Jedro

Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija dokazno presojo v pravnomočni sodbi glede ugotovitve, da je obsojenec kaznivo dejanje storil naklepno. S tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah je s sodbo z dne 27.11.1996 obsojenega D.R. spoznalo za krivega kaznivega dejanja po 3. v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ in mu na podlagi 50. in 51. člena istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 3. odstavku 256. člena KZ določilo kazen 3 mesece zapora, ki ne bo izvršena (pravilno bi bilo izrečena), če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 69. členu KZ je obsojencu izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, tako mu je odvzelo ponarejeno spričevalo o zaključnem izpitu Srednje šole kmetijske mehanizacije M., šole za voznike ter mu po 1. odstavku 95. člena Zakon o kazenskem postopku (ZKP) naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 2.9.1997 pritožbo obsojenega D.R. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega D.R. dne 1.12.1997 zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi ugodi in odločbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. v mnenju, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti po vsebini izpodbija dejansko stanje. V sklepnem delu pa uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, za katero je že pritožbeno sodišče ugotovilo, da ni podana. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in jo je zato po mnenju vrhovnega državnega tožilca potrebno zavrniti.

Zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve navaja, da se je obsojeni D.R., ki je spričevalo o končani srednji poklicni šoli potreboval, da bi lahko opravljal svojo obrtno dejavnost, na izpit intenzivno pripravljal, tudi s pomočjo inštruktaže. Poudarja, da že okoliščina, da je obsojenec kombi vozilo za opravljanje prevozne dejavnosti nabavil dne 23.6.1994, tedaj po opravljenem zaključnem izpitu, kaže, da je bil prepričan, da ima veljavno javno listino, na podlagi katere je dobil obrtno dovoljenje. V zahtevi obsojenčev zagovornik tudi pravi, da je bilo spričevalo o zaključnem izpitu opremeljeno z vsemi potrebnimi pečati, v njegovo verodostojnost pa niso posumili niti notar, niti delavci upravne enote, niti delavec obrtne zadruge. Po mnenju vložnika zahteve dejstvo, da je v spričevalu o zaključnem izpitu zapisano, da naj bi obsojenec opravil 3-letno šolanje, ni pomembno, kajti obsojenca v S.K., ki je majhen kraj, vsi poznajo in so tudi vsi vedeli, da ni opravljal nobene 3-letne šole, saj ni nikomur zamolčal dejstva, da je do zaključnega izpita prišel na način, kot ga je pojasnil v svojem zagovoru.

S temi navedbami obsojenčev zagovornik izpodbija dokazno presojo v pravnomočni sodbi glede ugotovitve, da je obsojenec kaznivo dejanje storil naklepno. Kršitev kazenskega zakona, pri čemer niti ne pove katero, zatrjuje na podlagi lastne ocene dejanskega stanja in ne tiste, ki jo je sodišče sprejelo v napadeni odločbi. Po vsebini gre v tem delu zahteve zgolj za uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni razlog, iz katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zagovornik obsojenega D.R. ne more biti uspešen niti, ko zatrjuje, da je bistvena kršitev določb kazenskega postopka, očitno tista iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, podana zato, ker obstaja precejšnje nasprotje med tem, kar se v razlogih pravnomočne sodbe navaja o vsebini izpovedbe predstavnika Srednje šole kmetijske mehanizacije v M. in zapisnikom o njegovem zaslišanju. Vložnik zahteve v podkrepitev te navedbe poudarja, da je sodišče zaključilo, da bi moral obsojenec opravljati izobraževalni program 3 leta in vsako leto sproti dobiti tudi spričevalo o zaključnem izpitu, pri čemer se je oprlo na pričevanje ravnatelja navedene srednje šole, ki pa je v svoji izpovedbi potrdil okoliščino, da je mogoče šolo opraviti tudi v skrajšani obliki. Slednje naj bi potrdile tudi druge priče, ki pa jih vložnik zahteve ni navedel poimensko. Nobenega nasprotja med vsebino izpovedbe priče A.Š., ravnatelja navedene srednje šole, kot je povzeta v razlogih sodbe in zapisnikom o tej izpovedbi, Vrhovno sodišče ni našlo. Vložnik zahteve je navedel le del izpovedbe, ki pa ne odraža prave vsebine pričevanja, kajti A.Š. je resda dejal, da je mogoče šolo opraviti tudi v skrajšani obliki, kar pa velja samo za tiste slušatelje, ki so že končali srednjo poklicno šolo druge smeri in opravljajo le diferencialne izpite, kar pa traja nekaj mesecev (listovna številka 33). Obsojeni D.R. pa ima končano osnovno šolo, tako da ta skrajšana oblika šolanja, o kateri je govorila priča, in se nanjo sklicuje vložnik zahteve, za obsojenca ne pride v poštev. Zato ne drži vložnikova trditev, da je podana navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo zagovornika obsojenega D.R. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.