Up-212/00

5.12.2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. pri Z. na seji senata dne 5. decembra 2000

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. IV Ips 50/2000 z dne 1. 6. 2000 v zvezi z odločbo Senata za prekrške št. Pp-6927/99 z dne 9. 2. 2000 in z odločbo Sodnika za prekrške Črnomelj - Metlika št. P-1096/99 z dne 16. 7. 1999 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Sodnik za prekrške je pritožnika spoznal za odgovornega storitve prekrška po sedmem odstavku 120. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 - ZVCP).

Izrekel mu je denarno kazen v znesku 90 000 SIT in stransko kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Senat za prekrške je zavrnil pritožbo pritožnika in potrdil odločbo o prekršku organa za prekrške prve stopnje. Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je pritožnik vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da je "prepričan, da je podan razlog za sodno varstvo v smislu prve točke prvega odstavka 203. člena Zakona o prekrških" (Uradni list RS, št. 25/83 in nasl. - v nadaljevanju: ZP). Zatrjuje, da bi se v njegovem primeru morala upoštevati možnost izreka sedmih kazenskih točk namesto predpisane stranske kazni prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja po dopolnjenem 31. členu ZP.

Navaja, da je uporaba te določbe dovoljena, če se ugotovi obstoj posebnih olajševalnih okoliščin, ki kažejo na to, da bo tudi z omiljeno kaznijo dosežen namen kaznovanja, on pa se je s kraja policijske kontrole odstranil zaradi svojega psihičnega stanja in panične reakcije, kar je razvidno iz zdravniških potrdil.

Meni, da bi bilo treba upoštevati tudi dejstvo, da je poklicni šofer, redno zaposlen in edini hranilec tričlanske družine. V dopolnitvi pritožbe zatrjuje še "kršitev pravice do poštenega sojenja s tem pa tudi pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave". Zatrjevano kršitev utemeljuje z navedbo, da v postopku niso bili upoštevani dokazi, ki jih je predlagal, in sicer zdravniški spričevali, s katerimi je dokazoval vzrok odstranitve s kraja policijske kontrole, in zaslišanje priče, sopotnika v vozilu, ki bi potrdila, da ni odklonil podpisa zapisnika.

3.Pritožnik prosi, naj Ustavno sodišče sodbo Vrhovnega sodišča razveljavi. Predlaga tudi, naj Ustavno sodišče do končne odločitve odloži izvršitev sankcije prenehanja vozniškega dovoljenja.

4.S sklepom št. Up-212/00 z dne 4. 7. 2000 je Ustavno sodišče zavrnilo predlog pritožnika, da se do končne odločitve zadrži izvršitev stranske kazni prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, izrečene z odločbami, izpodbijanimi v ustavni pritožbi.

5.V prvem delu ustavne pritožbe pritožnik zatrjuje nepravilno uporabo ZP s strani Vrhovnega sodišča. Ustavno sodišče ni instančno sodišče, ki bi presojalo, ali je bilo v postopku o prekršku pravilno ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljeno materialno in procesno pravo. Ta presoja je zaupana organom za postopek o prekrških in Vrhovnemu sodišču, ki odločajo v skladu z Ustavo in zakoni. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno. Pritožnik izrecno ne navaja, katere človekove pravice naj bi mu bile kršene z zatrjevanim ravnanjem sodišča, smiselno pa bi zatrjevana napačna uporaba prava lahko pomenila kršitev 22. člena Ustave (enako varstvo pravic). Iz določbe 203. člena ZP jasno izhaja, iz kakšnih razlogov je mogoče pravnomočno odločbo o prekršku izpodbijati z zahtevo za sodno varstvo. Med njimi pa ni navedenega razloga, ki ga je v zahtevi za sodno varstvo uveljavljal pritožnik, to je nepravilna odmera stranske kazni.

Glede na to je očitno, da z zatrjevano napačno uporabo ZP ni mogla biti kršena navedena ustavna pravica pritožnika. Zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

6.V drugem delu ustavne pritožbe pritožnik izrecno zatrjuje kršitev pravice do poštenega sojenja in s tem pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave, vsebinsko pa tudi kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Ta pravica naj bi mu bila kršena, ker organi za postopek o prekršku niso upoštevali njegovih dokaznih predlogov. Po določbi 51. člena ZUstS je eden od pogojev za vložitev ustavne pritožbe, da so bila pred njeno vložitvijo zoper izpodbijani posamični akt izčrpana vsa redna in izredna pravna sredstva. Ta pogoj pa ne velja le za posamični akt kot celoto, temveč tudi za vsako zatrjevano kršitev, na katero pritožnik opira svojo ustavno pritožbo. To pomeni, da z ustavno pritožbo ni mogoče izpodbijati posamičnega akta iz razlogov, ki jih pritožnik ni uveljavljal že v rednih in izrednih pravnih sredstvih, ki so mu bila pred tem na voljo.

7.Iz izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča je razvidno, da je bila zahteva za sodno varstvo vložena le zaradi razloga po 1. točki 203. člena ZP (kršitev materialnih določb zakona ali predpisa, ki določa prekršek). Zato je bil pritožnik z dopisom z dne 3. 7. 2000 pozvan, naj v roku osmih dni ustavni pritožbi priloži kopijo zahteve za sodno varstvo in s tem izkaže dejstva, s katerimi utemeljuje svojo pritožbo. Pritožnik je poziv prejel dne 6. 7. 2000. V postavljenem roku na poziv ni odgovoril, dne 24. 7. 2000 pa je Ustavnemu sodišču poslal dopis, v katerem je navedel, da na poziv ni mogel pravočasno odgovoriti, ker zaradi odvetnikovega dopusta ni mogel fotokopirati zahteve za sodno varstvo. Navedel je še, da tega ne more storiti vse do 16. 8. 2000. Tudi v roku, ki si ga je sam določil, pritožnik ustavni pritožbi ni priložil kopije vloženega izrednega pravnega sredstva, pač pa je dne 22. 9. 2000 le zaprosil za hitro odločitev o ustavni pritožbi. Ker pritožnik kršitve pravice do izvajanja dokazov v vloženi zahtevi za sodno varstvo ni uveljavljal oziroma tega ni izkazal, pred vložitvijo ustavne pritožbe vsebinsko ni izčrpal pravnih sredstev, ki jih je imel na razpolago. Če pritožnik zatrjevane kršitve ne bi mogel uveljavljati v zahtevi za sodno varstvo, bi jo lahko uveljavljal neposredno z ustavno pritožbo zoper odločbo Republiškega senata za prekrške. V tem primeru bi bila njegova ustavna pritožba prepozna (prvi odstavek 52. člena ZUstS), saj mu je bila drugostopna odločba vročena dne 13. 4. 2000, ustavno pritožbo pa je vložil dne 21. 6. 2000.

8.Glede na navedeno Ustavno sodišče zatrjevane kršitve pravice do izvedbe predlaganih dokazov zaradi neizčrpanosti pravnih sredstev oziroma nepravočasnosti ustavne pritožbe po vsebini ni moglo preizkusiti.

9.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve in druge alinee prvega odstavka 55. člena in prve alinee drugega odstavka 55. člena ZustS v sestavi: predsednica dr. Mirjam Škrk ter člana dr. Zvonko Fišer in dr. Lojze Ude.

Predsednica senata:

dr. Mirjam Škrk