Jedro

Pritožbeno stališče, da je treba za pravilno ugotovitev vrednosti zapuščine odšteti pogrebne stroške, je napačno. Vrednost zapuščine se ocenjuje glede na čas smrti zapustnika in se kasnejše spremembe ne upoštevajo. Pogrebni stroški se dolg zapuščine, za katerega je potrebno uporabiti pravila, ki veljajo za odgovornost dedičev za dolgove. Vendar pa za njihovo uporabo v obravnavanem primeru ni pogojev, saj obstoja teh stroškov toženca nista dokazala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženca sama nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 22389/2011 z dne 24.2.2011 vzdrži v veljavi tako, da sta toženca dolžna tožnici nerazdelno plačati znesek 1.232,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.6.2006 dalje do prenehanja obveznosti ter izvršilne stroške v višini 41,00 EUR (I. točka izreka). Odločilo je še, da sta dolžna toženca tožnici nerazdelno povrniti pravdne stroške v znesku 141,84 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožujeta toženca, ki pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da postopek v sporih majhne vrednosti poteka na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj. Dejstev in dokazov, ki jih pravdni stranki nista navajali v pisnih vlogah iz 451. in 452. člena ZPP, sodišče ne sme upoštevati, sicer krši določbe omenjenega zakona. Tožnica ni prerekala njunih navedb, da je kot breme zapuščine priglašena terjatev v skupnem znesku 46.000,00 EUR; da je podedovana nepremičnina obremenjena s hipoteko v višini 45.000,00 DEM (glavnica) z 10% letno obrestno mero, ki je po izračunu znašala 46.000,00 EUR; da sta navedeno terjatev toženca kot dediča priznala in jo tudi poravnala (glavnico in obresti), zaradi česar je hipotekarna upnica izstavila izbrisno pobotnico; da je drugo toženka za pokojnega poravnala obratovalne stroške v višini 2.097,85 EUR in stroške rezervnega sklada v višini 68,39 EUR; da je drugo toženka poravnala tudi pogrebne stroške v višini 4.500,00 EUR. Za te trditve sta predložila tudi dokaze. Do navedenih trditev in dokazov se tožnica ni opredelila. Navajala je le, da je ugovor tožencev, da sta kot dediča poravnala dolgove v višini, ki presegajo vrednost podedovanega premoženja, neutemeljen, ker še ni bila ugotovljena dejanska vrednost zapuščine. Tožnica je tako ugovarjala le zatrjevani vrednosti podedovanega premoženja in ne zatrjevanemu dejstvu, da sta toženca za zapustnika plačala dolgove v zatrjevani višini. Ker je skupna terjatev hipotekarne upnice znašala 46.000,00 EUR in ker sta toženca predložila le izbrisno dovoljenje, iz katerega višina plačanega zneska ne izhaja, je sodišče prve stopnje po lastni presoji zaključilo, da je drugo toženka vrnila polovico posojila kot dolžnica posojilojemalka, kar pa pravdni stranki nista zatrjevali. Da za posojilo odgovarjata zapustnik in drugo toženka vsak do ½, ker sta bila posojilojemalca oba, je tako zaključilo izven trditvenega okvira. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo pogrebnih stroškov, čeprav njihov nastanek in višina nista bila sporna. Drži, da pogrebni stroški predstavljajo dolg zapuščine. Sodišče prve stopnje bi moralo zmanjšati vrednost ugotovljene zapuščine za znesek pogrebnih stroškov (splošno znano je, da sta jih toženca morala plačati), saj ti predstavljajo pasivo zapuščine, oziroma bi moralo za pogrebne stroške uporabiti pravila, ki veljajo za odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku (1)). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se lahko sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.(2) Slednje pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oz. je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava – drugi odstavek 458. člena ZPP). V zvezi s to značilnostjo je tesno povezana tudi okoliščina, da je moč v postopku v sporih majhne vrednosti (v skladu z določbo 453. člena ZPP) upoštevati samo tista dejstva in dokaze, ki jih stranke navajajo v vlogah iz 452. člena ZPP. Novih dejstev (dokazov), ki jih stranka navaja oz. poda kasneje (kar velja seveda tudi za pritožbo), sodišče ne sme upoštevati (saj so nedopustna).

6. Toženca v pritožbi opozarjata, da tožnica ni prerekala navedb,(3) s katerimi sta konkretizirala svoj ugovor, da je njuna odgovornost za zapustnikove dolgove že izčrpana. Navajata tudi, da sta bila obstoj in višina pogrebnih stroškov nesporna. S takšnimi pritožbenimi navedbami toženca uveljavljata kršitev prvega in drugega odstavka 214. člena ZPP. Prvi odstavek 214. člena ZPP določa, da ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala. V skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP pa se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Tudi če drži, kar navajata v pritožbi (da je sodišče prve stopnje omenjene navedbe napačno štelo za prerekane in posledično v zvezi z njimi izvajalo dokaze), pa bi šlo (zgolj) za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki v tem postopku ni dopusten pritožbeni razlog. Vsebinska utemeljenost omenjenih pritožbenih očitkov zato ni bila predmet pritožbenega preizkusa.

7. Iz povsem enakega razloga pritožbeno sodišče ni upoštevalo pritožbenih navedb, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati dejstev in dokazov, ki jih pravdni stranki nista navajali v pisnih vlogah iz 451. člena in 452. člena ZPP. Kršitev razpravnega načela (7. in 212. člen ZPP) predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki v postopku v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče tako ni upoštevalo pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje v okviru dejanske podlage sodbe upoštevalo tudi dejstvo, ki ga pravdni stranki nista uvedli v trditveno podlago (da je bila posojilojemalka posojila, danega s strani M. O., tudi drugo toženka in da predstavlja zato polovica vrnjenega posojila plačilo dolga drugo toženke).

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da: - je tožnica svojemu zavarovancu N.K. d.d. plačala odškodnino v znesku 1.232,40 EUR, - vrednost zapuščine po zapustniku znaša 30.000,00 EUR, - sta toženca kot dediča plačala dolg zapustnika v skupnem znesku 25.166,24 EUR (dolg zapustnika iz naslova posojila v znesku 23.000,00 EUR, dolg zapustnika iz naslova obratovalnih stroškov v znesku 2.097,85 EUR in dolg zapustnika iz naslova rezervnega sklada v znesku 68,39 EUR), - toženca nista dokazala pogrebnih stroškov v znesku 4.500,00 EUR.

9. Pritožbenih očitkov, s katerimi tožeča stranka graja dejanske ugotovitve in dokazno oceno sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče ni upoštevalo in nanje ni odgovarjalo, saj z njimi pritožba uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Navedeno pojasnilo se seveda nanaša tudi na pritožbene navedbe, da je nastanek pogrebnih stroškov splošno znano dejstvo.

10. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (tretji odstavek 142. člena ZD,(4) 963. in 378. člen OZ(5)) in pravilno odločilo, da sta toženca dolžna tožnici nerazdelno plačati znesek 1.232,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. Velja tudi pojasniti, da je pritožbeno stališče, češ da je treba za pravilno ugotovitev vrednosti zapuščine odšteti pogrebne stroške, napačno. Vrednost zapuščine se ocenjuje glede na čas smrti zapustnika(6) in se kasnejše spremembe ne upoštevajo. Pogrebni stroški se dolg zapuščine, za katerega je potrebno uporabiti pravila, ki veljajo za odgovornost dedičev za dolgove.(7) Vendar pa za njihovo uporabo v obravnavanem primeru ni pogojev, saj obstoja teh stroškov po ugotovitvah sodišča prve stopnje (na katere je pritožbeno sodišče vezano) toženca nista dokazala.

12. Ker v pritožbi uveljavljani dovoljeni pritožbeni razlogi niso podani in pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Zaradi neuspeha s pritožbo toženca sama krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

14. Na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP je v tem sporu odločal sodnik posameznik.

(1) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami

(2) Na kar je sodišče prve stopnje v pravnem pouku izpodbijane odločbe tudi opozorilo.

(3) Gre za navedbe o vrsti in višini zapustnikovih dolgov, ki sta jih toženca kot dediča že poravnala.

(4) Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/1976, s kasnejšimi spremembami

(5) Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami

(6) VSL sklep I Cp 1416/2010 z dne 7.7.2010

(7) VSL sklep I Cp 1585/1999 z dne 31.5.1999, VSL sklep II Cp 1455/2013 z dne 23.10.13