Jedro

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu s tehtnimi argumenti dokazalo obstoj vseh pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za podaljšanje predmetnega stvarnega omejevalnega ukrepa. V skladu z določbo četrtega odstavka 502.b člena ZKP po vložitvi obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje skupno trajanje začasnega zavarovanja ne sme presegati treh let.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je predsednik senata Okrožnega sodišča v Celju na podlagi določb prvega odstavka 502.a člena, tretjega in četrtega odstavka 502.b člena ter prvega odstavka 502.c člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ugodil predlogu Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije z dne 11. 5. 2021, št. Kt/21964/2016, in zoper pravno osebo M., s sedežem na naslovu ... (predhodno ...), ..., v kazenskem postopku zoper obdolžene A. A., B. B. in C. C., podaljšal začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi za dobo enega leta, do vključno 21. 5. 2022. Zoper obdolžene je bila 11. 5. 2021 vložena obtožnica, ki jih bremeni kaznivih dejanj: obdolžena A. A. in B. B. kaznivih dejanj zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti v sostorilstvu po prvem in drugem odstavku 240. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in pranja denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, obdolženega C. C. pa kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti v sostorilstvu po prvem in drugem odstavku 240. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obtožnica še ni pravnomočna.

2. Zoper sklep o podaljšanju začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem protipravne premoženjske koristi so se pravočasno pritožili zagovorniki obtoženega A. A. Uveljavljajo pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve določb Ustave Republike Slovenije, s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zavrne predlog Specializiranega državnega tožilstva z dne 11. 5. 2021. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu s tehtnimi argumenti dokazalo obstoj vseh pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za podaljšanje predmetnega stvarnega omejevalnega ukrepa. V skladu z določbo četrtega odstavka 502.b člena ZKP po vložitvi obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje skupno trajanje začasnega zavarovanja ne sme presegati treh let. 5. Najprej je prvo sodišče pod točkami 10 do 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno in z izčrpno argumentacijo dognalo, da je bil utemeljen sum, da so obdolženi storili v obtožnici očitana jim kazniva dejanja, ugotovljen in potrjen s podatki ter dokazi zbranimi v predkazenskem postopku ter tekom preiskave. Sodišče druge stopnje soglaša z ugotovitvijo, da doslej izvedeni dokazi zahtevanega dokaznega standarda v predmetni fazi kazenskega postopka niso ovrgli. Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo do bistvenega poudarka pritožbe, v katerem pritožniki izpostavljajo izvedensko mnenje s področja intelektualne lastnine, izdelano po izvedencu prof. dr. J. M., ki je podal bistveno nižjo oceno tržne vrednosti blagovnih znamk D. in E. E. na dan 10. 2. 2011 ter na dan 31. 3. 2015 (1.132,84 EUR oz. 401,19 EUR) kot pa izhaja iz poročila B. K. z dne 12. 1. 2011. Pri tem se sodišče prve stopnje sklicuje na vsebino komunikacije med obdolženima B. B. in C. C. v času sprejemanja Sporazuma o reprogramu obveznosti iz katere izhaja, da so se obdolženi dogovarjali, kako bodo zaščitili premoženje pred upniki in pri tem omenjali blagovne znamke. Sprejemljiv je dokazni zaključek prvega sodišča, da obdolženi predmetnega prenosa ne bi izpeljali, če jim ne bi bilo znano, da imata omenjeni blagovni znamki veliko premoženjsko vrednost. Obe pa naj bi bili vredni, kot izhaja iz dokaznega gradiva, 3,5% poslovnega deleža v družbi A. L. kar je v času prodaje znašalo 29.000.000,00 EUR, pozneje pa zaradi donosa na delnico 35.450.476,33 EUR, kot pravilno opozarja prvo sodišče. Zato sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku prvega sodišča, da cenitev J. M. zaenkrat ni omajala, kaj šele ovrgla zahtevanega dokaznega standarda zahtevanega za podaljšanje predmetnega stvarnega omejevalnega ukrepa, v nadaljevanju kazenskega postopka pa bo dejanska vrednost omenjenih blagovnih znamk predmet ustrezne dokazne presoje.

6. Ko zagovorniki sodišču prve stopnje ponovno očitajo, da se v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do zagovora obdolženega A. A.., spregledajo, da ta obdolženec zagovora še ni podal, saj v predmetnem kazenskem postopku še ni bil zaslišan. Glede ostalih dokazov, ki jih še navajajo zagovorniki in do katerih naj se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ne bi opredelilo in sicer Pravnega mnenja Odvetniške družbe I. z dne 24. 1. 2011 oziroma jih ni izvedlo (zaslišanje priče D. K.), se je prvo sodišče opredelilo že v sklepu z dne 4. 12. 2020, opr. št. X Ks 46955/2017, ko je tudi pojasnilo, da je pravno mnenje del dokaznega gradiva, katerega vsebino bo v nadaljevanju kazenskega postopka ocenjeval oziroma presojal razpravni senat. Sodišče druge stopnje v celoti sprejema takšno pravno presojo prvega sodišča. 7. O obstoju verjetnosti terjatve v višini 29.000.000,00 EUR je prvo sodišče nanizalo izčrpne razloge pod točko 14 obrazložitve izpodbijanega sklepa, saj se v predmetni kazenski zadevi v primeru izreka obsodilne sodbe obdolžencem lahko izreče varnostni ukrep odvzema premoženjske koristi (74. in 75. člen KZ-1).

8. Izpodbijani sklep pod točko 15 obrazložitve prav tako vsebuje pravilne razloge glede nadaljnjega obstoja nevarnosti, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugega razpolaganja s premoženjem, onemogočena ali precej otežena uveljavitev terjatve. Sodišče druge stopnje ne soglaša s pritožniki, da ta presoja prvega sodišča temelji le na okoliščinah, ki sodijo v opredelitev znakov očitanih kaznivih dejanj, brez ustrezne konkretizacije te nevarnosti. Kot že v predhodnih sklepih, je sodišče prve stopnje tudi tokrat uspešno opozorilo na samo težo kaznivih dejanj ter okoliščine kot so dosedanja postopanja obdolžencev in način izvrševanja kaznivih dejanj (prikrivanje prave narave prejema premoženjske koristi, prikrivanje identitete pri prenosih koristi, nahajanje premoženja v tujini, uporaba tujih pravnih in fizičnih oseb pri skrivanju lastništva premoženja). Svoje zaključke je prvo sodišče pospremilo tudi z presojo relevantnih dokazov, seveda v okvirih zahtevanega dokaznega standarda in zato ni slediti pritožnikom, da v tem delu izpodbijani sklep ni obrazložen oziroma, da naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka ter pravico obdolžencev do lastnine iz 33. člena Ustave ter domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave.

9. Sorazmernost ukrepa je prvo sodišče ustrezno utemeljilo pod točko 16 obrazložitve izpodbijanega sklepa s sklicevanjem na višino očitane protipravne premoženjske koristi na eni strani in vrednost predmeta zavarovanja na drugi. S pravilno argumentacijo je zavrnilo očitek pritožnikov, da naj bi bila utemeljen sum in posledično tudi sorazmernost ukrepa ovržena s Cenilnim poročilom prof. dr. J. M. Kot že rečeno, je sodišče prve stopnje pod točko 12 obrazložitve ustrezno pojasnilo, zakaj kljub navedeni cenitvi blagovnih znamk vztraja pri zaključku, da zahtevani dokazni standard še ni bil omajan. Pod točko 16 obrazložitve pa se je še jasno opredelilo do časa trajanja podaljšanega stvarnega omejevalnega ukrepa v skladu z določbami tretjega in četrtega odstavka 502.b člena ZKP.

10. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Če bo za obdolženega nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o po tarifni številki Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.