Jedro

Pritožbeno sodišče se ne strinja s trditvijo pritožnika, da sta nesposobnost obvladovanja svojega ravnanja in heteroagresivnost zgolj hipotetični in neizkazani. Sodišče prve stopnje se je s tem v zvezi pravilno oprlo na izvedensko mnenje, kjer je navedeno, da je njegova presoja realnosti hudo motena in da ni sposoben obvladovati svojega ravnanja.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se nasprotni udeleženec zadrži v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice do 5. 11. 2022. Stroški postopka se krijejo iz sredstev sodišča. 2. Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil nasprotni udeleženec z laično pritožbo in po svoji odvetnici. V pritožbah predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da sta nesposobnost obvladovanja svojega ravnanja in heteroagresivnost zgolj hipotetični in nista izkazani. Nasprotni udeleženec z ničemer ni ogrožal in tudi ne ogroža svojega življenja ali zdravja, tako tudi ne življenja in zdravja drugih ljudi, prav tako ni povzročal in ne bo povzročal nobene škode. Ne drži, da naj bi bil nasprotni udeleženec agresiven do sostanovalke v DSO, nasprotno – ona ga je zmerjala, da je neumen in ga napadla s hojico, popraskala po roki ter ga večkrat brcnila v genitalije, pri tem pa ji je v dvigalu spodrsnilo ter je padla in se pri tem poškodovala. Sostanovalke ni udaril, kvečjemu je bil on žrtev njenega napada. Pri svojem zaslišanju je zagotovil, da se ne bo več jezil, s sostanovalko, ki ga je zmerjala, da je neumen, ne bo govoril, česar sodišče pri odločitvi ni upoštevalo. Zadržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom ni nujno in ni sorazmerno. Izrečen bi moral biti kvečjemu milejši ukrep, na primer nadzorovana obravnava ali zdravljenje na odprtem oddelku. Ne gre za takšno naravo duševne motnje, ki bi nujno narekovala, da se mu omeji svoboda gibanja oziroma da se mu preprečijo stiki z okolico tako dolgo, to pa posledično pomeni, da ni izpolnjen pogoj po 53. členu ZDZdr, zaradi česar ga ni moč zadržati na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom. Zunaj bolnišnice ima nasprotni udeleženec urejeno bivanje v domu za starejše občane in zagotavlja, da v kakršnih koli konfliktih s stanovalci ne bo več udeležen. Prosi za skrajšanje roka zadržanja na varovanem oddelku.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je postopek potekal v skladu z določili Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr1), glede na ugotovljena dejstva pa je bilo pravilno uporabljeno tudi materialno pravo. Sklep ima tudi vse razloge o odločilnih dejstvih.

5. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu imajo oporo v izvidu in mnenju izvedenca psihiatra A. A., medicinski dokumentaciji ter zaslišanju nasprotnega udeleženca in zdravnice B. B. Na podlagi teh izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so podani vsi pogoji iz 39. člena ZDZdr za začasno omejitev svobode nasprotnemu udeležencu. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izvedenskem mnenju, izhaja, da gre pri nasprotnemu udeležencu za simptomatiko trajne blodnjave motnje, kar predstavlja duševno bolezen z dolgotrajnim potekom. Poleg tega so njegove splošne psihične sposobnosti na nivoju blažje prizadetosti. Pritožbeno sodišče se ne strinja s trditvijo pritožnika, da sta nesposobnost obvladovanja svojega ravnanja in heteroagresivnost zgolj hipotetični in neizkazani. Sodišče prve stopnje se je s tem v zvezi pravilno oprlo na izvedensko mnenje, kjer je navedeno, da je njegova presoja realnosti hudo motena in da ni sposoben obvladovati svojega ravnanja. Na podlagi vseh izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je bil nasprotni udeleženec tisti, ki je napadel sostanovalko v DSO in ne obratno. Takšen podatek je podala domska psihiatrinja in pritožbeno sodišče v zaključek sodišča prve stopnje ne dvomi. Na to kaže tudi dejstvo, da iz medicinske dokumentacije izhaja, da je bil verbalno in fizično agresiven tudi do osebja DSO in ekipe NMP, kar se je nato nadaljevalo tudi v psihiatrični bolnišnici in je bil potreben ukrep agitacije (uveden je bil PVU). Iz dokumentacije tudi izhaja, da ni prejel zadnjega antipsihotika, kar je lahko povzročilo poslabšanje njegovega stanja, ki je trenutno v akutni fazi. Zaradi blodnjave motnje ima v svojem sistemu predvsem osebe, ki se z njim ne strinjajo in ker svojih ravnanj ne zmore še obvladovati, bi bil lahko kadarkoli agresiven, če ne bi bil zadržan v oddelku pod posebnim nadzorom. Njegova agresivnost se je pokazala tudi s tem, da ko mu je bilo predočeno, da bo potrebno zadržanje v bolnišnici, je začel groziti, vpiti in je bil vidno razburjen, ko je odhajal iz prostora, kjer je bil zaslišan. Zato pritožbeno sodišče ne sledi pritožbenim trditvam o tem, kako je potekal sporni dogodek v DSO. Zadržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom je glede na zdravstveno stanje nasprotnega udeleženca nujno in sorazmerno, nasprotne pritožbene trditve niso utemeljene.

6. Tudi trajanje zadržanja je določeno ustrezno. Po strokovni oceni izvedenca je potreben čas zadržanja dveh tednov. V tem času bo potrebno urediti medikamentozno terapijo, preveriti ustreznost do sedaj predpisanega depo antipsihotika, kar pa je možno le v bolnišnični obravnavi in druge oblike zdravljenja zato niso možne. Pri drugih oblikah zdravljenja ne bi sodeloval, saj je nekritičen do svojega stanja in poslabšanja duševne bolezni. Zato nasprotne pritožbene trditve o možnih milejših ukrepih, ki naj bi prišli v poštev, niso utemeljene.

7. Glede na navedeno so tudi po oceni pritožbenega sodišča podani vsi kumulativno zahtevani pogoji za pridržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom v skladu s 53. členom v zvezi z 39. členom ZDZdr. Poseg v udeleženčeve ustavnopravno varovane pravice ima torej vso potrebno zakonsko podlago.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik ne uveljavlja nobene druge kršitve postopka pred sodiščem prve stopnje, samo pa prav tako ni zaznalo nobene od tistih, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1 in v zvezi s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

1 Ur. l. RS, št. 77/2008 s spremembami