Jedro

Sporna pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena, ker je bil tožnik v tistem času na bolniškem staležu in tožena stranka ni želela, da bi mu ravno takrat prenehala zaposlitev. Pogodba o zaposlitvi tako ni bila sklenjena iz razloga, kot je naveden v pogodbi, to je zaradi začasno povečanega obsega dela. Ker „ohranjanje bolniškega staleža“ ni zakonski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, je bila ta pogodba o zaposlitvi sklenjena nezakonito, zato je med pravdnima strankama obstajalo delovno razmerje za nedoločen čas.

Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine povračila zmotno upoštevalo okoliščine, da tožnik živi v najemniškem stanovanju, da ima brezposelno partnerko in dvoletnega sina, saj gre za kriterije, ki jih je oblikovala sodna praksa v času veljavnosti ZDR. Teh kriterijev pa pri odločanju o višini denarnega povračila, o kateri sodišče odloča v času veljavnosti ZDR-1, ni več mogoče uporabiti. Drugi odstavek 118. člena ZDR-1 namreč izrecno določa, da se višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni v delu drugega odstavka I. točke izreka, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo o denarnem povračilu v višini 5.387,04 EUR, tako, da se glasi: „ter tožeči stranki obračunati denarno povračilo v višini 5.387,04 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter ji nakazati ustrezen neto znesek, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 21. 12. 2012 sklenjena nezakonito in ugotovilo, da je med tožečo in toženo stranko obstajalo delovno razmerje za nedoločen čas do 14. 2. 2014 (prvi odstavek I. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika v roku 8 dni za čas od 30. 4. 2013 do 14. 2. 2014 prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ, mu za isto obdobje obračuna pripadajoče bruto zneske mesečnih nadomestil plače, plača davke in prispevke, tožniku pa izplača neto zneske nadomestil plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi in denarno povračilo v višini 5.387,04 EUR (drugi odstavek I. točke izreka). Presežek glede priznanja delovnega razmerja od odločitve sodišča prve stopnje do dneva vročitve sodbe, zakonske zamudne obresti od nadomestil plač in razlika do vtoževanega zneska denarne odškodnine je zavrnilo (tretji odstavek I. točke izreka). Toženi stranki je naložilo še, da v roku 8 dni tožeči stranki povrne stroške postopka v znesku 478,85 EUR, ki jih nakaže na transakcijski račun sodišča prve stopnje, št. ... pri UJP A,, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijana sodba je nepravilna in nezakonita, ker temelji na zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, ker temelji na zmotni uporabi materialnega prava in ker je sodišče prve stopnje pri odločanju storilo več kršitev pravdnega postopka (po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je dejansko stanje zmotno ugotovilo, ker je izpovedbe prič glede povečanega obsega dela napačno interpretiralo in tako zaključilo, da je tožnik ves čas opravljal enako delo. Tožnik pred spremembo sistemizacije na delovnem mestu „komunalni delavec II“ namreč ni opravljal istega dela kot na novem delovnem mestu „komunalni delavec“, kar so potrdile tudi priče A.A., B.B., C.C. in D.D. v svojih izpovedbah. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo, da pri toženki zaradi začetka izvajanja projekta „rumena vreča“ dejansko ni prišlo do začasno povečanega obsega dela, ker se ta projekt še ni končal in se še vedno izvaja. Ne glede na dejstvo, da se projekt še ni končal, to ne more vplivati na zaključek, da pri toženi stranki ni prišlo do povečanega obsega dela. Prav tako iz izpovedi zaslišanih prič izhaja, da se je po njihovih pričakovanjih obseg dela z uvedbo novega projekta povečal. Navaja tudi, da je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da v konkretnem primeru na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi ni šlo za začasno povečan obseg dela, saj tako izhaja iz izpovedb prič in tudi iz posameznih pogodb o zaposlitvi ter opisi del izhaja, da je bil obseg dela povečan. Tožena stranka se ne strinja z zneskom denarnega povračila v višini šestih mesečnih plač. Meni, da je sodišče prve stopnje pri odmeri višine denarnega povračila upoštevalo več okoliščin, kot mu jih dopušča določba drugega odstavka 118. člena ZDR-1, saj sodišče prve stopnje okoliščin, da tožnik živi v najemniškem stanovanju in ima brezposelno partnerko ter dvoletnega sina, ne bi smelo upoštevati. Zato je po mnenju tožene stranke denarno povračilo, ki ga prisodilo sodišče prve stopnje, previsoko.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti zatrjevanih kršitev postopkovnih določb niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ter da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oz. da so ti razlogi nejasni in sami s seboj v nasprotju, s čimer uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da očitana bistvena kršitev ni podana, saj prvostopenjska sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni, sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita tudi, da je v sodbi o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi, s čimer uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se do očitane bistvene kršitve ne more opredeliti, saj tožena stranka ne navede, v čem konkretno naj bi kršitev bila.

Tožnik je v predmetni zadevi izpodbijal zakonitost pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 21. 12. 2012 in uveljavljal transformacijo v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na podlagi 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj), ki je še veljal v času sklenitve navedene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, to je dne 21. 12. 2012, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnik je v predmetni zadevi uveljavljal še reparacijski zahtevek in zahtevek na izplačilo denarnega povračila po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) kot posledico sodne razveze pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bil tožnik v obdobju od 29. 5. 2007 do 30. 4. 2011 zaposlen pri družbi B., d. o. o., delo pa je opravljal pri toženi stranki kot napoteni delavec (določbe 57. člena ZDR in nadalj.). Od 1. 5. 2011 do 30. 4. 2013 je bil zaposlen pri toženi stranki, na podlagi petih zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas, vseh sklenjenih iz razloga povečanega obsega dela, in sicer na delovnem mestu komunalni delavec II oz. kasneje, po spremembi sistemizacije, delovnem mestu komunalni delavec. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ves čas zaposlitve pri toženi stranki opravljal isto delo, čeprav je prišlo zaradi spremembe sistemizacije do spremembe delovnega mesta, da pri toženi stranki zaradi projekta „rumena vreča“ dejansko ni prišlo do začasno povečanega obsega dela in da tožena stranka ni dokazala obstoja zatrjevanega razloga za sklenitev delovnega razmerja s tožnikom le za določen čas.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je tožnik ves čas zaposlitve pri toženi stranki, torej tako pred spremembo kot po spremembi sistemizacije, opravljal isto delo. Navedeno za pravilno rešitev predmetnega spora ni relevantno. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 1. 5. 2011 do 30. 4. 2013, kar ni več kot dve leti, zato ne pride v poštev določba drugega odstavka 53. člena ZDR in posledično fikcija sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, določena v 54. členu ZDR. Ugotavljanje, ali je tožnik ves čas delovnega razmerja, sklenjenega na podlagi zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas, opravljal isto delo, bi bilo relevantno samo v primeru, da bil neprekinjen čas trajanja tako sklenjenih pogodb o zaposlitvi daljši od dveh let. V skupen čas trajanja pogodb o zaposlitvi za določen čas pa ni mogoče vštevati časa, ko je bil tožnik zaposlen pri delodajalcu za zagotavljanje dela, to je družbi B., d. o. o., saj določbe petega odstavka 55. člena ZDR-1 ZDR ni vseboval, vnesena je bila šele v ZDR-1. Glede pritožbene navedbe o tem, da pri izvajanju projekta „rumena vreča“ dejansko ni prišlo do povečanega obsega dela je ugotoviti, da navedeno niti ni pomembno za pravilno rešitev zadeve. Ugotoviti tudi je, da je tožnik v predmetnem sporu zahteval, da se ugotovi, da je bila nezakonito sklenjena le zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 21. 12. 2012 (glej tožbeni zahtevek na list. št. 59), ne pa tudi prej sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Iz tega razloga ni pomembno, ali je obstajal razlog, naveden v prejšnjih pogodbah o zaposlitvi, in ali so bile slednje zakonito sklenjene. Pomembno je le, ali je bila zakonito sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 21. 12. 2012, pri čemer je pomembna le pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je iz dokaznega postopka razvidno, da je v navedeni zadnji pogodbi o zaposlitvi kot razlog za sklenitev naveden povečan obseg dela, dejanski razlog pa je bil „socialni moment“, kar pa ni zakoniti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje je priča A.A., vodja službe za pravne zadeve in kadre, izpovedala, da je šlo pri zadnji pogodbi o zaposlitvi za določen čas za čisto socialni moment, ker niso hoteli delavcu, ki je bil v bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu odvzeti zaposlitve, tudi zaradi nadomestila in drugih pravic. Priča D.D., vodja zbiranja in odvozov odpadkov, je izpovedal, da se mu je s podaljšanjem pogodbe o zaposlitvi verjetno omogočilo podaljševanje bolniškega staleža. Tudi priča B.B., vodja tehničnega sektorja, je izpovedal, da se jim je zdelo nehumano prekiniti delovno razmerje človeku na bolniškem staležu, ki je delal pri njih, zato so tožniku podaljšali pogodbo o zaposlitvi, tudi za primer, če bi se slučajno pokazala potreba po njegovem delu. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na izjavo B.B., navedeno pa navaja zgolj v potrditev stališča sodišča prve stopnje, da „socialni moment“ ni zakoniti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Že zgolj ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 21. 12. 2012 sklenjena, ker je bil tožnik v tistem času na bolniškem staležu in tožena stranka ni želela, da bi mu ravno takrat prenehala zaposlitev, zadostuje za ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena iz razloga, kot je naveden v pogodbi, to je zaradi začasno povečanega obsega dela. Ker „ohranjanje bolniškega staleža“ ni zakonski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 21. 12. 2012 sklenjena nezakonito, zato je med pravdnima strankama obstajalo delovno razmerje za nedoločen čas.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje pri odmeri denarnega povračila upoštevalo okoliščine na strani tožnika, ki jih glede na določbo 118. člena ZDR-1 ne bi smelo. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine povračila sicer res zmotno upoštevalo okoliščine, da tožnik živi v najemniškem stanovanju, da ima brezposelno partnerko in dvoletnega sina, saj gre za kriterije, ki jih je oblikovala sodna praksa v času veljavnosti ZDR. Teh kriterijev pa pri odločanju o višini denarnega povračila, o kateri sodišče odloča v času veljavnosti ZDR-1, ni več mogoče uporabiti. Drugi odstavek 118. člena ZDR-1 namreč izrecno določa, da se višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Kljub temu pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je denarno povračilo v višini 6 tožnikovih plač, kar znese 5.387,04 EUR, glede na pravilno ugotovljene preostale okoliščine ustrezno.

Kljub sicer pravilni odločitvi sodišča prve stopnje o višini denarnega povračila pa je bilo potrebno po uradni dolžnosti poseči v izpodbijani del sodbe v delu, v katerem je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku izplačati denarno povračilo v višini 5.387,04 EUR. Sodišče prve stopnje je namreč izhajalo iz tožnikove povprečne bruto plače v višini 897,84 EUR (A15) in toženi stranki naložilo v plačilo bruto znesek denarnega povračila, čeprav gre za prejemek, od katerega je tožena stranka dolžna obračunati davke in prispevke, ji ustrezno odvesti in tožniku izplačati le neto povračilo(1). Denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 je izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in zato glede na 5. točko prvega odstavka 37. člena Zakona o dohodnini (Zdoh-2; Ur. l. RS, št. 117/2006) dohodek iz delovnega razmerja. Po drugi strani gre za denarno povračilo, ki ni zajeto med odškodnino, od katere se dohodnina ne plača (5. točka 27. člena ZDoh-2). Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožba tožnika v tem delu utemeljena. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP) v delu, v katerem je sodišče toženi stranki naložilo, da tožniku izplača denarno povračilo v (bruto) znesku 5.387,04 EUR, tako, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto denarno povračilo v navedeni višini, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku nakazati ustrezen neto znesek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih tožena stranka ni priglasila.

Op. št. (1): Glej sodbo in sklep VS RS, opr. št. VIII Ips 253/2013 z dne 13. 5. 2014.