Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni raziskalo tako natančno, izvedenih dokazov in zagovora obdolženca pa ocenilo tako temeljito, da bi odpadli prav vsi pomisleki o pravilnosti prvostopnega oprostilnega izreka. To pa zahteva razveljavitev napadene sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, da ponovi dokazovanje, ga dopolni in sprejme novo oceno zbranega dokaznega gradiva, ki bo natančnejša od te, ki jo vsebuje napadena sodba.

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje pred drugega sodnika.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po določbi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženca A.L. oprostilo obtožbe, ker naj bi storil kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika, proračun. Na podlagi določbe 24. člena ZKP je obdolženec dolžan plačati stroške postopka, ki jih je povzročil po svoji krivdi, in sicer stroške nastale z vročitvijo sodnih pisanj po vročevalcu, v skupni višini 53,84 EUR. Na podlagi določbe tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanko z njenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Proti taki sodbi se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi tako, da obdolženega spozna za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 in mu za to kaznivo dejanje po prvem odstavku 47. člena KZ-1 in ob uporabi 5. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 izreče denarno kazen v višini 30 dnevnih zneskov oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3. Na pritožbo okrožnega državnega tožilca je zagovornica obdolženega odgovorila in v njem predlagala pritožbenemu sodišču, da jo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni raziskalo tako natančno, izvedenih dokazov in zagovora obdolženca pa ocenilo tako temeljito, da bi odpadli prav vsi pomisleki o pravilnosti prvostopnega oprostilnega izreka. To pa zahteva razveljavitev napadene sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, da ponovi dokazovanje, ga dopolni in sprejme novo oceno zbranega dokaznega gradiva, ki bo natančnejša od te, ki jo vsebuje napadena sodba.

6. Sodišče prve stopnje je obdolženca oprostilo ob uporabi načela "in dubio pro reo", ker je ugotovilo, da ni dovolj dokazov, da bi se obdolžencu lahko utemeljeno očitala storitev očitanega kaznivega dejanja. Ocenilo je, da so priče M.G., A.L. in P.L. skladno izpovedale, da obdolženec očitanega kaznivega dejanja ni mogel storiti, ker je bil v njihovi družbi, po drugi strani pa je zavrnilo izpovedbi oškodovanke Z.Z. in priče T.K., ker sta njuni izpovedbi, razen v ozkem delu, da sta iz neposredne bližine videli obdolženega, ko je prišel do vrat in udaril po steklu, bistveno razlikujejo. Razlikujejo se v okoliščinah, v katerem času sta se nahajala v jedilnici, kdaj sta se nahajala v kuhinji, kdo in koliko oseb se je nahajalo v avtomobilu, kdaj je obdolženi pri hoji zadel ogledalo parkiranega vozila, ali pri prihodu proti hiši ali ob odhodu od nje, pri čemer sodišče prve stopnje ugotavlja še nelogičnosti v njuni izpovedbi. Vprašljiva pa je bila za sodišče prve stopnje še izpovedba hčerke oškodovanke N.M., ko je navajala, da je potem, ko ji je T. rekel, da naj pokliče policijo, pogledala skozi okno in videla odpeljati beli Golf.

7. Pritožba navedeno dokazno oceno prvostopnega sodišča utemeljeno graja in nakazuje, da ni nobenega dvoma, da so pri oškodovanki v kritičnem času bila poškodovana vhodna vrata, kar so ob ogledu ugotovili tudi policisti ter da je dejanje storil obdolženec, saj so priče Z.Z., T.K. in N.M. policistom ob njihovem prihodu na kraj kaznivega dejanja povedale; Z.Z. in T.K., da sta obdolženca videla ko je izvršil kaznivo dejanje, kot tudi vozilo s katerim se je pripeljal in ga je upravljal njegov brat A.; priča N.M. pa da je videla in prepoznala obdolženčevo vozilo, ko je neposredno po izvršenem kaznivem dejanju odpeljalo z njihovega dvorišča in ko je takoj po dejanju poklicala Operativni klicni center Policijske uprave.

Pritožba je tudi mnenja, da izpovedbe prič A.L., M.G. in P.L. niso take skladne, da bi jim bilo moč brez pridržka verjeti. Povzame njihove izpovedbe in zaključi, da je iz zagovora obdolženega in izpovedb teh prič mogoče povzeti, da nihče od njih ni znal opredeliti kdaj in kje in ob kateri uri so se nahajali in tako tudi nihče od njih ni, niti ni mogel z gotovostjo potrditi, kje so se nahajali ob 4.19 uri, ko je bilo izvršeno kaznivo dejanje.

8. Iz navedenih pritožbenih razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in napadeno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP). V novem sojenju bo sodišče prve stopnje dokazni postopek ponovilo, nato pa kritično ocenilo vse zbrane dokaze in o zadevi vnovič odločilo. To pa bo lažje storilo pred drugim sodnikom posameznikom, saj je sodnik ki je sodil doslej, svoje stališče že zavzel in bi bil z njim ob novem sojenju preobremenjen.