Jedro

Poseg v osebnostne pravice je nedopusten, če je pravica do svobodnega izražanja prekoračena na račun osebnostnih pravic. Sodno varstvo je mogoče zagotoviti le za konkretno opredeljeno kršitev osebnostnih pravic s konkretizacijo navedb, ki so objektivno žaljive, zaničljive oziroma ki neutemeljeno vzbujajo dvom o upnikovi poštenosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sklep se razveljavi v delu, kolikor se zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe nanaša na del I. točke predloga izreka sklepa v zvezi s člankom z dne 14. 9. 2013, na del II. točke predloga izreka sklepa, ki se nanaša na izrecno prepoved v oziroma na kateremkoli mediju, katerega izdajatelj je dolžnik, objavljati prispevke, članke in navedbe z vsebino kot celoto, kot je vsebovana v članku z dne 14. 9. 2013, ter na točke VII. do XI. predloga izreka sklepa, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep v ne razveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za nov sklep o predlogu za izdajo začasne odredbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za zavarovanje z začasno odredbo, ki se glasi:

I. Dolžnik je dolžan s spletne strani X nemudoma umakniti članek z dne 13. 9. 2013 z naslovom … ter članek z dne 14. 9. 2013 z naslovom ...

II. Dolžniku se izrecno prepoveduje v oziroma na kateremkoli mediju, katerega izdajatelj je, objavljati prispevke, članke in navedbe z vsebino kot celoto, kot je vsebovana v člankih iz 1. točke te začasne odredbe, kakor tudi uporabo posameznih besednih zvez: „korupcijska afera“, „ugrabitev države“, „zloraba položaja znotraj stranke“, „zloraba položaja“, „popije kaj preveč“, „inscenirana zadeva“ in njihovih sopomenk.

III. Dolžniku se izrecno prepoveduje v oziroma na kateremkoli mediju, katerega izdajatelj je, objavljati prispevke, članke in navedbe, ki bi bili do upnika zaničljivi ali žaljivi oziroma, ki bi neutemeljeno vzbujali dvom v njegovo poštenost. IV. Dolžniku se prepoveduje vsakršna objava člankov, zapisov in navedb na spletni strani X ali na katerikoli drugi spletni strani ali v oziroma na kateremkoli drugem mediju, ki se nanašajo na upnikovo delo v okviru U., v kolikor so v teh člankih, zapisih oziroma navedbah vsebine, ki so za upnika žaljive oziroma neutemeljeno vzbujajo dvom v njegovo poštenost ali zakonitost ravnanja pri opravljanju dela.

V. Dolžniku se prepoveduje vsakršna objava člankov, zapisov in navedb na spletni strani X ali na katerikoli drugi spletni strani ali v oziroma na kateremkoli drugem mediju, ki: - se nanašajo na upnikov status pravnika ali odvetnika, v kolikor so v teh člankih, zapisih in navedbah vsebine, ki so za upnika žaljive oziroma vzbujajo dvom v zakonitost njegovega ravnanja, - vsebujejo žaljive trditve o upnikovi „zlorabi“ položaja v stranki Y. VI. Dolžnik je dolžan s spletne strani X ali s katerekoli druge spletne strani, katere izdajatelj je, oziroma s kateregakoli drugega medija, ki ga izdaja, nemudoma umakniti vse članke, zapise in navedbe, katerih vsebina nasprotuje tej začasni odredbi.

VII. Za primer kršitve gornjih prepovedi in zapovedi je dolžnik dolžan plačati denarno kazen, ki jo določi sodišče s sklepom za vsako posamezno kršitev posebej v višini 10.000,00 EUR in jo sodišče na podlagi tega sklepa po uradni dolžnosti izvrši. Zoper dolžnika, ki kljub izrečeni kazni še naprej nadaljuje s kršitvami prepovedi, sodišče še naprej postopa tako, da izda nov sklep, s katerim določi dolžniku novo kazen za primer nadaljevanja s kršitvami prepovedi, ki je vsakokrat višja kot v predhodnem sklepu, vse dokler seštevek denarnih kazni po tem sklepu ne doseže zneska 100.000,00 EUR, denarna kazen pa se izvrši z rubežem denarnih sredstev na dolžnikovem transakcijskem računu št. in z rubežem in cenitvijo dolžnikovih premičnih stvari, ki se nahajajo na dolžnikovem naslovu ..., ali kjerkoli drugje in s prodajo zarubljenih stvari.

VIII. Upnik je dolžan začasno odredbo opravičiti z vložitvijo tožbe na prepoved nadaljnjih posegov v njegove osebnostne pravice ter na odpravo posledic kršitev, vse pri pristojnem sodišču v roku 30 dni od izdaje te začasne odredbe.

IX. Ta začasna odredba velja z dnem izdaje in traja do pravnomočnosti odločitve v pravdnem postopku, v primeru, da bi bilo zoper pravnomočno odločbo sodišča vloženo izredno pravno sredstvo, pa do odločitve Vrhovnega sodišča RS o vloženem izrednem pravnem sredstvu.

X. Ugovor zoper to začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve.

XI. Dolžnik je dolžan upniku povrniti stroške postopka v zvezi z začasno odredbo, skupaj z zakonskim zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, pod izvršbo.

2. Zoper sklep se je upnik po pooblaščenki pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu upnika za izdajo začasne odredbe ugodi z ustrezno stroškovno posledico, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Kot napačno uveljavlja stališče sodišča, da se v postopku zavarovanja gradi na stopnji verjetnosti in da se bo to, ali je v konkretnem primeru prišlo do posega v osebnostne pravice upnika z gotovostjo ugotavljalo v pravdnem postopku. To je upniku znano in tovrstnega ugotavljanja v postopku z začasno odredbo niti ni pričakoval. Sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, ko se po eni strani sklicuje na pravdni postopek, po drugi strani pa prejudicira zadevo na način, kot da bi odločalo s stopnjo gotovosti. Sodišče se je v obrazložitvi sklicevalo na obstoječo sodno prakso, vendar pa je pri zadevni problematiki treba posege, dopustnosti in nedopustnosti pisanja presojati od primera do primera. Ko se je sklicevalo na primer II Cp 3269/2009, ni pojasnilo, v čem naj bi bil polemizirajoč izraz, provokativni komentar in zakaj meni, da namen pisca ni žaljiv. Ob tem pritožnik izpostavlja, da ni javna oseba, prav tako že leta ni nosilec javne funkcije. Tudi če bi njegov položaj direktorja U. vseboval katere elemente javne osebe, pa ti ne bi opravičevali posegov v njegove osebnostne pravice. Sklicuje se na domnevo nedolžnosti, določeno v Ustavi in Kazenskem zakoniku, in je to treba spoštovati tudi v novinarski praksi. Polna identifikacija je dopustna šele, ko je napisana obtožnica. Tudi če bi bila v teku policijska preiskava, kar upniku ni znano, dolžnik ni imel pravice upnika na zadevni način medijsko izpostaviti. Generalna policijska postaja zadeve ni želela komentirati zaradi varstva osebnih podatkov in v spornem članku z dne 14. 9. 2013 v zvezi z uradnim policijskim sporočilom ni zapisano, da naj bi šlo za obdobje upnikovega direktovanja in po upnikovih informacijah tudi ne gre. Sodišče ni presodilo verjetnosti posega v osebnostne pravice upnika, je kot gotovo povzelo, da se podatki Generalne policijske uprave glede „določenih dejstev, ki se nanašajo na sum nepravilnosti pri delovanja U. v določenem časovnem obdobju“ nanašajo na upnika. Nadalje pritožnik izpostavlja, da so v člankih navedbe, ki ga žalijo, posegajo v njegovo dostojanstvo, čast in dobro ime. Napada obrazložitev sodišča, da zapisi (tudi deplasiran) niso hudo žaljivi, ampak zgolj (rahlo) negativno vrednostno obarvani. Javne trditve o tem, da upnik zlorablja politično stranko, da podaja deplasirane pravniško-odvetniške izjave, ob tem, da je strokovnjak na pravnem področju in samostojno opravlja odvetniško dejavnost, ki nenazadnje predstavlja del pravosodja, so vsekakor žaljive. Dolžnik mu s takšnimi izjavami neupravičeno odreka spoštovanje, mu jemlje ugled in ga smeši, ob tem pa še dodatno zapiše, da gre najbrž za posledice preveč popitega piva, s čimer upniku dodatno očita opijanje. Takšnih oznak objektivno poročanje ne potrebuje, je zbadljivo, žaljivo in neobjektivno. Poleg tega v zvezi z navedenimi žaljivimi trditvami ni nobenega legitimnega javnega interesa. Poudarja, da upnik dolžnika ne želi omejevati pri korektnem novinarskem delu, želi le, da do njega ni žaljiv. Ne strinja se tudi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje o (ne)določnosti zahtevka, saj je zahtevke vezal na dolžnikove objave in od dolžnika ne pričakuje, da o njem ne bo pisal ničesar več. Podal pa je zahtevke v zvezi z objavo članka z enako vsebino (tu je določnost največja možna), kakor tudi v zvezi z objavo navedb z določeno (v člankih sporno) vsebino s spremljajočo kvalifikacijo (zaničljivost, žaljivost, …). Upnik uveljavlja tudi umik spornih (natančno določenih) člankov. Iz II. točke in konteksta predloga je jasno razvidno, da se sporne besedne zveze nanašajo na upnika, ne more pa natančno predvideti besedne zveze, ki bi jo dolžnik v zvezi z njim lahko objavil na enak, sporen način, zato je prisiljen ravnati opisno. Opozarja na stališče sklepa Višjega sodišča v Ljubljani Cpg 1629/96 z dne 17. 12. 1996 ter stališče v delu: Šipec, Plavšak, Klampfer, Jerovšek, Čebulj, Začasne odredbe, GV Založba, Ljubljana, 2001, stran 229. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Upnik je predlagal izdajo regulacijske začasne odredbe na podlagi 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), pri čemer temelji verjetnost obstoja terjatve na določbi 134. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki opredeljuje pravico zahtevati prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic. Po trditvah v predlogu naj bi bile njegove osebnostne pravice kršene z neresnično, obrekljivo, žaljivo in zavajajočo vsebino člankov, objavljenih na spletni strani X, objavljenih 13. 9. 2013 in 14. 9. 2013. 5. Sodišče prve stopnje je glede na to, da gre za kolizijo človekovih pravic upnika na eni strani in pravic dolžnika do svobode izražanja na drugi strani (39. člen Ustave RS in 10. člen EKČP), vrednostno tehtalo pomen obeh pravic in teže posega, upoštevaje okoliščine konkretnega primera. Do obravnavanega vprašanja se je načelno že opredelilo Ustavno sodišče v več odločbah (1), stališča o tem vprašanju pa so oblikovana tudi v praksi sodišč in v literaturi. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da je v postopku zavarovanja vezano na trditve iz predloga, odloča pa se na podlagi dokaznega standarda verjetnosti (11. točka obrazložitve sklepa). Upoštevalo je torej, da svoboda izražanja ni neomejena. Od vsakega posameznika se zahteva, da ravna v skladu z odgovornostmi in obveznostmi, v dobri veri z namenom posredovanja točnih in zanesljivih informacij (2), kar tudi poudarja pritožnik. Strinjati pa se je treba s pritožnikom, da je poseg v osebnostne pravice nedopusten, če je pravica do svobodnega izražanja prekoračena na račun osebnostnih pravic.

6. Višje sodišče se ne strinja s pritožbeno oceno obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je sodišče prišlo samo s seboj v nasprotje, ko je pojasnjevalo, da se v postopku zavarovanja gradi na stopnji verjetnosti in da se bo to, ali je prišlo do posega v osebnostne pravice upnika z gotovostjo ugotavljalo v pravdnem postopku. Iz razlogov izpodbijanega sklepa (14. točka obrazložitve) izhaja, da sodišče glede na trditve in predložene dokaze, po opravljenem testu sorazmernosti, ocenjuje, da je več razlogov za zaključek, da do posega v osebnostne pravice zaradi pisanja o postopkih zoper upnika pred policijo oziroma domnevnih predkazenskih postopkih ni prišlo, kot tistih, ki govorijo v prid takšnemu zaključku. Le pojasnilo je (zapis je v oklepaju), da se bo z gotovostjo ugotavljalo v pravdnem postopku, ali je do posega v osebnostne pravice prišlo ali ne. Navedena obrazložitev se nanaša na presojo utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe glede verjetnega izkaza obstoja terjatve v zvezi z objavo o policijskih postopkih.

7. V sklepu so navedeni tudi pravilni razlogi, s katerimi je sodišče zavrnilo upnikove navedbe v predlogu, da ni javna oseba. Objavljeno pisanje v članku z dne 13. 9. 2013 se namreč nanaša na policijsko preiskavo glede domnevnih dejanj upnika iz časa, ko je opravljal javno funkcijo direktorja U. S tega vidika je javni interes za seznanitev z njegovim delovanjem v tistem obdobju nedvomno povečan, varstvo njegovih osebnostnih pravic v zvezi z objavo dejstev, ki se nanašajo na čas opravljanja javne funkcije, pa nižje kot v zadevah zasebnega pomena, ne glede na prenehanje funkcije in ne glede na to, ali se s svojo pojavo in delom izpostavlja v javnosti ali ne.

8. Po oceni pritožbenega sodišča je pravilna opredelitev sodišča prve stopnje, da upnik ni izkazal s stopnjo verjetnosti, da bi dolžnik z navedbami v članku z dne 13. 9. 2013 prestopil mejo dopustnega poročanja. Obrazložilo je, da se je dolžnik v članku skliceval na neuradne, vendar zanesljive informacije, pri čemer vira ni dolžan razkriti, o postopkih zoper upnika kot bivšega direktorja U zaradi suma kaznivih dejanj pri postopku zoper N. iz leta 2008 oziroma 2009. V zapisih članka z dne 13. 9. 2013, ki jih poudarja upnik v predlogu, objektivno gledano ni videti namena žalitve oziroma drugega posega v upnikovo čast in dobro ime, pri čemer pa morebitna subjektivna prizadetost upnika ni odločilna (3). Upnik tudi v pritožbi ni podal konkretnih navedb, s katerimi bi utemeljeval nepravilnost ocene sodišča prve stopnje glede posameznih, v predlogu za izdajo začasne odredbe poudarjenih, delov prvega obravnavanega članka.

9. Upnik nadalje v pritožbi izpostavlja zahtevo po spoštovanju domneve nedolžnosti tudi v novinarski praksi, v zvezi s čimer opozarja na dovoljenost polne identifikacije šele, ko je napisana obtožnica. Navaja, da dolžnik ni imel pravice upnika na zadevni način medijsko izpostavljati, tudi če bi držalo, da bi zoper upnika bila v teku policijska preiskava, kar sicer upniku ni znano. Višjemu sodišču se do teh pritožbenih navedb ni treba opredeljevati, saj upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe, na katerega trditve je sodišče vezano, tega ni uveljavljal in zato navedbe pomenijo nedopustno pritožbeno novoto (prim. prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. V zvezi s preverjanjem vira informacij je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu navedlo, da policija sicer zaradi varstva osebnih podatkov imensko ni potrdila informacije, da poteka preiskava zoper upnika, ker pa se je vprašanje izrecno nanašalo na članek z dne 13. 9. 2013, je odgovor Policijske uprave ..., ki je objavljen v članku z dne 14. 9. 2013, razumeti tako, da preiskava ni bila izrecno zanikana, kar posledično lahko pomeni, da je imel avtor članka na podlagi svojega vira zadostno podlago za zapisano informacijo. Ob tem je treba še dodati, da upnik izrecno ne trdi, da so navedbe o postopku policijske preiskave neresnične, navaja le, da mu to ni znano in da so sumi brez podlage in teže. 11. Višje sodišče glede na navedeno zavrača pritožbene navedbe, kolikor se nanašajo na zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe v zvezi s člankom z dne 13. 9. 2013 (del I. in del II. točke predloga sklepa za zavarovanje z začasno odredbo). Upnik namreč z navedbami v pritožbi ni uspel izpodbiti pravilnosti ocene sodišča prve stopnje, da mu ni uspelo za verjetno izkazati obstoja terjatve na podlagi 134. člena OZ. Tudi višje sodišče ocenjuje, da na podlagi trditvene podlage predloga ni pogojev za izdajo začasne odredbe v zvezi s pisanjem v članku z dne 13. 9. 2013 in bi izdaja predlagane začasne odredbe v tem obsegu pomenila prevelik poseg v pravico dolžnika do svobode izražanja. Višje sodišče še dodaja, da iz navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe v zvezi z navedenim člankom ne izhajajo dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče dolžniku očitati osebno značajsko degradacijo upnika. Upnik tudi v pritožbi kot navedbe, ki ga žalijo ter posegajo v njegovo dostojanstvo, čast in dobro ime, izpostavlja tiste, ki so navedene v članku z dne 14. 9. 2013. 12. Upnik utemeljeno opozarja na neustreznost obrazložitve sodišča prve stopnje, da so zapisi, za katere upnik zatrjuje žaljivost, sicer (rahlo) negativno vrednostno obarvani, vendar po oceni sodišča niso hudo žaljivi. Višje sodišče izpostavlja zapisa: „No, tisti, ki A. bolje poznajo, pa cinično pravijo, da gre tovrstne izjave pripisati tudi kakšnemu preveč popitemu - vrčku piva“ in: „A. očitno poslovno rad „zlorablja“ svoj položaj znotraj stranke, ki je sestavi del vladne koalicije“, ki pomenita negativno vrednostno oceno, ki je ni mogoče uvrstiti v dopusten polemizirajoči izraz ali provokativni komentar avtorja, in je z njima tudi prekoračen vsebinski okvir teme, o kateri novinar poroča. 13. Sodišče prve stopnje je po eni strani ocenilo izpostavljene zapise v drugem obravnavanem članku za žaljive, po drugi strani pa, da njihova intenzivnost ni takšna, da bi objektivno gledano lahko predstavljali žalitev. Takšna ocena je vsaj delno sama s seboj v nasprotju, poleg tega pa tudi prezre, da iz načina, na kakršnega je članek napisan (z besedami, ki jih poudarja tudi pritožnik), izhaja, da njegov namen presega informiranje javnosti ter kritiko upnikovega dela, zaradi česar je po mnenju višjega sodišča odločitev o zavrnitvi predloga sklepa v I. in II. točki izreka, kolikor se nanaša na članek z dne 14. 9. 2013 in objavo prispevkov, člankov in navedb z vsebino kot celoto, vsebovano v tem članku, prenagljena. Sodišče prve stopnje je namreč predlog za izdajo začasne odredbe tudi v tem obsegu zavrnilo iz razloga, da ni izkazan prvi pogoj za izdajo začasne odredbe iz 272. člena ZIZ, torej da upnik ni izkazal verjetnost obstoja terjatve, in se iz tega razloga ni opredeljevalo do obstoja nadaljnjih pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe.

14. Višje sodišče pa se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe v delu II. točke glede prepovedi uporabe posameznih besednih zvez. Ni sicer temeljni razlog za presojo presplošnosti nedosleden zapis, saj je predlog razumeti, da se nanaša na prepoved uporabe besednih zvez le, kolikor zadevajo upnika, vendar pa je tudi ta prepoved opredeljena tako, da premočno posega v svobodo izražanja. Splošnost zahtevka se v tem delu odraža v zahtevi po prepovedi uporabe besednih zvez v kakršnemkoli kontekstu, torej tudi v primeru, ko bi šlo na primer za dopustno poročanje o kakšnem drugem dogodku oziroma dejstvih, tudi v primerih izključitve protipravnosti posega in podobno.

15. Pravilna je tudi opredelitev sodišča glede nedoločnosti zahtevka v predlaganih začasnih odredbah od III. do VI. točke predloga sklepa. Višje sodišče se v tem delu sklicuje na razloge sodišča prve stopnje, ki so usklajeni tudi s sodno prakso tega sodišča (4). Sodno varstvo je namreč mogoče zagotoviti le za konkretno opredeljeno kršitev osebnostnih pravic s konkretizacijo navedb, ki so objektivno žaljive, zaničljive oziroma ki neutemeljeno vzbujajo dvom o upnikovi poštenosti. Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje, da upnik ne more natančno predvideti besedne zveze, ki bi jo dolžnik v zvezi z njim lahko objavil na enak, sporen način in je zato prisiljen ravnati opisno. S tem v zvezi se pritožnik tudi neutemeljeno sklicuje na stališče v sklepu VSL Cpg 1629/96 (ki ga pritožbi niti ne priloži) in na stališče v knjigi Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, postopkih pred delovnimi in socialnimi sodišči, upravnimi sodišči, ustavnim sodiščem ter v upravnem postopku (GV Založba, Ljubljana, 2001, na strani 229), ki, glede na njegovo vsebino, ne more biti podlaga za presojo pogojev za regulacijsko začasno odredbo.

16. Višje sodišče je glede na navedeno pritožbi ugodilo v delu, v katerem se nanaša na zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe, kolikor se nanaša na I. točko in prvi del II. točke predloga izreka sklepa v zvezi s člankom z dne 14. 9. 2013 (razen prepovedi uporabe posameznih besednih zvez), posledično pa v zvezi s tem delom tudi glede zavrnitve predloga v VII. do XI. točki predloga izreka sklepa, in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje naj v novem postopku presodi, ali je upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe v tem delu verjetno izkazal tudi drug pogoj za njeno izdajo v skladu z 272. členom ZIZ, upoštevaje posebnosti, ki veljajo za t.i. regulacijske začasne odredbe (5).

17. V preostalem delu je pritožba neutemeljena in ker višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in v ne razveljavljenem delu sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je višje sodišče pridržalo za nov sklep o predlogu (četrti odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

(1) Prim. Up-2940/07-19 z dne 5. 2. 2009, v kateri se Ustavno sodišče sklicuje na stališče, podano tudi v drugih odločbah.

(2) Takšna opredelitev izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Up-1391/07-13 z dne 10. 9. 2009. (3) Prim. komentar D. Jadek Pensa k 134. členu OZ, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del) 1.knjiga, stran 786. (4) Prim. sklep VSL I Cp 3167/2009 z dne 30. 9. 2009. (5) Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-275/97 z dne 16. 7. 1998.