Jedro

Odgovornosti države ni moč iskati na ravni tedanjih najvišjih republiških organov zato, ker ti v konkretnem primeru niso bili dolžni ničesar storiti, saj je šlo za interne odnose znotraj treh družb. Policija, ki jo je zavezoval takrat veljavni ZNZ in Pravila za opravljanje pooblastil pooblaščenih uradnih oseb organov za notranje zadeve SRS po tistem, ko se je prepričala, da se pri stavki ne uresničujejo znaki kaznivih dejanj, da se ne krši javni red in mir in da se ne uresničujejo ravnanja, ki bi pomenila uničevanja premoženja ali poškodovanja le-tega, tatvino in druge oblike škodljivstva, ni bila dolžna storiti ničesar drugega, kar je bila storila.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba in izpodbijani popravni sklep potrdita.

Zahtevek tožene stranke za povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo:

I.

Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi:

1. Tožena stranka RS, mora v roku 15 dni pod izvršbo plačati tožniku E. d.d., v stečaju, znesek 1.201,02 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od njegove protivrednosti v višini 287.813,00 SIT od 14. 11. 1990 dalje do 31. 12. 2006, od 01. 01. 2007 dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.201,02 EUR, vse do plačila.

2. Tožena stranka RS, mora v roku 15 dni pod izvršbo plačati tožniku E. d.d. - v stečaju, znesek 663.820,48 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 9.088.240,00 STI od 14. 11. 1990 dalje do 31. 12. 2006, od 01. 01. 2007 dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 663.820,48 EUR, vse do plačila oz. podrejeno z obrestmi kot so določene za bančne vloge nad 5 let. 3. Tožena stranka mora v 15 dneh pod izvršbo povrniti tožniku njegove pravdne stroške, kot jih bo odmerilo sodišče, v primeru plačilne zamude pa plačati od odmerjenih stroškov še zakonite zamudne obresti od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila.

II.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh toženi stranki povrniti 6.276,50 EUR pravdnih stroškov.“

2.

Z izpodbijanim popravnim sklepom pa je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo v II. točki izreka popravilo tako, da mora tožeča stranka plačati toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 6.276,50 EUR.

3.

Pritožbo je vložila le tožeča stranka. Proti sodbi se je pritožila dne 03. 12. 2009, proti sklepu pa dne 22. 12. 2009. V obeh pritožbah uveljavlja vse pritožbene razloge, ki so navedeni v 1. odstavku 339. člena ZPP in v obeh pritožbah predlaga razveljavitev prvostopne odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4.

v odgovoru na pritožbo proti sodbi je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

5.

Pritožbi nista utemeljeni.

Dejansko stanje

6.

Tožečo stranko, E. d.d. je dne 28. 09. 1990 ustanovilo podjetje I. T. Dne 29. 10. 1990 je družba E. d.d. s tripartitno pogodbo (A1), sklenjeno z I.U. d.o.o. in I. T. odkupila pravico nadaljevanja določenih programov od U. d.o.o. ter v tem okviru za nadaljnjo proizvodnjo potrebno opremo, osnovna sredstva, drobni inventar, zaloge, nedokončane in gotove proizvode ter tehnologijo in znanje. S to pogodbo (A1) so bili na E. preneseni tudi nezaključeni posli, zaradi nadaljevanja proizvodnje pa se je iz I. U. d.o.o. v E. d.o.o. prezaposlilo tudi določeno število delavcev. Istočasno se je I. T. E.-u zavezala dati v najem in uporabo določene poslovne prostore na B. D. Dogovorjeno pa je tudi bilo, da E. d.d. za I. opravlja določene posle oz. storitve in obratno. Poslej sta v isti zgradbi na B. D. delovali dve podjetji, I. U. d.o.o. in E. d.d.. Prostori so bili v naravi ločeni s pregradami, obe družbi pa sta imeli skupen vhod. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, delavci I. U. d.o.o., ki niso bili prezaposleni v E. d.d., z opisano situacijo nikakor niso bili zadovoljni, saj so se zaradi opisanih sprememb ter prenosa poslovanja na novoustanovljeno družbo in posledično neperspektivnega položaja njihove družbe, ki ji je grozil stečaj (ta je bil kmalu zatem, dne 24. 04. 1991 dejansko začet) utemeljeno bali za obstoj delovnih mest in s tem povezane osebne dohodke ter posledično njihovo eksistenco. Nasprotovali so tudi njihovi neenakopravnosti zaradi (po njihovem mnenju) privilegiranega položaja okrog 80 bivših (so) delavcev, ki so zaposlitev dobili v E. d.d., zaradi česar so se po neuspelih dogovorih navsezadnje odločili za stavko.

7.

Dne 11. 03. 1990 je bilo vodstvo E. d.d. obveščeno, da se je stavkovni odbor I. U. d.o.o. odločil, da prekine sodelovanje z E. ter da do nadaljnjega zasede vse imetje starega U. (A9). Od tedaj dalje se je začela stavka delavcev I. U., ki so tekom stavke otežkočili dela tudi v tistem objektu, katerega najemniki je bila E. d.d., saj so prenehali s kurjavo in prekinili dobavo elektrike, vodilnim delavcem E. d.d. pa otežkočili vstop in opravljanje pisarniškega dela. Ne glede na obvestilo z dne 13. 11. 1990 (A9) pa prostorov, ki jih je imel E. d.d. v najemu niso zasedli, pač pa nadzorovali. Tekom stavke ni prišlo niti do strojelomov niti do uničenja kakršnegakoli materiala ali izdelkov. Straže so bile določene ob vhodu, določenim delavcem iz seznama (A10), predvsem je šlo za pisarniške delavce, pa dne 14. 11. 1990 preprečen vstop v tovarno za približno 2 uri. Tekom stavke je bil kasneje dostop tem delavcem ves čas dovoljen, vendar le v prisotnosti straže. 8.

E. d.d. je na obvestilu z dne 13. 11. 1990 odreagirala tako, da je še istega dne na Postajo milice Jesenice poslala „ovadbo“, obvestila pa je tudi Izvršni svet RS in sekretarja za notranje za zadeve RS, kasneje pa vse svoje delavce poslala na kolektivni dopust. 9.

Postaja milice na Jesenicah je ovadbo obravnavala, zbrala obvestila pri direktorju U. S. V., na kraj sam poslala miličnika Š., ki je ugotovil, da stavkajoči fizično ne uničujejo premoženja in da stavka poteka mirno. Tedanji komandir je na podlagi preverjenih podatkov iz ovadbe o stavki obvestil tedanjo Policijsko upravo Kranj in Oddelek za zatiranje kriminalitete ter poslal poročilo na takratno Temeljno javno tožilstvo. Rezultat postopka delavcev milice je bila ugotovitev, da ne gre za kaznivo dejanje in ne za kršitev javnega reda in miru.

Povzetek navedb tožeče stranke

10.

Po tožbenih navedbah je za škodo, ki jo je zaradi stavke utrpela tožeča stranka, to pa so stroški za prevoze delavcev, obveščanje delavcev zaradi stavke, nadomestilo fiksnih stroškov, neposredna škoda zaradi izpada proizvodnje in kasnejšega nadomeščanja ter zaradi izgubljenega dobička, odgovorna RS. Škoda je nastala zaradi nezakonite stavke delavcev I.U., saj je segla preko roba družbenoekonomskih zahtev delavcev iz delovnega razmerja, zlasti pa je učinkovala ne le proti delodajalcu I. U. d.o.o., pač pa tudi proti tožeči stranki. Delavci U. so zasedli prostore in ohromili delo tožeče stranke, zaradi česar je le-ta obvestila policijo in od nje zahtevala, naj ukrepa v okviru njenih pristojnosti“. Šlo je za neprijavljen javni shod, ki bi ga policija morala preprečiti in dati ukaz, da se delavci razidejo, če se ne bi, pa odredbo prisilno izvršiti.

Razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka

11.

Odgovornosti države ni moč iskati na ravni tedanjih najvišjih republiških organov zato, ker ti v konkretnem primeru niso bili dolžni ničesar storiti, saj je šlo za interne odnose znotraj treh družb. Ustava SRS pa je odgovornost Izvršnega sveta urejala kot politično odgovornost napram Skupščini RS.

12.

Policija, ki jo je zavezoval takrat veljavni Zakon o notranjih zadevah – ZNZ (Ur. l. RS, št. 28/1890 s spremembami in dopolnitvami) in Pravila za opravljanje pooblastil pooblaščenih uradnih oseb organov za notranje zadeve SRS (Ur. l. SRS, št. 44/1988) pa po tistem, ko se je prepričala, da se pri stavki ne uresničujejo znaki kaznivih dejanj, da se ne krši javni red in mir in da se ne uresničujejo ravnanja, ki bi pomenila uničevanja premoženja ali poškodovanja le-tega, tatvino in druge oblike škodljivstva, ni bila dolžna storiti ničesar drugega, kar je bila storila. Sklicujoč se na odločbo VS RS, opr. št. III Ips 120/2005 (13. točka) je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da ni šlo za neprijavljen javni shod, zato od delavcev milice ni bilo mogoče zahtevati ukaza, da se delavci razidejo. Tožeča stranka razen tega, da je na milico poslala ovadbo, kakšnih posebnih ukrepov tudi ni zahtevala. Glede na hierarhijo pravno zavarovanih dobrin (varnost, življenje in zdravje ljudi pred zaščito premoženja) in zaostrene razmere, ko bi lahko bilo ogroženo življenje in zdravje ljudi (kar, da je bila realna grožnja glede na opisano socialno stisko delavcev), je bila na mestu upravičena skrb milice, kaj je potrebno oz. kaj bi bilo najbolje storiti.

13.

Sicer pa je vtoževana škoda kvečjemu posledica kršitve pogodbene obveznosti, ki izvira iz sfere I. U., pri čemer tožeča stranka ni urgirala za priklop elektrike in kurjave, niti ni izkoristila sredstev, ki jih ima na voljo po Zakonu o izvršilnem postopku. Zato prisilna odstranitev delavcev ne bi preprečila zatrjevanega zmanjšanja premoženja tožene stranke zaradi izpada proizvodnje in povečanja premoženja v smislu sklepanja novih poslov. Glede na navedeno po oceni sodišča prve stopnje zatrjevane škode ni mogoče pripisati toženi stranki. Ni v njeni pristojnosti, da zaradi socialne stiske stavkajočim delavcem naloži izpolnjevanje pogodbe (zagotavljanje elektrike in kurjave).

K odločitvi o pritožbi

14.

V pritožbi tožeča stranka priznava, da stavkajoči delavci niso fizično zasedli poslovnih prostorov tožnice, pač pa odklopili električno energijo (glavno stikalo) in prekinili ogrevanje. S tem je bilo onemogočeno delo tožeči stranki. Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje presoji prvostopnega sodišča, da je škoda tožeči stranki nastala zaradi kršitve pogodbe in da skrb za izvajanje pogodbe ne sodi v delokrog delavcev milice. To pa kaže na pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da ukrepi milice v smeri zahteve, naj se stavkajoči delavci razidejo ter prisilna izvršitev te zahteve, ne bi preprečila nastanka škode.

15.

V izpodbijani sodbi je pravilno pojasnjeno (2. odstavek na 7. strani obrazložitve), da morajo biti za odškodninsko odgovornost države izpolnjene vse predpostavke splošnega civilnega delikta, med katerimi je tudi vzročna zveza med kršitvijo in škodo. Če enega od teh elementov ni, odškodninske odgovornosti ni. Ker je iz dosedanje obrazložitve razvidno, da zatrjevana opustitev milice ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo, vse ostale pritožbene navedbe, to so npr. trditve glede normativne ureditve stavke (8. točka), zakaj, da je bila stavka nezakonita (9. točka), zakaj je tožeča stranka po prejemu ovadbe ukrepala tako kot je in ne drugače (10. in 12. točka) glede dilem v zvezi s pravico do stavke (13. točka) in kako bi morala ukrepati milica (18., 19., 20. in 21. točka) izzvenijo kot nepomembne. Na pritožbeno opozarjanje na razhajanje glede dokazne ocene v obrazložitvi izpodbijane sodbe z ugotovitvami v vmesni sodbi, pa pritožbeno sodišče ne more odgovoriti, ker pritožba ne pojasni, za kakšno razhajanje gre.

K pritožbi proti popravnemu sklepu

16.

Iz pritožbenih navedb je moč povzeti, da pritožnica popravi sodbe ne nasprotuje, pač pa se pritožuje proti odločitvi o pravdnih stroških zato, ker ocenjuje, da je pritožba proti sodbi utemeljena. Glede na navedeno je sodišče opravilo le uradni preizkus izpodbijanega sklepa. Ker ob tem ni zasledilo nobenih kršitev, ki so navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, je pritožbo proti sklepu kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

17.

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke je odpadla, ker povrnitve svojih stroškov pritožbenega postopka tožeča stranka ni zahtevala. Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke pa je oprta na določilo 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP. V odgovoru na pritožbo tožena stranka le pritrjuje razlogom prve stopnje, zaradi česar odgovor pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotrebno vlogo.