Jedro

Arbitražni postopek velja za sproženega, če sta izpolnjeni dve predpostavki: predlog za začetek postopka in imenovanje arbitra. Če je svet delavcev sprožil postopek pred arbitražo v predpisanem roku, vendar ni imenoval svojega arbitra, se šteje, da je bil program razreševanja trajno presežnih delavcev sprejet.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi (točka 1., 2. in 4. izreka) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 27.10.2000 in z dne 5.12.2000 o prehodu tožnika k drugemu delodajalcu (1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožnik ni opredeljen kot trajno presežni delavec (2. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna priznati delovno razmerje za čas od 15.12.2000 do 30.5.2001 in mu za ta čas izplačati plačo za delovno mesto "gasilec - varnostnik II" z mesečno bruto plačo 162.708,90 SIT in od tega zneska odvesti vse prispevke in davke in neto mesečne zneske izplačati skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (3. točka izreka). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku stroške postopka v znesku 57.120,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.2001 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo v točki 1., 2. in 4. se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v napadenih točkah spremeni, tako da zavrne tudi te tožbene zahtevke, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in sodbo v napadenih točkah razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da stališče sodišča prve stopnje ni pravilno. Uprava tožene stranke je v skladu z določili 4. odstavka 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. list RS št. 14/90 - 71/93) obravnavala stališča, mnenja in predloge sveta delavcev in sindikatov ter se do njih tudi opredelila pred sprejemom programa. Dne 19.7.2000 je uprava sprejela program razreševanja trajno presežnih delavcev in o sprejemu obvestila svet delavcev in sindikat. Zadeva se je zapletla, ko je sindikat v podjetju sprožil postopek pomirjanja dne 21.7.2000 in ko je svet delavcev dne 25.7.2000 sprejel sklep št. 170, s katerim je toženo stranko obvestil, da bo sprožil spor pred arbitražo po določbi 99. in 106. člena Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU - Ur. list RS št. 42/93). Prepričana je, da je postopek v primeru arbitraže po 5. odstavku 35. člena ZDR različen od postopka po 99. členu ZSDU. Dejstvo je, da postopek po ZDR sploh ni bil sprožen. Zato program razreševanja presežnih delavcev ni postal dokončen šele z umikom predloga za arbitražo oz. šele s 30.5.2001. Poudarja, da je bil tožniku izdan individualni sklep z dne 27.10.2000 o prehodu k novemu delodajalcu, ko je bil njegov ugovor zavrnjen, pri novem delodajalcu je tudi sklenil novo pogodbo o zaposlitvi. Tudi ne more pritrditi stališču sodišča, da bi imel tožnik pravico do prikrajšanja v obdobju veljavnosti razveljavljenih sklepov, saj je z novo pogodbo o zaposlitvi pristal na v pogodbi določene pogoje. Postavlja pa se tudi vprašanje, ali niso odločitve sodišča pod 1. in 2. točko celo v škodo tožnika.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. list RS št. 26/99 - 2/2004).

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval presojo zakonitosti sklepov tožene stranke z dne 27.10.2000 in z dne 5.12.2000, na podlagi katerih je tožniku pri toženi stranki delovno razmerje prenehalo, sklenil pa ga je pri drugem delodajalcu.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče ocenilo, da je bil sprožen postopek pred arbitražo, zato tožena stranka ni ravnala pravilno, ko je štela, da je bil sprejeti program o trajno presežnih delavcih z dne 19.7.2000 dokončen. Sprožitev postopka pred arbitražno komisijo je bil umaknjen 30.5.2001, zato je ob analogni uporabi določb glede umika pravnega sredstva šteti, da je program postal dokončen z dnem umika predloga za sprožitev postopka pred arbitražno komisijo. Ker ob izdaji izpodbijanih sklepov program ni bil dokončen, je sklepa kot nezakonita razveljavilo.

Po 5. odstavku 35. člena ZDR lahko v primeru, ko organ upravljanja sprejme program reševanja trajno presežnih delavcev in pri tem ne upošteva stališč, mnenj in predlogov sindikata in delavskega sveta ali delavskega zaupnika, delavski svet ali delavski zaupnik, če gre za prenehanje večjega števila delavcev, sprožijo postopek pred arbitražno komisijo. Po 2. alinei 1. odstavka 98. člena ZDSU se lahko sproži arbitraža tudi v primeru, ko svet delavcev zadrži odločitev delodajalca, če le-ta ne seznani sveta delavcev ali ne zahteva skupnega posvetovanja v primeru zmanjšanja števila delavcev. Ne gre za dva različna postopka, temveč za različne razloge, zaradi katerih je možno sprožiti spor pred arbitražo. V obeh primerih pa gre za spor med svetom delavcev in delodajalcem. V primerih, ki jih predvideva ZDR mora arbitražna komisija odločiti v 8 dneh po imenovanju, v primerih, ki jih predvideva ZSDU rok ni določen. V obeh primerih pa mora biti arbitražni postopek sprožen v 8 dneh po seznanitvi s sprejemom odločitve delodajalca.

Iz zapisnika sveta delavcev z dne 25.7.2000 izhaja, da se arbitražni postopek sproža zato, ker v programu razreševanja presežnih delavcev niso bila upoštevana mnenja, stališča in predlogi sveta delavcev, torej iz razlogov, predvidenih v ZDR. V primeru sprožene arbitraže iz navedenih razlogov pa poteka postopek po določbah ZSDU, določen v členih 99. do 106. Sodišče prve stopnje je glede na potek postopka ugotovilo, da v času izdaje sklepa o prenehanju delovnega razmerja program razreševanja presežnih delavcev ni bil dokončen, zato je iz navedenega razloga sklepe razveljavilo. Sodišče prve stopnje pa ni ugotavljalo, kdaj je bil arbitražni postopek dejansko sprožen in ali je arbitražna komisija, če je bila imenovana, odločila v roku 8 dni po imenovanju. Po določbi 102. člena ZSDU mora tisti, ki sproži arbitražni postopek, s predlogom o začetku arbitražnega postopka imenovati tudi svojega arbitra. Arbitražni postopek velja torej za sproženega, če sta izpolnjeni dve predpostavki: predlog za začetek postopka in imenovanje arbitra. Svet delavcev je dne 25.7.2000 sprejel sklep, da sproža spor pred arbitražo, da se arbitražni postopek zadrži do zaključka postopka pomirjanja, ki ga je sprožil sindikat in da bo svojega arbitra imenoval najkasneje pred zaključkom postopka pomirjanja. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kdaj je bil arbitražni postopek sprožen in ni obrazložilo, zakaj šteje, da je bil postopek pred arbitražo sprožen. Iz listin v spisu izhaja, da je bil predlog za arbitražni postopek podan v zakonitem roku, ni pa razčiščeno, kdaj je svet delavcev imenoval svojega arbitra. Od tega, ali je bil program reševanja trajno presežnih delavcev sprejet pred izdajo sklepa z dne 27.10.2000 je odvisna zakonitost tega sklepa in sklepa komisije za pritožbe z dne 5.12.2000. Po določbi 8. in 9. odstavka 35. člena ZDR mora svet delavcev sprožiti postopek pred arbitražo v 8 dneh oziroma mora arbitražna komisija v nadaljnjih 8 dneh po imenovanju o sporu odločiti. V nasprotnem primeru se šteje, da je program sprejet. Le veljavno sprejet program reševanja trajno presežnih delavcev pa je lahko zakonita podlaga za sprejem sklepov z dne 27.10.2000 in 5.12.2000. Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo dopolniti dokazni postopek ter ugotoviti ali je bil arbitražni postopek pravočasno sprožen. Šele po navedeni ugotovitvi bo lahko odločilo, ali sta bila izpodbijana sklepa zakonita ter ali je bil tožnik pravilno identificiran kot trajno presežni delavec.