Jedro

Ker je zavarovalnica plačala oškodovancu odškodnino ima proti lastnemu zavarovancu regresni zahtevek, ki pa ni odškodnina. Zato začne teči zastaralni 3 letni rok od dneva izplačila odškodnine oškodovancu in ne od takrat ko je oškodovanec zvedel za škodo.

Izrek

Pritožbi tožeče se u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se glasi: "1. Tožena stranka J. Č. je dolžna tožeči stranki A. Z. d. d.d. PE C. plačati znesek 95.095,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 02.11.1994 dalje do plačila. 2. Tožena stranka J. Č. je dolžna tožeči stranki A. Z. d. d.d., PE C. povrniti pravdne stroške v višini 51.777,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 13.9.1999 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe." Tožena stranka pa je tožeči stranki dolžna plačati tudi stroške pritožbenega postopka v višini 18.500,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.2.2000 dalje, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke in naložilo tožeči stranki, da je dolžna povrniti toženi stranki 67.603,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 15 dneh in pod izvršbo. Zoper takšno sodbo sodišča prve stopnje pa se je pravočasno pritožila tožeča stranka.V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge in v obrazložitvi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka ne more soglašati s pravnim stališčem, ki ga je zavzelo sodišče s tem, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo s sklicevanjem na 376. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Navaja, da sodišče ni pravilno izbralo datuma od katerega začne teči zastaranje, to je dan nastanka škode, prav tako pa ni pravilno uporabilo 376. člena ZOR, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek. V konkretnem primeru gre za regresni zahtevek, ki pa ni odškodninska terjatev oškodovanca, saj tožeča stranka ni neposredni oškodovanec. Gre za povračilni zahtevek, ki temelji na zakonskih določbah o subrogaciji - 939. člen ZOR, dejanska podlaga zanjo pa je v sklenjeni zavarovalni pogodbi in v dejstvu, da je na njeni podlagi zavarovalnica plačala odškodnino neposredno oškodovancu. Zato ima regresni zahtevek proti lastnemu zavarovancu, to je toženi stranki na podlagi zavarovalne pogodbe. Tak zahtevek pa ne zastara na podlagi 376. člena ZOR, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, temveč na podlagi 3. odstavka 380. člena ZOR, to je v treh letih od izplačila odškodnine oškodovancu. Pritožnica pa navaja tudi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka je namreč zgolj pavšalno ugovarjala višino zahtevka. Ker se sodišče ni spuščalo v višino tožbenega zahtevka, je glede na to, da zahtevek ni zastaral, dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Posledično pa se zaradi pomanjkljivosti sodba tudi ne more preizkusiti oziroma nima razlogov o odločilnih dejstvih. Toženi stranki je bila poslana pritožba v odgovor, ki pa ga ni podala (člen 359 ZPP) Pritožba je utemeljena. Po presoji pritožbenega sodišča pritožnik v pritožbi utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče je ugotovilo,da je nesporno, da je dne 29.07.1994 je tožena stranka v C. v škodnem dogodku, ki ga je sama povzročila, poškodovala motorno vozilo drugega udeleženca v prometni nesreči. Tožeča stranka je na podlagi zavarovalne pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki dne 27.6.1994, in sicer s polico št. 022907,dne 02. 11.1994 izplačala oškodovancu odškodnino v višini 95.095,00 SIT. Ker pa je tožena stranka v času prometne nesreče vozila pod vplivom alkohola, kar je bilo ugotovljeno s preizkusom alkoholiziranosti na kraju samem (1,9 g/kg alkohola v krvi), je na podlagi zavarovalnih pogojev, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe, izgubila zavarovalne pravice. Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti v 3. členu namreč določajo, da izgubi zavarovanec kritno pravico, če je v času prometne nezgode kot voznik zavarovanega avtomobila pod vplivom alkohola in povzroči prometno nezgodo oziroma škodo zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Ker je zavarovalnica plačala oškodovancu odškodnino, ima regresni zahtevek proti lastnemu zavarovancu, ki temelji na zavarovalni pogodbi. Pritožnik v svoji pritožbi namreč pravilno ugotavlja, da regresni zahtevek zavarovalnice ni odškodninski zahtevek, ker zavarovalnica ni neposredna oškodovanka. Gre za povračilni zahtevek, ki temelji na zakonskih določbah o subrogaciji, dejanska podlaga v zvezi s slednjo pa je v sklenjeni zavarovalni pogodbi in v dejstvu, da je zavarovalnica plačala na njeni podlagi odškodnino neposredno oškodovancu. Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) namreč v prvem odstavku 939. člena določa, da z izplačilom odškodnine iz zavarovanja preidejo do višine izplačane odškodnine, po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo. Glede na to, da v konkretnem primeru ne gre za odškodninski zahtevek, ampak za regresni zahtevek, je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi zastaranja zavrnilo s sklicevanjem na 376. člen ZOR, ki določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih od kar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Regresni zahtevek namreč zastara po določilu tretjega odstavka 380. člena ZOR v treh letih, zastaranje pa začne teči z izplačilom odškodnine oškodovancu, saj so tega dne po zakonu prešle na tožečo stranko vse pravice, ki jih je imel oškodovanec proti tožencu. Pritožnica pa v pritožbi še navaja da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni ugotavljalo višine tožbenega zahtevka, kar je edini ugovor tožene stranke poleg ugovora zastaranja. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je bila škoda ocenjena s komisijskim zapisnikom o ocenitvi totalne škode z dne 12.9.1994. Toženec je sicer v odgovoru na tožbo ugovarjal višino tožbenega zahtevka, vendar svojega ugovora ni obrazložil. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi cenilnega zapisnika višino škode pravilno ugotovilo. Iz komisijskega zapisnika o cenitvi totalne škode izhaja, da je bila kot osnova za cenitev vzeta vrednost oškodovančevega avtomobila pred nezgodo, ki je bila primerljiva z vrednostjo, ki so jo takrat avtomobili iste znamke in istega letnika dosegali na domačem trgu (S. oglasnik). Od te vrednosti pa je bila odšteta vrednost resenih delov. Pritožbeno sodišče je zato v celoti povzelo dokazni sklep sodišča prve stopnje o višini škode. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in na podlagi določila 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe. Pritožbeno sodišče je zato v skladu s 165.členom ZPP odločalo tudi o stroških vsega postopka. Ker je tožeča stranka v pravdi v celoti uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti vse potrebne pravdne stroške, ki jih je sodišče odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah.Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo naslednje priglašene pravdne stroške: - sestava tožbe 200 točk, - udeležba na naroku dne 28.09.1998 100 točk, - urnina 50 točk, skupaj torej 350 točk po 87,40 SIT, kar znaša 30.590,00 SIT, k temu pa je še prišteti: - 19 % DDV, kar znaša 5.812,00 SIT, - takso za tožbo v višini 6.075,00 DIT, - takso za zapisnik v višini 300,00 SIT in - takso za sodbo v višini 9.000,00 SIT, kar skupaj znaša 51.777,00 SIT. V pritožbenem postopku pa je tožnica priglasila stroške za sodno takso za pritožbo v višini 18.000,00 SIT in 500,00 SIT materialnih stroškov, ki jih je sodišče v celoti priznalo.