Jedro

Tožnica je izgubila pravico do odkupa stanovanja, ker je zamudila z vložitvijo zahteve za odkup, ki jo je podala po izteku dvoletnega prekluzivnega roka iz 123. člena SZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za sklenitev prodajne pogodbe za nakup dvosobnega stanovanja v drugem nadstropju večstanovanjske stavbe ..., proti plačilu kupnine, kot izhaja iz izreka sodbe. Odločilo je še o pravdnih stroških. Kot nosilni argument je navedlo, da je tožnica izgubila pravico do odkupa stanovanja, ker je zamudila z vložitvijo zahteve za odkup, ki jo je podala po izteku dveletnega prekluzivnega roka iz 123. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnica vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče RS ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da drugostopenjske sodbe ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do bistvenih navedb tožnice v postopku na prvi stopnji in v pritožbi, to je, da zaradi izbrisa iz evidence oseb s stalnim prebivališčem z dne 26. 2. 1992 ni mogla dokazati, da ima stalno prebivališče na naslovu ... Iz registra stalnega prebivalstva je bila izbrisana, ko še niso potekli roki, ki jih določa SZ. Prav tako sodišče ni upoštevalo specifične situacije konkretnega primera, zlasti odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-246/02, v kateri je to v 23. točki navedlo, da državljani drugih republik, ki zaradi neurejenega pravnega položaja niso mogli uveljavljati določenih pravic, z vzpostavitvijo stalnega prebivanja za nazaj, te pravice lahko uveljavljajo v skladu s predpisi, ki urejajo posamezna področja. Ta odločba po prepričanju tožnice „izbrisanim“ omogoča uveljavljanje pravice do odkupa stanovanja. Končno se drugostopenjsko sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb, da bi bilo treba v konkretni zadevi upoštevati določbe Zakona o ratifikaciji Sporazuma o vprašanjih nasledstva, ki z retroaktivno močjo vzpostavlja pravice do premičnega in nepremičnega premoženja, vključno s stanovanjsko pravico.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Zgrešeno je revizijsko stališče, da izpodbijane sodbe zaradi pomanjkljivosti v sestavi odločbe ni mogoče preizkusiti. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ima izrazito funkcionalen značaj. Podana je le v tistih redkih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba niti sodba prvostopenjskega sodišča nimata. Sodišče se je jasno opredelilo do pritožbene navedbe, da je bila tožnica izbrisana iz evidence oseb s stalnim prebivališčem v RS, preden je potekel dvoletni prekluzivni rok (zadnji odstavek na tretji strani sodbe). Drži sicer, da se ni izrecno izreklo o utemeljenosti zahtevka na podlagi Zakona o ratifikaciji Sporazuma o vprašanjih nasledstva (Ur. l. RS - MP, št. 20-67/2002; v nadaljevanju MSVN), vendar to samo po sebi ni napaka v sestavi odločbe.

7. Revizijsko sodišče soglaša z materialnopravnim stališčem sodišč prve in druge stopnje, da je tožnica izgubila pravico do odkupa stanovanja, ker je zamudila z vložitvijo zahteve za odkup, ki jo je podala po izteku dvoletnega prekluzivnega roka iz 123. člena SZ. Okoliščine oziroma pravni instituti, na katere opozarja v reviziji, pravilnosti tega sklepa ne morejo omajati. Prekluzivni roki tečejo ne glede na nemožnost uveljavljanja zahtevka, zato tudi morebiten obstoj nepremagljivih ovir ne more povzročiti njihovega zadržanja. Drugostopenjsko sodišče ni zanemarilo odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-246/02, ampak ji je v celoti sledilo. Ta namreč v delu, na katerega se sklicuje revidentka, v zvezi z uveljavljanjem pravic „izbrisanih“ odkazuje na matično zakonodajo. To pa je v konkretnem primeru SZ, ki v določbi 123. člena odkup stanovanja pogojuje z vložitvijo zahteve v prekluzivnem roku.

8. Zavrnilna odločitev prestane tudi materialnopravni preizkus, ali je zahtevek utemeljen na podlagi MSVN. Načelno določbo o priznavanju oziroma varstvu pravic do premičnega in nepremičnega premoženja iz tč. a prvega odstavka 2. člena Priloge G MSVN je namreč treba razlagati v povezavi z določbo 6. člena,(1) ki ob upoštevanju načela enakosti napotuje na matično zakonodajo, torej SZ.

9. Zamuda prekluzivnega roka ima za posledico izgubo pravice do odkupa stanovanja, kar pomeni samostojen razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka za odkup stanovanja. Pripomniti vendarle velja, da je v obravnavani zadevi ob dejstvu, da so zavezanci za odkup stanovanja le tisti subjekti, ki so postali lastniki stanovanj na dan uveljavitve SZ 19. 10. 1991, ne pa tudi kasnejši lastniki, ki so to postali na podlagi pravnoposlovne pridobitve, vprašljiva tudi stvarna legitimacija tožene stranke.

10. Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo tožeče stranke zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Notranja zakonodaja vsake države naslednice v zvezi s stanovanjskimi pravicami se enako uporablja za vse osebe, ki so bile državljani SFRJ in so imele take pravice brez kakršnegakoli razlikovanja na podlagi na spola, rase, barve, jezika, vere, političnega ali drugega mnenja, narodnostnega ali socialnega izvora, pripadnosti narodni manjšini, premoženje, rojstva ali drugega stanja.