Jedro

V primeru trajnega poslovnega sodelovanja se običajno med pogodbenikoma oblikuje značilen vzorec ravnanja, na katerega pristaneta oba pogodbenika in ga tudi konkludentno sprejemata. Dolgi roki izpolnitve obveznosti in čakanje na izpolnitev na drugi strani, z vidika splošnih abstraktnih pravil, res ne štejejo za običajne, vendar pa v primeru, ko se tak način v praksi med strankama ustali, je treba navedeni vzorec poslovanja upoštevati kot običajen način poslovanja med strankama.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek: - da se v razmerju med stečajnim dolžnikom in toženo stranko razveljavi: učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca z dne 30.5.2008, s čimer je toženec prejel plačilo terjatev v skupnem znesku 2.000,00 EUR po računih št. 07226 in 07225 ter prodaja blaga, učinek prenosa lastninske pravice na toženca z izročitvijo premičnih stvari po računu tožnika št. 115330 in učinek nadomestne izpolnitve plačila s kompenzacijo dne 9.12.2009 (pravilno 9.12.2008) po dokumentu št. 927, s čimer je toženec prejel plačilo svoje terjatve po računih št. 07226, 07232, 08015, 08021, 08028, v skupnem znesku 3.479,20 EUR; - ter da mora toženec vrniti tožniku klimatsko napravo prejeto po rn. št. 115330, če je ne vrne pa v roku 15 dni plačati tožniku na njegov račun denarno protivrednost 4.800,00 EUR, skupaj največ do vrednosti medsebojne kompenzacije v znesku 3.479,20 EUR ter v 15 dneh plačati tožniku na njegov račun še znesek 2.000,00 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 5.479,20 EUR od dne 14.11.2009 dalje do dne plačila in povrniti stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati 725,76 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne od vročitve sodbe sodišča prve stopnje dalje, do plačila.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (pritožbeni razlogi po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo obravnavo prvostopenjskemu sodišču ali pa naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in odloči, da je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za izpodbijanje pravnih dejanj v stečaju po 271. členu ZFPPIPP (ki morajo biti kumulativno izpolnjeni). Tožena stranka (upnik) je uspela izpodbiti domnevo iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP in dokazala, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu nasprotne izpolnitve, ki je po praksi, ki je obstajala med njo in stečajnim dolžnikom, veljala za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika (2. odstavek 272. člena ZFPPIPP).

6. Sodišče prve stopnje je navedeni zaključek oprlo na ugotovitev, da je tožeča stranka s plačevanjem svojih obveznosti do tožene stranke redno zamujala, zato je bila zamuda tožeče stranke nekaj običajnega, tožena stranka pa je pristala na izpolnitev obveznosti v dolgih rokih, kar je postalo praksa med pravdnima strankama.

7. Da bi upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, uspešno izpodbil domnevo iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP (objektivni pogoj izpodbojnosti), mora dokazati, da je bila izpolnitev stečajnega dolžnika opravljena znotraj običajnega roka izpolnitve, ki je lahko med drugim uveljavljen tudi kot poslovna praksa med stečajnim dolžnikom in upnikom (drugi odstavek 272. člena ZFPPIPP). V primeru trajnega poslovnega sodelovanja se običajno med pogodbenikoma oblikuje značilen vzorec ravnanja, na katerega pristaneta oba pogodbenika in ga tudi konkludentno sprejemata. Dolgi roki izpolnitve obveznosti in čakanje na izpolnitev na drugi strani, z vidika splošnih abstraktnih pravil res ne štejejo za običajne, vendar pa v primeru, ko se tak način v praksi med strankama ustali, je treba navedeni vzorec poslovanja upoštevati kot običajen način poslovanja med strankama.

8. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje zamude z izpolnitvijo štelo za običajni rok izpolnitve v splošnem pomenu. Pač pa je zaključilo, da so bila izpodbijanja plačila izvedena v roku, ki je v praksi med pravdnima strankama veljal za običajen rok za izpolnitev obveznosti. Sodišče prve stopnje je kot prepričljivo ocenilo izpoved tožene stranke, da je tožeča stranka navezala stik s toženo stranko, ki je bila eden njenih ključnih dobaviteljev in je toženi stranki vedno plačevala, pri čemer so nastajale zamude, ki so v tej gospodarski situaciji nekaj običajnega. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, ki je na podlagi navedenega štelo, da je tožeča stranka pristala na plačila v zelo dolgih rokih, kar se je ustalilo kot praksa med pravdnima strankama. Tožeča stranka je sama navajala, da je toženi stranki že pred spornimi plačili dobave plačevala z zamudo, pri tem so zamude v letu 2007 znašale od 75 do 102 dni. Dejstvo, da so bile zamude pri plačilih za dobave v letu 2008 vedno daljše, pa ne pomeni, da bi se med strankama ustaljeni način plačevanja spremenil. 9. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bila plačila izvedena v običajnem roku, je šteti, da je bila izpolnitev tožeče stranke opravljena po načelu sočasnosti izpolnitve, zato v obravnavanem primeru ni prišlo do zmanjšanja vrednosti stečajne mase, ampak le do spremembe oblike dolžnikovega premoženja iz ene oblike v drugo. Ker je tožena stranka uspela izpodbiti domnevo iz 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP, v obravnavanem primeru ni podan objektivni pogoj izpodbojnosti iz 271. člena ZFPPIPP in je odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno pravilna.

10. Pritožbeno sklicevanje na 34. člen ZFPPIPP v obravnavanem primeru ni odločilno, četudi je stališče sodišča prve stopnje, da sporna dejanja ne morejo biti uspešno izpodbita, ker je tožena stranka tožeči stranki dobavljala material za redno proizvodnjo, materialno pravno zmotno. V določbah ZFPPIPP ni podlage za sklep, da plačila za tekoče dobave, potrebne za redno poslovanje, ki so bile opravljene v obdobju insolventnosti, nikoli niso izpodbojne.

11. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru v zvezi z nakazilom zneska 2.000,00 EUR ni podan subjektivni element izpodbojnosti. Po oceni pritožbenega sodišča ni upravičeno pričakovati, da bi morala tožena stranka v konkretnem primeru zaradi dolgih rokov plačevanja računov, vedeti za insolventnost tožeče stranke. V skladu z 28. členom ZFPPIPP morajo člani poslovodstva pri vodenju poslov družbe ravnati s profesionalno skrbnostjo, zaradi omejevanja negativnih posledic, ki lahko nastanejo zaradi uresničitve likvidnostnih in kreditnih tveganj. Gospodarski subjekt mora izvajati ustrezne ukrepe upravljanja tveganj, ki zajemajo ocenjevanje, obvladovanje in spremljanje tveganj in so odvisni od vrste in obsega konkretnih poslov, ki jih subjekt izvaja. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni vedela za insolventnost tožeče stranke ter ugotovitve o večletnem sodelovanju med pravdnima strankama, pri katerem je tožena stranka plačila za dobave prejemala v daljših rokih, ko se je nabralo več neplačanih računov v višjih zneskih, opustitev preverjanja javno dostopnih podatkov o finančnem stanju tožeče stranke tudi po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni opustitve dolžnega ravnanja tožene stranke.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o kršitvi pravice do izjave v postopku, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo druge pripravljalne vloge tožeče stranke zaradi prekluzije. Tožeča stranka smiselno uveljavlja kršitev načela materialnega procesnega vodstva, ker sodišče prve stopnje tožeče stranke na prvem naroku za glavno obravnavo ni pozvalo naj se izreče o tem ali si pridržuje pravico za odgovor na vlogo tožene stranke, ki jo je prejela na prvem naroku za glavno obravnavo. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo je razvidno, da je tožeča stranka po vročitvi vloge na naroku podala izjavo da vztraja pri tožbi kot doslej, o prejeti pripravljalni vlogi pa se ni posebej izrekla. Tožečo stranko je v postopku zastopal kvalificiran pooblaščenec, diplomirani pravnik z opravljenim pravosodnim izpitom, ki bi v okviru dolžne skrbnosti po prejemu in pregledu vloge, če nanjo ni mogel odgovoriti na naroku, moral predlagati sodišču, da mu za odgovor na prejeto vlogo določi primeren rok, v katerem se bo tožeča stranka lahko o vlogi izjavila. V zvezi s prekluzijo pri navajanju dejstev in dokazov velja, da dolžnost stranke, da pravočasno navede dejstva in predlaga dokaze posega v pravico stranke, da se izjavi v postopku. Ker tožeča stranka ni zahtevala roka za odgovor na prejeto pripravljalno vlogo, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko dejstev in dokazov tožeče stranke v drugi pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo po že opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo, ni upoštevalo (6. odstavek 286. člena ZPP).

13. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, v postopku na prvi stopnji pa tudi ni prišlo do kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP.

14. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.