Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da dejstva, navedena v tožbi, v celoti utemeljujejo podredni tožbeni zahtevek, saj tožbene trditve kažejo na napako v volji tožnika pri sklenitvi služnostne pogodbe. Ker pa tudi tožbi priloženi dokazi ne nasprotujejo zgoraj navedenim dejstvom in ker ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, saj ne nasprotuje prisilnim predpisom niti moralnim pravilom, je sodišče izdalo sodbo, s katero je v celoti ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku, saj nobene tožbene navedbe ne kažejo na to, da tožnik pri sklenitvi služnostne podobe ni ravnal s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Zaradi prenehanja stvarne služnosti je tožniku treba omogočiti, da v zemljiški knjigi predlaga izbris s to sodbo ukinjene služnosti, zaradi česar je sodišče tožencu naložilo, da v postavljenem roku 15 dni izstavi tožniku ustrezno listino, sicer takšno listino nadomesti ta pravnomočna sodba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (II., III. in IV. točka izreka sodbe) potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku tega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dne 2. 12. 2021 izdalo zamudno sodbo, s katero je v točki I. izreka sodbe zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na prenehanje služnostne pravice peš hoje in vožnje z vsemi vrstami vozil po obstoječi cesti, ki poteka po služeči nepremičnini ID znak ... 749/1 v korist gospodujoče nepremičnine ID znak ... 748/5, ustanovljena s Pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti, sklenjena dne 12. 2. 2019 med tožečo stranko A. d.o.o., ..., MŠ: ... in toženo stranko A. A., ..., EMŠO: ...; v II. točki izreka sodbe je sodišče prve stopnje razveljavilo Pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti, sklenjena dne 12. 2. 2019 med tožečo stranko A. d.o.o., ... in toženo stranko A. A., s katero je bila po služeči nepremičnini ID znak ... 749/1 in v korist gospodujoče nepremičnine ID znak ... 748/5 ustanovljena služnostna pravica peš hoje in vožnje z vsemi vrstami vozil po obstoječi cesti, ki poteka po služeči nepremičnini; v III. točki izreka sodbe odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki izstaviti listino, potrebno in ustrezno za izbris služnostne pravice (ID pravice 19977...), vpisane pri služeči nepremičnini ID znak ... 749/1 v korist gospodujoče nepremičnine ID znak ... 748/5 z opisom ″vknjižba služnostne pravice peš hoje in vožnje z vsemi vrstami vozil po obstoječi cesti, ki poteka po služeči nepremičnini″ v zemljiški knjigi, in sicer v roku 15 dni od pravnomočnosti te sodbe, sicer takšno listino nadomesti ta pravnomočna sodba; v IV. točki izreka izpodbijane zamudne sodbe je sodišče še odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške tega pravdnega postopka v znesku 299,33 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, in sicer v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje dalje, pod izvršbo.

2. Tožena stranka je po pooblaščencu vložila pritožbo zoper zamudno sodbo. Navaja, da pritožbo vlaga zoper odločitev sodišča v točki II., III. in IV. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb postopka. Predlaga, da se napadena odločba razveljavi, zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek, ki naj primarno tožbo zavrne, podrejeno pa dokazni postopek dopolni v skladu s pritožbenimi navedbami, tožeči stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od plačila. Tožena stranka navaja, da je napadena sodba zmotna. Trdi, da je sodišče nekritično presodilo trditveno podlago in sklepčnost samega zahtevka, saj na eni strani ne loči med različnimi družbami, ki imajo v firmi sicer vse besedno zvezo ..., vendar gre za ločene in samostojne pravne subjekte. Kot tožeča stranka nastopa družba A. d.o.o., kot investitor v gradbenem in uporabnem dovoljenju pa nastopa družba C. d.o.o., kot uporabnik pa B. d.o.o.; vse družbe imajo sedež na ..., vendar vsaka opravlja različno dejavnost, vsaka ima unikatno matično in davčna številko. Ker gre za pravne osebe, ki imajo vsaka svojo samostojno pravno subjektiviteto, bi se od sodišča pričakovalo, da v skladu s pričakovano skrbnostjo tudi ovrednoti navedene razlikovalne okoliščine, ki so z vidika ugotavljanja motiva in sklepčnosti tožbe bistvene, predvsem pa glede na zatrjevano časovnico in življenjsko izkustveno sklepanje o bistvenih okoliščinah. Kot bistveno se izpostavlja okoliščina, ki jo je sodišče popolnoma prezrlo in sicer, da sta bili obe družbi B. d.o.o. in A. d.o.o. ustanovljeni, in sicer 21. 6. 2013 in 24. 6. 2013, torej bistveno kasneje kot družba C. d.o.o., s katero je bila sklenjena edina najemna pogodba 3. 11. 2005. Drugih dokazov, ki bi utemeljevali sklepanje, da je bila (drugačna oziroma nova) najemna pogodba sklenjena tudi s tožečo stranko ali z družbo B. d.o.o., v spisu ni. Tako ne obstoji nobena najemna pogodba, niti ni podan noben drugi dokaz, ki bi izkazoval obstoj najemnega razmerja. Iz najemne pogodbe 3. 11. 2005 tako izhaja dogovor (v točki V. pogodbe), da oddaja ali podnajem brez predhodnega soglasja gospoda A. A. ni dopusten. Glede na druge listinske dokaze, ki jih je predložila tožeča stranka, vložene tožbe tožene stranke pred Okrožnim sodiščem v Celju P 162/2020 (B. d.o.o.) in P 206/2020 (A. d.o.o.) pa je nedvomno mogoče sklepati, da najemno razmerje med pravdnima strankama, ne obstoji in da zasedata nepremičnino toženca brez pravne podlage. O začetku, obstoju, trajanju najemnega razmerja med pravdnima strankama v listinah ni podlage. Tožeča stranka prihaja sama s seboj v nasprotje, ko v tožbi npr. v točki 5 navedb navaja, da je bencinski servis ″zgradila sama tožeča stranka″. Navedeno pojmovno ni mogoče, saj v času izdaje gradbenega in uporabnega dovoljenja v letu 2006, tožeča stranka sploh še ni obstajala (ustanovljena je bila leta 2013), kot investitor pa je v tistem času nastopala edino in le družba C. d.o.o. Listinsko tudi ni izkazano, da bi prišlo do prehoda premoženja ali posamezne premoženjske celote med družbo C. d.o.o. in tožečo stranko. Zato je sklepanje sodišča protispisno, podana je bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kakšen je bil motiv katere družbe, glede na dejstvo, da je šlo za tri ločene in samostojne družbe, ni mogoče zanesljivo ugotoviti, predvsem pa tovrstno podlago ne nudi tožba in trditvena podlaga, saj vse družbe meče v isti koš, pri čemer ni jasno, kakšen je motiv katere družbe. Tega sodišče ni ugotovilo in ugotavljalo, da je vsaj z vidika ugotavljanja (bistvenega) nagiba ali motiva potrebno predhodno pretehtati bistvene razlikovalne okoliščine, ki vplivajo na aktivno legitimacijo, pravno subjektiviteto pravdnih strank, trditveno podlago in dejstva ter sklepčnost samega zahtevka. V tem delu je odločitev sodišča pomanjkljiva, preuranjena in zmotna. V kolikor je nagib tožeča stranka razumela kot korist, ki jo zasleduje, je ugotoviti, da pri pogodbi o ustanovitvi stvarne služnosti, ki jo je sestavil notar S. G. SV 113/19 z dne 12. 2. 2019 gre za dvostransko pogodbo, s stvarno pravnimi učinki. Ni se strinjati z dejstvom, da tožeča stranka nima koristi. Prav nasprotno, ne glede na vložene tožbe tožene stranke proti tožeči stranki in družbi B. d.o.o., je ugotoviti, da navedeni družbi nepremičnine toženca (gospodujoče nepremičnine) še vedno uporabljata, jih imata v posesti in da niti tožeča stranka niti družba B. d.o.o. nista predali posesti nepremičnine tožencu. Tudi ni jasno, ali bodo tožbe tožene stranke pred Okrožnim sodiščem v Celju (P 162/2020 in P 206/2020) uspešne oziroma ne. Vse do pridobitve izvršilnega naslova tožene stranke je tako nedvomno ugotoviti, da bo tožeča stranka nedvomno imela korist od uporabe celotnega kompleksa, ki ga sestavljajo tako gospodujoče, kot služeče zemljišče. Odločanje o motivu, ki temelji na bodočem, negotovem dejstvu in uspehu pravnega sredstva (tožb tožene stranke), ne nudi podlage za sklepanje o obstoju bistvene zmote oziroma o neuresničenem (in zamolčanem) nagibu pogodbene stranke. Le-ta se bo realiziral in bo gotov šele po končanju navedenih sodnih postopkov, itd. in potem bo možno sklepanje o tem ali je bil ta nagib bistven z vidika izgube koristi. Drugačno sklepanje bi predstavljajo nedopustno pogojevanje nagiba, ki nikoli ni bil povzdignjen v pogodbeno podlago in causo pogodbe z dne 12. 2. 2019. Z vidika tožeče stranke je tako mogoče govoriti zgolj in le o tveganju neuresničenega pričakovanja iz pogodbe. Posledično sodišče z vidika cause in bistvene zmote, ne nudi dovolj razumne podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku. Izpostaviti je tudi, da nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo na njeno veljavnost. Tveganje, ali bo neka okoliščina nastopila ali ne in ali bo zaradi tega namen dosežen ali ne, je praviloma stvar pogodbene stranke. V konkretnem primeru je ugotoviti, da iz pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti 12. 2. 2019 ne izhaja pogodbeno dogovorjen nagib oziroma motiv, kot to izhaja iz zatrjevanja tožeče stranke v tožbi, prav nasprotno, dopustno bi bilo sklepanje, da sta pogodbeni stranki sklenili pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti 12. 2. 2019 z namenom ureditve medsebojnih razmerjih. Sodišče pa medsebojnih razmerij v večosebnem pogodbenem in nepogodbenem razmerju niti ne definira, kaj šele vsebinsko in dokazno ovrednoti. Nikakor pa zatrjevanj nagib tožeče stranke, kot izhaja iz tožbe, ne izhaja iz pogodbe o nagibu, predvsem pa o bistvenem nagibu in bistveno spremenjenih okoliščinah. Zato sodišče ne more sklepati brez ustrezne listinske podlage, tudi ne zaradi dejstva, ker gre za kompleksna več osebna pravna razmerja, ki jih je tožeča stranka s trditveno podlago prej zameglila, kot pa razčistila. Zamudna sodba zato v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj sklepčnost zahtevka ne izhaja iz predloženih listin k tožbi in zatrjevanih dejstvih. Nadalje tožena stranka v pritožbi navaja, da se sodišče ni opredelilo do dejstva, da je uporabno dovoljenje UE Žalec št. 351-366/2006 z dne 29. 12. 2006, in gradbeno dovoljenje UE Žalec z dne 30. 5. 2006 izdano družbi C. d.o.o. in ne tožeči stranki A. d.o.o. Smiselno enako velja tudi za najemno pogodbo z dne 3. 11. 2005 med tožencem in družbo C. d.o.o. Causa pogodbe z dne 3. 11. 2005 pa se nikakor ne more prenašati tudi na tožečo stranki, ki navedenih nepremičnin, ki so grajene na nepremičninah tožene stranke, niti nima v svojih poslovnih knjigah, niti v času sklenitve pogodbe ni obstajala, niti ni korporacijsko ali pogodbeno izkazan prehod premoženja ali premoženjske celote, ki se nanaša na nestvarne in obligacijske pravice, vezane na oziroma v povezavi z gospodujoče nepremičnino, ki je v lasti tožene stranke. Nadalje tožena stranka navaja, da tožeča stranka in B. d.o.o. še sedaj uporabljata zemljišče - parcelo tožene stranke (gospodujoče zemljišče ... 748/5) in imata veliko ekonomsko korist iz obratovanja bencinskega servisa. Dokler se bo po tožeči stranki izvajala dejavnost bencinskega servisa, nagib ne more predstavljati okoliščine za razvezo pogodbe. Predvsem pa ne bistvene okoliščine. V tem delu je sodba najmanj preuranjena, tudi zato ker kompleksnih pravnih in ekonomskih razmerij ne rešuje celostno. Ni dopustno cepiti motiv posameznega posla, v kolikor se glavni (odplačni) motiv (preko dejavnosti bencinskega servisa) še izvršuje. Iz tožbe in prilog ne izhaja, da bi tožeča stranka ob vložitvi tožbe plačevala toženi stranki kakršnokoli odmeno za uporabo gospodujočega zemljišča in za gospodarsko izkoriščanje bencinskega servisa. Kartica z dne 19. 10. 2020 izkazuje le denarni tok, ki sicer ni bil zatrjevan, vendar je zadnje nakazilo bilo knjiženo v letu 2019, ko tožena stranka sploh ni bila družbenik in direktor družbe D. d.o.o., le-to je postala šele v sredini leta 2020 in tudi ni izkazana nobena korist ki bi jo toženec sploh imel. Korist od uporabe celotnega kompleksa ima izključno tožeča stranka in bi bilo nepošteno in nepravično, da bi sodišče pogodbo 12. 2. 2019 razvezalo, kljub očitni izkazani finančni koristi tožeče stranke, ki vse od decembra 2019 naprej ne plačuje ničesar. V tem delu je tudi podana tako pomanjkljiva trditvena podlaga, pa tudi dejstva, ki jih je sodišče uporabilo za sklepanje, so povzeta glede na gornje navedbe, protispisno. Listine, ki so priložene k tožbi, ne omogočajo preizkusa navedenih odločilnih dejstev, tako glede začetka, vsebine in obstoja najemnega razmerja med pravdnima strankama, glede izkazane izgube koristi tožeče stranke oziroma drugih strank - družb C. d.o.o. in B. d.o.o., kot tudi glede bistvenih spremenjenih okoliščin. Tožena stranka nadalje navaja, da kolikor gre za obratovanje družbe B. d.o.o., gre za korist tretje osebe, ki nikoli ni bila pogodbena stranka s toženo stranko. V navedenem razmerju torej ne gre za bistveno okoliščino, ki bi bila z vidika nagiba bila odločilna za spremembo ali odpravo pravnega razmerja - pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti z dne 12. 2. 2019. V nadaljevanju pritožba tožena stranka navaja, da kot stranka tožbe, ki je tožena stranka pred Okrožnim sodiščem v Celju P 162/2020 (izpraznitev in plačilo stroškov in uporabnine) nastopa B. d.o.o., ki pa ni tožeča stranka tega sodnega postopka. Navedeno razlikovanje je bistveno zaradi ugotavljanja nagiba za sklenitev pogodbe, ki se ne predvideva oziroma domneva. Nagib pri odplačni pogodbi je drugačen nagibu pri neodplačni pogodbi. Prav tako je nagib različen pri enostranskem pravnem poslu, kot pa pri pogodbah. Nagib, iz katerih je bila pogodba sklenjena, ne vpliva na njeno veljavnost, sploh pa ne nagib v korist tretjega. Najemno razmerje med tožečo stranko in B. d.o.o. na eni strani in toženo stranko na drugi strani ni listinsko izkazano, tudi sicer ni ustrezne trditvene podlage. Tudi sicer listine, ki so bile priložene podlage za tovrsten sklep ne nudijo. Prej obratno. Edino najemno razmerje z družbo C. d.o.o. izhaja iz najemne pogodbe z dne 3. 11. 2005, vendar stranke te pogodbe niso niti družba B. d.o.o. niti A. d.o.o.., obe družbi sta bile tudi ustanovljeni bistveno kasneje (21. 6. 2013 in 24. 6. 2013), tako da niti pojmovno nista mogli biti stranki najemne pogodbe v letu 2005, saj takrat še nista obstajali. Kdaj naj bi najemno razmerje med navedenimi družbami in tožencem nastalo tako ni jasno, posledično tudi ne motiv za ravnanje tožeče stranke, ki je dejansko ″motiv za tretjega″ in preuranjeno odločitev sodišča. Kako lahko sodišče na podlagi navedenih dejstev zaključi, da je bil nagib za sklenitev pogodbe 12. 2. 2019 bistven, kljub odsotnosti najemnega razmerja, pa sodba ne pojasni. Sodba tudi ne ugotavlja, da je bencinski servis enovit kompleks in ga kot takega obravnava tudi uporabno dovoljenje z dne 29. 12. 2006, del katerega je tudi javni cestni prometni priključek. Iz tlorisa prometne ureditve in priključkov namreč izhaja, da izvoz iz bencinskega servisa poteka prav preko parcele 749/1, dočim je uvoz na parcelo in sama lokacija bencinskega servisa na parceli 748/5. Ne glede na dejstvo, da je izvoz iz bencinskega servisa preko parcele tožeče stranke in da celotni kompleks še sedaj uporablja tožeča stranka, navedene pogodbe ni mogoče razveljaviti, ker tožeča stranka tudi nima izkazanega upravičenega pravnega interesa, saj uporablja, kot sama navaja v delu, ki se nanaša na parcelo 749/1, lastne nepremičnine za uporabo skupaj z gospodujočimi nepremičninami. Kolikor je podana posest in uporaba bencinskega servisa po tožeči stranki, toliko manj je mogoče sklepati o zmoti v nagibu tožeče stranke iz koristoljubja, saj finančno korist od uporabe gospodujoče nepremičnine in tudi služečega zemljišča, tožeča stranka še vedno ima. Vsi drugi zatrjevanj razlogi pa z vidika obstoja bistvene zmote, niso bistveni (protispisne navedbe v zvezi z najemom kredita itd.). Zmota v nagibu pa tudi ne more obstajati glede na dejanski potek ceste, ki je asfaltirana in predstavlja priključek na javno cesto, za katero je izdano uporabno dovoljenje, pri čemer je preko parcele tožeče stranke dopusten izvoz, ne pa uvoz, kar je vse označeno z javno prometno ureditvijo, kar je bilo potrjeno tudi z uporabnim dovoljenjem v letu 2006. Tudi do navedene okoliščine se sodišče ne opredeljuje, je pa bistvena, saj posega v pravnomočno uporabno dovoljenje z dne 29. 12. 2006 in zunanjo ureditev parcel ter prometnih priključkov. V ta namen se predlaga tudi vpogled v upravni spis. S celotnim projektom tožena stranka ne razpolaga, prilaga zgolj skico prometne ureditve, s katero razpolaga.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naložijo v plačilo stroški tega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno izpodbijana je zamudna sodba. Sodišče resničnosti trditev tožnika o pravno relevantnih dejstvih ne preizkuša, saj sodba temelji na neovrgljivi domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe, na katere tožnik opira svoj tožbeni zahtevek. Zato sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP), na kar sta bili pravdni stranki pravilno opozorjeni v pravnem pouku.

6. Sodišče izda zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v zakonitem 30 dnevnem roku ne odgovori na tožbo in če so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (prvi odstavek 318. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožbeno ni sporno, da je sodišče tožbo pravilno vročilo toženi stranki, ki na tožbo ni odgovorila. Pritožbeno tudi ni zatrjevano, da je zahtevek tožeče stranke takšne vrste, da tožeča stranka z njim ne bi mogla razpolagati.

7. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi zaključilo in obrazložilo, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki jih je navedla tožeča stranka v tožbi, in da ta dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila skupaj s tožbo. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, je utemeljeno ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne vse ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, zato se nanje sklicuje in jih vseh v izogib ponavljanju ne povzema. Pritožbene navedbe pa presoja, kot sledi.

8. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče ne loči med različnimi družbami, ki imajo v firmi besedno zvezi ..., in da je popolnoma prezrlo, da sta bili obe družbi B. d.o.o. in A. d.o.o. ustanovljeni bistveno kasneje kot družba C. d.o.o., s katero je bila sklenjena edina najemna pogodba 3. 11. 2005. Sodišče prve stopnje je v 1. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno povzelo navedbe v tožbi, da sta toženec in družba C. d.o.o. 3. 11. 2005 sklenila najemno pogodbo, katere predmet je gospodujoča nepremičnina, da je bila družba C. d.o.o. ustanovljena leta 1990 in da je leta 2013 začela s prenosom večjega dela svojega poslovanja na drugi dve družbi - tožnika (A. d.o.o..) in B. d.o.o. Predlagani in predloženi dokazi v tožbi niso v nasprotju s temi trditvami. Toženec s pritožbenimi navedbami, da naj bi bila najemna pogodba glede gospodujoče nepremičnine sklenjena le z družbo C. d.o.o. in da drugih dokazov, ki bi utemeljevali sklepanje, da je bila najemna pogodba sklenjena tudi s tožečo stranko ali z družbo B. d.o.o. v spisu ni, in da tako ne obstoji nobena najemna pogodba; da niti ni podan noben drugi dokaz, ki bi izkazoval obstoj najemnega razmerja; da je glede na druge listinske dokaze, ki jih je predložila tožeča stranka, vložene tožbe tožene stranke pred Okrožnim sodiščem v Celju P 162/2020 in P 206/2020 nedvomno mogoče sklepati, da najemno razmerje med pravdnima strankama ne obstoji in da zasedata nepremičnino toženca brez pravne podlage; da o začetku, obstoju, trajanju najemnega razmerja med pravdnima strankama v listinah ni podlage; da listinsko ni dokazano, da bi prišlo do prehoda premoženja ali posamezne premoženjske celote med družbo C. d.o.o. in tožečo stranko, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ta pritožbeni razlog ni dopusten, zato pritožbeno sodišče teh pritožbenih navedb ni presojalo. Po obrazloženem ni utemeljen niti pritožbeni očitek, da je sklepanje sodišča potispisno in da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi sicer je kršitev po 15. točki (protispisnost) napaka tehnične narave. Gre za to, da sodišče v razlogih sodbe vsebini dokaznega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo to dejansko ima (nepravilno prenese podatke iz listinskega gradiva v sodbo), česar pa pritožnik niti ne zatrjuje.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v podredno postavljenem zahtevku tožnik zahteva razveljavitev služnostne pogodbe kot zavezovalnega posla na podlagi drugega odstavka 46. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da lahko stranka, ki je v zmoti, zahteva razveljavitev zaradi bistvene zmote, in pravilno navedlo, da je relevantna pravna podlaga tudi določba 47. člena OZ, ki določa, da se pri neodplačni pogodbi šteje za bistveno zmoto tudi zmota v nagibu, ki je bil odločilen za prevzem obveznosti. Glede na takšno materialnopravno podlago je pravilno v 12. točki obrazložitve (poleg že v 9. točki obrazložitve povzetih trditev, ki jih šteje za priznana) navedlo, da je tožeča stranka v tožbi podala naslednje trditve, ki se ob odsotnosti toženčevega prerekanja štejejo za resnične: (-) da je služnostna pogodba, s katero je ustanovljena predmetna služnost, neodplačna; (-) da tožnik s to pogodbo ni ničesar pridobil; (-) da tožnikov odločilni nagib oziroma edini razlog in motiv za sklenitev služnostne pogodbe je bil v tem, da nadaljuje najemno razmerje oziroma prepričanje, da bo toženec nadaljeval z izvrševanjem najemne pogodbe vsaj še do popolne amortizacije objektov na gospodujoči nepremičnini, ki jih je sam zgradil, kar bi bilo vsaj še desetletje; (-) da je svojo zmoto v nagibu ugotovil s prejemom tožbe na izpraznitev in izročitev gospodujoče nepremičnine. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da dejstva, navedena v tožbi, v celoti utemeljujejo podredni tožbeni zahtevek, saj tožbene trditve kažejo na napako v volji tožnika pri sklenitvi služnostne pogodbe. Ker pa tudi tožbi priloženi dokazi ne nasprotujejo zgoraj navedenim dejstvom in ker ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, saj ne nasprotuje prisilnim predpisom niti moralnim pravilom, je sodišče izdalo sodbo, s katero je v celoti ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku, saj nobene tožbene navedbe ne kažejo na to, da tožnik pri sklenitvi služnostne podobe ni ravnal s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Zaradi prenehanja stvarne služnosti je tožniku treba omogočiti, da v zemljiški knjigi predlaga izbris s to sodbo ukinjene služnosti, zaradi česar je sodišče tožencu naložilo, da v postavljenem roku 15 dni izstavi tožniku ustrezno listino, sicer takšno listino nadomesti ta pravnomočna sodba.

10. S pritožbenimi navedbami, da ni mogoče zanesljivo ugotoviti, kakšen je bil motiv katere družbe, glede na dejstvo, da je šlo za tri ločene in samostojne družbe, in da sodišče tega ni ugotovilo in ugotavljalo, pritožnik uveljavlja nedopusten pritožbeni razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Neutemeljeno pa v nadaljevanju navaja, da tovrstne podlage ne nudi tožba in trditvena podlaga, saj vse družbe meče v isti koš, pri čemer ni jasno, kakšen je motiv katere družbe. Sodišče prve stopnje je utemeljeno za priznano dejstvo upoštevalo tudi, da je bil motiv tožnika za sklenitev služnostne pogodbe izključno v tem, da nadaljuje najemno razmerje oziroma prepričanje, da bo toženec nadaljeval z izvrševanjem najemne pogodbe vsaj še do popolne amortizacije objektov na gospodujoči nepremičnini, ki jih je sam zgradil, kar bi bilo vsaj še desetletje, da toženec v drugi pravdi vtožuje prenehanje najemnega razmerja, da je tožnik svojo zmoto v nagibu ugotovil s prejemom tožbe na izpraznitev in izročitev gospodujoče nepremičnine. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v tožbi predlagani dokazi niso v nasprotju s temi navedbami. Tudi s pritožbeno navedbo, da se pritožnik ne strinja z dejstvom, da tožeča stranka nima koristi in da je prav nasprotno, ne glede na vložene tožbe tožene stranke proti tožeči stranki, ugotoviti, da navedeni družbi nepremičnine toženca še vedno uporabljata, jih imata v posesti in da nista predali posesti tožencu ter da tudi ni jasno, ali bodo tožbe tožene stranke uspešne oziroma ne, in da je vse do pridobitve izvršilnega naslova tožene stranke tako nedvomno ugotoviti, da bo tožeča stranka nedvomno imela korist od uporabe celotnega kompleksa, pritožnik uveljavlja nedopusten pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Neutemeljene so po zgoraj obrazloženem pritožbene navedbe, da odločanje o motivu, ki temelji na bodočem, negotovem dejstvu in uspehu pravnega sredstva (tožb tožene stranke), ne nudi podlage za sklepanje o obstoju bistvene zmote oziroma o neuresničenem (in zamolčanem) nagibu pogodbene stranke, sklepanje pritožnika v zvezi s tem in očitek, da sodišče z vidika cause in bistvene zmote ne nudi dovolj razumne podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku. Pritožnik zmotno, v nasprotju s 47. členom OZ, izpostavlja, da nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo na njeno veljavnost. Ker z njimi uveljavlja nedopusten pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, niso dopustne niti pritožbena navedba, da je v konkretnem primeru ugotoviti, da iz pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti 12. 2. 2019 ne izhaja pogodbeno dogovorjen nagib oziroma motiv in da bi bilo dopustno sklepanje, da sta pogodbeni stranki sklenili pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti 12. 2. 2019 z namenom ureditve medsebojnih razmerjih, ter da sodišče medsebojnih razmerij v večosebnem pogodbenem in nepogodbenem razmerju niti ne definira, kaj šele vsebinsko in dokazno ovrednoti. Tožeča stranka je v dokaz trditev o odločilnem nagibu za sklenitev služnostne pogodbe predlagala tudi primeren dokaz: zaslišanje strank, zato ni utemeljena niti pritožbena navedba, da zatrjevani nagib tožeče stranke, kot izhaja iz tožbe, ne izhaja iz pogodbe o nagibu, in niti očitek, da zato sodišče ne more sklepati brez ustrezne listinske podlage, tudi ne zaradi dejstva, ker gre za kompleksna več osebna pravna razmerja, ki jih je tožeča stranka s trditveno podlago prej zameglila, kot pa razčistila. Ker torej za zatrjevano dejstvo nagiba niso bile predlagane le listine, je neutemeljen tudi očitek, da zamudna sodba ne pride v poštev, saj da sklepčnost zahtevka ne izhaja iz predloženih listin k tožbi in zatrjevanih dejstvih.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do dejstva, da je uporabno dovoljenje UE Žalec št. 351-366/2006 z dne 29. 12. 2006 in gradbeno dovoljenje UE Žalec z dne 30. 5. 2006 izdano družbi C. d.o.o. in ne tožeči stranki A. d.o.o. Tožeča stranka je v tožbi trdila, da je na podlagi sklenjene najemne pogodbe tožeča stranka oz. prej C. d.o.o. v najem prejela zemljišče oz. golo nepremičnino in da je na tej podlagi C. d.o.o. pridobil gradbeno in uporabno dovoljenje za bencinski servis, ki danes na njej tudi stoji. Bistveno pri izdaji zamudne sodbe je, da predlagan dokaz - gradbeno in uporabno dovoljenje za bencinski servis na spornih nepremičninah, ki se glasita na C. d.o.o. - ni v nasprotju z gornjimi trditvami, kar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo (z navedbo, da zaradi pasivnosti toženca šteje za priznane tožbene trditve). Sodišče pa je, kot že obrazloženo, pravilno zaključilo, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. V nasprotju s trditvami v tožbi o sklenjeni najemni pogodbi dne 3. 11. 2005 in o tem, da je tožena stranka seznanjena s prenosom najemnega razmerja in da se je z njim strinjala, tudi niso predlagani dokazi v tožbi (zaslišanje strank, najemna pogodba z dne 3. 11. 2005, izpis iz sodnega registra za tožečo stranko, B. d.o.o. in C. d.o.o.), kar je prav tako pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, zato ni utemeljen niti očitek v pritožbi, da se sodišče ni opredelilo do najemne pogodbe, ki je bila sklenjena z C. d.o.o., in ni utemeljena niti pritožbena navedba, da se causa najemne pogodbe ne more prenašati na tožečo stranko.

12. S pritožbenimi navedbami, da tožeča stranka in B. d.o.o. še sedaj uporabljata zemljišče - parcelo tožene stranke (gospodujoče zemljišče) in imata veliko ekonomsko korist iz obratovanja bencinskega servisa, in da dokler se bo po tožeči stranki izvajala dejavnost bencinskega servisa, nagib ne more predstavljati okoliščine za razvezo pogodbe, pritožba prav tako nedopustno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato niso utemeljeni nadaljnji pritožbeni očitki, da je v tem delu sodba najmanj preuranjena, tudi zato ker kompleksnih pravnih in ekonomskih razmerij ne rešuje celostno, da ni dopustno cepiti motiv posameznega posla, v kolikor se glavni (odplačni) motiv (preko dejavnosti bencinskega servisa) še izvršuje.

13. Neutemeljen je tudi očitek, da je trditvena podlaga pomanjkljiva, ker iz tožbe in prilog ne izhaja, da bi tožeča stranka ob vložitvi tožbe plačevala toženi stranki kakršnokoli odmeno za uporabo gospodujočega zemljišča in za gospodarsko izkoriščanje bencinskega servisa. Tožeča stranka je podala pravnorelevantna dejstva glede na materialnopravno podlago.

14. Drži pritožbena navedba, da tožeča stranka ni B. d.o.o.. Navedeno pa, glede na že opisane trditve o prenosu najemnega razmerja, ki se štejejo za resnične, ne vpliva na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o motivu za sklenitev služnostne pogodbe in o ugotovitvi tožnikove zmote o nagibu s prejemom tožbe na izpraznitev in izročitev gospodujoče nepremičnine. Pritožnik zato zmotno zaključuje, da sodišče na podlagi dejstev, navedenih v 5. točki pritožbe, ni moglo zaključiti, da je bil nagib za sklenitev pogodbe 12. 2. 2019 bistven, kljub odsotnosti najemnega razmerja, in neutemeljeno očita, da sodba tega ne pojasni. Kot že rečeno, bistveno je, da predlagani dokazi niso v nasprotju s trditvijo tožnika, da je bil odločilni nagib oz. edini razlog in motiv za sklenitev služnostne pogodbe v tem, da nadaljuje najemno razmerje oziroma prepričanje, da bo toženec nadaljeval z izvrševanjem najemne pogodbe vsaj še do popolne amortizacije objektov na gospodujoči nepremičnini, ki jih je sam zgradil, kar bi bilo vsaj še desetletje.

15. Pritožbeno sodišče se strinja s tožnikom, ki v odgovoru na pritožbo navaja, da pritožbena navedba, da je bencinski servis enovit kompleks, ki ga kot takšnega obravnava gradbeno dovoljenje, s samim zahtevkom tožeče stranke nima nobene zveze. Tožena stranka se sklicuje na tloris prometne ureditve, ki v spisu ni priloga tožbe in ne more biti upoštevan. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da zmota v nagibu tudi ne more obstajati glede na dejanski potek ceste, niti očitek, da se sodišče do te okoliščine ni opredelilo. Pritrditi je tudi tožniku, da pritožbena navedba, da tožnik nima pravnega interesa za razveljavitev služnostne pogodbe, ni utemeljena, saj tožnik, četudi uporablja svoj bencinski servis, ki stoji na tuji nepremičnini, za uporabo poti, ki teče preko njemu lastne nepremičnine, ne potrebuje služnosti.

16. Toženec s pritožbo tako ni uspel izpodbiti zaključka, da je tožnik zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu v zvezi s postavljenim podrednim tožbenim zahtevkom in da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora kriti svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku, ki se je vsebinsko opredelil do pritožbenih navedb in je zato šteti stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo za potrebne pravdne stroške, pa je dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).Pritožbeno sodišče je v skladu z Odvetniško tarifo tožniku priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % materialne stroške in 22 % DDV, skupaj tako 279,99 EUR. Toženec mora stroške povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).