne plače za vsako leto dela, ki bi jo prejel, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo (109. člen ZDR). Tako mu je priznalo odpravnino v višini 440,49 EUR ob upoštevanju 1/5 minimalne plače, ki je znašala 734,15 EUR.

Delodajalec je dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače in regres se mora delavcu izplačati najkasneje do 1. 7. tekočega koledarskega leta (131. člen ZDR). Tožnik je pravico do regresa za leto 2007 pridobil v družbi G.K. d.o.o., vendar upoštevaje 1. odstavek 73. člena ZDR pomeni, da z dnem prenosa delodajalec prevzemnik postane nosilec pravic in obveznosti iz pogodbe, delodajalec prenosnik pa istočasno preneha biti nosilec teh pravic in obveznosti. Bistvo tega instituta namreč je v tem, da se ohranijo vse pravice, ki jih je imel delavec pri delodajalcu prenosniku, tudi pri delodajalcu prevzemniku. ZDR je v 4. odstavku 73. člena določil, da delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom odškodninsko odgovarja za terjatve delavcev do datuma prenosa ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, do katerih pride zaradi poslabšanja pravic delavcev. V konkretnem primeru gre za solidarno obveznost v smislu 395. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), po kateri lahko dolžnik odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Po citirani določbi 395. člena OZ sta torej tako delodajalec prenosnik kot delodajalec prevzemnik solidarno odgovorna za vse terjatve delavcev, ki so nastale do datuma prenosa. Tako se pokaže, da ne glede na ugotovljeno dejstvo, da je tožnik pravico do regresa pridobil pri družbi G.K. d.o.o., ima v skladu z določili 73. člena ZDR pravico vtoževati regres za leto 2007 tudi od tožene stranke. Upoštevaje navedeno in ob ugotovitvi, da sama višina vtoževanega regresa za letni dopust za leto 2007 ni sporna, kot tudi, da tožena stranka ni prerekala ostalih prisojenih denarnih zahtevkov tožnika, je potrebno zaključiti, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenim zahtevkom ugodilo.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).