Jedro

Zaključek, da denacionalizacija v obliki vrnitve nadomestnih kmetijskih zemljišč ni možna ter da sporazum o nadomestnih zemljiščih niti ne pride v poštev, je po presoji sodišča mogoč le iz razloga, ki bi izhajal iz določbe 1. odstavka 27. člena ZDen. Vsaka drugačna razlaga te določbe namreč pomeni nedopustno izključevanje oziroma omejevanje te oblike denacionalizacije, ki ne temelji na zakonu.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 27. 12. 2001 se odpravi ter zadeva vrne Ministrstvu za okolje, prostor in energijo RS v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikovega pravnega prednika zoper odločbo Upravne enote A z dne 19. 10. 2001, s katero je le-ta zavrnila njegovo zahtevo za denacionalizacijo zemljišč s parcelnimi št. 307/1, 307/3 in 308/1, vse k.o. B. Tožena stranka v razlogih navaja, da so bile parcele, ki so predmet denacionalizacije, ter jih v naravi ni mogoče vrniti, ker služijo za opravljanje športno-rekreativne dejavnosti v Mestni občini A, zaradi česar je upravičenec zahteval vrnitev v obliki nadomestnih zemljišč, podržavljene na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 28/47, TZR), kar izhaja iz odločbe razlastitvene komisije za območje Občine A z dne 3. 7. 1956. Če pa so bila zemljišča podržavljena po navedenem zakonu, glede na dopolnitev navodila z dne 19. 7. 1999 za izvajanje 1. odstavka 27. člena Zakona o denacionalizaciji (Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 464-06-63/99 z dne 16. 8. 2000), sklenitev sporazuma za dodelitev nadomestnih zemljišč ni možna ter se je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (SKZG) do zahteve za denacionalizacijo tudi tako opredelil. Tožena stranka v nadaljevanju navaja, da je bil pravni prednik tožnika s strani prvostopnega organa pravilno opozorjen, da mora glede na to svoj denacionalizacijski zahtevek preoblikovati ter zahtevati denacionalizacijo v obliki, ki je mogoča, to je v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe (SOD), vendar zahtevka tako ni preoblikoval. Zato je prvostopni organ, ki je bil, ker se denacionalizacijski postopek uvede na zahtevo stranke, na njegovo zahtevo vezan, zahtevo za denacionalizacijo utemeljeno zavrnil, saj v obliki, kot je bila denacionalizacija zahtevana, ni bila možna.

Tožnik vlaga tožbo iz razlogov nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev pravil postopka in nepravilne uporabe Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Po mnenju tožnika bi upravni organ glede na določbo 42. člena ZDen v denacionalizacijskem postopku ne mogel tako odločiti. Pravni prednik tožnika na poziv upravnega organa denacionalizacijskega zahteva ni preoblikoval v zahtevek za odškodnino v obveznicah, ker je bil prepričan, da bo z zahtevkom za vračilo nadomestne nepremičnine v celoti uspel. Po mnenju tožnika lahko stranka v denacionalizacijskem postopku uveljavlja zahtevek za nadomestne nepremičnine do pravnomočnosti odločbe. Šele tedaj, ko se izkaže, da vračilo v taki obliki ni mogoče, lahko stranke uveljavljajo pravico do odškodnine. Zgolj poziv upravnega organa, naj stranka postavi odškodninski zahtevek, po mnenju tožnika ni dovolj, kajti zaveza za odškodnino po določbi 42. člena ZDen nastopi šele tedaj, ko upravni organ ugotovi, da nepremičnine tako ni mogoče vrniti. Šele s pravnomočno rešitvijo te denacionalizacijske zadeve bi nastopil učinek uveljavljanja odškodninskega zahtevka. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku s pisno izjavo z dne 4. 3. 2001. Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih tožnik uveljavlja.

Po novelirani določbi 1. odstavka 27. člena ZDen (Uradni list RS, št. 65/98) in njenih obvezni razlagi (Uradni list RS, št. 66/00) je SKZG zavezanec za vračilo kmetijskih zemljišč kot nadomestnih zemljišč v smislu 3. odstavka 42. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98- odl. US, 66/00 in 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US) v primeru, če upravičencu podržavljenih kmetijskih zemljišč in gozdov iz razlogov, določenih v ZDen, ni mogoče vrnitvi v naravi. To po presoji sodišča pomeni, da upravičenec lahko zahteva denacionalizacijo podržavljenih kmetijskih zemljišč, ki jih zaradi ovir, ki jih določa ZDen, ni mogoče vrniti, v obliki nadomestnih kmetijskih zemljišč ter da je v denacionalizacijski postopek kot zavezanca za vrnitev nadomestnih zemljišč treba pritegniti SKZG. Iz dejanskega stanja, kot izhaja iz odločb prvostopnega organa in tožene stranke, ne izhaja, da bi v obravnavni zadevi iz razlogov cit. določbe 1. odstavka 27. člena (oziroma druge določbe) ZDen denacionalizacija v obliki nadomestnega zemljišča ne bila možna. Razlog, na katerega zavrnitev zahteve za nadomestno zemljišče opirata prvostopni organ in tožena stranka, namreč, da so zemljišča, ki so predmet denacionalizacije, bila podržavljena s TZR, iz zakona ne izhaja. ZDen TZR kot pravnega temelja za denacionalizacijo v obliki nadomestnih zemljišč ne izključuje. To pa po presoji sodišča pomeni, da se pri odločanju na ta razlog ni (bilo) mogoče opreti. Sodišče meni, da je mogoč zaključek, da denacionalizacija v obliki vrnitve nadomestnih kmetijskih zemljišč ni možna ter da sporazum o nadomestnih zemljiščih niti ne pride v poštev, le iz razloga, ki bi iz cit. določbe 1. odstavka 27. člena ZDen izhajal. Vsaka drugačna razlaga te določbe namreč pomeni nedopustno izključevanje oziroma omejevanje te oblike denacionalizacije, ki ne temelji na zakonu. Tudi če bi upravna organa, kar pa iz njunih odločb sicer ne izhaja, zavračala dodelitev nadomestnih kmetijskih zemljišč kot obliko denacionalizacije iz razloga, ker naj bi menila, da po TZR podržavljena zemljišča niso štela kot podržavljena kmetijska zemljišča, pa sodišče ugotavlja, da iz TZR ne izhaja, da bi na njegovi podlagi ne mogla biti podržavljena (tudi) kmetijska zemljišča ali da bi s samim podržavljenjem prišlo do spremembe statusa zemljišč iz kmetijskih v stavbna ter bi tako zgolj na tej podlagi vrnitve nadomestnih kmetijskih zemljišč tudi ob upoštevanju navedenega (ker gre za nepravilno razlago TZR) ne bilo mogoče zavrniti (ne da bi bilo dejansko stanje v smeri ugotovitve statusa zemljišč ob podržavljenju dopolnjeno).

Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati sklicevanje prvostopnega organa in tožene stranke na navodila (tožene stranke) za izvajanje sporne določbe 1. odstavka 27. člena ZDen z dne 19. 7. 1999 in 16. 8. 2000. Namreč če omenjena navodila kot pravni temelj za denacionalizacijo v obliki nadomestnega zemljišča izključujejo TZR, kot bi iz upravnega spisa ter odločbe tožene stranke izhajalo, je taka omejitev, po že povedanem, po mnenju sodišča določena v nasprotju z zakonom. To pa pomeni, da je citirano navodilo v tem delu, če tako določa, nezakonito. Ker je sodišče pri sojenju že po ustavi vezano le na ustavo in zakon, po načelu exceptio illegalis pri odločanju navodil, za katera meni, da so z zakonom neskladna, ne uporabi. Na tako pravno stališče sodišča pa so v ponovnem postopku v obravnavani razsojeni zadevi vezani tudi upravni organi ter navodil, če določajo omejitev, ki je brez podlage v zakonu, kot ugotavlja sodišče, v navedenem delu ne smejo upoštevati (3. odstavek 60. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS).

Ker je bil po povedanem v postopku za izdajo izpodbijane odločbe zakon nepravilno uporabljen, je sodišče tožbi na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi 2. in v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo tožena stranka ugotovila vsa za odločitev relevantna dejstva, pri tem pa bo določbo 1. odstavka 27. člena ZDen, ki jo je pri odločanju treba uporabiti, razlagala tako, kot izhaja iz te sodbe.