Jedro

V individualnem delovnem sporu, v katerem se izpodbija posamična odločitev oziroma ravnanje delodajalca, ki temelji na splošnem aktu, delavec ne more uveljavljati neveljavnosti splošnega akta zaradi kršitev določb ZDR-1 ali ZSDU, pri njegovem sprejemanju. Splošni akt delodajalca, ki v kolektivnem sporu ni izpodbit, se šteje za veljavnega, razen v kolikor je določena določba v nasprotju s kolektivno pogodbo ali zakonom. V takem primeru na mesto neskladnih določb splošnega akta stopijo določbe kolektivnih pogodb in zakona.

V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga manjšemu številu delavcev je delodajalcu prepuščena odločitev glede izbire delavcev, katerih dela pod pogoji iz njihovih pogodb o zaposlitvi ne bo več potreboval. Toženka je bila pri tej izbiri omejena le s četrtim odstavkom 83. člena ZDR-1, ki določa, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov iz 6. člena ZDR-1 neveljavna.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da dejstvo, da ocenjevanim zaposlenim kriteriji in način ocenjevanja niso bili znani vnaprej, na zakonitost izvedene selekcijske analize ne vpliva. Bistveno je zgolj, da je toženka kriterije dejansko uporabila za vse (enako), da so bili kriteriji objektivno povezani z delom in da niso bili diskriminatorni.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II. spremeni tako, da se ta glasi: "Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 2.816,74 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila."

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 8. 12. 2020 in odredba o čakanju na delo na domu zaradi poslovnega razloga v obvestilu toženke z dne 8. 12. 2020, nezakoniti in se razveljavita; da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo po poteku odpovednega roka, temveč še vedno traja; reparacijo in reintegracijo; obračun razlike med bruto nadomestilom plače v znesku, ki bi ga morala prejemati za opravljeno delo od 9. 12. 2020 dalje kot če bi delala, plačilo pripadajočih davkov in prispevkov od tega zneska in izplačilo neto plače v znesku zmanjšanem za vsakokrat prejeto nadomestilo za čas čakanja na delo doma do vrnitve na delo; plačilo denarnega povračila v višini 48.146,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilo odškodnine v znesku 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnica toženki dolžna povrniti stroške postopka v znesku 3.593,02 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnica se zoper sodbo pritožuje v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče kršilo določbo 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se ni (celovito) opredelilo do tožničinih (ključnih) navedb in (ključnih) dokazov (pogodbe o zaposlitvi itd.), ni dokazno ocenilo izpovedi tožnice in njenih prič (A. A., B. B.), ni obrazložilo zakaj za verodostojne šteje priče toženke (C. C., D. D., E. E.), čeprav so zainteresirane za izid pravde, in zakaj v dokazni oceni ni upoštevalo vseh listin. Dokazna ocena je pomanjkljiva in napačna. Sodišče je s pavšalno obrazložitvijo kot nepotrebne neutemeljeno zavrnilo njene dokazne predloge (npr. analiza za celotno družbo, zaslišanje F. F., G. G., A. A., prim. H. H., postavitev izvedenca medicinske in ekonomske stroke, zaslišanje najemnikov, podatki ZZZS, poizvedbe ZPIZ, prednostne liste prosilcev, kriteriji za garažne prostore itd.) ter kljub temu na njihovi osnovi naredilo dokazne zaključke, do nekaterih bistvenih pa se ni opredelilo (A49), upoštevalo je le dokaze, ki podpirajo njegovo odločitev, nasprotnih pa ne, kot tudi ne pravila o obrnjenem dokaznem bremenu. O dejstvih je odločilo brez dokazov ali v nasprotju z njimi (izpoved C. C.). Dejansko stanje je ugotovilo napačno in nepopolno. S svojim ravnanjem je kršilo njeno pravico do izjave ter kontradiktornosti. Ker toženka ni predložila skupnih listin, bi moralo sodišče šteti, da je njihova vsebina taka, kot sama zatrjuje (prvi odstavek 339. člena ZPP). Odpovedni razlog je fiktiven, odpoved pa diskriminatorna, nezakonita. Dana ji je bila zaradi njene osebnosti, in da bi se izognili pravilom varovane starejše delavke ter opozarjanju na napake, pravnim sredstvom, ki jih je vlagala. Glede tega je navajala dejstva in okoliščine, ki jih sodišče ni ocenilo skupaj, ni podalo razlogov, so si ti nasprotujoči oziroma so v nasprotju z dokazi. Kriterij – delovna uspešnost, ni nevtralen, temveč diskriminatoren, saj tožnica zaradi svoje starosti, števila upravnikov in določenega geografskega področja, ni mogla doseči enakih ali boljših delovnih rezultatov kot ostali sodelavci, njen delovni rezultat ni bil odraz njene (ne)produktivnosti. Pomeni dejansko razlog ugotavljanja uspešnosti in ne poslovni razlog (odpoved ji je bila torej dana zaradi nesposobnosti). Toženka je zaposlila novo osebo v oddelku, kamor je prenesla tudi del njenih opravil. Sodišče je nekritično sledilo toženki, da I. I. s. p. ne opravlja nalog njenega delovnega mesta (čeprav sklepa najemne pogodbe, kar je v analizi zanemarila), niti, da jih opravlja D. D., čeprav zaseda povsem drugo delovno mesto in v analizo ni bila vključena. Tudi tožnici bi morali upoštevati bodoče nepremičnine in podupravnike oziroma število kontaktov pri upravnikih, najemne pogodbe za parkirna mesta, predpogodbe. Toženka ni dokazala obstoja drugega pogoja po PKP (da zanjo ni bilo drugega ustreznega delovnega mesta). Nasprotuje pravilnosti vročitve. Zavrnitev dopusta in vročitev odpovedi preko detektiva sta bili izvedeni, da bi ji bila vročena pred dopolnjenim 58. letom starosti. Razgovor bi lahko opravila preko spleta. Sodišče se ni opredelilo do njene trditve o onemogočanju pravočasne izrabe dopusta. Ker je bilo glede na analizo njeno delo nepotrebno, sta bila kontrola bolniškega staleža ter zavračanje dopusta fiktivna in del trpinčenja, in ne drži, da dopust ni mogoč zaradi dela. Analiza je fiktivna, oblikovana naknadno tako, da je bila odpoved podana prav njej, za kar se je toženka odločila že novembra. Sodišče glede tega ni upoštevalo izpovedi tožnice ter dokaza A49 in se do njega ni opredelilo, brez dokazov je zaključilo nasprotno, kljub računskim napakam, diskriminatornim kriterijem in dejstvu, da je analiza brez avtorjev. Sodišče se tudi ni opredelilo glede razlogov za kontrolo bolniškega staleža, če od 8. 12. 2020 ni imela več delovnega mesta. Gre za trpinčenje. Glede poizvedbe toženke pri ZPIZ o delovni dobi za več zaposlenih, je brez utemeljitve verjelo izpovedi zakonitega zastopnika. Odpoved tudi ni zadosti obrazložena. Cilji predstavljeni delavcem na posvetovanju niso bili enaki ciljem sprejetega pravilnika, ki je podlaga odpovedi. Pri reorganizaciji ni šlo za ukinitev delovnega mesta, temveč za preimenovanje. Reorganizacija dela ni med poslovnimi razlogi, ki jih določa PKP, ukinitev organizacijske enote ni enaka ukinitvi enega delovnega mesta. Sodišče ni navedlo zaradi katerih določb ZDR-1 je potrebno to določbo PKP razlagati širše, določbe je potrebno razlagati v korist delavca. Sodišče se ni opredelilo zakaj v analizo ni bil vključen I. I., ki prav tako sklepa najemne pogodbe, niti do računskih napak v interni analizi. Izračuni v njej temeljijo na nepopolni bazi podatkov. Pri toženki ne gre za upad nepremičnin, odpuščala je na podlagi napačnega izračuna števil, česar sodišče ni obrazložilo. Sodišče ni preverilo poštenosti in ustreznosti točkovanja kriterijev. Izpovedi zakonitega zastopnika, in prič glede izdelave analize, kriterijev se razlikujejo. S spremembo kadrovskega načrta je toženka (v nasprotju s Statutom) spremenila tudi poslovni načrt, ki pa ni bil odobren. S tem je nedopustno razlikovala med delavci. Toženka je sprejela vsebinsko drugačno verzijo Pravilnika, o kateri se z delavci (v nasprotju z 91. členom ZSDU) ni posvetovala. Nepravilna je odločitev sodišča, da trditve v zvezi z Zborom delavcev niso odločilne in je toženka glede kadrovskih vprašanj zadostila določbam ZSDU. Ne drži, da toženka ni bila dolžna uporabiti kriterijev, saj je odpustila 12 % delavcev, kar se po 94. členu ZSDU šteje za večje število delavcev, sodišče ni razložilo, zakaj bi glede na 102. člen ZDR-1 uporaba subjektivnih kriterijev pomenila subjektivnost. Toženka je določila, da je ključni kriterij število sklenjenih najemnih pogodb, ki jih je sama imela največ in bila zadolžena za največ nepremičnin, zato je imela tudi presežke ur. Bila je najbolj obremenjena in učinkovita, njenega delovnega mesta zato ni utemeljeno ukiniti. Brez pomena je dodajanje oziroma enačenje drugih kriterijev, s katerimi ji toženka zmanjšuje obremenitev. Sodišče je brez obrazložitve sledilo napačnim izračunom toženke, tožničine označilo za pretiravanje, ugotovilo, da v analizi ni zaznalo manipulacij, da tožnica ni sprejela kriterijev za nazaj, in sledilo navedbam o zmanjšanih obremenitvah zaposlenih, kljub presežnim uram tožnice. Glede na analizo J. bi morala toženka zaposlovati. Sodišče ni odgovorilo ali so merila ter kriteriji vezani na osebo ali njeno ravnanje. V zvezi s trpinčenjem in diskriminacijo je sodišče selektivno povzelo izpovedi C. C., in brez pojasnila zanemarilo, da je (mestoma) izpovedoval neresnično, kot tudi trditve, listine in izpovedi prič in zakonitega zastopnika. Trpinčenje je dokazala z listinami, toženka pa nasprotnega ne. Sodišče je zmotno ocenilo namen predhodne mediacije strank, ni upoštevalo, da je toženka raje sprožila upravni spor, kot da bi tožnici razkrila vsebino zaslišanja C. C. V zvezi s plačilom stroškov je spregledalo izpoved D. D. in tožnice, vsebino anonimke, Pravila sindikata ter 106. člen PKP. Toženko je večkrat opozorila na nekonsistentnost izdelane ocene tveganja, toženka bi se morala pred njeno izdelavo posvetovati tudi z zaposlenimi in delavskim zaupnikom. Izpoved C. C. glede dopusta ne drži, v njej so nasprotja. Napačna je odločitev glede dodelitve garaže. Nasprotuje presoji glede preobilice dela ter njeni pomanjkljivi obrazložitvi. Pri presoji očitane prepovedi komuniciranja je sodišče zanemarilo njeno izpoved in napačno presodilo pomen takega ravnanja. Napačno ni ugotovilo trpinčenja tudi po prenehanju delovnega razmerja, v zvezi s stroški je samo s seboj v nasprotju, odmerilo jih je napačno. Tožnica v dopolnitvi pritožbe navaja še, da je bilo v inšpekcijskem postopku ugotovljeno, da je toženka kršila določila uredbe in ZVOP-1, in da je bila zato zoper tožnico storjena očitana kršitev trpinčenja in povzročena škoda. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno naj jo v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje, pred novim senatom, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe in njene dopolnitve.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnice in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Toženka vlaga pritožbo zoper II. točko sodbe in navaja, da sodišče napačno ni priznalo stroškov prihoda pooblaščenca na obravnave iz Celja ter s tem povezanih stroškov za odsotnost iz pisarne v času potovanja na sodišče. Vsaka stranka ima ustavno in zakonsko zagotovljeno pravico do zastopanja po odvetniku in do njegove proste izbire. Noben predpis ne omejuje ali predpisuje način izbire odvetnika ali ga omejuje na področje njegovega delovanja ali sedež sodišča, kjer teče postopek. Argumentacija, da stroški pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sodišča oziroma sedeža stranke, niso potrebni stroški za pravdo, nima podlage v predpisih (ZPP, ZOdv, OT). Sodišče je s svojo odločitvijo kršilo 155. člen ZPP in zmotno uporabilo materialno pravo ter odločilo v nasprotju s sodno prakso. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in razveljavi odločitev prvostopenjskega sodišča o stroških postopka in odloči tako, da prizna tudi priglašene pravdne stroške kilometrine odvetnika za pristop na vse glavne obravnave, ki so bile opravljene ter stroške pooblaščenca zaradi odsotnosti iz pisarne v času potovanj na glavno obravnavo. Priglaša stroške pritožbe.

6. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe toženke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

7. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Glede vseh za odločitev bistvenih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi, razen v delu glede višine stroškov postopka, pravilno uporabilo materialno pravo.

9. Predmet presoje v konkretni zadevi je (med drugim) odločitev o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprem.) v prvi alineji prvega odstavka 89. člena opredeljuje kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Po določbi drugega odstavka 83. člena ZDR-1 delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved, v takšnem primeru pa je tudi dokazno breme (torej breme dokazovanja utemeljenega razloga za redno odpoved) na njegovi strani (prvi odstavek 84. člena ZDR-1). Pri tem je potrebno upoštevati, da mora v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sodišče presojati, ali je do reorganizacije, zaradi katere je delodajalec delavcu odpovedal pogodbo o zaposlitvi, dejansko prišlo, ali je naveden odpovedni razlog resničen, ne pa v njegovi domeni ocenjevati, ali je takšna reorganizacija smotrna. Tako je pri presoji poslovnega razloga bistveno, da gre za razloge na strani delodajalca (povezane z njegovim poslovanjem, organizacijo in s potrebo po racionalizaciji), ne smejo pa biti povezani z osebo delavca, njegovim ravnanjem ali sposobnostmi.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženki zaposlena na delovnem mestu "organizator gospodarjenja z nepremičninami II", na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 5. 7. 2005. Ker je toženka želela reorganizirati kadrovsko področje, je junija 2020 pripravila predlog novega Pravilnika nepremičninskega sklada K. o notranji organizaciji in delu, sistemizaciji in vrednotenju delovnih mest, ki pa ni bil sprejet. Zato se je odločila, da bo zgolj spremenila že obstoječ pravilnik. S spremembo je ukinila Področje financ in računovodstva. Ukinila je več delovnih mest, med njimi tudi "organizator gospodarjenja z nepremičninami II", na katerem je bila zaposlena tožnica in še dva druga delavca. Na novo je sistemizirala delovno mesto "strokovni sodelavec za gospodarjenje z nepremičninami". Opravila je izbirni postopek v zvezi z odločitvijo o tem, katera dva od zaposlenih na ukinjenem delovnem mestu "organizator gospodarjenja z nepremičninami II" bosta prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za novo delovno mesto ter kateri od zaposlenih bo prejel odpoved iz poslovnega razloga. S tem v zvezi je izvedla dve analizi. V prvi je izračunala povprečno obremenitev delavcev na delovnem mestu "organizator gospodarjenja z nepremičninami II" v letu 2019 in ugotovila, da delo, ki ga opravljajo osebe na tem delovnem mestu, lahko opravita zgolj dva zaposlena (namesto treh). Posledično je ocenila, da bo z ukinitvijo enega delovnega mesta "organizator gospodarjenja z nepremičninami II" ter prerazporeditvijo dela med preostale zaposlene na področju gospodarjenja z nepremičninami lahko učinkovito in nemoteno izvajala delovne procese in naloge na tem področju. S tem v zvezi je nato izvedla še Analizo obremenitev delavcev na delovnem mestu "organizator upravljanja z nepremičninami II" – področje gospodarjenja z nepremičninami – selekcijski postopek. V njej je določila kriterije, s pomočjo katerih je ugotavljala obremenjenost in učinkovitost posameznih delavcev na tem delovnem mestu, upoštevajoč delovne procese in naloge. Tožnica je dosegla najmanjše skupno število točk od vseh organizatorjev. Toženka je Spremembo Pravilnika nepremičninskega sklada K. o notranji organizaciji in delu, sistematizaciji delovnih mest (v nadaljevanju: Sprememba pravilnika) sprejela dne 7. 12. 2020, nato pa tožnici zaradi ukinitve delovnega mesta "organizator gospodarjenja z nepremičninami II" dne 9. 12. 2020 vročila obvestilo in redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 8. 12. 2020. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je toženka dokazala resničnost in utemeljenost odpovednega razloga in zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Pritožbeno sodišče s takšno oceno soglaša. **K pritožbi tožnice**

11. Pritožba na več mestih uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki nista podani. Izpodbijana sodba vsebuje zadostne in jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, in omogočajo preizkus pravilnosti sodbe. O odločilnih dejstvih ni nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Navedbe, ki jih s tem v zvezi navaja tožnica v pritožbi, se ne nanašajo na odločilna dejstva ali pa dejansko pomenijo uveljavljanje drugih pritožbenih razlogov (zmotna ugotovitev dejanskega stanja ali zmotna uporaba materialnega prava), do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju te sodbe.

12. Podana tudi ni smiselno zatrjevana kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 8. členom ZPP. Slednji vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je kršen le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična. Dokazni oceni ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Iz nje je razvidno, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna, ta so oprta v izvedenih dokazih, na podlagi izvedenih dokazov, so tudi sprejeti pravilni dokazni zaključki. O odločilnih dejstvih ni nasprotij, niti le-ta niso v nasprotju s splošno znanimi dejstvi, dokazi niso upoštevani selektivno, kot izpostavlja pritožba, nobenih dokazov o odločilnih dejstvih sodišče ni zanemarilo, kar neutemeljeno izpostavlja pritožba (npr. izpovedi tožnice, A. A., B. B.). Tudi izpovedi strank ter prič in njihovo verodostojnost je sodišče prve stopnje ocenilo pravilno ter ustrezno, iz obrazložitve sodbe je moč razbrati, zakaj je posameznim izpovedim sledilo, s tem je posredno ocenilo tudi nasprotne. Četudi je mestoma izpostavilo zgolj dele izpovedi prič, ki jih je štelo za odločilne, to ne pomeni, da jih je upoštevalo pomanjkljivo ali selektivno (npr. izpoved C. C.), kot neutemeljeno navaja pritožba. To velja tudi za ostale dokaze, ki jih izpostavlja tožnica v pritožbi1 in jih je sodišče izvedlo, vendar se do njih ni obširno ali izrecno opredelilo. Sodišče se namreč ni dolžno opredeliti do vseh dokazov (in trditev2) stranke, temveč zgolj do tistih, ki so za odločitev v obravnavanem primeru pravno odločilne, razlogi zakaj posamezni dokazi (ali trditve) to niso, pa v obravnavani zadevi evidentno izhaja iz obrazložitve sodbe. Prav tako sodišče tudi ni dolžno slediti neki priči (A. A., B. B.) v celoti, ali pa sploh ne, lahko njeni izpovedi verjame zgolj glede nekaterih dejstev, glede na izveden dokazni postopek (torej glede na druge dokaze), s tem, ko verjame izpovedi ene priče, pa posredno oceni tudi nasprotno izpoved druge. Sodišču prve stopnje tako ni bilo treba posebej obrazložiti, zakaj je v delu glede pravilnika sledilo A. A., ki je izpovedal usklajeno z ostalimi pričami, razloge za nasprotno odločitev (da mu ne sledi) glede trpinčenja, pa je sodišče obrazložilo (ker je šlo za subjektivno zaznavo priče, ki je dokazni postopek ni podpiral).

13. Odločitev sodišča prve stopnje, da posameznih dokazov oziroma dokaznih predlogov ne izvede (točka 4 obrazložitve sodbe - npr. poslovni načrt 2020, DNR, zaslišanje G. G., F. F. itd.), čemur nasprotuje tožnica v pritožbi, je prav tako pravilna in utemeljena, razlogi za vsako izmed njih pa tudi ustrezno ter jasno obrazloženi (npr. v točkah 4, 6, 16, 18, 56 obrazložitve sodbe). Nobena pravica s tem v zvezi zato tožnici ni bila odvzeta, kot neutemeljeno navaja v pritožbi, in ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti oziroma 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta ni bila kršena niti zato, ker sodišče ni štelo, da je vsebina listin, ki jih toženka ni predložila, taka, kakršno zatrjuje tožnica. Določba petega odstavka 227. člena ZPP, na katero se sklicuje tožnica, namreč tako domnevo določa le za primer, ko stranka, ki ima listino, noče ugoditi sklepu sodišča, s katerim ji je to naložilo, naj jo predloži, ali če proti prepričanju sodišča zanika, da bi bila listina pri njej. V konkretni zadevi pa sodišče ni izdalo sklepa, s katerim bi toženki naložilo predložitev listin, temveč je izvedbo teh dokazov zavrnilo. Pavšalne in zato neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje na zavrnjenih dokaznih predlogih napravilo dokazne zaključke.

14. Sodišče prve stopnje utemeljeno toženki ni naložilo, naj predloži bilanco stanja in izkaz poslovnega izida za leti 2018 in 2019, certifikat bonitetne odličnosti za leto 2020, poziv za zbiranje zavezujočih ponudb za nakup stanovanj/večstanovanjskih stavb in stavbnih zemljišč za gradnjo stanovanj, poslovni načrt za leto 2019 in 2020, kriterije in merila za ugotavljanje delovne uspešnosti zaposlenih, podatek o izplačilu stimulacije tožnice v zadnjih dveh letih, zapisnik skupščine nepremičninskega sklada K. z dne 24. 9. 2020, najemne pogodbe od oktobra do novembra, poslovna poročila in plane ter dolgoročne načrte razvoja (DNR) od 2019 dalje, listo prisotnih na posvetovanju oziroma sestanku dne 17. 11. 2020, prednostne liste za oskrbovana in namenska najemna stanovanja v L., zapisnike skupščine (lastnika) za leto 2020 in leto 2021, račun pregleda medicine dela za oba presežna delavca M. M. in N. N., zapisnik o posvetovanju, oceno tveganja za novo ustvarjeno delovno mesto in račun zunanjega izvajalca za storitev izdelave ocene, Strategijo za učinkovito upravljanje starejših zaposlenih, analize poslovanja za vsa področja, oceno tveganja za preimenovano delovno mesto, saj te listne, tudi po presoji pritožbenega sodišča, niso bistvene za odločitev v tem sporu, ker se z njimi ne bi dokazovalo za ta spor pravno relevantnih dejstev.

15. Sodišče prve stopnje tudi utemeljeno ni zaslišalo detektivke F. F. v zvezi z v pritožbi izpostavljenimi dejstvi (glede vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pooblastila za to in dogodkov po tem – prenos tožničinih stvari iz pisarne itd.). Sodišče prve stopnje je to svojo odločitev v točkah 6 in 56 obrazložitve sodbe tudi ustrezno obrazložilo, razlogom za tako odločitev pa se pridružuje tudi pritožbeno sodišče in jih po nepotrebnem ne ponavlja. Ker vodstvo družbe glede zaposlovanj in odpuščanj ni vezano na svoj poslovni načrt ali na navodila nadzornega sveta, je utemeljeno zavrnilo tudi glede tega predlagan dokaz z zaslišanjem G. G., predsednika nadzornega sveta toženke. Njegovo zaslišanje ni bilo potrebno niti v zvezi z uspešnostjo poslovanja toženke, saj je bila tožnici odpoved podana iz organizacijskega in ne ekonomskega razloga. Zato sodišče prve stopnje tudi utemeljeno ni vpogledalo v ERAR glede podatkov o plačah in nagradah. Ker dejstvo, ali je bila reorganizacija poslovanja smiselna ali uspešna, ni stvar presoje sodišča, sodišče prve stopnje s tem v zvezi utemeljeno ni zaslišalo strank - najemnikov nepremičnin in utemeljeno ni vpogledalo v ERAR glede podatkov o plačah in nagradah. Dejstvo, da je toženka z A. A. sklenila sodno poravnavo, med strankama ni sporno, vendar niti sklenitev niti vsebina te poravnave, sklenjene v drugem postopku, ne moreta dokazati trpinčenja ali neenake obravnave tožnice. Zato sodišče prve stopnje toženki utemeljeno ni naložilo, naj predloži z A. A. sklenjeno sodno poravnavo, utemeljeno ga tudi ni dodatno zaslišalo. Utemeljeno je zavrnilo tudi dokaza s postavitvijo izvedenca ekonomske (tč. 16 obrazložitve sodbe) in medicinske stroke ter dr. H. H. (tč. 4 obrazložitve sodbe). Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo, razlogom zanje pa se pritožbeno sodišče pridružuje in jih po nepotrebnem ne ponavlja. Sodišče je s strani ZZZS pridobilo zadostne podatke o novih zaposlitvah, obširnejše poizvedbe za čas po 1. 3. 2021, pa, glede na izpoved tožnice, da na njeno delovno mesto niso zaposlili nobene nove osebe, niso bile potrebne. Dejstvo, da jih sodišče prve stopnje ni izvedlo, tako ne pomeni vnaprejšnje dokazne ocene, kot zmotno navaja pritožba. Ker toženka ni vezana na (kadrovski del) poslovnega načrta, sodišče prve stopnje toženki njegove predložitve utemeljeno ni naložilo, saj ni bilo relevantno za presojo dejstva, ali so bile tožnici pripisane vse nepremičnine, koga je toženka zaposlila za druga delovna mesta ter zakaj (nadomeščanje ali redna zaposlitev) in ali je bil ta nepravilno spremenjen.

16. Pritožba neutemeljeno nasprotuje tudi dejstvu, da je sodišče poklonilo vero priči C. C. in s tem v zvezi izpostavi nekatere zanjo sporne dele njegove izpovedi in dejstva, ki naj bi dokazovala, da ni verodostojen. Kot že navedeno, sodišče ni dolžno slediti neki priči v celoti, ali pa sploh ne, lahko njeni izpovedi verjame zgolj glede nekaterih dejstev, glede na izveden dokazni postopek. Tudi v konkretni zadevi je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje priči C. C. verjelo predvsem v delih, ki so (vsaj) smiselno potrjeni ali pa se dopolnjujejo tudi z izpovedmi drugih zaslišanih prič (zakoniti zastopnik, E. E., D. D.) oziroma z listinskimi dokazi (analize, elektronska sporočila), torej utemeljeno, in na te dele (utemeljeno in pravilno) tudi oprlo svojo odločitev. Upoštevaje navedeno tako s strani tožnice izpostavljeni deli izpovedi (kot npr. izpoved glede sodelovanja v postopkih proti tožnici, da ne pozna obremenitvenega normativa in nalog zaposlenih, da ni nadziral procesov, se ne spozna na oceno tveganja, ne ve, kdaj je tožnica odhajala iz službe, zapisnikov letnega razgovora, da kljub podpisu pod analizo ni trdil, da je tožnica podobremenjena itd.), na katere sodišče prve stopnje ni oprlo svoje odločitve, in dejstva, da je bil hkrati vodja, zakoniti zastopnik in član sindikata, na verodostojnost izpovedi priče glede preostalih relevantnih in upoštevanih dejstev, ne morejo vplivati, niti se sodišče (zato) do njih ni bilo dolžno izrecno opredeliti.

17. Pritožbena navedba, da je bila vročitev preko detektiva izvedena prav z namenom, da bi bila tožnici vročena pred 58. letom, ni utemeljena. Kot je pravilno zapisalo že sodišče prve stopnje, tožnici, ki je bila takrat v bolniškem staležu, vročitev v prostorih delodajalca ni bila mogoča, vročanje po detektivu pa je eden od zakonsko dopustnih načinov vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer pa, glede na izpoved zakonitega zastopnika toženke, z odpovedjo niso hiteli. Ostale s tem povezane pritožbene navedbe (da je tudi dom delovno mesto, da je bila tudi tam dolžna spoštovati ukrepe po ZVZD-1, preprečevati tveganja, ki jih prinašajo osebni stiki, da tega ni storila itd.) na način in zakonitost vročanja ter dejstvo vročitve ne vplivajo, toženka pa z vročitvijo odpovedi tudi ni bila dolžna čakati, da se tožnica vrne v službo, saj je bilo njeno delovno mesto ukinjeno dne 7. 12. 2020. Ker ima delodajalec pravico izvajati kontrolo bolniškega staleža brez razloga, še posebej pa, če ga, kot v konkretni zadevi, delavec nastopi ravno v času, ko mu je bil sicer zavrnjen dopust (ker ga delodajalec potrebuje na delovnem mestu), in ker mu mora za čas odsotnosti delavca zaradi bolniškega staleža plačati tudi nadomestilo plače (četudi je njegovo delo po reorganizaciji postalo nepotrebno), so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bila kontrola fiktivna, da predstavlja zastraševanje in torej trpinčenje. Neosnovane pa so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje brez utemeljitve sledilo izpovedi zakonitega zastopnika glede poizvedb pri ZPIZ o delovni dobi za več zaposlenih, saj kaj takega iz sodbe ne izhaja.

18. Pritožbeno zavzemanje, da odpoved ni zadosti obrazložena, ni utemeljeno. Nasprotna ugotovitev sodišča prve stopnje je pravilna, razlogi zanjo pa obširno in celovito navedeni. Pritožbeno sodišče se jim zato pridružuje in jih ne ponavlja, ampak zgolj dodaja, da odpoved nikakor ne povzema zgolj zakonske dikcije odpovednega razloga in ne drži, da so v njej navedeni le cilji reorganizacije. V odpovedi je jasno navedeno, da je bila odpoved tožnici podana, ker je bilo v posledici reorganizacije ukinjeno njeno delovno mesto in je njeno delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi nepotrebno, kar zadostuje. Zakaj pa je bila za presežnega delavca izbrana prav tožnica, torej analizo in uporabo kriterijev za izbiro, pa toženki ni bilo potrebno zatrjevati oziroma obrazložiti že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, toženka je ravnala ustrezno ter pravočasno, ko je to natančneje obrazložila v odgovoru na tožbo. Odpovedi tudi ni bila dolžna priložiti analiz, in dejstvo, da jih ni, ne dokazuje, da te še niso bile izdelane, kar bo natančneje pojasnjeno v nadaljevanju sodbe.

19. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožničino delovno mesto dejansko ni bilo ukinjeno, temveč samo preimenovano. Sodišče prve stopnje je v obširnem in temeljitem dokaznem postopku namreč utemeljeno ugotovilo, da je toženka svoje delo dejansko reorganizirala; tožničino delovno mesto je ukinila, njeno delo pa razdelila med druge, že obstoječe zaposlene. Dejstvo, da preostala dva zaposlena na tem delovnem mestu še vedno opravljata enake delovne naloge, pa ne dokazuje nasprotnega, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba. Iz izpovedi C. C. ter N. N. namreč izhaja, da so fond tožničinih nepremičnin razdelili med preostale organizatorje, kar zgolj pomeni, da ti opravljajo enake delovne naloge, znotraj teh pa je količinsko več opravil. Neresnične so torej tudi pritožbene navedbe, da preostala organizatorja nista izpovedala, da nista prevzela dela od tožnice. Tožnica v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da njenega dela ne bi bilo potrebno prenašati, če bi to res postalo nepotrebno. Slednje namreč ne pomeni, da je nepotrebna postala tudi oprava njenih delovnih nalog, ampak zgolj, da te naloge opravijo drugi zaposleni. Nepomembno pa je, ali jih opravljajo uspešno, in ali del teh opravljajo tudi zaposleni na drugih delovnih mestih, dokler so to obstoječi zaposleni, in (zgolj) v te namene ni bil zaposlen nov delavec (česar pa tožnica, kot bo še pojasnjeno, ni dokazala).

20. Neutemeljena so pritožbena zavzemanja, da je odpoved nezakonita, ker je v nasprotju s Podjetniško kolektivno pogodbo Nepremičninskega sklada z dne 30. 6. 2016 (v nadaljevanju: PKP) in ne držijo pritožbene navedbe, da v njej reorganizacija ni določena kot poslovni razlog. V prvem odstavku 28. člena je namreč jasno določeno, da lahko toženka delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, če njegovo delo na delovnem mestu, ki ga zaseda, ni več potrebno zaradi ukinitve organizacijske enote - torej reorganizacije, in če pri toženki ni drugega prostega delovnega mesta, ki bi ga delavec lahko zasedel. Pri tem pa je po stališču pritožbenega sodišča kot organizacijsko enoto vsekakor moč razumeti tudi delovno mesto in je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je pogoj ukinitev organizacijske enote razlagati v povezavi z določbami ZDR-1 o reorganizaciji (1. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Nasprotne pritožbene navedbe (npr. da je ukinitev delovnega mesta vezana zgolj na zmanjšan obseg poslovanja, ki pa ga toženka ni dokazala), kot tudi navedbe, da je ta odločitev neobrazložena, so torej neutemeljene. Da to drži, dodatno izhaja iz pritožbenih navedb tožnice, v katerih povzema navedbe toženke, da ta organizacijskih enot sploh nima, in jih ni imela niti ob sprejemu PKP. Ker je tozadevna določba PKP jasna, ne drži niti, da je taka razlaga v škodo delavca. V točki 13 obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo ter ustrezno obrazložilo, da je toženka preverila tudi možnost zaposlitve tožnice na drugem delovnem mestu in so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

21. Pritožba neutemeljeno vztraja, da je toženka ob spreminjanju pravilnika kršila določbe Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU, Ur. l. RS, št. 42/2007 in nadalj.). Sodišče prve stopnje je glede na izvedene dokaze utemeljeno zaključilo nasprotno in svojo odločitev v točki 19 obrazložitve sodbe ustrezno in pravilno obrazložilo. Sicer pa je izpostaviti, da v individualnem delovnem sporu, v katerem se izpodbija posamična odločitev oziroma ravnanje delodajalca, ki temelji na splošnem aktu, delavec ne more uveljavljati neveljavnosti splošnega akta zaradi kršitev določb ZDR-1 ali ZSDU, pri njegovem sprejemanju. Splošni akt delodajalca, ki v kolektivnem sporu ni izpodbit, se šteje za veljavnega, razen v kolikor je določena določba v nasprotju s kolektivno pogodbo ali zakonom. V takem primeru na mesto neskladnih določb splošnega akta stopijo določbe kolektivnih pogodb in zakona.3

22. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je toženka ukinila delovno mesto "organizator upravljanja z nepremičninami", saj to ob spremembi pravilnika sploh ni obstajalo. Dejstvo je, da je v opisnem delu analize očitno prišlo do pisne pomote, in je bilo dejansko ukinjeno delovno mesto "organizator gospodarjenja z nepremičninami II" napačno poimenovano z imenom, ki ga je imelo pred tem (organizator upravljanja z nepremičninami). Četudi je sodišče prve stopnje to zato pomotoma povzelo napačno, to na pravilnost odločitve in na zakonitost podane odpovedi ne vpliva, saj je jasno, da je bilo dejansko ukinjeno delovno mesto, ki ga je zasedala tudi tožnica.

23. Pritožba neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje nepravilno ni opredelilo do nasprotij v izpovedi zakonitega zastopnika, glede (ne)obstoja razlik med delovnima mestoma "organizator gospodarjenja z nepremičninami I in II", saj to za presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi ni bistveno. Tudi sicer pa je v pritožbi izpostavljena izpoved, da gre za ena in ista delovna mesta, vzeta iz konteksta, saj je z njo zakoniti zastopnik le želel povedati, da gre za ista delovna mesta, ki jih je omenjal pred tem in s tem ni mislil, da gre za enaka delovna mesta. Ta izpoved pa tudi ni v nasprotju z izpovedjo, da ima Organizator upravljanja I povsem druga opravila. Glede na navedeno tudi ne drži pritožbena navedba, da toženka in zakoniti zastopnik prihajata v protislovje s trditvami, da D. D. (vodja) opravlja isto delo kot tožnica, da pa hkrati zaseda povsem drugačno delovno mesto, saj le-ta na svojem delovnem mestu, poleg del nalog, ki jih je opravljala tožnica, opravlja še naloge svojega delovnega mesta.

24. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da toženka na sprejeti kadrovski del poslovnega načrta oziroma kadrovski načrt ni vezana in ju lahko kadarkoli tudi spremeni (če se npr. odloči za reorganizacijo, nastanejo spremembe v poslovanju – npr. upad, bistven porast poslovanja itd.). Ker hkrati tožnica ni izkazala, kaj glede tega predpisuje Statut (ZGD-1 obveznosti sprejema poslovnega načrta ne predpisuje, nadzorni svet pa sprejema le letno poročilo), so neutemeljene pritožbene navedbe, da toženka ni ravnala pravilno, ko je spremenila kadrovski načrt ter s tem, v nasprotju s Statutom, tudi poslovni načrt, kot tudi, da je tako z njim razlikovala med delavci, ker je na podlagi prvotnega zaposlovala, na podlagi spremenjenega pa odpuščala. Slednje tudi ne drži, saj podlaga za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil poslovni načrt, kot zmotno navaja pritožba, temveč sprememba Pravilnika. Tudi sicer poslovni načrt ni namenjen zaščiti delavcev pred razlikovanjem, kot zmotno navaja pritožba.

25. Pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb, da analiza J. določa zaposlovanje dodatne delovne sile in ne odpuščanje. V točki 18 obrazložitve sodbe je namreč sodišče prve stopnje jasno ter utemeljeno pojasnilo, da na ugotovitve te analize toženka ni bila vezana, ker se je ta nanašala na analizo primerljivega položaja toženke na slovenskem trgu nepremičnin, njenega deleža, investicijskega potenciala ter najemniške politike in njenega prevladujočega vpliva na finančno poslovanje družbe. Posledično pa za presojo zakonitosti tožničine odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ni relevantna in nanjo ne more vplivati. Nepomembno in neizkazano je tudi v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je bila ena analiza opravljena že v mesecu juniju 2020, in da je bila ta v nasprotju s kasnejšimi. Reorganizacija je bila namreč izvedena na podlagi slednjih, toženka pa na predhodne ni vezana.

26. Pritožbene navedbe, da je toženka interno analizo (s ciljnimi kriteriji) naredila naknadno za potrebe sodnega postopka, in da je ta ponarejena, niso utemeljene. Pravilna in ustrezno obrazložena je nasprotna tozadevna presoja sodišča prve stopnje, ki jo je opravilo na podlagi listinskih dokazov (analiz, zapisnik o izvedenem posvetovanju, kadrovski načrt po izvedeni reorganizaciji, elektronska korespondenca glede razgovorov z organizatorji itd.) ter podrobnih, smiselno usklajenih in dopolnjujočih se izpovedi zakonitega zastopnika in več prič (C. C., D. D., E. E.), ki so vse izpovedovale, da je bila selekcijska analiza narejena v času med 30. 10. 2020 in 4. 12. 2020. Sodišče se je s tem, ko je sledilo tem dokazom, posredno opredelilo tudi do tozadevne izpovedi tožnice in je ni prezrlo. Dokaz A49, ki ga v pritožbi s tem v zvezi izpostavlja tožnica, ne omogoča drugačnega zaključka. Zgolj navedba zakonitega zastopnika, da bo odločitev delodajalec sprejel na podlagi predvidenih novih pravilnikov delodajalca in objektivnih kriterijev skladno z ZDR-1 in PKP, namreč ne pomeni, da objektivni kriteriji še niso bili določeni, in da analiza še ni bila izdelana, toženka pa tudi ni bila dolžna z njimi ali njenimi rezultati seznaniti nikogar. Da bi bila analiza narejena naknadno, pa ne dokazuje niti neutemeljeno pritožbeno navajanje, da je toženka oziroma C. C. že v novembru vedel, da bo tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi in ji je zato takrat, zaradi njenega vročanja pred 58. rojstnim dnem, tudi zavrnil koriščenje dopusta. Slednji je namreč izpovedal, da je bilo zaradi delovnih nalog, zaključka reorganizacije in razgovorov takrat koriščenje dopusta zavrnjeno vsem zaposlenim (razen v nujnih primerih dan ali dva). Poleg tega pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jim tožnica ni nasprotovala, toženka v zvezi s selekcijo za dne 26. 11. 2020 načrtovala tudi izvedbo individualnih razgovorov, ki pa zaradi tožničine bolniške niso bili izvedeni niti v prestavljenem terminu dne 4. 12. 2020. Zato je toženka tega dne selekcijo zaključila in šele takrat sprejela odločitev, da pogodbo o zaposlitvi odpove prav tožnici, torej po tem, ko ji je bilo že zavrnjeno koriščenje dopusta, tudi sicer pa bi bilo tožnici odpoved moč vročiti tudi v času dopusta. Pavšalno in zato neutemeljeno je tudi pritožbeno nasprotovanje tozadevni izpovedi zakonitega zastopnika. Pri tem pa ne gre spregledati tudi pravilnega stališča sodišča prve stopnje, ki se mu pridružuje tudi pritožbeno sodišče, da glede na število presežnih delavcev, toženka selekcijske analize s kriteriji sploh ni bila dolžna narediti, saj je organizacija delovnega procesa, četudi neoptimalna, v njeni izključni pristojnosti. Tožnici bi torej pogodbo o zaposlitvi ob dejanski reorganizaciji lahko povsem zakonito odpovedala tudi brez nje. V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga manjšemu številu delavcev (t. i. individualni odpusti - kar je tudi predmet tega individualnega delovnega spora), je namreč delodajalcu prepuščena odločitev glede izbire delavcev, katerih dela pod pogoji iz njihovih pogodb o zaposlitvi ne bo več potreboval. Toženka je bila pri tej izbiri omejena le s četrtim odstavkom 83. člena ZDR-1, ki določa, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov iz 6. člena ZDR-1 neveljavna. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno ocenilo, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bila posledica kršitve prepovedi diskriminacije. Pri tem je dodati, da tudi opozarjanje na nepravilnosti (in morebitna nesoglasja z delodajalcem s tem v zvezi) ne morejo pomeniti razloga za diskriminacijo, saj ne gre za različno obravnavo tožnice glede na katero od njenih osebnih okoliščin iz prvega odstavka 6. člena ZDR-1.4

27. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da dejstvo, da ocenjevanim zaposlenim kriteriji in način ocenjevanja niso bili znani vnaprej, na zakonitost izvedene selekcijske analize ne vpliva. Bistveno je namreč zgolj, da je toženka kriterije dejansko uporabila za vse (enako), da so bili kriteriji objektivno povezani z delom in da niso bili diskriminatorni. Zato tudi ni bistveno, kdo je sodeloval pri njihovi pripravi. Tudi sicer sodišče prve stopnje s tem povezanih izpovedi zakonitega zastopnika in prič ni povzemalo selektivno, niti izpovedi niso med seboj nasprotujoče, kot zmotno navaja pritožba, temveč se, tudi po presoji pritožbenega sodišča, med seboj (pretežno) smiselno dopolnjujejo, razlikujejo pa se zgolj v podrobnostih, kar pa je glede na potek časa pričakovano. Nasprotnega ne dokazujejo niti v pritožbi izpostavljene izpovedi. Tako izpoved E. E., da je kriterije zgolj pregledala z vidika diskriminacije, ni v nasprotju z izpovedjo zakonitega zastopnika, da je sodelovala pri eni in drugi analizi, njegova izpoved, da je C. C. pri sestavi kriterijev sodeloval, pa hkrati ni v nasprotju z izpovedjo slednjega, da se v kriterije ni vtikal, saj je hkrati izpovedal tudi, da je s tem v zvezi posredoval vse podatke iz baze (na osnovi teh pa so se po izpovedi zakonitega zastopnika določili kriteriji). Tudi izpoved D. D., da o analizah ne ve nič, ni v nasprotju s tem, da je sindikat posredoval mnenje o Spremembi pravilnika, saj to ne pomeni, da je bil vprašan tudi za mnenje o analizi kot podlagi za tako spremembo, saj je ta v izključni pristojnosti delodajalca. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da je C. C. najprej rekel, da se v kriterije ni vtikal, nato pa v 21., 24., 25., 26., 28., 29. in 30. točki obrazložitve sodbe sodelovanje pri njihovem oblikovanju priznal. Iz navedenih točk sodbe namreč izhaja zgolj njegovo pojasnilo pomena posameznega kriterija oziroma podatkov zanj, kar pa ne pomeni, da ga je tudi oblikoval. 28. Ne držijo niti pritožbene navedbe tožnice, da so podatki v analizah napačni, kot tudi njihova predstava in rezultati. Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je število nepremičnin poraslo in ne upadlo. Glede na podatke in ugotovitve v analizi ter s tem usklajeno razlago podatkov s strani zakonitega zastopnika, da je bil vmes zgolj enkratni prevzem večjega števila nepremičnin, da pa sicer njihovo število od leta 2017 dalje upada, to namreč ne drži, in je torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da manipulacije s podatki ni bilo, pravilna. Ker je to hkrati tudi obrazložitev njegovega zaključka, da tožnica z navedbami v tej smeri pretirava, ne drži, da se tega ne da preizkusiti. Glede na navedeno tudi ne drži pritožbena navedba, da je toženka odpuščala na podlagi napačnih izračunov. Nepomembni so tudi podatki za leto 2020, oziroma pritožbene navedbe, za koliko naj bi se povečal fond stanovanj od izdelave analize dalje, saj je toženka pri njeni izdelavi lahko izhajala zgolj iz podatkov, ki jih je imela takrat, poleg tega pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bo toženka oddajo novih stanovanj, ki jih bo prevzemala v naslednjih letih, reševala z začasnimi prerazporeditvami delavcev za čas izvedbe razpisov za prvo oddajo stanovanj. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni ugovori o nepravilnosti podatkov v selekcijski analizi, ki jih tožnica utemeljuje z izpovedjo C. C. Iz njegove izpovedi namreč izhaja zgolj, da obstaja možnost, da kdo izmed zaposlenih organizatorjev podatkov ne vnese v bazo (kar se zgodi redko, je pa možno, da se), kar pa ne pomeni, da so (vsi) podatki napačni, temveč, da se zgodijo tudi napake. C. C. sodišču tudi ni rekel, da nepremičnine tožnici niso bile upoštevane, ker niso bile vpisane v bazo, temveč, da so upoštevali zgolj, kar je bilo vpisano v bazo. Tudi s to svojo izpovedjo torej ni potrdil, da baze niso popolne, za kar se zavzema pritožba, niti, da analiza temelji na nepopolnih podatkih. Poleg tega pa tožnica tudi ni konkretno navajala in izkazala, glede katerih podatkov naj bi bile te številke napačne in katere so pravilne, in nasprotne pritožbene navedbe ne držijo. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi izvedbo dokaza z izvedencem ekonomske stroke.

29. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s pritožbenim zavzemanjem pravilno presodilo, da toženka ni bila dolžna uporabiti (subjektivnih) kriterijev, saj ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev (98. člen ZDR-1), niti po določbi 94. člena ZSDU, ki sicer določa, da se za večje število delavcev šteje 10 % delavcev, vendar pa se ta določba nanaša zgolj na kadrovske ukrepe navedene v prvem odstavku tega člena. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi ravno upoštevanje subjektivnih kriterijev pomenilo subjektivnost. Ti bi bili namreč vezani na osebno okoliščino (starost, družinski status), kar pa v konkretni zadevi, ko ne gre za situacijo iz 102. člena ZDR-1, predstavlja nedovoljeno diskriminacijo. Dejstvo, da so bili kriteriji določeni tako, da so z njimi merili učinkovitost in uspešnost zaposlenih, pa ne pomeni, da odpoved ni bila dana iz poslovnih razlogov, in da je na novem delovnem mestu niso zaposlili iz razloga nesposobnosti, kot navaja pritožba. Ker je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje toženka tožnico za presežno delavko izbrala na podlagi kriterijev, povezanih zgolj z namenom reorganizacije (povečanje učinkovitosti, uspešnost delovanja), tožnica v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da je toženka z izbiro najstarejšega delavca med presežnimi delavci, nedovoljeno razlikovala med njimi, in da to ni naključje. Pravilna je torej tudi presoja sodišča prve stopnje, da bi toženka z upoštevanjem starosti, diskriminirala mlajše delavce, saj je starost tudi zanje osebna okoliščina na katero ne morejo vplivati.

30. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da bi tudi za selekcijsko analizo ključni kriterij moralo biti število sklenjenih najemnih pogodb. Drži, da ga je kot ključnega določila toženka sama, vendar zgolj v analizi, v kateri so analizirali obremenitev organizatorjev upravljanja z nepremičninami, saj je bilo število najemnih pogodb, pokazatelj obremenjenosti zaposlenih, in kot neposredna podlaga za obračunavanje najemnin, ključen objektiven kazalnik dohodkov toženke. To pa ne pomeni, da mora biti zgolj ta kriterij kot edini oziroma odločilen uporabljen tudi pri izdelavi selekcijske analize, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba. Na osnovi katerih kriterijev, podatkov bo delodajalec meril učinkovitost in obremenjenost zaposlenih, je namreč njegova prosta izbira (dokler ti niso diskiminatorni), saj on organizira delovni proces in nosi posledice njegove (ne)učinkovitosti in sodišče izven teh okvirjev tudi ne more preverjati poštenosti in ustreznosti točkovanja ali teže kriterijev. Zato ni odločilno, kaj glede tega meni tožnica, in se torej s sklicevanjem na izpoved B. B. ter na izračune števila opravljenih ur dela glede na čas, ki je potreben za sklenitev ene najemne pogodbe, po katerih naj bi bila edina prekomerno obremenjena, neutemeljeno zavzema za to, da ji je toženka z ostalimi kriteriji fiktivno zmanjšala obremenitev, ter da sta dejansko premalo obremenjena preostala dva delavca, in da toženka tožničinega delovnega mesta ni ukinila utemeljeno. Ker ta dejstva niso odločilna, se sodišče prve stopnje glede tega tudi ni bilo dolžno opredeliti. Tudi sicer pa izračuni tožnice niso pravilni, saj izhajajo zgolj iz statistično izračunanega in ne dejanskega podatka (in je v pritožbi izpostavljena tozadevna izpoved zakonitega zastopnika vzeta iz širšega konteksta). Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da zakoniti zastopnik glede kriterijev analiz ni vedel povedati ničesar, kot navaja pritožba, saj je vsebino ter pomen kriterijev in podatkov v njima znal pojasniti obširno, sistematično in zelo natančno, kot tudi pomen in razlog za izbor števila najemnih pogodb kot ključnega kriterija v prvi analizi, ter razlog za dodajanje še drugih v selekcijski.

31. Ker torej kriterije (glede na potrebe svojega delovnega procesa) prosto določa toženka, so pravno neodločilni tudi pritožbeni ugovori, da bi ta morala pri kriteriju števila upravnikov upoštevati tudi število podupravnikov oziroma kontaktov pri upravniku, in da bi tako ugotovila, da je bila tožnica najbolj obremenjena. Kot kriterij za vse zaposlene (in ne zgolj za tožnico) je torej lahko izbrala zgolj število upraviteljev, ne pa tudi števila kontaktov in podupraviteljev, te pa bi v takem primeru tudi sicer morala upoštevati za vse tri ocenjevane zaposlene, pri čemer pa iz izpovedi C. C. dodatno izhaja, da sta z istim upravnikom kot tožnica sodelovala tudi druga dva zaposlena. Neresnične so tudi pritožbene navedbe, da so dejstvo, da je imela tožnica več kontaktov kot ostali, četudi je imela zgolj enega upravnika, potrdile priče, saj iz usklajenih izpovedi zakonitega zastopnika in C. C. izhaja, da večje število upravnikov in s tem kontaktov, predstavlja večjo obremenitev in zahteva večjo učinkovitost zaposlenih. Zato je utemeljena tudi presoja sodišča prve stopnje, da je kriterij ustrezen in odraža namen ter cilje reorganizacije. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da toženka pri kriteriju razpršenosti ni upoštevala tudi obremenjenosti uma. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je toženka pri tem kriteriju ovrednotila zgolj dejstvo, da razpršenost področij pomeni večjo obremenitev posameznih zaposlenih in terja večjo učinkovitost. Tudi sicer pa se obremenjenosti uma ne da objektivno meriti, saj se med posamezniki razlikuje celo pri istih opravilih. Pritožba neutemeljeno ugovarja tudi nepoštenosti toženkine metodologije, kar ponazarja na primeru uporabe zgolj dveh kriterijev (število najemnih pogodb in upravnikov). Toženka je namreč upoštevala kar osem kriterijev, za katere meni, da odražajo učinkovitost in obremenjenost zaposlenih, kar znatno zniža pretiran vpliv zgolj enega kriterija na rezultat in tega objektivizira. Pritožba neutemeljeno nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so v analizi navedene številke nepremičnin in sklenjenih aneksov pravilne. Ob upoštevanju izpovedi zakonitega zastopnika in C. C. je namreč sodišče takšno odločitev sprejelo utemeljeno, tako glede pripisa bodočih nepremičnin, kot tudi glede najemnih pogodb in aneksov za parkirna mesta. Za bodoče nepremičnine (oskrbovana stanovanja) sta namreč oba z zakonitim zastopnikom smiselno usklajeno izpovedala, da so bile te pri drugih dveh organizatorjih upoštevane, ker sta z njimi že imela delo (se je že začela oddaja), na območju, ki ga je pokrivala tožnica, pa takih nepremičnin ni bilo (in torej z njimi ni bilo dela), in torej tudi ne drži, da C. C. glede tega konkretnega odgovora ni imel, kot zmotno navaja pritožba. Glede najemnih pogodb za parkirna mesta pa je C. C. jasno povedal, da število sklenjenih aneksov izhaja iz baze podatkov, da gre za parkirne prostore, kjer so najemniki parkirali že prej in sedaj po zemljiško-knjižni ureditvi delijo usodno nepremičnine, pri čemer so nekateri že vključeni v najemno pogodbo, za druge pa so se sklepali aneksi. Ker je za parkirne prostore na cesti O., ki jih kot neupoštevane v pritožbi izpostavlja tožnica, tudi sama povedala, da so bili ti v register vneseni šele v letu 2021, je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo C. C., da so upoštevali vse, kar je bilo v bazi, in da ti zato v analizi niso bili upoštevani (ker še niso bili vpisani), ne gre pa za bodoče nepremičnine (ki jih tudi sicer niso pripisali nikomur, ker pogosto v postopkih niso uspeli in so jih opustili) oziroma nepremičnine, ki bi že morale biti zgrajene (kot pri oskrbovanih stanovanjih). Neutemeljene so zato tudi tožničine navedbe, da je toženka za analizo uporabljala dvojna merila in jo s tem spravila v neenakopraven položaj. Tožnica v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da je toženka zamolčala 19 enot, za katere je v letu 2020 sklenila predpogodbe. Toženka namreč števila sklenjenih predpogodb ni določila kot kriterij za ocenjevanje učinkovitosti zaposlenih, po številu nepremičnin (stanovanj) pa je tožnica že dosegla najvišje število točk izmed vseh treh ocenjevanih organizatorjev in pripis dodatnih, na skupni rezultat analize ne bi vplival. Poleg tega števila njihovega števila niti ni dokazala. Pritožba neutemeljeno vztraja tudi na stališču, da bi sodišče prve stopnje moralo pridobiti liste namenskih in oskrbovanih stanovanj, iz katerih bi bilo razvidno, da je največje povpraševanje po stanovanjih v L., in da je torej tožnica s tem imela največ dela. To namreč ni bil eden izmed kriterijev, po katerem je toženka ocenjevala zaposlene, iz enakega razloga sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo s tem povezane izpovedi tožnice in B. B. 32. Glede na vsebino točke 33 obrazložitve sodbe, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vprašanja glede vrste obremenitev, morebitne vezanosti kriterijev na osebo, njeno ravnanje ali osebnost. Ker tožnica v času pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi svojega dela ni opravljala na drugem geografskem območju, so za odločitev nepomembne pritožbene navedbe, da pa bi ga lahko.

33. Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da je toženka na področju naložb v nepremičnine, takoj po tožničini odpovedi zaposlila novega delavca. Kot je na podlagi izpovedi zakonitega zastopnika pravilno ugotovilo sodišče prve, so s tem zgolj nadomestili zaposlenega, ki se je upokojil, in ni šlo za delovno mesto, primerljivo tožničinemu, za katerega pa je tožnica sama izpovedala (enako kot ostale priče), da nanj niso zaposlili nikogar (zato tudi niso bile potrebne poizvedbe pri ZZZS od 1. 3. 2021 dalje). Ker glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, toženka po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, ni zaposlila nikogar, razen za navedeno nadomeščanje upokojitve (in A. A. zaradi pomotne predčasne odjave), tudi ni bistveno, na koga je toženka prerazporedila njeno delo, torej kako je reorganizirala delovni proces, saj je to v njeni pristojnosti. Prav tako ni bila dolžna prenesti delovnih nalog drugih zaposlenih na tožnico, za kar se zmotno zavzema pritožba, saj delo lahko organizira kot meni, da bo zanjo najbolj optimalno. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je nepomembno, da je toženka v letu 2019 in do avgusta 2020 zaposlila druge delavke, saj te glede na delovna mesta niso bile zaposlene za nadomeščanje tožnice (ni šlo za primerljiva delovna mesta), poleg tega pa te zaposlitve tudi časovno ne sovpadajo z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Za konkretni postopek je povsem nepomembno tudi, ali so bile te zaposlitve skladne s poslovnimi načrti (na katere toženka tudi sicer ni vezana), PKP in Spremembo pravilnika, ki je bila tudi sicer sprejeta šele kasneje. Enako velja tudi za podatke o vrednotenju njihovih delovnih mest ter plačilu za njihovo delo, zato jih sodišče od toženke utemeljeno ni zahtevalo, neodvisno od tega, ali gre za osebne podatke ali ne, niti se glede tega ni bilo dolžno opredeliti, kot tudi ne glede njihovih pogodb o zaposlitvi in zapisnika IRSD. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da pri A. A. ni šlo za novo zaposlitev, in da zato za odločitev v zadevi ni bistvena. Posledično se sodišče tudi ni opredeljevalo do njegovih pogodb o zaposlitvi, podatkov v njej, kot nepotrebno je ustrezno ocenilo tudi nadaljnjo izvedbo dokazov (glede izvedbe prijave itd.). S tem povezane izpovedi zakonitega zastopnika ni povzelo selektivno, saj je upoštevalo tudi listinske dokaze. Pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja, da je sodišče zmotno zapisalo, da je A. A. zaslišalo tudi v ponovljenem postopku, saj je očitno šlo za pisno pomoto.

34. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo navedbam toženke, da I. I. s. p. ne opravlja nalog delovnega mesta, ki ga je zasedala tožnica. Sodišče prve stopnje je namreč zapisalo le, da ta zaseda drugo delovno mesto, kot ga je zasedala tožnica, kar pa ni enako. Ker je toženka ukinila delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica, in ne I. I. ali D. D., tudi ni bistveno, da opravljata tudi delovne naloge, ki jih je opravljala tožnica, te pa je toženka tudi sicer razdelila med druge zaposlene. Pritožba neutemeljeno nasprotuje tudi dejstvu, da I. I., kljub temu, da sklepa najemne pogodbe, ni bil vključen v analizo. Analiza se je namreč nanašala na druga delovna mesta, kot ga je ta zasedal, zato v analizo ni mogel biti vključen, enako velja tudi za delovno mesto, ki ga zaseda D. D., čeprav je prevzela nekatere izmed nalog, ki jih je prej opravljala tožnica. Pritožba neutemeljeno problematizira tudi dejstvo, da je bila ta vključena zgolj v prvo analizo, v selekcijski del pa ne, saj ta ni bil opravljen za njeno delovno mesto.

35. Upoštevaje izvedene dokaze je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je dejstvo, da je toženka odpustila tri starejše delavce, zgolj naključje. Takega zaključka ne moreta omajati niti izpovedi A. A. in tožnice, kot zmotno izpostavlja pritožba. Glede na ugotovitve v postopku in dejstva, ki jih je z njimi želela dokazovati tožnica, sodišče prve stopnje utemeljeno tudi ni izvedlo preostalih s tem predlaganih dokazov. Tako utemeljeno ni (ponovno) zaslišalo F. F. ter A. A., in toženki ni naložilo, naj predloži v pritožbi navedene listinske dokaze, ki naj bi dokazovali nasprotno, saj ti niso potrebni.

36. Predmet presoje v konkretni zadevi je bil tudi odškodninski zahtevek zaradi trpinčenja na delovnem mestu, ki ga ZDR-1 v četrtem odstavku 7. člena ZDR-1 opredeljuje kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Izrecno določa, da je to prepovedano, delodajalec pa je dolžan delavcu zagotoviti delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev (47. člen ZDR-1).

37. Sodišče prve stopnje je po ustrezni analizi vsakega izmed navedenih očitkov tožnice toženki posebej in presoji skupka posameznih dejanj ugotovilo, da ti dogodki posebej in tudi skupaj ne predstavljajo kontinuiranega ravnanja tožene stranke, ki bi ustrezalo definiciji trpinčenja na delovnem mestu, niti iz zaporedja dogodkov ni ugotovilo, da bi šlo za načrtno izvedeno trpinčenje, ki ima za cilj prekinitev pogodbe o zaposlitvi, zato je zahtevek za plačilo odškodnine v celoti zavrnilo, skupaj z zahtevanimi zamudnimi obrestmi. Razlogi sodišča prve stopnje so tudi glede te odločitve so logični in razumljivi, zato pritožbeno sodišče z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti soglaša in se, v izogib ponavljanju, nanjo sklicuje. Drugačne pritožbene navedbe v tej smeri pomenijo izpodbijanje dokazne ocene, ki ji pritožbeno sodišče sledi, zato jih zavrača kot neutemeljene. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa dodaja še naslednje.

38. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče pri presoji obstoja trpinčenja spregledalo izvensodno poravnavo sklenjeno med tožnico in toženko, saj se je glede tega opredelilo v točki 42 sodbe. Glede na izvedene dokaze je pravilno presodilo, da to in mediacijski postopek nista bila razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, niti ni zmotno ugotovilo namena tega postopka. Nasprotnega ne dokazujejo v pritožbi izpostavljene listine (B8, B9, A19 - A24, A26), ki se pretežno nanašajo na druge očitke trpinčenja, kot tudi ne izpovedi priče D. D., C. C. (da s tožnico ni nikdar sodeloval v kakršnemkoli postopku), zakonitega zastopnika (v zvezi z napakami tožnice pri delu) ter A. A., in so neutemeljene pritožbene navedbe, da jih je sodišče prezrlo. Nasprotnega pa ne dokazuje niti dejstvo, da je soglasje za mediacijo podala tudi tožnica, niti njeno trajanje, nasprotnega pa ne bi mogel dokazati niti zapisnik o poteku mediacije.

39. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da spor pred upravnim sodiščem v zvezi z odločbo informacijske pooblaščenke, ni dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je toženka s tem v zvezi očitno uporabila že (druge) pravne poti. Zgolj dejstvo, da toženka določenih informacij ne želi razkriti tožnici, ne dokazuje, da ji je zato tudi podala odpoved. Pri tem ni bistveno, zakaj je sprožila spor, niti kakšna so bila ravnanja sindikata v postopku, v katerem je nastalo poročilo, niti izpoved C. C., v kateri naj bi izrecno zanikal sodelovanje v postopku proti tožnici. Ker sta glede na dokazno breme za presojo pomena takega ravnanja toženke izpovedi tožnice in D. D., nepomembni, ne drži, da ju je sodišče prve stopnje zanemarilo.

40. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da spori delavcev s sindikatom (in ne delavci) niso ravnanja, pred katerim bi jih bil delodajalec dolžan zaščititi. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi, da je zakoniti zastopnik toženke tožnici celo pomagal, da bi se spor rešil v njeno korist, zato ne drži, da toženka ni pokazala nobene volje za rešitev, kot navaja pritožba. Na to pa ne vpliva dejstvo, da tožnici pri tem ni pomagal tudi C. C., ki naj bi navajal, da se kot vodja ne more vtikati v delo sindikata. Upoštevaje navedeno so tako neutemeljene vse s tem v zvezi podane pritožbene navedbe (da se sodišče prve stopnje ni poglobilo v vsebino anonimke, da je spregledalo izpoved tožnice, izpoved D. D. pa navedlo selektivno, zakaj in ali je sindikat tožnici prošnjo za povračilo stroškov zastopanja zavrnil utemeljeno, ali je D. D. ravnala samovoljno, kaj mora sindikat zagotavljati delavcem po PKP, kot tudi trditve, da zakoniti zastopnik sindikatu daruje sredstva in spodbuja njegovo predsednico itd.).

41. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je toženka zadostila zahtevam iz 46. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/2011), s tem, ko je organizirala posvetovanje z delavci, kot tudi, da pa to ne pomeni, da je nato dolžna tudi sprejeti vse predloge in mnenja zaposlenih pri oblikovanju ocene tveganja. Upoštevaje navedeno so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj se delodajalec s tožnico, delavci in delavskim zaupnikom ni posvetoval, temveč jih je zgolj povabil na predstavitev. Nasprotnega ne dokazujeta niti s strani tožnice v pritožbi izpostavljeni listini, ampak celo potrjujeta pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, saj iz njiju izhaja, da je toženka posvetovanje dejansko izvedla v septembru 2020 in da je tožnica imela možnost in je tudi podajala pripombe in predloge v zvezi z oceno tveganja, in sicer že v juniju in juliju 2020, torej bistveno pred posvetom. Ker je to z izpovedjo potrdil tudi C. C., tožnica v pritožbi tudi glede tega neutemeljeno nasprotuje verodostojnosti njegove izpovedi. Tej pa sodišče prve stopnje tudi sicer ni sledilo, kot zmotno navaja pritožba, temveč izpovedi zakonitega zastopnika, zato tudi ni bilo dolžno pojasniti, zakaj je verjelo C. C. namesto tožnici. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnici odpoved ni bila dana iz razloga, ker naj bi bila zaradi opozarjanja na nepravilnosti moteč dejavnik, kot to vztraja v pritožbi.

42. Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je v izključni pristojnosti delodajalca ocena, ali je neko izobraževanje v njegovem interesu ali ne (četudi sicer skrbi za izobraževanje starejših), in ker delodajalec tudi sicer ni vezan na poslovni načrt in dokumentacijo Dolgoročni razvoj sklada, so zgrešene pritožbene navedbe, da sodišče brez teh dokumentov ni moglo narediti dokazne ocene in je zato napačno zaključilo, da so razlogi za zavrnitev financiranja šolanja tožnici, objektivni in nepovezani s tožnico. Nepomembno je tudi, kaj je tožnica dejansko delala in ali je študij zaključila, zato sodišče prve stopnje tega ni zanemarilo oziroma spregledalo, kot zmotno navaja pritožba.

43. Ne drži pritožbeno navajanje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenega ugovora v zvezi z onemogočanjem pravočasne izrabe preostanka letnega dopusta, ki ga je želela izkoristiti v tekočem letu. V točki 47 obrazložitve sodbe je namreč ugotovilo, da je bil ta zaradi delovnih nalog, zaključka reorganizacije in razgovorov takrat zavrnjen vsem zaposlenim, bi ga pa ob osebni prošnji, lahko dobila dan ali dva. Toženka je torej ravnala skladno s prvim in tretjim odstavkom 163. člena ZDR-1,5 tožnica pa s tem (s strani C. C.) ni bila neenako obravnavana, niti takega ravnanja ni moč razumeti kot dejanja trpinčenja. Dopust pa bi tožnica že po zakonu imela pravico koristiti tudi v naslednjem letu in tovrstna ponudba delodajalca ni potrebna, za kar se zavzema tožnica v pritožbi. Nasprotno ne izhaja niti iz pritožbene navedbe, da pa je C. C. dopust odobril D. D., saj ta v selekcijsko analizo ni bila vključena. Tudi sicer pa iz njene izpovedi dodatno izhaja, da naj bi dopust imela odobren v času po 25. decembru, torej po tem, ko je bil selekcijski postopek že zaključen in odpoved tožnici vročena. Upoštevaje navedeno je torej pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je C. C. dopust tožnici zavrnil iz utemeljenih in objektivnih razlogov (in ne zgolj iz razloga povečanega obsega dela), ne glede na morebiten upad delovnih obremenitev. Sodišče prve stopnje je njegovi izpovedi, iz že obrazloženih razlogov sledilo utemeljeno in ne drži, da je izpovedal, da bi morala tožnica za dopust zaprositi ustno, kot zmotno izpostavlja pritožba, temveč zgolj, da ga je takrat zavrnil vsem, da pa takrat glede tega tožnica tudi ni prišla do njega, in da bi se, če bi ga rabila za dan ali dva, zmenila, saj ga je, če je bilo kaj nujnega, za kak dna odobril tudi ostalim, sicer pa ne.

44. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni zahtevalo predložitve kriterijev za dodelitev garažnih prostorov. Tožnica sodišču izvedbe takega dokaza ni predlagala. Ne drži niti, da je dokazna ocena v tem delu pomanjkljiva. Sodišče prve stopnje s tem v zvezi ni ugotovilo, da je toženka tožničino prošnjo za parkirno mesto zavrnila utemeljeno, ker ta stanuje znotraj kroga obvoznice L. ter blizu delovnega mesta, temveč zgolj, zakaj jo je zavrnilo (objektivni razlog), in da tako ravnanje ne predstavlja graje vrednega, očitno negativnega ali žaljivega protipravnega ravnanja usmerjenega proti tožnici, čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Zato ni bistveno, da pa je bilo parkirišče odobreno dvema drugima zaposlenima, ki prav tako stanujeta znotraj kroga obvoznice L., poleg tega so bili po izpovedi zakonitega zastopnika kriteriji za dodelitev le-tega tudi obseg nalog, ki se izvajajo na terenu, in hierarhija delovnih mest. Zato zgolj dejstvo, da za P. P. delo na terenu ni bilo predvideno, ne zadostuje za presojo, da do parkirnega prostora ni bila manj upravičena kot tožnica, za kar se zmotno zavzema pritožba.

45. Utemeljena je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka prisluhnila tožnici, ko je ta opozarjala na obilico dela, in ne drži, da je zamolčalo njeno tozadevno izpoved, ampak je zgolj sledilo izpovedi C. C. Tudi sicer pa tožnica ni navedla, v katerem delu naj bi sodišče njeno izpoved spregledalo. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zanemarilo, da je bila tožnica glede na analizo (v nasprotju z ZDR-1) preobremenjena, kot tudi izpoved B. B. ter C. C. Bistveno namreč je, da se je toženka na tozadevno opozorilo tožnice odzvala, tudi sicer pa izračun števila ur, glede na v analizi izračunan čas, ki naj bi bil potreben za sklenitev ene najemne pogodbe, ne pomeni, da jih je tožnica dejansko toliko tudi opravila. Ugotovitev, da je toženka tožnici prisluhnila, je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo na podlagi izpovedi C. C., pridobitve zapisnikov o letnih razgovorih pa tožnica niti ni predlagala.

46. Glede na elektronsko sporočilo toženke z dne 9. 12. 2020 pritožba neutemeljeno nasprotuje pravilni in celoviti presoji sodišča prve stopnje o neutemeljenosti očitkov, da je toženka ostalim zaposlenim eno uro po vročitvi odpovedi prepovedala komuniciranje s tožnico, in ne drži, da je sodišče prve stopnje spregledalo izpoved tožnice, saj je tudi to povzelo v sodbo.

47. Glede na dokazni postopek je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da so ravnanja ali odločitve, ki jih je tožnica subjektivno občutila kot trpinčenje, dejansko posledica objektivnih razlogov ali pa ravnanj tožnice, in da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila povračilni ukrep. S tem v zvezi je izvedlo ter upoštevalo vse relevantne dokaze (tudi izpoved B. B.), pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, svojo odločitev je tudi ustrezno obrazložilo (opredelilo se je tudi do izpovedi A. A.) in nasprotne pritožbene navedbe, kot tudi navedbe, da toženka svojega dokaznega bremena ni zmogla, niso utemeljene.

48. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je trpinčenje lahko podano zgolj v času trajanja delovnega razmerja, in da se zato do tožničinih navedb izven tega okvirja ne bo opredeljevalo. Zato utemeljeno ni ugotavljalo s tem v zvezi zatrjevanih dejstev (npr. tudi ravnanje med sodnim postopkom). Zahtevek tožnice za plačilo odškodnine je torej zavrnilo utemeljeno.

49. Iz obvestila informacijskega pooblaščenca tožnici z dne 21. 11. 2022 izhaja, da je toženka s tem, ko je preusmerila tožničino elektronsko pošto, jo hranila, kot tudi njene osebne podatke, ki so bili vsebovani v varnostni kopiji na strežniku toženke, kršila določbe Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov in ZVOP-1. Kljub temu pa so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice, da je toženka s tem, ko naj bi nezakonito posegala v njen poštni predal, storila očitano kršitev trpinčenja na delovnem mestu ter ji iz tega naslova povzročila škodo. Čeprav je tožnica sicer v postopku res trdila, da ji je toženka vdrla v poštni predal in brez njenega soglasja spremenila besedilo avtomatskega odzivnika in brala njeno zasebno elektronsko pošto za potrebe sodnega postopka (čemur je toženka izrecno nasprotovala), pa ni trdila, da je toženka to storila, da bi jo trpinčila. Tudi sicer pa tako ravnanje ne bi pomenilo trpinčenja, saj to lahko predstavlja le ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom, kar pa preusmeritev elektronske pošte in sprememba besedila avtomatskega odzivnika, ob daljši odsotnosti zaposlenega oziroma celo po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nista.

50. Pritožba je deloma utemeljena glede odmere stroškov. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških prišlo samo s seboj v nasprotje, kot tudi, da je tožnici nekritično v plačilo naložilo celotne stroške vseh vlog ter narokov, saj se v vseh ni obravnaval odškodninski zahtevek. Zahtevki, ki jih je uveljavljala tožnica, so namreč med seboj tako povezani in prepleteni, da jih ni mogoče ločiti. Vse vloge se (vsaj posredno) nanašajo tudi na odškodninski zahtevek, sodišče prve stopnje je na narokih vse priče (vsaj posredno) zasliševalo tudi glede tega. Vse vloge toženke so bile potrebne in predvsem odziv na obsežne in številčne vloge tožnice. Je pa sodišče prve stopnje napačno izračunalo vrednost posamezne storitve glede na vrednost spora, ki je v odškodninskem delu znašala 5.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče je zato sodbo v tem delu spremenilo in nagrado za vloge ter naroke ustrezno znižalo. V skladu z Odvetniško tarifo (OT) je pritožbeno sodišče toženki priznalo naslednje stroške: 300 točk za odgovor na tožbo, 225 točk za prvo pripravljalno vlogo z dne 9. 4. 2021, 225 točk za drugo pripravljalno vlogo z dne 20. 5. 2021, 300 točk za zastopanje na prvem naroku 16. 6. 2021, 300 točk urnine, 150 točk za zastopanje na drugem naroku dne 2. 9. 2021, 150 točk urnine, 225 točk za tretjo pripravljalno vlogo z dne 1. 9. 2021, 200 točk urnine in 150 točk za zastopanje na tretjem naroku dne 17. 11. 2021, 375 točk za odgovor na pritožbo, 225 točk za pripravljalno vlogo z dne 17. 8. 2022, 225 točk za pripravljalno vlogo z dne 26. 8. 2022, 150 točk za zastopanje na naroku dne 26. 8. 2022, 225 točk za pripravljalno vlogo z dne 5. 9. 2022, 225 točk za pripravljalno vlogo z dne 13. 10. 2022 in 150 točk za zastopanje na naroku dne 19. 10. 2022. Skupaj je pritožbeno sodišče toženki priznalo 3800 točk, skupaj z materialnimi stroški (48 točk) pa 3848 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 2.308,80 EUR in povečano za 22 % DDV (507,94 EUR), skupaj 2.816,74 EUR. Stroške je tožnica toženki dolžna povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

**K pritožbi toženke**

51. Pritožba pravilno navaja, da ima vsaka stranka zagotovljeno ustavno pravico do zastopanja po odvetniku in do njegove proste izbire. Kljub temu, in kljub temu, da tako določa tudi področna zakonodaja, pa je stališče ustaljene sodne prakse (I Ips 75/2005, I Ips 16/2000, I Ips 360/2003 in I Ips 59/2003), da potni stroški odvetnika, ki ima svoj sedež izven kraja sedeža stranke ali sodišča, niso stroški potrebni za pravdo (155. člen ZPP). Ker gre za utrjena stališča Vrhovnega sodišča RS, nasprotnega ne dokazujejo sklep Višjega sodišča v Celju opr. št. II Ip 81/2013 (ki se tudi sicer nanaša na drugačno situacijo – specifikacijo stroškov), sklep Višjega sodišča Ljubljani, opr. št. II Cpg 278/2010 (kjer je očitno šlo za zelo zapleteno in torej specifično zadevo) ali sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št, II Cp 4446/2010 (ki se prav tako nanaša na drugo pravno situacijo – odvetnik je bil iz območja sodišča). Zato je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna in to ni kršilo določbe 155. člena ZPP oziroma zmotno uporabilo materialnega prava.

52. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore na odgovarja, saj ocenjuje, da za rešitev zadeve niso relevantni (360. člen ZPP). Ker (razen v delu glede stroškov postopka) niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem delu na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

53. Pritožbeno sodišče je na podlagi 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnica s pritožbo (razen v delu glede stranske terjatve, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ko jo je pritožbeno sodišče opazilo ob preizkusu pritožbe po uradni dolžnosti) ter njeno dopolnitvijo ni uspela, v skladu s 154. členom ZPP, sama krije svoje pritožbene stroške. Enako velja tudi za toženko. Nobeni izmed pravdnih strank tudi ne pripada niti strošek odgovora na pritožbo, saj z njima nista pripomogli k rešitvi zadeve (155. člen ZPP).

1 Npr. izpovedi prič, B30, B31, B37, B34, B35, A14, A15, A18, A20 - A28, A33, A34 - A59, A87, A75, A78, A80 itd. 2 Npr. glede podpisnikov PKP, glede 106. člena PKP, trditev v pripravljalnih vlogah, ali je I. I. pridobil soglasje toženke za opravljanje dejavnosti, ali je bila delavka na starševskem dopustu, ko je opravljala delo za toženko itd. 3 Primerjaj VDSS, opr. št. Pdp 164/99, Pdp 723/2011. 4 Prim. VSRS, opr. št. VIII Ips 63/2019 (opomba 3). 5 (1) Letni dopust se izrablja upoštevaje potrebe delovnega procesa ter možnosti za počitek in rekreacijo delavca ter upoštevaje njegove družinske obveznosti. (3) Delavec ima pravico izrabiti en dan letnega dopusta na tisti dan, ki ga sam določi, o čemer mora obvestiti delodajalca najkasneje tri dni pred izrabo.