Jedro

S tem, ko je tožeča stranka s premoženjem razpolagala, ne da bi se adekvatno znižale njene obveznosti, se je znižala čista vrednost premoženja.

Pritožnik navaja, da je prodajna pogodba dvostranski pravni posel, za katerega je značilna enakovrednost vzajemnih dajatev pogodbenih strank. Vendar posledica sklenjene sporne pogodbe ni bila hkratno, ekvivalentno zmanjšanje obveznosti tožeče stranke. Tožeča stranka je namreč solidarni porok za plačilo obveznosti pritožnika in se zaradi odtujitve nepremičnine, na kateri je bila v korist hipotekarnega upnika ustanovljena hipoteka, njene obveznosti niso znižale.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in (I.) ugotovilo, da se v razmerju med tožečo stranko in toženo stranko razveljavi prodajna pogodba z dne 22. 8. 2013, na podlagi katere je tožeča stranka toženi stranki na nepremičnini z ID znakom 000 do deleža 438/1000 prenesla lastninsko pravico; (II.) zaradi vzpostavitve stanja vpisov v zemljiški knjigi, kot je bilo pred vknjižbo lastninske pravice na ime tožene stranke, dovoljeno na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila tožeče stranke, vsebovanega v prodajni pogodbi z dne 22. 8. 2013, pri imenovani nepremičnini do deleža 438/1000 dovolilo ponovno vknjižbo lastninske pravice v korist tožeče stranke; (III.) toženi stranki naložilo izpraznitev in izročitev nepremičnine v roku 15 dni, prosto oseb in stvari;(1) (IV.) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 12.440,90 EUR s pripadki.

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožeča stranka s hipoteko zavarovala lastno obveznost in da je bil hipotekarni upnik obveščen o prevzemu obveznosti s strani tožene stranke (428. člen OZ). Do oškodovanja stečajnih upnikov ni prišlo. Opozarja na neprerekane trditve.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. V odgovoru opozarja, da je tožeča stranka ustanovila na njenih nepremičninah zavarovanje s hipoteko zaradi zavarovanja dolga tožene stranke in ne zaradi zavarovanja lastnega dolga, kar tudi izhaja iz listin v spisu. Pogodba je bila sicer sklenjena kot prodajna pogodba, vendar gre za fikcijo prodaje, saj tožeča stranka kupnine nikoli ni prejela. Šlo je le za prikrit pravni posel neodplačne pridobitve nepremičnine, do katerega je prišlo kot posledica dejstva, da je bila tožeča stranka v odnosu odvisne družbe do tožene stranke. Navaja, da pritožbeno navajanje v zvezi z dejstvom, da hipotekarni upnik ni prijavil ločitvene pravice v stečajnem postopku, ni pravno pomembno. Dejstvo je namreč, da ob začetku stečajnega postopka oziroma do poteka roka za prijavo terjatev in ločitvenih pravic to premoženje ni bilo v premoženjski sferi tožeče stranke, zato tudi hipotekarni upnik ni imel pravne podlage za prijavljanje ločitvene pravice. Pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe glede regresne pravice do glavnega dolžnika.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Nesporne ugotovitve sodišča prve stopnje so: - stranki sta 22. 8. 2013 sklenili prodajno pogodbo za prodajo solastnega dela nepremičnine 438/1000 za dogovorjeno kupnino v višini 575.814,00 EUR (brez DDV); - v prodajni pogodbi sta se dogovorili, da kupec (tožena stranka) kupnine ne bo plačal, pač pa bo prevzel prodajalčeve dolgove (dolgove tožeče stranke) do hipotekarnega upnika, ki ima terjatve zavarovane s hipoteko na predmetni nepremičnini, in sicer do višine dogovorjene kupnine v višini 575.814,00 EUR; - stečajni postopek, ki se je začel na predlog upnika, je bil začet s sklepom o začetku stečajnega postopka St 868/2013 z dne 13. 9. 2013; - pravdni stranki sta predhodno, 28. 6. 2005, pri notarju ... v Ljubljani sklenili sporazum o zavarovanju denarne terjatve z zastavo nepremičnin (SV 906/2005).

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila prodajna pogodba sklenjena fiktivno, ni odražala prave pogodbene volje in namena pogodbenih strank in je očitno prikrivala drug pravni posel - neodplačno odtujitev nepremičnine oziroma njenega solastnega dela. Ker tožeča stranka za odtujitev ni prejela nobenega nadomestila, je prišlo do zmanjšanja njenega premoženja. Zaradi neodplačne odsvojitve obstoja subjektivnega pogoja izpodbojnosti ni potrebno izkazovati.

8. Na podlagi določbe prve alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP je pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v obdobju izpodbojnosti (kar pritožbeno ni sporno), izpodbojno, če je bila posledica tega dejanja zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno. Čista vrednost premoženja posamezne osebe pomeni razliko med vrednostjo njenega premoženja in višino njenih obveznosti (tretji odstavek 10. člena ZFPPIPP). Če je s pravnim dejanjem stečajnega dolžnika prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja, do tega pa pride takrat, ko se zmanjša vrednost dolžnikovega premoženja in se hkrati adekvatno ne znižajo njegove obveznosti, je pravno dejanje stečajnega dolžnika izpodbojno.

9. Višje sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje, ki je na podlagi notarskega zapisa ugotovilo, da je bila tožeča stranka porok in plačnik ter zastavitelj za obveznosti kreditojemalca oziroma dolžnika (ki je bil hkrati tudi zastavitelj; v tem postopku pritožnik) po Pogodbi o dolgoročnem posojilu št. 001 z dne 23. 6. 2005 in Pogodbi o dolgoročnem posojilu št. 002 z dne 23. 6. 2005. Po določbi tretjega odstavka 1019. člena Obligacijskega zakonika – OZ velja, da če se je porok zavezal kot porok in plačnik, odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka ali od obeh hkrati (solidarno poroštvo). S tem, ko je tožeča stranka s premoženjem razpolagala, ne da bi se adekvatno znižale njene obveznosti, se je znižala čista vrednost premoženja; posledično lahko zaradi tega drugi upniki prejmejo plačilo njihovih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno (prva alineja 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP).

10. Pritožnik navaja, da je na naroku za glavno obravnavo zatrjeval, da je tožeča stranka preneseno nepremičnino zavarovala za svoj in ne za tuj dolg, saj je bila nosilec projekta izgradnje stanovanjskega naselja, za katerega je hipotekarni upnik (sedaj S.) dal kredit. Zaradi pomanjkljivega oziroma izpadlega zapisa na zapisnik je pritožnik dal pripombo na zapisnik. Ne drži torej nosilni argument sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka preneseno nepremičnino zastavila kot porok za izpolnitev pritožnikove obveznosti. Tožeča stranka te trditve, ki jo je pritožnik dokazoval z notarskim zapisom, ni prerekala. Sodišče je ta dokaz očitno prezrlo in zato naredilo napačno dokazno oceno (zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

11. Pritožbeni razlog ni utemeljen. V sporu sicer ni potrebno dokazovati dejstev, ki jih nasprotna stranka ne prereka, vendar le, če jih nasprotna stranka ne zanika, ali pa jih zanika brez navajanja razlogov, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke (primerjaj prvi odstavek 214. člena ZPP). Tožeča stranka je že v tožbi navedla, da iz notarskega zapisa izhaja, da pritožnik nastopa kot dolžnik in zastavitelj, tožeča stranka pa kot porok in plačnik ter zastavitelj. Nadalje je še navedla, da iz sporazuma o zastavi nepremičnin izhaja, da je tožeča stranka kot porok in plačnik zastavila svojo lastno nepremičnino v zavarovanje terjatev hipotekarnega upnika do pritožnika in torej ne v zavarovanje svojih dolgov do hipotekarnega upnika. To je tožeča stranka tudi dokazovala z notarskim zapisom, ki mu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Višje sodišče zato ne sprejema pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje pritožnikovo trditev na naroku za glavno obravnavo (dne 27. 5. 2015) upoštevati kot neprerekano. Tudi sicer iz predlaganega dokaza (notarskega zapisa) izhaja ravno nasprotno, kot zatrjuje pritožnik, kar je izdatno in pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

12. Pritožnik navaja, da je prodajna pogodba dvostranski pravni posel, za katerega je značilna enakovrednost vzajemnih dajatev pogodbenih strank, da v konkretnem primeru s sklenitvijo prodajne pogodbe in prepustitvijo lastninske pravice na nepremičnini ni bilo zmanjšano premoženje tožeče stranke, saj je bila na drugi strani določena kupnina in z dogovorom o prodaji ni bila v ničemer prikrajšana stečajna masa. Navaja še, da bi tožeča stranka lahko na pritožnika prenesla vsa upravičenja, ki izvirajo iz lastninskih upravičenj, vendar bi mu morala izročiti tudi izbrisno dovoljenje hipotekarnega upnika za izbris bremen. Tožeča stranka je namreč v skladu s 428. členom OZ na pritožnika prenesla tudi bremena na nepremičnini (hipoteka). O tem je bil z dopisom z dne 22. 8. 2013 s strani pritožnika obveščen tudi hipotekarni upnik. Ta na dopis ni odgovoril, čeprav je bil opozorjen na posledice molka. Navaja še, da bi bili učinki izpodbojnosti lahko uperjeni zgolj v pravni posel prevzema dolga oziroma pobota, vendar za to ni bila podana ustrezna trditvena in dokazna podlaga. Tožbeni zahtevek v tej smeri ni bil podan.

13. Višje sodišče odgovarja, da posledica sklenjene pogodbe ni bila hkratno, ekvivalentno zmanjšanje obveznosti tožeče stranke. Že sodišče prve stopnje je povsem zadosti in pravilno obrazložilo, da je tožeča stranka solidarni porok za plačilo obveznosti pritožnika in se zaradi odtujitve nepremičnine, na kateri je bila v korist hipotekarnega upnika ustanovljena hipoteka, njene obveznosti niso znižale. Iz drugega odstavka 3. člena Pogodbe izhaja, da sta se pogodbeni stranki dogovorili, da kupec kupnine ne bo plačal, pač pa bo prevzel prodajalčeve dolgove do upnika, ki ima svoje terjatve zavarovane s hipoteko na predmetni nepremičnini. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da gre za pritožnikove obveznosti, za katere tožeča stranka odgovarja kot solidarni porok in realni porok (s predmetno nepremičnino).

14. Pritožnik še navaja, da bi se v stečajnem postopku nad tožečo stranko iz prodane nepremičnine v vsakem primeru poplačal hipotekarni upnik, zato do zmanjšanje splošne stečajne mase ne bi prišlo in navadni upniki od uspešnega izpodbijanja pravnega dejanja ne bi imeli nobene koristi, zato ni izpolnjena splošna predpostavka izpodbojnosti. Višje sodišče na ta pritožbeni argument odgovarja, da bi ta argument držal le, kolikor tožeča stranka ne bi bila tudi solidarni porok. Ker pa temu ni tako, se njene obveznosti do konkretnega upnika ekvivalentno niso znižale, posledično bodo navadni upniki zaradi odtujitve premoženja poplačani v manjšem delu.

15. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Pritožnik sam krije stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP). Višje sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov postopka za odgovor na pritožbo, ker odgovor ni bistveno prispeval k odločitvi višjega sodišča in torej stroški niso bili potrebni (155. člen ZPP).

Op. št. (1):Primerjaj dr. Nina Plavšak, Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) / razširjena uvodna pojasnila, 1. natis, Ljubljana, GV Založba, 2008, stran 215.