Jedro

Pri presoji pogojev za omejitev starševske skrbi je odločilna otrokova ogroženost zaradi okoliščin, ki vplivajo na njegovo sposobnost vzpostavitve in ohranjanja odnosa z drugim staršem. Čeprav ima pri nastanku takšnega položaja določeno vlogo tudi drugi starš, je lahko ukrep omejitve starševske skrbi utemeljen le zoper tistega starša, pri katerem so ugotovljene okoliščine, ki ogroženost otroka povzročajo.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče je z izpodbijanim sklepom materi omejilo starševsko skrb. Predlagatelju je naložilo izvajanje nadzora z opravljanjem rednih pogovorov z materjo, preverjanjem njenega vključevanja v socialnovarstveno storitev Pomoč družini za dom, s spremljanjem A. A. napredka v šoli preko pisnih sporočil najmanj dvakrat letno in preverjanjem njegovega funkcioniranja pri ostalih institucijah, kamor je deček vključen (I. točka izreka). Predlagatelj je dolžan po zaključku izvajanja ukrepa sodišču poročati o poteku ukrepa (II. točka izreka). Ukrep omejitve starševske skrbi traja eno leto (III. točka izreka), pritožba zoper izpodbijani sklep pa ne zadrži njegove izvršitve (IV. točka izreka). Sodišče je udeležencem naložilo, da nosijo vsak svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2.Prva nasprotna udeleženka odločitve sodišča ne sprejema in sklep izpodbija s pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1). V pritožbi opozarja na neuravnoteženost sklepa in odločitev, ki nesorazmerno posega v njeno starševsko skrb. Ni obrazloženo, kako naj bi omejitev vplivala na A. A. (ne)ogroženost. Bistvo pritožbe je, da bi bilo treba preverjati očeta in da se napačno odgovornost za odnos med otrokom in očetom pripisuje njej. Izpodbija dokazno oceno in sklepu očita neobrazloženost. Zatrjuje, da oče izvede le t. i. tehnični stik, ki je objektivno prazen. Sodišče ni ugotavljalo očetove voljnosti oziroma želje, da bi stiki potekali vsebinsko polno in kvalitetno. Sklep ne vsebuje odločilnih razlogov, ki bi utemeljevali potrebo po omejitvi njene starševske skrbi. Pritožnica predlaga, da sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.Pritožba je bila vročena v odgovor preostalim udeležencem. Nanjo se je odzvala A. A. kolizijska skrbnica. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa. Pritožnica izpostavlja posamezne dele obrazložitve in jih razlaga izven celotnega konteksta. Sodišče je ugotovilo dečkovo ogroženost. Pri tem se je oprlo na izvedensko mnenje sodne izvedenke psihološke stroke mag. B. B. Pritožnica ne uveljavlja nobenih ugovorov glede pravilnosti in strokovnosti izvedenskega mnenja, zato se šteje, da mu pritrjuje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je izčrpno in nazorno pojasnilo razloge za omejitev materine starševske skrbi v obsegu, izhajajočem iz 1. alineje I. točke izreka izpodbijanega sklepa. Izhajalo je iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, ki jih je našlo v določbah 157. in 171. člena Družinskega zakonika (DZ). Pravilno je uporabilo tudi določbo 156. člena DZ, saj je upoštevalo načelo najmilejšega ukrepa. Med takšne ukrepe nedvomno sodi ukrep omejitve starševske skrbi, ki traja največ eno leto. Podlago pa predstavlja tudi 8. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ki nalaga državam pogodbenicam pozitivne obveznosti pri varovanju koristi otroka, kar izhaja tudi iz 153. člena DZ.

6.Sodišče je odločitev o nujnosti izrečenega ukrepa oprlo (predvsem) na ugotovitve sodne izvedenke za psihologijo družine mag. B. B. Ta je ugotovila A. A. lojalnost materi, ki se izraža v odporu do odhoda od nje na stik z očetom, čeprav odpora do očeta deček ne izraža. V tem okviru je možno razumeti željo A. A. po predčasnem odhodu s stika domov. Materin (ne)besedni vpliv na otroka je občutno močnejši od očetovega. Sodišče je ustrezno pojasnilo materin močno kritičen odnos do očeta in njeno prepričanje, da je za neuspešen stik odgovoren (le) oče, ter navedeno povezalo z (ne)besednim prenosom tovrstnih pogledov na sina. Tudi sodišče je zaznalo materino ignoriranje očeta in poudarilo, da bi ga ob predajah sin lahko zaznal. Opozorilo je na splošno znano občutljivost otrok za neverbalno komunikacijo. Deček se zaradi lojalnosti materi na stiku ne more sproščeno pogovarjati z očetom; skrbi ga, da bi o takem pogovoru pripovedoval materi ali da bi mati to sama opazila. Pri odločitvi je izhajalo iz dečkovih značajskih potez; pritožbeno sodišče ne dvomi, da tudi te (plašnost, nežnost, zaskrbljenost, sočutnost, ustrežljivost do matere) vplivajo na njegovo zavezništvo z materjo in na odsotnost verbalnega izkazovanja čustev očetu. Med staršema je izrazito nesorazmerje moči in možnosti vplivanja na sina. Oče se pripelje od daleč (iz C.) in si glede na sinovo zavračanje prizadeva za najmanjši možni obseg stikov, ki bi mu še zagotavljal povezanost z njim.

7.Pritožba neutemeljeno oporeka obstoju dečkove ogroženosti. To, da z očetom nima stikov oziroma da so ti zaradi dečkove želje po čimprejšnjem končanju izrazito kratki, dečka ogroža. Pri tem pa je materin vpliv zelo pomemben. Izvedenka ugotavlja, da se mati doživlja kot oseba, ki se ves čas trudi za stike in da je oče tisti, ki ni opravil svoje naloge in se ni potrudil, da bi stiki zaživeli. Pri tem pa ne prepozna, da s svojim vedenjem in odzivi vpliva na dečkov odnos do očeta. Zaradi šibkih stikov oziroma njihove odsotnosti in pomembnem materinem vplivu na dečka ter njeni aktivni vlogi pri (ne)vzpostavljanju stikov1 je kratkoročna in dolgoročna korist A. A. nedvomno ogrožena. V izpostavljenih okoliščinah (pa) se izkaže potreba po omejitvi starševske skrbi le pri materi. Čeprav oče v preteklosti ni bil aktiven, vztrajen, dosleden in skrben pri vzgoji, pa je po oceni izvedenke skozi čas naredil konkretne korake, si v zadnjih letih pridobil večjo samozavest, se razbremenjeval občutkov krivde in postajal asertivnejši. Pri tem so mu pomagali psihoterapija, psihološke tehnike samopomoči, borilne veščine in športne aktivnosti. Redno obiskuje otroka in želi z njim vzpostaviti ter vzdrževati stik. Iz procesnega gradiva izhaja, da se oče trudi za osebnostno rast in da želi sodelovati pri otrokovi vzgoji ter prepoznava njegove potrebe. Sodišče je presojalo tudi očetove osebnostne lastnosti in njegove starševske kompetence, pri tem pa ni zaznalo potrebe po kakršnikoli omejitvi starševske skrbi. Nasprotno pa mati le na načelni ravni sporoča, da stikov ne zavira. Okoliščine, izpostavljene v 24. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pomembno nakazujejo, da sinu ni ustrezno pojasnila pomena stikov. Mati pri sebi ne prepoznava vpliva svojih odzivov na otrokovo sliko o očetu in mu, kot opozarja izvedenka, s poudarjanjem očetove nepripravljenosti na stike dobesedno sporoča, da oče ni vreden zaupanja. A. A. čuti materino notranjo naravnanost in se postavlja v vlogo njenega zaščitnika, kar mu onemogoča sproščeno otroštvo.

8.Sodišče je celovito ocenilo okoliščine, ki botrujejo otrokovemu zavračanju stikov z očetom, in se opredelilo do vseh bistvenih pravnih in dejanskih dilem. Ustrezno je pojasnilo, da bo ukrep prispeval k materinemu drugačnemu delovanju, ki se bo nato odrazilo v bolj sproščenem stiku A. A. z očetom.

9.Pritožba prve nasprotne udeleženke ni utemeljena, podane pa tudi niso kršitve materialnega in procesnega prava, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

-------------------------------

1Iz procesnega gradiva izhajajo situacije, ko dečka ni pripeljala na stik in je prišla sama.