Jedro

Priča izpoveduje ustno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 4.4.1995, opr. št. III 571/95-2 tudi v točki 1 in 3 izreka. Toženo stranko je zavezalo plačilu pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 63.855,00 SIT. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev napadene sodbe. Navaja, da je predmet tožbenega zahtevka plačilo provizije, h kateri pa bi bila zavezana le v primeru, če bi bila sklenjena tudi končna pogodba o prodaji nepremičnine. Ker je nesporno, da tožena stranka ni sklenila pogodbe z J.R., tožeča stranka ni upravičena do plačila provizije. Razlogovanje sodišča prve stopnje v obrazložitvi, da se vtoževani znesek nanaša na odškodnino v višini dvakratne provizije, je tedaj protispisno in je v tem delu podana kršitev določb postopka, saj tožnik zatrjuje, da je temelj njegove terjatve plačilo provizije, torej nagrada za opravljeno storitev in ne odškodnina. Sodišče tudi ni zadosti tehtno ocenilo vseh dokazov, pri čemer je povsem nekritično zavrnilo dokazno moč pogodbe med M. Š. in družbo Px.. Izjava J.R., ki je bila očitno pisana na sugestijo tožnika, ne more imeti ustrezne dokazne vrednosti. Tako vrednost bi lahko imelo zaslišanje J.R., zato bi sodišče moralo izvesti dokaz z zaslišanjem navedene osebe o verodostojnosti te izjave. V primeru ponovnega sojenja naj se izvedejo tudi preostali dokazi, ki jih je v svoji vlogi že predlagala. S tega vidika dejansko stanje ni dovolj raziskano, posledično pa je zmotna tudi uporaba materialnega prava. Pomembno pa je tudi dejstvo, kako je družba Px. prišla do informacije, da J.R. prodaja predmetno stanovanje. V primeru, če je to informacijo podala sama J.R., ne moremo govoriti niti o odškodnini, na kar napeljuje napadena sodba v obrazložitvi. Tudi s tega vidika bi bilo nujno izvesti že predlagane dokaze. Navaja še, da je vtoževani znesek bistveno višji, tako od vtoževane 2% provizije, kakor tudi od zneska odškodnine, ki ni bila vtoževana. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je svoje dokazne zaključke v celoti oprlo na v spis vložene listine. Med njimi je tudi pisna izjava prodajalke stanovanja J.R.. Vendar pisna izjava navedene priče z dne 13.4.1994 o tem, da je tožeča stranka prva pripeljala na ogled njenega stanovanja toženko, sodišče ne odvezuje dolžnosti, da v sklopu dokazovanja preveri verodostojnost takšne izjave z neposrednim zaslišanjem J.R., kot priče. Zakon o pravdnem postopku vsebuje celo vrsto norm, ki odrejajo ustno opravljanje določenih procesnih dejanj. Tudi priča na podlagi določbe 1. odst. 243. člena ZPP (77) izpoveduje ustno. To pomeni, da se kljub morebitni pisni izjavi priče, slednjo zasliši na glavni obravnavi, v kolikor zakon - ZPP ne določa drugače. Načelo ustnosti je zgolj eden od elementov namenjen uveljavitvi načela materialne resnice, to je resničnosti pravno relevantnih dejstev in tudi popolnosti odločilnega dejanskega stanja. Omenjeni načeli sta močnejši od načela ekonomičnosti, ki bi morebiti lahko bilo podlaga za odločitev sodišča o opustitvi zaslišanja J.R.. Pritožba glede na navedeno, utemeljeno graja dokazno vrednost pisne izjave J.R.. Pritožbeno sodišče pa v celoti sledi tudi pritožbenim navedbam, da je bilo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji nepopolno ugotovljeno, saj sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki bi jih moralo za ugotovitev vseh dejstev pomembnih za odločitev. V konkretnem primeru je namreč tožena stranka ugovarjala tako temelju za priznanje provizije tožeče stranke, kot tudi odškodnine, zaradi kršitve določb pogodbe sklenjene med pravdnima strankama. Po oceni pritožbenega sodišča je za utemeljenost tožbenega zahtevka bistveno dejstvo, kako sta posredniška agencija Px., ki naj bi posredovala pri nakupu stanovanja J.R. za sina tožene stranke in tudi predvsem sin tožene stranke sam, izvedela za prodajo omenjenega stanovanja in stopila v stik s prodajalko R.. Sodišče prve stopnje je to okoliščino v dokaznem postopku sicer ugotavljalo zgolj na podlagi sklenjene pogodbe o izvajanju storitev za nakup nepremičnine sklenjene med firmo Px. in M. Š. (sin tožene stranke) za dvosobno stanovanje na naslovu 1 in že omenjene izjave J.R.. Takšen dokazni postopek pa je pomanjkljiv. Pogodba sklenjena med firmo Px. in M.Š. ima značaj zasebne listine, o dokazni vrednosti takšnih listin pa ZPP ne pozna nobenega dokaznega pravila. Zato presoja sodišče vse zasebne listine po načelu proste presoje dokazov. Sodišče prve stopnje je presojo verodostojnosti omenjene pogodbe izvedlo na podlagi ocene te listine in primerjave s pisno izjavo J.R.. Pogodbi med firmo Px. in M. Š. ni priznalo nobene dokazne vrednosti. Tako opravljena presoja je sodišču prve stopnje služila za zaključek, da tožena stranka ni dokazala, da bi bila firma Px. tista, ki je spravila v stik prodajalko R. in kupca M.Š.. V skladu z že navedenim o dokazni vrednosti pisne izjave J.R., sta presoja sodišča prve stopnje o verodostojnosti omenjene pogodbe in zaključek, ki temelji na tem, preuranjena. Za presojo verodostojnosti omenjene pogodbe ter nenazadnje tudi za presojo svojega ugovora o nenastali pravici tožeče stranke je tožena stranka, v skladu s svojim dokaznim bremenom, že v postopku na prvi stopnji, v vlogi z dne 4.4.1998 ponudila ustrezne in zadovoljive dokaze. Na tem mestu pritožbeno sodišče ponavlja, da bi bilo potrebno že v postopku na prvi stopnji zaslišati zlasti J. R., ki bi lahko izpovedala, ali je tudi sama oglaševala prodajo svojega stanovanja, kot to trdi tožena stranka. O zavrnitvi predlaganih dokazov pa sodišče prve stopnje ni odločalo, niti jih ni izvedlo v skladu z dokaznim predlogom tožene stranke. Ker je sodišče prve stopnje izvedbo predlaganih dokazov opustilo, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče bo moralo v ponovnem sojenju prav tako več pozornosti nameniti temelju tožbenega zahtevka. Iz same pogodbe o posredovanju, sklenjene med pravdnima strankama, namreč izvirajo različne obveznosti tožene stranke, odvisno od okoliščine, ali je prišlo do dogovorjenega uspeha, ki je podlaga za plačilo posredniške provizije, ali pa je morebiti šlo za kršitev pogodbenih obveznosti, kar bi imelo za posledico odškodninsko odgovornost. V kolikor bo sodišče po ponovno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo obstoj temelja tožbenega zahtevka, bo moralo izvesti tudi ustrezne dokaze o njegovi višini in se tako na ustrezen način prepričati o skladnosti vtoževanega zneska s pripadajočim zneskom po določbah pogodbe o posredovanju, sklenjene med pravdnima strankama. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovnem postopku v skladu z že danimi napotili, izvesti razpoložljive dokaze, katere je tožena stranka predlagala v svoji vlogi z dne 4.4.1998, predvsem zaslišati J.R., direktorja firme Px. M.Š., sina tožene stranke M.Š. ter po potrebi tudi pravdni stranki. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 370. členom Zakona o pravdnem postopku izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja izvesti nove dokaze ter ugotoviti nova dejstva. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odstavka 166. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.