Jedro

Sodišče v postopku po vloženem ugovoru zoper sodbo o kaznovalnem nalogu po izrecni določbi 445.d člena ZKP ni vezano na prepoved spremembe sodbe v obtoženčevo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije iz 385. člena ZKP.

Izrek

Zahteva obsojenega Ž.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenega se oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo z dne 20.2.2006 obsojenega Ž.R. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 133. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca in 15 dni zapora ter preizkusno dobo enega leta. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in odločilo, da je dolžan plačati povprečnino v višini 65.000,00 SIT.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti zoper to pravnomočno sodbo vlaga obsojeni Ž.R. Navaja, da so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost po drugi točki 372. člena ZKP. Poleg tega je bila storjena kršitev 3., 7., 8., 9. in 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se je pritožil na že izrečeno kazen, sodnica pa pritožbe ni upoštevala in jo je spremenila v njegovo škodo. Navaja, da sodišče ni upoštevalo zdravniškega izvedenskega mnenja dr. G.V. z dne 30.1.2006, kjer je na drugi in tretji strani navedeno, kakšni bi bili znaki poškodbe pri stisku za vrat, teh pa ni bilo, pri čemer je izvedenec mnenja, da je bila stisnina razmeroma blaga oziroma bi rdečino na vratu lahko povzročilo tudi oplazenje s konico prstov. Poleg tega navaja, da ga sodnica na glavni obravnavi ni poučila, da mora v 8 dneh napovedati pritožbo. To je sicer napisala v zapisnik, vendar mu zapisnika kljub njegovi zahtevi ni izročila, zato ga je sam dvignil na sodišču dne 19.4.2006. Navaja, da zahtevo podaja tudi zaradi protipravnega ravnanja sodnice, ki je spremenila obtožnico na zahtevo okrožne državne tožilke brez materialnega dokaza. Poleg tega meni, da sta okrožna državna tožilka in sodnica "prejudicirali zdravniško spričevalo" in dali prednost dogovoru očeta oškodovanca, ki je policist, ter navaja, da je zgrožen nad domačnostjo obnašanja okrožne državne tožilke do oškodovanca, ki mu je med zaslišanjem mežikala in se mu nasmihala. Poleg tega navaja, da je bil šele po obravnavi poučen, da mu okrožna državna tožilka ne bi smela preprečiti ugovora pri izjavi priče in da je postopek potekal tako, da je bil proti državni tožilki in sodnici v podrejenem položaju. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva utemeljena.

B.

4. Vrhovno sodišče je v zadevi I Ips 172/2005 z dne 18.5.2006 in številnih drugih poudarilo, da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), torej morebitnih kršitev zakona ne ugotavlja po uradni dolžnosti. V zahtevi za varstvo zakonitosti mora zato vložnik predvsem obrazložiti, s katerim ravnanjem in v katerem delu sodbe oziroma postopka je bila uveljavljana kršitev storjena. Navedba člena, odstavka ali točke, ki takšno kršitev določa, se pri presoji sicer lahko pokaže kot pomembna, vendar ne more v celoti nadomestiti vsebinske utemeljitve vložnikovih trditev. Iz navedenih razlogov ni bilo mogoče preizkusiti trditve zahteve obsojenega Ž.R., da "so bile podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost po 372. členu ZKP". Podobno velja glede trditve o kršitvi 3., 7., 8., 9. in 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Izmed naštetih kršitev je vložnik obrazložil le očitani kršitvi 9. in 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zato Vrhovno sodišče ostalih ni moglo preizkusiti.

5. Zahteva z navedbo, da se je obsojeni pritožil na že izrečeno kazen, sodnica pa pritožbe ni upoštevala in jo je spremenila v njegovo škodo, po vsebini uveljavlja kršitev 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V 385. členu ZKP (prepoved reformatio in peius) je določeno, da se sodba ne sme spremeniti v škodo obtoženca glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije, če je pritožba podana samo v njegovo korist. Obsojenec v tem delu zahteve očitno meri na dejstvo, da je Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu v tem postopku na predlog okrožne državne tožilke izdalo sodbo o kaznovalnem nalogu z dne 16.8.2005, zoper katero je vložil ugovor. V tej sodbi je bilo ravnanje obsojenca sicer res opredeljeno kot kaznivo dejanje grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ, za kar mu je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo dva meseca zapora, medtem ko je bil z izpodbijano sodbo obsojen za (hujše) kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 133. člena KZ, poleg tega pa mu je bila v pogojni obsodbi določena daljša zaporna kazen dva meseca in 15 dni ob enaki preizkusni dobi enega leta. Vendar pa sodišče v postopku po vloženem ugovoru zoper sodbo o kaznovalnem nalogu po izrecni določbi 445.d člena ZKP ni vezano na prepoved iz 385. člena ZKP, zato očitana kršitev 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

6. Obsojeni v zahtevi trdi, da je sodnica ravnala protipravno, ker je na zahtevo okrožne državne tožilke spremenila obtožnico brez materialnega dokaza. V zvezi s tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da je okrožna državna tožilka na glavni obravnavi dne 20.2.2006 vložila pisno spremembo obtožnega predloga, s katero je očitano dejanje opredelila kot kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 133. člena KZ. V nasprotju s trditvijo zahteve torej sodišče samo ni spremenilo niti opisa kaznivega dejanja niti njegove pravne opredelitve, temveč je to storila okrožna državna tožilka, in sicer v skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZKP. Po vsebini uveljavljana kršitev iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP torej ni podana, kolikor pa obsojeni trdi, da za spremembo obtožnega predloga ni bilo dokazov, to je podlage v izvedenskem mnenju dr. G.V. z dne 30.1.2006, s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopustno.

7. Obsojeni v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da ga sodnica na glavni obravnavi ni poučila o dolžnosti napovedi pritožbe. V zvezi s tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da je vsebina pouka, ki ga mora sodnik po razglasitvi sodbe podati upravičencem do pritožbe, določena v prvem odstavku 362. člena ZKP, enako tudi, da se pouk vnese v zapisnik o glavni obravnavi. Stranke morajo biti v zvezi s pravico do pritožbe seznanjene: 1) z dolžnostjo napovedi pritožbe, 2) kdaj oziroma v kolikšnem času jo lahko napovejo in 3) kakšne bodo posledice, če pritožbe na določen način v določenem roku ne bodo napovedale. V tej zadevi je bila sodba razglašena na glavni obravnavi dne 20.2.2006. Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je bil obsojeni pri razglasitvi sodbe prisoten, da je bil neposredno po razglasitvi sodbe poučen v skladu z določbo 362. člena ZKP, to je da morajo stranke najkasneje v osmih dneh po razglasitvi sodbe napovedati pritožbo, drugače se bo štelo, da so se pravici do pritožbe odpovedale, kakor tudi, da so stranke ta pravni pouk razumele. Glede na navedeno po vsebini očitana kršitev prvega odstavka 362. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP ni podana. Prav tako je neutemeljena trditev obsojenega, da mu kljub njegovi zahtevi ni bil izročen zapisnik o glavni obravnavi z dne 20.2.2006. Ni razvidno, da bi obsojeni izvod zapisnika dejansko zahteval, sicer pa se v skladu s tretjim odstavkom 362. člena ZKP pošlje prepis izreka sodbe s poukom iz prvega odstavka istega člena upravičencu do pritožbe v primeru, ko ta ni bil navzoč pri razglasitvi sodbe, (le v tem primeru rok za napoved pritožbe teče od vročitve prepisa izreka sodbe), medtem ko je bil obsojeni v tej zadevi pri razglasitvi sodbe prisoten.

8. Obsojeni v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja tudi, da je bil šele po obravnavi poučen, da mu okrožna državna tožilka ne bi smela preprečiti ugovora pri izjavi priče in da je cel postopek potekal tako, da je bil, ker je neuk prava, v podrejenem položaju proti državni tožilki in sodnici. Iz zapisnikov o glavni obravnavi z dne 19.1.2006 in z dne 20.2.2006 ne izhaja, da bi državna tožilka obsojenemu preprečila dajati pripombe ali postavljati vprašanja pričam. Nasprotno je mogoče ugotoviti, da je obsojeni pričam D.I. in K.R. (zapisnik o glavni obravnavi z dne 19.1.2006) ter H.M. in J.M. (zapisnik o glavni obravnavi z dne 20.2.2006) postavljal vprašanja in imel pripombe na izpovedbo oškodovanega A.N. Poleg tega je bil obsojeni na glavni obravnavi dne 19.1.2006 poučen o pravici do zagovornika, o tem, da se mu ga lahko ob pogojih ZKP postavi po uradni dolžnosti in da je zagovornik lahko navzoč pri njegovem zaslišanju, na kar je obsojeni izjavil, da se bo zagovarjal sam brez zagovornika. Na glavni obravnavi dne 19.1.2006 je obsojeni tudi vztrajal pri zaslišanju priče J.M. V nasprotju s trditvijo zahteve je torej obsojeni v postopku ves čas dejavno sodeloval, kar mu je bilo vseskozi omogočeno, zato očitana kršitev enakopravnosti pri obravnavanju (16. člen ZKP) ni podana. Kolikor pa obsojeni trdi, da sta državna tožilka in sodnica prejudicirali zdravniško spričevalo in dali prednost dogovoru očeta oškodovanca, ki je policist (slednji v postopku niti ni bil zaslišan), s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopustno.

9. Zatrjevana kršitev po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP torej ni podana, poleg tega pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenega Ž.R. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, vendar ni zaposlen in je dolžan skrbeti za mlajšega od otrok, zato ga je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnine.