Jedro

Če sodišče druge stopnje izvede obravnavo, v zadevi ponovno sodi, vendar le v okviru kontrolne funkcije, ter zato tudi samo v okviru procesnega gradiva, ki ga je za sojenje uporabilo sodišče prve stopnje. Zato na obravnavi ni potrebno izvesti tistih dokazov, v katerih dokazno oceno sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče nima pomislekov.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obtoženega M. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o stroških tako spremeni, da se glasi: „Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku je obtoženi G. B. dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso, obtoženi N. M. pa se iz razloga po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprosti plačila stroškov postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, stroški in nagrada njegovega zagovornika postavljenega po uradni dolžnosti pa po prvem odstavku 97. člena ZKP bremenijo proračun.“

II. Sicer se pritožba tega zagovornika in pritožbe obtoženega M., njegove sestre V. P. in pritožba zagovornika obtoženega G. B. zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča druge stopnje.

III. Obtoženi G. B. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrožnega sodišča v Celju K 202/2002 z dne 13. 10. 2009 sta bila obtožena G. B. in N. M. oproščena obtožbe, in sicer G. B. zaradi kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 2. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena in 26. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), N. M. pa storitve kaznivega dejanja umora po 2. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena KZ. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma citirano sodbo pritožbi pomočnika okrožnega državnega tožilca ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je oba obtoženca spoznalo za kriva storitve očitanih jima kaznivih dejanj in jima po 2. točki drugega odstavka 127. člena KZ izreklo vsakemu kazen 30 let zapora, v kateri jima je po prvem odstavku 49. člena tega zakona vštelo čas pridržanja in pripora, in sicer obtoženemu G. B. od 27. 3. 2002 od 11.30 ure do 8. 10. 2003 do 14.45 ure, obtoženemu N. M. pa od 13. 9. 2007 od 10.00 ure do 8. 10. 2009 do 23.00 ure. Po drugem odstavku 96. člena KZ je obtoženemu N. M. naložilo v plačilo znesek 262,59 EUR premoženjske koristi, oškodovanega J. V. pa je s premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) napotilo na pravdo. Odločilo je še, da sta oba obtoženca dolžna nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni naknadno s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje so se pritožili obtoženi N. M., njegov zagovornik in njegova sestra V. P. ter zagovornik obtoženega G. B. Vse štiri pritožbe uveljavljajo razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka 370. člena ZKP), zagovornika obeh obtožencev tudi bistvene kršitve določb kazenskega postopka (1. točka 370. člena), zagovornik obtoženega B. pa še razlog kršitve kazenskega zakona (2. točka navedenega člena). Vrhovnemu sodišču predlagajo, da pritožbam ugodi in izpodbijano sodbo pritožbenega sodišča razveljavi.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na pritožbe, podanem na podlagi 2. točke prvega odstavka 298. člena ZKP, predlaga, da se vse pritožbe zavrnejo kot neutemeljene in da se potrdi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani. Sodišče druge stopnje je namreč v obrazložitvi sodbe, s katero je po opravljeni obravnavi oba obtoženca spoznalo za kriva očitanega jima kaznivega dejanja, natančno ocenilo vse tekom postopka izvedene dokaze in določene dokaze izvedlo tudi samo. Določno se je opredelilo do tega, zakaj je nekatere predlagane dokaze zavrnilo. Natančno je analiziralo in se opredelilo do vseh zagovorov, ki sta jih obtoženca podala tekom postopka in tudi do sprememb v teh zagovorih ter potegnilo logičen sklep v zvezi s tem. Natančni so razlogi sodišča glede kraja, časa in vzroka smrti umorjenega M. V. ter povezave med podatki o aktivnosti pokojnikovega mobilnega telefona in časom kaznivega dejanja. Ustrezne ugotovljenemu dejanskemu stanju in natančno obrazložene so tudi vse okoliščine v zvezi z orožjem, uporabljenim za umor. Vse to temelji na izvedenem dokaznem postopku. Utemeljeno sodišče tudi ni sledilo spremenjenemu zagovoru obtoženega B. ter zavrnilo njegova navajanja, da je bil tedaj, ko je prvič podajal svoj zagovor pred sodiščem zaradi zaužitega alkohola in zaradi šoka neprišteven. Glede zatrjevanih kršitev določb 379. člena ZKP, ki naj bi bile storjene na pritožbeni seji 1. 12. 2010, vrhovna državna tožilka poudarja, da iz pritožbe vsebinsko ne izhaja, da bi morebitna nepravilna uporaba te določbe kakorkoli vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Iz spisa povsem jasno izhaja, da je bila seja pritožbenega senata opravljena dne 1. 12. 2010 (list. št. 22 pritožbenega spisa) ter da je bila nato 3. 12. 2010 razpisana obravnava pred pritožbenem sodiščem, iz česar je tudi jasna odločitev sodišča, da zadevo obravnava na obravnavi. Nobene druge seje pritožbenega senata ni bilo pred začetkom obravnave, kot to domneva zagovornik, kar je povsem jasno razvidno iz spisa. Nadalje iz zapisnika o obravnavi pred pritožbenim sodiščem z dne 3. 2. 2011 povsem jasno izhaja, da je bil dokazni postopek zaključen, da so bile izvedene zaključne besede strank in da je bila obravnava tega dne zaključena ter strankam sporočeno, da bo odločitev pritožbenega sodišča razglašena v ponedeljek (to je 7. 2 2011). Nato pa se je senat umaknil k posvetovanju in glasovanju, sodbo pa je sprejel dne 4. 2. 2011 dopoldne ter jo razglasil 7. 2. 2011. Na obravnavi pa je predsedovala tudi ves čas ista predsednica kot je razvidno iz vseh treh zapisnikov o obravnavi. Očitek zagovornika o kršitvah postopka s strani pritožbenega sodišča, ko na obravnavi ni ponovno izvedlo vseh dokazov, je neutemeljen. Na obravnavo sodišča skladno z drugim odstavkom 380. člena ZKP povabi tiste priče in izvedence, za katere na podlagi predloga strank ali po uradni dolžnosti oceni, da jih je potrebno zaslišati. Pritožbeno sodišče je skladno z zakonom to tudi storilo in s takšno odločitvijo ni kršilo določb postopka. Neutemeljen je tudi očitek v pritožbi zagovornika obtoženega B., da se je sodišče oprlo na nedovoljen dokaz, in sicer na izjave sestre obtoženega M., ki se je v kasnejših fazah postopka pričanju odpovedala. Iz sodbe namreč jasno izhaja, da se sodba opira le na izpovedbe te priče, ki jih je dala na glavni obravnavi opravljeni dne 2. 10. 2009 pred Okrožnim sodiščem v Celju in 20. 1. 2011 na obravnavi pri pritožbenem sodišču. Če se privilegirana priča odloči, da bo pričala, je dolžna govoriti resnico, kot je to pravilno zapisalo sodišče v izpodbijani sodbi. Neutemeljeni pa so nadalje tudi očitki zagovornika obtoženega M., da obtožencu ni bil dan pravni pouk na obravnavi opravljeni dne 3. 2. 2011, saj iz zapisnika o opravljeni obravnavi pred pritožbenim sodiščem jasno izhaja, da je bil skladno z določili ZKP poučen dne 13. 1. 2011, kasneje pa se je obravnava le nadaljevala in ni bilo nobenega razloga, da bi bilo v okviru nadaljevanja obravnave potrebno obtoženca ponovno poučiti. Docela primerna pa je tudi kazen, ki jo je sodišče izreklo obema obtožencema glede na vse obteževalne okoliščine, ki jih je v svoji pritožbi uveljavljal pomočnik državnega tožilca ter višja državna tožilka v svoji zaključni besedi pred pritožbenim sodiščem, te okoliščine pa je obrazložilo ter ocenilo tudi samo pritožbeno sodišče v obrazložitvi svoje sodbe.

4. Vrhovno sodišče je opravilo pritožbeno sejo v navzočnosti strank, in sicer obeh obtožencev ter njunih zagovornikov odvetnika T. R. in odvetnika V. C. Vrhovni državni tožilec se kljub izkazanemu obvestilu seje ni udeležil. 5. Pritožba zagovornika obtoženega M. je v delu, kjer izpodbija odločitev o stroških postopka utemeljena, sicer pa so v preostalem delu ta pritožba in pritožbe obtoženega M., njegove sestre V. P. in zagovornika obtoženega G. B. v celoti neutemeljene.

6. Kot izhaja iz vsebine pritožb oba zagovornika, obtoženi M. in njegova sestra v prvi vrsti izpodbijajo s strani pritožbenega sodišča ugotovljeno dejansko stanje, dvomijo v strokovnost izvedenskega mnenja izvedenca dr. A. Š. ter v zvezi s tem grajajo zavrnitev predlaganih dokazov.

7. Vloga Vrhovnega sodišča, ko odloča o pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje je izrazito kontrolne narave (enako kot vloga pritožbenega sodišča, ko odloča o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, le da Vrhovno sodišče ne more preveriti pravilnosti dokazne ocene z izvedbo dokazov na obravnavi, kakor to lahko stori pritožbeno sodišče), kar pomeni, da Vrhovno sodišče kontrolira metodo, s katero je nižje sodišče prišlo do svojih zaključkov in argumente, s katerimi je te zaključke obrazložilo. Dejansko stanje bo pravilno ugotovljeno takrat, ko bo podana gotovost v ugotovljena dejstva, pomembna za meritorno odločanje z uporabo materialnega prava. Pot, po kateri pride sodišče do takšnega zaključka, pa mora biti korektno izpeljan dokazni postopek, pri katerem bo sodišče izvedlo vse relevantne dokaze in izreklo sodbo po načelu proste presoje dokazov. Vrhovno, kot pritožbeno sodišče bo glede na svojo kontrolno funkcijo lahko podvomilo v pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstev, če bo menilo, da je bil nek dokaz napačno ocenjen, da nižje sodišče ni presodilo vseh odločilnih dejstev v njihovi medsebojni povezavi, ali da kakšnih pomembnih delov določenega dokaza sploh ni presojalo, ter v primeru, ko bo ugotovilo, da dokazna ocena sodišča ni logična in prepričljivo obrazložena (zmotna ugotovitev dejanskega stanja). Izpodbijano sodbo pa bo razveljavilo tudi v primeru, če bo ugotovilo, da sodišče kakšnega pomembnega dejstva za presojo sploh ni ugotavljalo in zato tudi ni ugotovilo (nepopolno ugotovljeno dejansko stanje).

8. V konkretni kazenski zadevi je sodišče oprlo sodbo na zagovor obtoženega G. B., ki ga je ta podal pred preiskovalnim sodnikom (personalni dokaz), ter na številne indice, ki so njegov zagovor glede obstoja navajanih dejstev potrdili. Res je, da obtoženi B. nikdar v postopku ni priznal, da je N. M. napeljal k umoru M. V., temveč je hotel le, da bi ga M. ustrahoval, vendar pa se je sodišče pri svojem zaključku, da je to storil, in sicer z namenom koristoljubnosti oprlo na posredne dokaze, ki jih je izvedlo in ocenilo bodisi sodišče prve stopnje ali pritožbeno sodišče samo. Veliko število dejstev je namreč v obširnem dokaznem postopku kot ugotavlja pritožbeno sodišče, ugotovilo že sodišče prve stopnje, vendar pa se je, ker je samo (pritožbeno sodišče) ocenilo, da je iz teh dejstev prvostopenjsko sodišče izpeljalo zmotne zaključke in dokazne ocene, predvsem pa ker ni presodilo vseh odločilnih dejstev v njihovi medsebojni povezavi, odločilo, da bo samo opravilo obravnavo. Na obravnavi je izvedlo nekatere nove dokaze in ponovilo del že izvedenih, ki jih je ponovno ocenilo, predvsem tudi verodostojnost zagovorov obeh obtožencev ter verodostojnost prič, ki jih je zaslišalo, ker je podvomilo v presojo verodostojnosti njihovih izpovedb s strani sodišča prve stopnje ter jih za tem ocenilo še v povezavi z ostalimi že pred sodiščem prve stopnje ugotovljenimi dejstvi. Dokazna ocena višjega sodišča pa je tudi po presoji Vrhovnega sodišča logična in prepričljiva, pri čemer navedbe v pritožbah zanesljivosti zaključkov v izpodbijani sodbi v ničemer ne omajajo.

9. Zagovornika obeh obtožencev in sestra obtoženega M. v pritožbah poudarjajo, da čas smrti pokojnega V. ni ugotovljen, oziroma se to ni ugotavljalo v skladu s pravili stroke, pri čemer zagovornik obtoženega B. poudarja, da izvedensko mnenje izvedenca dr. Š. ne more nadomestiti mnenja Inštituta, zaradi česar bi moralo sodišče sodbo opreti na prvotni izračun časa smrti, to je čas od 00.00 do 03.00 ure 19. 3. 2002, kot je bil ugotovljen v izvedenskem mnenju z dne 25. 4. 2002, izdelal pa ga je institucionalni izvedenec to je Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta, Inštitut za sodno medicino. Za ta čas torej od 00.00 do 03.00 ure pa ima obtoženi N. M. alibi, saj se je po navedbah številnih prič tedaj nahajal pri sestri na obisku. Mnenje, ki ga je kasneje podal izvedenec dr. A. Š., po prepričanju zagovornika obtoženega B. pomeni njegovo osebno stališče do zadeve in ne dosega standarda strokovnosti, saj ni utemeljeno na znanstveni metodi. Da je mnenje nelogično in nestrokovno pa je navajal tudi zagovornik obtoženega N. M. Toleranca, ki jo omenja izvedenec +- 15 ur, po mnenju zagovornika presega logične možne časovne okvire in je tako možno govoriti, da je čas smrti nastopil po opravljenem telefonskem pogovoru okoli 22.00 ure dne 18. 3. 2002 pa do 05.00 ure zjutraj 19. 3. 2002, ko je bilo truplo najdeno. Ker sodišče druge stopnje ni razčistilo časa smrti, ali tega ni hotelo ali znalo storiti, je tako po mnenju tega zagovornika potrebno izhajati iz maksimalnih okvirov, kar pa je v škodo obtoženca. Sestri obtoženega M. - V. P. pa se zdi popolnoma nemogoče, da bi lahko smrt oškodovanega M. V. nastopila že ob 21.58 uri, saj se je ta tedaj nahajal na območju bazne postaje Silos v bližini V., od tam pa do gramozne jame pa je približno 18 do 20 km zračne linije.

10. Sodišče je, kot je bilo že povedano, ugotovilo, da je N. M. streljal na pokojnika in ga štirikrat zadel, zaradi česar je zaradi strelne poškodbe srca izkrvavel in na kraju dogodka umrl v času od 18. 3. 2002 od 21.58 ure do 19. 3. 2002 do 03.00 ure. Sodišče je sprejelo zaključek o času smrti ob upoštevanju mnenja izvedenca sodnomedicinske stroke, pri čemer že iz prvotnega mnenja, ki res, kot na to opozarja zagovornik obtoženega B. v pritožbi, navaja kot čas smrti, čas med 00.00 in 03.00 uro 19. 3. 2002, vendar pa je izvedenec ob zaslišanju pojasnil, da je pri določanju časa smrti pokojnega M. V. uporabljal metodo, ki ne omogoča dovolj natančne določitve časa smrti, saj gre za ugotovljen čas smrti z verjetnostjo več kot 50 % in manj kot 90 %, kar ni tolikšna verjetnosti, da bi takšnemu času bilo mogoče brez pridržkov slediti. Izvedenec ves čas poudarja (kar povzema tudi zagovornik obtoženega M. v pritožbi), da so možna odstopanja +- 15 ur, torej iz izvedenskega mnenja izvedenca sodnomedicinske stroke, res izhaja dokaj širok razpon trenutka smrti, vendar pa je izvedenec pojasnil, da bi lahko dobili boljše rezultate, če bi izmerili temperaturo trupla ob ogledu oziroma tedaj, ko je bilo truplo prepeljano na ISM. Glede na navedeno se torej izvedenec ni mogel natančno opredeliti do ure smrti in uporabiti sodobnejše metode (kot npr. specifične krivulje, ki jo uporabljajo npr. v Nemčiji), temveč je izvedensko mnenje izvedenca sodnomedicinske stroke o času smrti pomembno le toliko, da je mogoče iz njega zanesljivo sklepati, da je do umora prišlo v kritični noči. Da je prišlo do umora znotraj časovnega okvira, ki je naveden v izreku izpodbijane sodbe, pa je sodišče sklepalo na podlagi dejstva, da je pokojni V. opravil zadnji telefonski razgovor z R. J. ob 21.58 uri, ko se nahajal na območju bazne postaje Silos, ki je locirana na V. in da je torej ob tem času bil še živ. Za čas ob 22.40 uri, ko je bila zabeležena zadnja komunikacija na pokojnikovo mobilno številko, pa se je nahajal na bazni postaji Žito, tedaj se na telefon ni več odzival, in je sodišče tako presodilo, da je obstajala možnost, da je bil oškodovani V. v tistem času že umorjen. Bazna postaja Žito bi lahko po ugotovitvi izvedenca elektro stroke pokrila kraj, kjer je bilo najdeno pokojnikovo truplo. Da je bil pokojni V. mrtev že ob 02.00 uri, pa je sodišče sklepalo na podlagi dejstva, da se obtoženi N. M. ob tej uri nahajal že pri sestri V. P., saj je ta okoli 02.00 ure 19. 3. 2002 poklicala taksista D. M. Vrhovno sodišče pa nadalje ocenjuje še, da tudi prvotno mnenje izvedenca glede na možnost odstopa +- 15 ur ni takšne narave, da bi kakorkoli ožalo časovni okvir, naveden v izreku sodbe, kot to navaja zagovornik obtoženega B., je pa čas smrti dovolj določno naveden, da je obtoženemu M. omogočal obrambo. Res je tudi, da se je pokojni V. ob 21.58 uri še pogovarjal po telefonu, tako da v tem trenutku, ko je bil od kraja smrti še precej oddaljen ali neposredno po tem ni mogel umreti kot to uveljavlja sestra obtoženega M., vendar pa ta okoliščina v ničemer ne omaja ugotovitve sodišča, saj je v izreku naveden le časovni razpon znotraj katerega je smrt nastopila.

11. Vsi pritožniki nadalje tudi menijo, da je sodišče napačno ocenilo verodostojnost izpovedbe obtoženega B. (njegov zagovornik v zvezi s tem uveljavlja še kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kar pa bo pojasnjeno kasneje), pri čemer zagovornik obtoženega M. poudarja, da so njegove navedbe na meji fantazije, da gre za človeka, ki se je tudi lažno predstavljal za uradno osebo, da je nagnjen k izmišljanju laži, poudarja, da je med drugim navajal, da naj bi B. in M. v lokalu na L. sedela na vrtu pred lokalom, čeprav naj bi se srečala v mesecu februarju, poleg tega pa pred lokalom vrt niti ni obstajal, nadalje, da za 12.000,00 EUR kolikor je izkazano, da jih je pokojni V. izročil B., ta ne bi mogel dobaviti Audija 4, saj je bila cena takšnega avtomobila starega tri leta takrat približno 17.000,00 EUR in podobno. Pritožbeno sodišče je po presoji Vrhovnega sodišča prepričljivo in logično ocenilo zagovor obtoženega B. prvič podan pred sodiščem kot izrazito verodostojen, saj je glede vseh okoliščin, ki so se dale preveriti, potrjen z ostalimi izvedenimi dokazi (npr. glede kraja in časa, kjer sta se obtoženi B. in M. prvič srečala zagovor potrdijo ne samo obtoženi M., temveč tudi kot priči zaslišani D. D. in V. M., ugotovljena okoliščina, da mu je pokojni V. izročil 12.000,00 EUR za nakup avtomobila, izhaja iz seznama dolžnikov denarja (list. št. 780č priloga C19), nadalje iz izpovedb zaslišanih prič M. J., S. N., B. B., M. O. in predvsem očeta J. V., glede pištole izpovedujejo M. K., M. O. ter V. D., posredno pa je o tem sodišče sklepalo na podlagi izpovedb D. M., D. K. in A. A., glede telefonskih pogovorov je zagovor obtoženega B. potrjen z izpisom telefonskega prometa in izvedenskim mnenjem izvedenca za elektro stroko A. T. itd.). Nenazadnje pa je tudi sam obtoženec tedaj zaslišan preiskovalni sodnici povedal, da je govoril po resnici, da je prostovoljno dal izjavo o vsem, kar se je dogajalo in da upa, da je pokazal svojo pripravljenost, da sodeluje v tem postopku. V takšno oceno verodostojnosti zagovora obtoženega B. s strani višjega sodišča, pa po presoji Vrhovnega sodišča posplošene trditve pritožnikov, da gre za osebo, ki je nagnjena k izmišljanju, da je bil tedaj v šoku in pod vplivom alkohola, ne morejo vnesti nikakršnega dvoma.

12. Obtoženi M. nadalje v pritožbi zatrjuje, da nikakor ne drži, da bi mu B. izročil pištolo. Da do izročitve pištole ni prišlo, poudarja tudi njegov zagovornik in meni, da o izročitvi pištole na travniku v bližini bencinskega servisa OMV razen zagovora obtoženega B. in namigovanja o dveh cigaretnih ogorkih West, ki pa nista bila analizirana in ju tako ni mogoče šteti kot verodostojen dokaz, to dejstvo ni z ničemer izkazano. Tudi priča V. D., ki je govorila o pištoli, po mnenju zagovornika ni navedla ničesar jasnega o tem, kdaj in kje na bi potekala izročitev, temveč le, da ji je M. o pištoli nekaj govoril. Brat obtoženega B. ni nikdar govoril o tem, da bi videl izročitev pištole, ampak le, da je po sliki v časopisu prepoznal M., ki je bil nekaj dni pred smrtjo pokojnega V. pri njih doma na obisku. Tudi če je bil, navedeno še ne pomeni, da bi mu ob tej priložnosti obtoženi B. pokazal pištolo. Da do izročitve pištole ni prišlo pa v pritožbi poudarja tudi V. P. Prav tako pritožniki menijo, da ni nikakršnega dokaza, da bi bilo streljano ravno s pištolo Crvena Zastava kot to zaključuje sodišče v izpodbijani sodbi.

13. Glede vseh teh pritožbenih navedb pritožniki ne morejo uspeti, saj je po oceni Vrhovnega, kot kontrolnega sodišča dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno in temelji na zagovoru obtoženega B. in na številnih posrednih dokazih oziroma indicih s presojo katerih je tudi po prepričanju Vrhovnega sodišča nižje sodišče lahko z najvišjo stopnjo verjetnosti, to je z gotovostjo, zaključilo, da je B. izročil pištolo Crvena Zastava, cal. 7,65 mm M. in da je M. s tem orožjem umoril M. V. Da je obtoženi B. posedoval pištolo Crvena Zastava namreč ni izpovedal samo on v svojem zagovoru, temveč je njegov zagovor glede tega dejstva potrdil tudi M. K., to je oseba, ki je B. pištolo prodala; pri čemer je K. navedel še, da jo je on dobil od M. S., kar je slednji potrdil. O pištoli je nadalje govoril tudi M. O., ki je povedal, da se je obtoženi B. zanimal za orožje in ga je iskal, kot je povedal za osebno zaščito. D. D. pa je navedel, da mu je ravno v kritičnem času obtoženec povedal, da ima takšno pištolo. Tudi kot priča zaslišana V. D. (slednjo je zaslišalo tudi pritožbeno sodišče na obravnavi) je govorila, da ji je M. povedal, da mu je nek fant G. iz V. dejal, da mora nekoga prestrašiti in da mu je v ta namen izročil pištolo, ki se je imenovala Zastava. Posredno pa šteje kot obremenilni dokaz sodišče tudi izpovedbo D. M., taksista, ki je obtoženega M. v nočnih oziroma zgodnjih jutranjih urah 19. 3. 2002 peljal iz Ljubljane v Celje in ki je povedal, da mu je obtoženec po približno 100 m vožnje rekel, naj vozilo ustavi in je v smetnjak vrgel vrečko z neznano vsebino. O tem, da je bilo streljano ravno s pištolo določene znamke pa je sodišče nadalje sklepalo tudi na podlagi mnenja izvedenca balistične stroke F. S., iz katerega izhaja, da je bil pokojnik umorjen s pištolo cal. 7,65 x 17 mm, bodisi M 70 Crvena Zastava bodisi Beretta M 70, pri čemer je izvedenec poudaril, da je procent zastopanosti modela M 70 Crvena Zastava na črnem trgu precej večji kot procent zastopanosti pištole znamke Beretta. Kot posredni dokaz pa je upoštevalo še izpovedbi zaslišanih prič D. K. in A. A., to je oseb, ki sta se nahajali v priporu skupaj z obtoženim B. Predvsem A. A. je zaslišan pred sodiščem povedal, da je obtoženi B. hotel nabaviti udarno iglo za pištolo, in sicer zato, da bi jo na sodišču predložil kot dokaz, potem ko bi jo zlomil. O udarni igli pa je dobre tri mesece prej pričal na glavni obravnavi tudi D. K., ki je pojasnil, v kakšnih okoliščinah in kdaj je med prestajanjem pripora obtoženi B. prosil, naj mu priskrbi udarno iglo. Tudi obtoženi M. je potrdil, da je sam slišal v priporu, da je soobtoženi B. spraševal za udarno iglo. Brat obtoženega B. - M. in njegova mati S. B. sta sicer govorila o tem, da je G. nekoč odklonil, da bi šel s pištolo streljat, ker ta ni izpravna, materi pa naj bi ob njeni najdbi pištole dejal, da naj se ne vznemirja, ker tako ali tako ne dela. Vendar je sodišče njuni izpovedbi ocenilo deloma kot neverodostojni, ker gre za priči, ki sta zainteresirani za izid postopka, deloma pa kot nebistveni, ker glede na izpoved priče K. obtoženec v tistem času z obravnavanim orožjem sploh še ni razpolagal. Res je sicer, kot to navaja zagovornik obtoženega B., da odstotek zastopanosti orožja na črnem trgu ne more govoriti v prid tezi, da je bilo streljano ravno iz pištole Crvena Zastava, vendar pa je potrebno pri tem pojasniti, da sodišče svoje presoje o tem, da je bilo streljano s to pištolo, ni gradilo izključno na navedenem dejstvu, temveč je ta podatek upoštevalo skupaj z ostalimi ugotovljenimi dejstvi in dokazi, ki so bili že omenjeni. Nadalje zagovornik obtoženega B. opozarja še na izpovedbo priče D. D., ki je izrazito interesno neobarvana priča in ki je prav tako govoril o neizpravnosti pištole, vendar je v izpodbijani sodbi tudi ta njegova navedba ocenjena. Sodišče ugotavlja, da je D. D. govoril najprej samo o pištoli znamke Crvena Zastava, ki jo je obtoženec v kritičnem obdobju prodajal, kasneje pa je svojo izjavo res nekoliko spremenil in govoril o pokvarjeni pištoli, vendar pa te spremenjene trditve izvirajo že iz obdobja, ko je tudi obtoženi B. že navajal, da pištola ni delovala. Glede na navedeno, je tako spremenjeno izjavo priče pritožbeno sodišče presodilo kot neverodostojno oziroma za prilagojeno obtoženčevemu zagovoru. Sicer pa ko mu je bila predočena prvotna navedba, je D. izjavil, da bo držalo tisto, kar je povedal pri preiskovalnem sodniku. Res je tudi, da A. A. prvič zaslišan na glavni obravnavi dne 17. 18. 2009 ni o zadevi vedel ničesar povedati, kasneje pa se je premislil in pred sodiščem prepričljivo opisal, kako je vse skupaj potekalo, obrazložil pa je tudi, zakaj je izjavo spremenil. Rodil se mu je sin in je o zadevi razmišljal in se spraševal, kako bi sam čutil, če bi mu kdo ubil otroka. Takšne navedbe je sodišče sprejelo in ocenilo za prepričljive ter skladne z ostalimi izvedenimi dokazi, to je z izpovedjo D. K. in tudi z zagovorom obtoženega M. 14. Navedbe pritožnikov, da je sodišče napačno ocenilo verodostojnost priče V. D. niso utemeljene. Trditve, da naj bi nanjo vplivali policisti, da je tako sugestibilna, da je izpovedovala tudi pod vplivom medijev, in da gre za osebo, ki ima spomin kot sir z luknjami, so namreč zgolj zatrjevanja, ki v spisu nimajo podlage. Predvsem pa se je pritožbeno sodišče o verodostojnosti te priče prepričalo na obravnavi, ko jo je podrobno zaslišalo in ocenilo, da tej priči ni mogoče odreči verodostojnosti glede nobenega dela njenih izpovedb, saj je na zadnji obravnavi vzbujala vtis poštene, neposredne in iskrene ženske ter je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izključena možnost, da bi bila s strani policije po dveh zaslišanjih na sodišču naučena, kaj mora povedati o pištoli, izključena pa je tudi možnost, da bi o takšnih podrobnostih in svojem vedenju o tem orožju izpovedovala na podlagi vtisov, ustvarjenih po poročanju medijev v tej zadevi. Že podrobna presoja njene izpovedbe na glavni obravnavi 24. 2. 2003, na kateri je spregovorila o pištoli Zastava, pokaže, da ni moglo iti niti za vpliv policije, niti za vpliv medijev na njene navedbe. D. je namreč večkrat ponovila, da je M. tako njej, kot svoji sestri razložil, da ni nič naredil, da ni kriv in da mu je neznanec dal pištolo, da nekoga prestraši. Takšne trditve, da je namreč M. tako njej, kot tudi svoji sestri razlagal, da ni kriv, pa v nobenem primeru ni mogoče povezati z vplivanjem policije ali medijev, pač pa kvečjemu z zavestnim ravnanjem M. in morda njegove sestre, prikriti resnico, saj je bila M. dekle, ki jo je nedvomno imel rad in se je tako kot v ostalih primerih tudi tokrat prikazoval v povsem drugačni luči, kar je mogoče zanesljivo razbrati iz celotne vsebine izpovedi D. (str. 26 izpodbijane sodbe).

15. Pritožniki pa tudi menijo, da obtoženca nista imela motiva za storitev kaznivega dejanja to je koristoljubnost. 260,00 EUR, kolikor je dobil obtoženi M. od B., vsekakor ni znesek, za katerega bi kdo storil kaznivo dejanje umora, pri čemer, poudarjajo, da kolikor bi denar res tako potreboval ne bi pustil 54.580,00 SIT ter zlate ure in verižice, kar vse je bilo najdeno pri pokojniku. Obtoženi G. B. pa je pokojnemu V. tik pred smrtjo vrnil 10.000,00 EUR, o čemer pričajo M. K. ter S. B. 16. Glede motiva ima sodba obširne razloge, in sicer ga je pri G. B. iskati, kot ugotavlja pritožbeno sodišče, v tem, da bi moral vrniti pokojnemu V. 12.000,00 EUR ali kupiti rabljene avtomobile Audi 4 in Golf ser. IV, pri čemer naj bi pokojni V. izpolnitev pogodbe ali vračilo denarja s 15 % obrestmi vedno pogosteje zahteval in mu tudi grozil. Pri obtoženemu M. pa sodišče ugotavlja, da ga je prav tako k dejanju vodila koristoljubnost, saj mu je soobtoženec že pred izročitvijo pištole izročil 200,00 EUR in 15.000,00 SIT, kar je dokazano dejstvo, nikomur razen njima pa ni znano, kakšen je bil dogovor obeh glede morebitnega naknadnega plačila po izvršenem umoru, da gre za večje vsote pa daje slutiti že vsebina zagovora obtoženega M. (str. 55 in 56 sodbe). Obtoženi B. je v prvem zagovoru, ki ga je sodišče ocenilo kot najbolj prepričljivega, med drugim povedal, da mu je D. D. predstavil N. M. kot osebo, ki lahko naredi lekcijo komurkoli, da je človek za to stvar, ter da mu je rekel, da je pripravljen za denar tudi koga ubiti in da mu to ne bi bil problem. Da je šlo izključno za denar pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni nikakršnega dvoma, saj kot ugotavlja sodišče druge stopnje v nadaljevanju sodbe je obtoženi M. pokojnega V. kritičnega dne prvič videl in ga to ni oviralo, da ga ne bi ustrelil, iz česar nedvoumno izhaja ugotovitev, da kakršnihkoli zamer do pokojnika ni in tudi ni mogel imeti. Glede na dokazano dejstvo, da je pri žrtvi iskal vrednejše predmete (pokojniku je odvzel torbico z denarjem in potnim listom), dejstvo, da M. V. ni vzel še denarja, ki ga je imel v žepu, na odločitev nima vpliva. Utemeljeno namreč sodišče zaključuje, da obtoženi M. ni pričakoval, da bi imel pokojni V. pri sebi ločeno (v žepu) denar, medtem ko okrvavljene ure ter telefona očitno ni vzel iz strahu, ker bi ga to preveč povezovalo s kaznivim dejanjem. Strgano zlato verižico pa je očitno spregledal. Dokaznega zaključka, da obtoženi B. kritičnega dne pokojnemu V. ni vrnil 10.000,00 EUR pa prav tako po presoji Vrhovnega sodišča pritožbene navedbe ne morejo omajati. Višje sodišče je namreč argumentirano in prepričljivo presodilo, da je zagovor obtoženca v tej smeri neverodostojen, predvsem pa ovržen z ostalimi izvedenimi dokazi (beležka pokojnega M. V., v kateri je vestno zapisoval svoje dolžnike in je vse dolžnike, ki so mu denar povrnili prečrtal, izpoved pokojnikovega prijatelja M. J., s katerim se je srečal neposredno po tem, ko naj bi mu obtoženi B. po njegovih navedbah vrnil pretežni del dolgovanega zneska pa o navedenem ni vedel ničesar povedati, prav tako tudi ne pokojnikov prijatelj M. G. in oče pokojnika J. V., ki je navedel, da bi mu pokojni sin 300 % povedal, kolikor bi do vrnitve denarja res prišlo). Glede izpovedbe M. K., na katero se sklicuje pritožnik, pa pritožbeno sodišče utemeljeno ugotavlja, da je priča spreminjala svoje navedbe ter da je prvič zaslišana pred sodiščem povedala, da je videla kozarec z večjo količino denarja kritičnega večera v stanovanju obtoženega B., kar pa je v nasprotju s tem, kar je navedel B. Kot priča zaslišana V. V. je sicer izjavila, da ji je ob priliki telefonskega pogovora z B. med 18.00 in 19.00 uro B. po telefonu dejal, da je na sestanku s prijateljem M. zato, da mu vrne denar, vendar pa je tako njeno navedbo sodišče ocenilo kot neverodostojno. Iz izpisa klicev za telefonsko številko obtoženega B. je namreč razvidno, da je priča obtoženca klicala šele ob 22.04 ure (list. št. 586 spisa), kar pa bi lahko, kolikor je priča glede vsebine navedb obtoženca po telefonu govorila resnico, kazalo po presoji pritožbenega sodišča kvečjemu na to, da je B. pred svojo aretacijo poskušal na vsak način ustvariti vtis, da je bil on tisti, ki je M. V. izročil denar in se torej vnaprej zavarovati za primer, če bi se razkrilo dolžniško-upniško razmerje. Tudi ne držijo navedbe zagovornika obtoženega B., da odnos med M. in njegovim očetom J. V. ni mogel biti tako pristen, saj je J. V. šele tekom postopka izvedel, koliko denarja je izročil sin obtoženemu B. Kot izhaja iz spisa, je namreč J. V. bil prvič zaslišan kot priča dne 10. 4. 2002 (list. št. 253 spisa) in je tedaj navedel, da je sin po tem, ko je opravil na internetu poizvedbe za rabljeno vozilo Volkswagen Golf in lažje poškodovano vozilo Audi A4, izročil B. 12.000,00 EUR za nabavo teh vozil v Nemčiji, poleg tega pa mu je obljubil, da bo z nakupom teh vozil pokril svoj dolg, ki ga je imel še B. do sina, in sicer v znesku 435.000,00 SIT oziroma bi prišlo do kompenzacije njegovega dolga. Opozoril je še na dejstvo, da je dan po umoru, ko sina ni mogel priklicati, „prelistal“ sinov mobitel in v njem našel številko obtoženega B., ki ga je poklical in ga vprašal, če ve, kje je M., pa mu je ta odgovoril, da ne in da ga tudi on kliče, da vozil še nista šla carinit, ker se je nekaj zapletlo. B. mu je še rekel, da ga bo obvestil, za kakšen zaplet naj bi šlo in da bo poklical neko osebo, za tem pa ga je res poklical in mu povedal, da je govoril s policistom G. P. iz Š. in da mu je ta policist rekel, da ga mora (J. V.) poklicati oziroma se zglasiti na policijski postaji. Na vprašanje, zakaj naj bi se zglasil, pa mu je odgovoril, da ne ve, ter mu zatem začel govoriti, da je sinu M. tega dne vrnil 10.000,00 EUR, kar pa mu J. V., kot je sam navedel, ni verjel, saj je vedel, da s takšno vsoto denarja B. nedvomno ne razpolaga. Glede na navedeno tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni nobenega dvoma, kot to pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje, da je ob dejstvu, da je sam priznal, da je na goljufiv način izvabil od V. denar, ki ga v nobenem primeru že od vsega začetka ni imel namena porabiti na način, kot je to želel in pričakoval V. in da mu tudi denarja ni nameraval vrniti, čeprav je M., kot je sam navedel, od njega vedno pogosteje zahteval izpolnitev obveznosti ali vrnitev denarja s 15 % obrestmi, da je bilo dejanje storjeno izključno iz koristoljubnosti, oziroma, da je angažiral M. za umor M. V., zato da mu ne bi bilo potrebno vrniti denarja.

17. Zagovornika obeh obtožencev in sestra obtoženega M. nadalje grajajo tudi oceno verodostojnosti prič s strani pritožbenega sodišča in menijo, da je sodišče izrazito selektivno ocenjevalo njihove navedbe, in sicer je za prepričljive štelo tiste, ki so pričale v škodo obtoženca, medtem ko je izpovedbe prič, ki so pričale v korist, štelo kot prilagojene (K. P., V. J., Ž. in V. P. ipd.), pri čemer se je sodišče ukvarjalo še z docela nepomembnimi okoliščinami kot je na primer, zakaj obtoženec ni zatrjeval alibija že pri prvem zaslišanju, temveč šele po dveh letih bivanja v priporu.

18. Kot je bilo že pojasnjeno in kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, sodišče z gotovostjo ugotavlja, da je bil obtoženi M. pri sestri v Ljubljani okrog 02.00 ure 19. 3. 2002, saj je tedaj P. klicala taksista M., prav tako pa tudi ni nobenega dvoma, da sta se zatem odpeljala v smeri proti Celju in sta se ob 03.33 nahajala na območju bazne postaje Nivo v Celju. Glede na spremenjen zagovor obtoženega M., da se je po srečanju s pokojnim V. odpravil k sestri okoli 22.00 ure z vlakom v Ljubljano, kjer je spil kavo, skadil cigareto ter kasneje, ko je svak odšel spat, s sestro in tremi kolegicami ostal v njenem stanovanju, dokler sestra ni poklicala taksija in se je odpeljal domov, je sodišče zaslišalo poleg zakoncev P. (V. P. je bila zaslišana tudi pred sodiščem druge stopnje), K. P. in V. J. Te priče so bile zaslišane po več kot sedmih letih po obravnavanem dogodku in so po presoji pritožbenega sodišča prepodrobno opisale vse okoliščine tistega večera, od tega, kdaj je obtoženi M. prišel v stanovanje, do tega kaj so jedli in pili, v kateri sobi so se nahajali in kakšen film so gledali na televiziji, vse priče pa so znale tudi vrstni red prihoda in odhoda udeležencev zabave. Pritožbeno sodišče je tako zaključilo, da so te priče očitno neverodostojne in da jim ni mogoče pokloniti vere. Priče so namreč opisovale svoje druženje v stanovanju P. zaradi dogodka, ki gotovo za nobeno od njih ni bil pomemben, razen za K. P. Zaradi navedenega in glede na veliko časovno odmaknjenost ni verjetno, da bi se poteka dogajanja kritičnega večera priče tako do podrobnosti spominjale. Pri tem pa pritožbeno sodišče tudi ni prezrlo navedb V. J. v uvodnem delu pričanja, ko je izjavila, da ve o zadevi le tisto, o čemer je bila informirana od V. P., v nadaljevanju pa je dejala, da se je pred zaslišanjem o zadevi pogovarjala z Ž. in V. P., pri čemer sodišče poudarja, da je slednja večkrat naročila tudi priči D. M., kako mora pričati glede bistvene okoliščine, povezane z alibijem njenega brata, in sicer, da naj izpove, da ni peljal M. iz Ljubljane v Celje, pri čemer je pri takšnih trditvah D. M. vztrajal na obravnavi 27. 1. 2003 in 10. 12. 2008, pa tudi na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Ob kontroli navedene dokazne ocene Vrhovno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje določne in razumne razloge o poteku dogodkov kritične noči in o tem, kako je presojalo verodostojnost navedenih prič. Odločitev višjega sodišča, da je obtoženi M. odšel k sestri šele po storjenem umoru, temelji namreč na dokazih in številnih ugotovljenih dejstvih (predvsem zagovoru obtoženega B., ki je M. v svojem prvem zagovoru v celoti obremenil, dejstvu, da je bil M. V. ubit s pištolo, ki mu jo je pred tem izročil obtoženi B., ugotovljenem dejstvu, da je odvrgel v smeti vrečko, kar ustreza navedbam obtoženega B., da je M. izročil pištolo v vrečki, ter da mu je ta po umoru povedal, da je pištolo odvrgel v smeti (da je odvrgel vrečko z neznano vsebino v smeti je povedal tudi taksist D. M.), dejstvu, da je N. M. hotel v svojem prvem zagovoru prikriti dejstvo, da je sploh bil v Ljubljani, itd.), te odločitve izpovedbe prič, dane po več kot sedmih letih od dejanja, ne morejo omajati. Povedano drugače, tudi če bi se priče tedaj, ko je obtoženi M. prišel k sestri, nahajale v stanovanju, navedeno na ugotovitev dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo pritožbeno sodišče, ne bi imelo nikakršnega vpliva. Pa tudi sicer je ocena verodostojnosti izpovedb samih prič logična in argumentirana tako glede na vsebino njihovih izpovedb kakor tudi upoštevaje izpovedbe ostalih v postopku zaslišanih prič, predvsem izpovedbe D. M. 19. Z navedbami, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni pritegnilo psihologa in psihiatra, ki bi ugotovil osebne karakteristike in značilnosti obtoženega B. ter morebitno njegovo osebnostno motenost, ker gre očitno za osebo, ki ni zanesljiva in si izmišljuje razno razne mogoče in nemogoče zagovore in trditve, ki se nanašajo na soobtoženca, pa tudi ne more uspeti zagovornik obtoženega M. Očitno sodišče ni podvomilo v prištevnost tega obtoženca, oziroma v njegovo duševno zdravje, ocenilo pa je njegov prvi zagovor kot verodostojen, naslednje zagovore pa prilagajanje z željo razbremeniti soobtoženega M. in posledično tudi sebe.

20. Slednjič pa vsi pritožniki poudarjajo, da obtoženca nista kriva, da v spisu ni nikakršnega nedvoumnega dokaza, ki bi kazal na njuno krivdo, zbrani indici pa ne dajejo zadostne podlage za izrek obsodilne sodbe. Res je sicer, da neposrednega dokaza, da je obtoženi M. storilec kaznivega dejanja umora v spisu ni, vendar pa je sodišče tako o njegovi vlogi kakor tudi o vlogi B. ugotovilo, kot je bilo že povedano, na podlagi prvega zagovora, ki ga je podal obtoženi B. pred preiskovalno sodnico, kjer je natančno opisal svojo vlogo (le da je zanikal napeljevanje k umoru), prav tako pa tudi vlogo M., ki ga je v celoti obremenil. Tak njegov zagovor pa je podprt s številnimi indici, ki so medsebojno logično povezani in ki jim je skupno to, da imajo istosmerni dokazni trend (izpovedbe prič, ki potrjujejo določena dejstva, ki jih je navedel obtoženi M. v zagovoru, podatki elektronske komunikacije, prstni odtis na avtomobilu pokojnika itd.), vsa dejstva in okoliščine, ki so bile že večkrat omenjene pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča zaradi medsebojne logične zveze pomenijo takšno raven spoznanja, da pomenijo dokaz oziroma opravičujejo prepričanje, da je dogodek potekal na način, kot ga ugotavlja višje sodišče v izpodbijani sodbi.

21. V pritožbah uveljavljane kršitve določb ZKP a) Kršitev 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (uveljavlja zagovornik obtoženega G. B.) To kršitev naj bi storilo sodišče s tem, ker je pri odločanju o tej zadevi sodeloval senat, ki bi moral biti izločen, saj se je seznanil z uradnimi zaznamki o izjavi priče V. P. dane policistom ter njenima izjavama, ki jih je dala pred sodiščem zaslišana dne 7. 11. 2002 in 27. 1. 2003, čeprav se je priča dne 23. 2. 2009 po danem pravnem pouku v smislu določila člena 236 ZKP pričanju odpovedala, zaradi česar so bile te izjave tudi iz spisa izločene. Zagovornik obtoženega N. M. pa je v svojem drugem predlogu za izločitev zapisnikov (2. 7. 2009) pomotoma priložil svoje kopije navedenih listih. Sodnik poročevalec, ki je na listine naletel, je sicer listine izločil, in v obrazložitvi navedel, da se z njihovo vsebino ni seznanil. Slednje pa po mnenju zagovorniku očitno ne ustreza dejanskemu stanju, saj v nasprotnem primeru sodišče ne bi moglo ugotoviti, za kakšne listine gre. Tako je podan izločitveni razlog po 4. a točki 39. člena ZKP. Obstoja navedenega razloga za izločitev pritožbenega senata pa v ničemer ne omaja dejstvo, da se je priča V. P. na obravnavi, opravljeni dne 2. 10. 2009 in 20. 1. 2011, odpovedala statusu privilegirane priče in pred sodiščem pričala, saj s tem ni privolila v uporabo svojih prej podanih izjav.

22. Kot izhaja iz podatkov v spisu je V. P., sestra obtoženega M., pričala pred sodiščem dne 7. 11. 2002 in 27. 1. 2003. Ker je postopek tekel le zoper obtoženega B. ni imela statusa privilegirane priče, zaradi česar tudi ni bila poučena o pravni dobroti. Kasneje, ko je postopek stekel zoper oba obtoženca, se je navedena priča po danem pravnem pouku pričanju odpovedala, sodišče pa je sprejelo sklep, da se njene izjave dane pred sodiščem iz spisa izločijo. Ker niso bile izločene vse listine je zagovornik obtoženega M. dne 3. 7. 2009 podal dokazni predlog in vlogo v kateri predlaga, da se iz spisa izločijo vse listine z njenimi izpovedbami, saj predstavljajo v smislu določila člena 237 ZKP nedovoljen dokaz. (Sklep o izločitvi preostalih listin (uradnih zaznamkov) je sodišče sprejelo dne 8. 7. 2009). Temu predlogu pa je zagovornik obtoženca pomotoma priložil listine, katerih izločitev je predlagal. Te listine so ostale v spisu, vse dokler jih ni izločil sodnik poročevalec višjega sodišča. V spisu na list. št. 1650A in v Kp spisu se nahaja uradni zaznamek sodnika z dne 23. 11. 2010, iz katerega izhaja, da je med pripravami za razpisano sejo sodišča druge stopnje za dne 1. 12. 2010 ob študiju spisa ugotovil, da so v spisu fotokopije listin, katerih izločitev je zagovornik predlagal. Ker gre za listine, ki bi morale biti izločene in zaradi pomanjkanja časa sodnik poročevalec spisa ni pošiljal sodišču prve stopnje, temveč je sam, ne da bi se seznanil z vsebino listin te listine izločil in jih zaprl v posebno kuverto. Priča V. P. se je sicer privilegiju iz 236. člena odpovedala in dne 2. 10. 2009 pričala pred sodiščem prve stopnje, dne 20. 1. 2011, pa pred pritožbenim sodiščem.

23. Pritožbeno sodišče v razlogih sodbe ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v procesni situaciji, ko se je V. P. pričanju odpovedala, uradna zaznamka o razgovoru policistov z njo in oba zapisnika o zaslišanju priče izločilo iz spisa. Vendar pa, ker se je P. kasneje pravni dobroti po spremenjenem zagovoru svojega brata odpovedala, je po prepričanju pritožbenega sodišča potrebno šteti, da je s tem pristala, da se tudi njene izločene izjave v postopku lahko uporabijo. V vsakem primeru, ne glede na to, ali izpoveduje kot privilegirana ali kot neprivilegirana priča, je namreč dolžna govoriti resnico, saj jo je v obeh primerih potrebno poučiti po drugem odstavku 240. člena ZKP. Drugačno tolmačenje bi namreč pripeljalo do zlorabe instituta privilegija. Kljub takšnemu stališču pa sodišče druge stopnje ni moglo slediti pritožbenemu predlogu pomočnika okrožnega državnega tožilca, da sodišče druge stopnje odpečati kuverte in prebere njihovo vsebino ter jo ob zaslišanju predoči priči V. P., saj je višja državna tožilka na obravnavi umaknila takšen predlog, pritožbeno sodišča pa glede na določbo četrtega odstavka 83. člena ZKP ni moglo brez predloga kuverte odpečatiti in prebrati njene vsebine. Zato je pri presoji obravnavane kazenske zadeve lahko upoštevalo in ocenjevalo le izpovedbi navedene priče na obravnavah 2. 10. 2009 in 20. 1. 2011 ter jo primerjalo z drugimi dokazi.

24. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen (1. do 5. točka 39. člena). Kršitev iz te točke se lahko uveljavlja v pritožbi v skladu z določilom 384. člena ZKP le, če na kršitev pritožnik ni mogel opozoriti med obravnavo ali če je nanjo opozoril, pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Na to kršitev sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena) temveč le, če jo pritožnik uveljavlja v pritožbi, vendar pa mora to svojo pravico pravočasno uveljavljati. Zakonodajalec se je namreč z navedeno določbo hotel izogniti zlorabi tega instituta in omogočiti izpodbijanje sodbe iz tega razloga v primeru, ko stranke s sodbo ne bi bile zadovoljne. Skladno z drugim odstavkom 41. člena ZKP sme tako stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko zve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave, med glavno obravnavo pa sme zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika zaradi razloga iz 4. a ali 6. točke 39. člena tega zakona samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave, če je bil podan že prej, pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan. V konkretni kazenski zadevi pa so se navedeni dokumenti nahajali v spisu vse od tedaj, ko je zagovornik obtoženega N. M. v svojem predlogu za izločitev zapisnikov priložil fotokopije navedenih listin (neupoštevaje, da so se originali v spisu nahajali skoraj ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje). Glede na dejstvo, da so bili dokumenti v spisu in da je bil v spisu tudi uradni zaznamek, ki ga je izdelal sodnik poročevalec, je po presoji Vrhovnega sodišča zagovornik obtoženega B. z uveljavljanjem navedene kršitve šele v pritožbi prekludiran. Ne glede na to, da bi lahko bil (ali je bil) seznanjen s tem, da so listine v spisu in da jih je sodnik poročevalec izločil iz spisovnega gradiva namreč ne izhaja, da bi izločitev sodnika poročevalca ali senata predlagal pred sejo, pred obravnavo ali na obravnavi.

25. Ne glede na navedeno pa iz uradnega zaznamka izhaja, da se sodnik poročevalec z vsebino listin ni seznanil, ter da je listine izločil takoj, ko je ugotovil, za katere listine gre in tako ni razloga, da Vrhovno kot pritožbeno sodišče tem navedbam ne bi verjelo.

26. Podana pa tudi ni kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z izjavami V. P., ki jo v pritožbi uveljavlja prav tako zagovornik obtoženega B. Meni namreč, da sodišče ne bi smelo opreti svoje odločbe na njene izjave, dane 7. 1. 2002 in 27. 1. 2003, saj so bile te izjave iz spisa izločene. Da je sodišče svojo odločitev oprlo na te izjave, ne glede na to, da se je sicer strinjalo z zakonitostjo izločitve, pa izhaja iz obrazložitve sodbe (str. 47), kjer je izrecno navedeno, da je priča V. P. „na obravnavah 7. 11. 2002 in 27. 1. 2003 krivo pričala, torej trdila, da njenega brata N. M. kritične noči ni bilo v njenem stanovanju“, v posledici česar njenih poznejših izpovedb kakor tudi izpovedb Ž. P., K. P. in V. J. ni štelo kot verodostojne (str. 48 izpodbijane sodbe).

27. Tudi s temi navedbami zagovornik s pritožbo ne more uspeti, saj iz sodbe jasno izhaja, da sodišče svoje odločbe ni oprlo na navedene izjave, navedba zagovornika v pritožbi pa je iztrgana iz konteksta sodbe. Sodišče namreč ugotavlja, da je obtoženčeva sestra V. P. večkrat naročila priči D. M., kako mora pričati glede bistvene okoliščine, povezane z alibijem njenega brata, zaradi česar je sodišče sklepalo, da je očitno tudi sama ob izpovedovanjih na glavnih obravnavah 7. 11. 2002 in 27. 1. 2003 krivo pričala, torej trdila, da njenega brata N. M. kritične noči ni bilo v njenem stanovanju. V nasprotnem primeru, kot nadalje ugotavlja sodišče druge stopnje, ne bi nagovarjala M., naj tako priča, niti se sama 23. 2. 2009 pričanju ne bi odpovedala. Gre za sklepanje sodišča o vsebini izpovedb P. danih 7. 11. 2002 in 27. 1. 2003 ob upoštevanju njenega ravnanja v postopku v zvezi z uporabo instituta privilegija ter ob upoštevanju izpovedbe priče D. M. 28. Isto kršitev, torej kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pa vidi zagovornik obtoženega B. nadalje v dejstvu, da je sodišče oprlo sodbo na zagovor obtoženega B., ki ga je ta podal v vinjenem stanju prvič zaslišan pred preiskovalno sodnico. Alkoholiziran je bil že ob privedbi na policijo, policisti pa so mu kasneje dali uživati tudi pivo. B. je po mnenju zagovornika na kasnejših zaslišanjih prepričljivo izpovedal, da je večer, preden je bil priveden s strani policistov, popival v pubu v Š., kjer je spil 12 steklenic Smila in štiri stock-cole. Tega dne je domov prišel okoli 04.00 ure zjutraj, ob 9.00 uri pa se je zglasil na policiji, pred tem pa je doma spil še steklenico piva, nato pa spil še pivo v prisotnosti policista med pregledovanjem njegovega avtomobila. Večer pred zaslišanjem pred preiskovalno sodnico pa mu je policist prinesel pico in dve veliki pločevinki laškega piva. Dejstvo, da je obtoženi G. B. pil pivo v prisotnosti policista tekom pregleda avtomobila, je potrdil njegov brat M. B., njegovo vinjenost pa je potrdila tudi mati S. B. Policist V. sicer zatrjuje, da je B. prinesel le pico, vendar sodišče ni preverilo njegovih navedb ali je bila res tedaj jedilnica na policiji zaprta in da ni bilo mogoče zagotoviti ob 18.00 uri drugačne hrane kot da mu policisti prinesejo pico. Slednjič pa zagovornik še meni, da so policisti pri obravnavanju B. uporabili metodo pogojevanja, v psihologiji poznano kot „korenček-palica“, ki pa je nedopustna in nezakonita. Pomeni podkupovanje s hrano za dosego željenega cilja in kar nakup pice iz lastnih sredstev nedvomno pomeni. Glede na navedeno bi bilo potrebno zagovor obtoženega B. pred preiskovalno sodnico iz spisa izločiti kot nezakonit dokaz.

29. Kot izhaja iz podatkov v spisu je bil obtoženi G. B. prvič zaslišan dne 29. 3. 2002. Zaslišanje se je začelo ob 11.45 uri in je trajalo do 15.00 ure. V zapisniku niso navedene kakršne koli ugotovitve preiskovalne sodnice, iz katerih bi se dalo sklepati, da se obtoženec neprimerno ali čudno vede. Pri zaslišanju je bila navzoča tedanja obtoženčeva zagovornica odvetnica N. M. Na zapisnik nihče ni imel pripomb. Ob koncu zaslišanja je obtoženec navedel, da je sledil nareku zapisnika in da ga podpiše kot točnega. Obtoženec je bil v policijskem pridržanju od dne 27. 3. 2002 od 11.30 ure dalje.

30. Obtoženec je zaslišan na glavni obravnavi dne 1. 10. 2002 navedel, da so v prvem zagovoru določene pomanjkljivosti, ker je bil zaslišan pred preiskovalnim sodnikom v šoku in pod vplivom alkohola, poleg tega pa mu je policist, ki je bil v postopku zraven policista V. tudi grozil z orožjem in mu rekel, da če bo obrnil hrbet, ga bo počil, da je to že storil, in da ne želi, da se to pripeti tudi njemu. Pa tudi ob vožnji na sodišče mu je policist V. govoril, kako naj govori, in sicer tako, kot je ovadba in da bo šel v pripor le toliko, da primejo M., kar je tudi potrebno zaradi B. varnosti. Zaslišan 27. 1. 2003 pa je dodal še, da mu je policist V. pri pregledu avtomobila dovolil spiti še eno pivo Smile, ki ga je imel v avtu in to steklenico je spil v navzočnosti brata M. B. in njegove žene. Na tej obravnavi je zagovornik obtoženca predlagal zaslišanje N. M., to je zagovornice, ki je bila navzoča pri prvem zaslišanju obtoženca, in sicer glede obtoženčevega zasliševanja pod prisilo. Sodišče je dokazni predlog zavrnilo. Ker pa ga je obramba kasneje še ponovila, je sodišče odvetnico vabilo na obravnavo, ta se je vabilu odzvala, vendar pa ni pričala, ker je zagovornik obtoženega B. tak predlog umaknil (gre za obravnavo razpisano za dne 9. 9. 2009). Brat obtoženca pa je potrdil navedbe obtoženca, da je ob pregledovanju B. avtomobila s strani policistov ta pil pivo Smile. V zvezi z zagovorom obtoženca v tej smeri je bil zaslišan tudi policist M. V., ki je odločno zanikal vsakršno dajanje navodil obtoženemu B., prav tako tudi alkohola. Zaslišan pred sodiščem druge stopnje je B. navedel še, da so mu kriminalisti pred zaslišanjem izročili list papirja z iztočnicami o posameznih delih zagovora.

31. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je pritožbeno sodišče tak spremenjen zagovor obtoženca štelo kot neprepričljiv in neverodostojen, pri čemer je opozorilo na dejstvo, da sta minila dva dneva od tedaj, ko je bil obtoženec pridržan pa do zaslišanja. Kolikor bi bil obtoženec ob prijetju res vinjen, bi morali policisti 48 ur vzdrževati takšno stanje, da bi bil vinjen še v času zaslišanja pred preiskovalno sodnico. Kriminalist V. pa je potrdil, da so policisti prinesli obtožencu pico, saj bife ni delal in so eno kupili zase, eno pa zanj, za kar je kriminalist predložil tudi račun. Glede na kasneje ponovljen predlog obrambe za zaslišanje odvetnice N. M. in umik tega predloga pa je pritožbeno sodišče presodilo, da je edina možna razlaga za takšno ravnanje obrambe samo v tem, da odvetnica očitno ni bila pripravljena potrditi obtoženčeve navedbe o dogodku, ki se ni zgodil. Nobenega dvoma torej ni, je obtoženi B. svoj zagovor pred preiskovalno sodnico podal zavestno in hote in v treznem stanju, ne da bi na vsebino zagovora kdorkoli vplival (str. 23 sodbe pritožbenega sodišča).

32. Takšne logično argumentirane presoje sodišča druge stopnje pa navedbe v pritožbi ne morejo omajati. Če bi bil obtoženi B. ob podaji zagovora pred preiskovalno sodnico res tako vinjen, da ne bi vedel kaj govori (po njegovih navedbah neprišteven), bi to nedvomno opazila njegova zagovornica, prav tako pa tudi preiskovalna sodnica, poleg tega pa v takšnem stanju tudi ne bi bil zmožen podati tako konsistentnega zagovora kot ga je, saj je bil ta zagovor, kot je bilo že poudarjeno, glede obstoja številnih zatrjevanih dejstev potrjen z drugimi izvedenimi dokazi. Povsem neprepričljiva pa je tudi pritožbena trditev, da bi se obtoženec obremenil tako kot se je po navodilih kriminalistov zaradi pice ali zaradi strahu pred njimi.

33. Zagovornik obtoženega B. uveljavlja še kršitev 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo storilo sodišče druge stopnje s tem, da je najprej opravilo obravnavo v dneh 13. 1., 20. 1., in 3. 2. 2011, zatem pa očitno po obravnavi še sejo in sicer 3. 2. in 4. 2. 2011 in to brez navzočnosti strank, kljub temu, da so te zahtevale navzočnost na seji. Navedeno izhaja po mnenju zagovornika iz zapisnika o obravnavi.

34. Očitek kršitve ne samo da je neutemeljen, temveč je tudi protispisen. Iz zapisnikov o obravnavi namreč jasno izhaja, da je bila obravnava pred sodiščem druge stopnje zaključena dne 3. 2. 2011 ob 15.05 uri, za tem je sicer navedeno besedilo nadaljevano istega dne ob 16.00 in 4. 2. 2011, sledi pa besedilo „po posvetovanju senata sprejme sodišče naslednjo odločitev“ sledi izrek sodbe. Iz uvoda izpodbijane sodbe pa izhaja, da je sodišče sprejelo odločitev po posvetovanju, opravljenem dne 3. 2. in 4. 2. 2011. To se pravi iz zapisnika in iz sodbe ne izhaja, da bi bila opravljena seja (ni bilo postopano po 378. členu ZKP), temveč je sodišče druge stopnje opravilo posvetovanje v dneh 3. in 4. 2. 2011, ko je izreklo sodbo.

35. Kršitev 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa vidi omenjeni zagovornik v tem, da je okrožni državni tožilec na glavni obravnavi dne 18. 5. 2009 umaknil obtožnico v delu, kjer se obtožencu očita kaznivo dejanje goljufije, o tem pa v obravnavani zadevi ni bilo odločeno, oziroma, sodišče ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe. Skladno z določilom prve točke 357. člena ZKP bi moralo po mnenju zagovornika glede tega dejanja izdati zavrnilno sodbo.

36. Tudi očitek te kršitve ni utemeljen. Na strani 1579a se nahaja modifikacija obtožnice, in sicer se obtoženemu G. B. očita le storitev kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju umora (in ne več kaznivega dejanja goljufije), vendar to v kvalificirani obliki, in sicer po 2. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena KZ in 26. člena KZ. Okrožni državni tožilec je v obrazložitvi modifikacije pojasnil, da je del opisa kaznivega dejanja vključil v opis kaznivega dejanja umora, storjenega iz koristoljubnosti. Gre namreč za navidezni idealni stek navedenih kaznivih dejanj, kajti obtoženčev namen je prav v tem, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist, kar predstavlja motiv za umor, ki je po 2. točki drugega odstavka 127. člena KZ opredeljen kot umor iz koristoljubja. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je navedeno pravno stališče pravilno. Ne gre namreč za nepopolno rešitev obtožbe, če državni tožilec ali celo sodišče samo oceni, da gre za navidezni idealni stek kaznivega dejanja in po načelu inkluzije ali konzumpcije obtoženca spozna za krivega le enega (težjega) kaznivega dejanja v katerem je inkludirano oziroma konzumirano kaznivo dejanje. V pojmu koristoljubnosti je vsekakor obsežena tudi protipravna prilastitev tuje premične stvari. Koristoljubnost namreč obsega vsako materialno korist, ki se lahko doseže ali pridobi z usmrtitvijo drugega. Tako kaznivo dejanje umora iz koristoljubnosti vključuje kaznivo dejanje ropa, tatvine, roparske tatvine, goljufije ipd., če je storilec naklepno storil umor, zato da bi si protipravno prilastil neko tuje premoženje. Gre namreč za odnos konzumpcije, zaradi česar tudi v konkretnem primeru, kot je to pravilno pojasnil tudi okrožni državni tožilec, ni prišlo do umika obtožbe zaradi kaznivega dejanja goljufije, sodišče pa utemeljeno ni izdalo zavrnilne sodbe.

37. Zagovornik obtoženega B. nadalje uveljavlja, da je sodišče kršilo 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je izrek v nasprotju z razlogi sodbe. V izreku je namreč navedeno, da je obtoženi B. izročil pištolo in denar N. M. dne 16. 6. 2002, v obrazložitvi pa da naj bi to storil dne 16. 3. 2002. Gre torej za nasprotje glede odločilnih dejstev, hkrati pa je podana tudi kršitev 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj ni identitete med obtožbo in sodbo.

38. Kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana tedaj, če izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe o odločilnih dejstvih. Nasprotovanje se torej mora nanašati na odločilna dejstva, to so dejstva, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja ali na katerih temelji kazenska odgovornost obtoženca. Gre za dejstva, ki predstavljajo dejanski temelj sodbe. V konkretni kazenski zadevi naj bi po mnenju zagovornika bilo nasprotje podano med datumom, ko je obtoženi B. pokazal (in ne izročil kot to navaja zagovornik v pritožbi) pištolo, saj je v izreku navedeno, da mu jo je pokazal dne 16. 6. 2002, v obrazložitvi pa sodišče ugotavlja kot datum, ko se je to dogajalo 16. 3. 2002. Navedeni datum prav gotovo ni odločilno dejstvo (ne predstavlja elementa kaznivega dejanja), predvsem pa gre za očitno pisno napako (čeprav storjeno že v izvirniku o čemer je bil izdan popravni sklep). Sodišče je namreč spoznalo obtoženca za krivega po modificirani obtožnici (v kateri je naveden datum 16. 3. 2002, enako kot v sodbi sodišča prve stopnje, ki je prav tako ugotavljalo dejstva), da je ta datum 16. 3. 2002 pravilen pa izhaja tudi iz opisa dejanja navedenega v točki 2 izreka sodbe, ki se nanaša na obtoženega M., predvsem pa že iz logične interpretacije opisanega dogodka v izreku. Iz njega namreč jasno izhaja, da se je ta dogodek, ko je obtoženi B. soobtoženemu M. pokazal pištolo in mu izročil denar, vnaprej odvijal pred storitvijo kaznivega dejanja umora.

39. Z očitkom te kršitve pa pritožnik ne more uspeti tudi v delu, ko navaja, da so nejasnosti v sodbi glede časa smrti ter da se sodišče o tem ni opredelilo dovolj natančno, predvsem pa v zvezi s tem pogreša odsotnost konziliarnega mnenja, ki ima glede na izrecno pojasnilo izvedenca dr. Š. večjo dokazno težo kot izvedensko mnenje izvedenca posameznika. S temi navedbami namreč pritožnik ne uveljavlja navedene kršitve, temveč le polemizira z ugotovljenim dejanskim stanjem, na te očitke pa je Vrhovno kot pritožbeno sodišče že odgovorilo. Očitek V. P. v obtožbi, da je podano nasprotje o vsebini listin o zaslišanju prič in med tem kar je navedeno v obrazložitvi sodbe pa je presplošen, da bi Vrhovno sodišče lahko na takšen očitek argumentirano odgovorilo, pri presoji sodbe po uradni dolžnosti pa takšne kršitve ni zaznalo.

Relativne kršitve določb ZKP

40. Zagovornika obeh obtožencev v pritožbah poudarjata, da je sodišče oprlo sodbo na dokaze, ki jih sploh ni izvajalo, pri čemer zagovornik obtoženega M. poudarja, da smer vožnje Celje – Ljubljana v konkretnem primeru ni splošno znano dejstvo, ampak konkreten dogodek, ki bi ga moral obdelati ustrezen izvedenec in sodišču podati mnenje, ne pa nek nemški spletni portal www. Rieseplanung.d, ki da se največ uporablja v takšnih primerih. Zagovornik obtoženega B. pa poudarja, da bi moralo pritožbeno sodišče za zakonito odločitev ponovno izvesti vse dokaze, saj sicer ravna v nasprotju s členi 17 in 329 ZKP. Drugostopenjsko sodišče tako ni moglo ugotavljati dejstev vklopa posameznih telekomunikacijskih postaj, ki naj bi sicer tudi po prepričanju tega sodišča odločilno pojasnjevala gibanje obeh obtožencev in pokojnega V., saj dokaza z angažiranjem izvedencev telekomunikacijske stroke ni neposredno izvedlo, niti ni vpogledalo in prebralo že izdelanega izvedenskega mnenja. Ista kršitev je podana tudi v zvezi z orožjem, ki naj bi ga obtoženi B. G. po obtožbi izročil M., saj sodišče mnenja izvedenca balistične stroke ni prebralo, niti izvedenca ni vabilo obravnavo. Tudi glede nekaterih ključnih prič kot sta D. K. in A. A., na izpovedi katerih drugostopenjsko sodišče utemeljuje zaključke o krivdi obtoženca ni zaslišalo, niti ni prebralo zapisnika o njunem zaslišanju.

41. Kot je bilo že uvodoma pojasnjeno je vloga pritožbenega sodišča izrazito kontrolne narave in to tudi v primerih, ko se odloči za obravnavo. Predmet sojenja na obravnavi pred sodiščem druge stopnje ni odločanje o utemeljenosti obtožbe, temveč o utemeljenosti pritožbe, s katero se uveljavlja zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja v prvostopenjski sodbi – torej presoja pravilnosti izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje se bo poleg ostalih pogojev odločilo za obravnavo tudi tedaj, ko bo menilo, da se bo na ta način zadeva hitreje končala npr. če je treba na novo izvesti ali ponoviti le nekatere izmed številnih na glavnih obravnavi izvedenih dokazov. To bo storilo predvsem tedaj, ko bo podvomilo v pravilnost dokazne ocene izvedenih dokazov s strani sodišča prve stopnje. Ponovilo bo samo tiste dokaze, v katerih dokazno oceno bo podvomilo, torej ko bo ocenilo, da gre za vsebinsko neprepričljivo dokazno oceno. Njegova presoja bo temeljila na primerjavi med dejanskim stanjem, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in tistim, ki ga je ugotovilo samo, potem ko se bo glede objektivnih spoznavnih možnosti pri izvedbi dokazov, za katere je menilo, da jih sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo, postavilo v enak položaj kot sodišče prve stopnje. Res je, da sodišče druge stopnje tedaj v zadevi ponovno sodi, vendar le v okviru kontrolne funkcije, ter zato tudi samo v okviru procesnega gradiva, ki ga je za sojenje uporabilo sodišče prve stopnje. Zato načelo neposrednosti izvira iz postopka pred sodiščem prve stopnje. Od pritožbenega sodišča ni mogoče zahtevati več neposrednosti kot od sodišča prve stopnje. Gre za derivativno – izvedeno neposrednost. Selekcija dokazov, ki jih bo izvedlo, pa bo kot rečeno temeljila na kontrolni funkciji. Zato na obravnavi ni potrebno izvesti tistih dokazov oziroma zaslišati prič in izvedencev, ki so bili zaslišani pred sodiščem prve stopnje in katerih navedbe oziroma trditve niso sporne, ko torej pritožbeno sodišče v dokazno oceno sodišča prve stopnje glede teh dokazov nima pomislekov.

42. V konkretni kazenski zadevi je sodišče opravilo obravnavo in na njej zaslišalo poleg obeh obtožencev še J. V., D. M., V. P., M. G., V. D. in izvedenca dr. A. Š., v nadaljevanju obravnave pa je izvedlo še nekatere dokaze, ki pred sodiščem prve stopnje niso bili izvedeni. Svoje zaključke pa je sprejelo na podlagi ponovne ocene že izvedenih dokazov, na novo izvedenih dokazov ter ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi v katere ni podvomilo. Zagovornik obtoženega B. tako z navedbami v pritožbi, da sodišče ni ponovno izvedlo dokazov v zvezi z izpisom telefonskega prometa in ugotovitvami izvedenca za elektro stroko in ugotovitvami izvedenca balistične stroke, ne more uspeti, saj je že prvostopenjsko sodišče vsa dejstva v zvezi z ugotovitvami teh izvedencev in vklopom oziroma izklopom baznih postaj ugotovilo le, da jih po pravilni presoji sodišča druge stopnje ni pravilno presodilo oziroma jih ni povezalo z ostalimi ugotovljenimi dejstvi in dokazi. Vklop posameznih baznih postaj ugotavlja sodišče prve stopnje tako na strani 6 (bazne postaje, ki so se vklapljale 21.58, 22.40), na strani 16 (bazne postaje o tem, kje se nahajal B. ob 19.30 uri, 18.22, 18.55, 19.24, 19.30 dne 18. 3., komunikacija B. – V.) ter na straneh 18 in 19 izpodbijane sodbe. Da je prišlo do premikanja vozila po zadnjem klicu (21.58) je ugotovilo sodišče prve stopnje, isti sklep, da je moral pokojnik iz bazne postaje Silos do bazne postaje Žito še potovati, pa je sprejelo tudi pritožbeno sodišče (str. 9 izpodbijane sodbe). Glede izvedenca balistične stroke F. S. pa prvostopenjsko sodišče na straneh 7 in 8 sodbe ugotavlja, da je ta izvedenec, katerega mnenje v celoti sprejema, ugotovil, da so bili vsi tulci italijanske izdelave, da so bili izstreljeni iz istega orožja, da je šlo za orožje cal. 7,65 mm in da najverjetneje uporabljeno orožje CZ mod. M70 cal. 7,65 mm. Gre za ugotovitve, ki jih je v celoti povzelo tudi pritožbeno sodišče. Sodišče druge stopnje nadalje tudi ni drugače ocenjevalo izpovedb prič D. K. in A. A., kot je to storilo sodišče prve stopnje. Kot izhaja iz dokazne ocene prvostopenjskega sodišča (str. 29 sodbe sodišča prve stopnje) je to sicer sprejelo izpovedbi obeh prič, da je B. poskušal pribaviti udarno iglo, vendar je zaključilo, da kljub temu ni mogoče z gotovostjo trditi, da je pištola, ki jo je B. tedaj posedoval delovala (da jo je posedoval je po prepričanju prvostopenjskega sodišča mogoče zaključiti z veliko stopnjo verjetnosti), niti z gotovostjo, da je tedaj šlo za pištolo Crvena Zastava prav cal. 7,65 mm. Gre torej za identično situacijo kot pri prej omenjenih dokazih, ko je torej sodišče prve stopnje štelo dejstvo, da je B. poskušal pribaviti udarno iglo v priporu za dokazano, vendar pa po mnenju tega sodišča navedeno dejstvo ne predstavlja indica, ki bi lahko prispevalo h krivdoreku. Navedena okoliščina sicer res neposredno ne kaže, da sta obtoženca storila kaznivo dejanje, vendar pa je sodišče druge stopnje utemeljeno upoštevalo to dejstvo kot eno izmed okoliščin, ki v logični in iskustveno sprejemljivi zvezi med posameznimi posrednimi dokazi upravičujejo izrek obsodilne sodbe. Nobenega dvoma pa ni, da je cesta Celje – Ljubljana notorno dejstvo in da tega dejstva ni potrebno dokazovati z izvedenci. Kje sta vozila kritične noči pokojnik in obtoženi M. pa je sodišče sklepalo na podlagi že omenjenih dokazov (zagovor obtoženega B., bazne postaje, plačilni listek s cestninske postaje …).

43. Kršitev prvega odstavka 379. člena ZKP pa je po mnenju zagovornika obtoženega B. podana v tem, da odločitev o obravnavi ni bila sprejeta na seji senata dne 1. 12. 2010 ampak očitno kasneje, saj je ob zaključku seje v zapisniku navedeno „o odločitvi sodišča bodo stranke obveščene pisno po sodišču prve stopnje“ ne pa, da se je sodišče druge stopnje odločilo za obravnavo.

44. Vrhovno sodišče v postopanju pritožbenega sodišča ne vidi nikakršne kršitve. Dejstvo je, da je bila pritožbena seja opravljena v navzočnosti strank dne 1. 12. 2010 in je trajala od 9.00 do 12.45 ure. Zatem je bila razpisana obravnava, na katero so bile vse stranke pravočasno vabljene. Sklep o tem, da se je obravnava opravila je glede na to, kdaj so bile izdane odredbe za vabljenje strank in prič, sprejet po opravljeni seji dne 1. 12. 2010. Gre za formalno procesno odločbo, ki se ne vroča strankam in se lahko prekliče vse do začetka obravnave. Sprejem sklepa pa predpostavlja, da se je senat na seji seznanil s stanjem stvari ter ocenil, da so izpolnjeni zakonski pogoji za obravnavo in da je tudi smotrno, da se o pritožbi zoper sodbo odloči po opravljeni obravnavi. Stranke na takšno odločitev sodišča torej nimajo vpliva oziroma jim zakon glede tega ne daje pravice do izjave.

45. Kršitev pravice do obrambe pa naj bi sodišče kršilo s tem, ker ni sledilo dokaznemu predlogu obrambe po ponovnem zaslišanju D. K. in ne dokaznemu predlogu za pribavo člankov vseh časopisnih hiš in posnetkov vseh televizijskih oddaj o obravnavanem dogodku za obdobje od dejanja do datuma zaslišanj priče V. D., kakor tudi vseh njegovih dokaznih predlogov, ki jih je kot nepotrebne (očitno za oprostilno sodbo) zavrnil prvostopenjski senat, kot so predlogi v zvezi s tem ali je pištola delovala ali ne itd.. S tem, ko sodišče dokazov ni izvedlo, je bilo kršeno tudi načelo enakosti v postopku. Sodišče bi po mnenju zagovornika moralo verodostojnost izpovedbe D. presojati ne samo glede vpliva M. in njegove sestre V. P., temveč tudi vpliva časopisnih člankov in posnetkov vseh televizijskih oddaj o predmetnem dogodku.

46. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče zavrnilo dokazni predlog po ponovnem zaslišanju priče D. K. z obrazložitvijo, da je bil pred sodiščem prve stopnje zaslišan kar trikrat ter je obtoženi B. ob njegovem zadnjem zaslišanju na glavni obravnavi 22. 6. 2009 obširno komentiral obremenilne navedbe te priče. Sicer pa, kot ugotavlja sodišče druge stopnje, sodišče prve stopnje izpovedbe D. K. in A. A. ni ocenilo kot neverodostojne, temveč je menilo, da ne glede na njuni izpovedbi ni mogoče z gotovostjo trditi, da je pištola delovala, niti z gotovostjo, da je šlo za pištolo Crvena Zastava cal. 7,65 mm. Glede drugega dokaznega predloga pa je pritožbeno sodišče poudarilo, da ni ustanova, ki bi lahko ugotavljala vpliv medijskega poročanja na izpovedbe priče D., ki jo je prav zaradi selektivne ocene dela njene izpovedbe s strani sodišča prve stopnje, samo zaslišalo in se ob tem prepričalo, da za oceno verodostojnosti ni potrebno izvesti nobenega dodatnega dokaza.

47. Kot je Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Glede na navedeno ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč le tiste dokaze, ki so pravno relevantni, pri čemer mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. To pomeni, da mora predlagatelj skrbno obrazložiti svoj dokazni predlog oziroma ga substancirati. V konkretnem primeru pa zagovornik navaja le, da bi s ponovnim zaslišanjem D. K. želel dokazati, da je imela priča motiv za lažno pričanje oziroma, ker je prejšnjo izjavo K. podajal tedaj, ko je bil v konfliktu z obtoženim B. v zvezi s kaznivim dejanjem ropa (dokazni predlog na obravnavi podan 3. 2. 2011). V pritožbi pa je pritožnik navedel le, da je bilo s tem, ko sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem te priče, kršeno obtožencu načelo enakosti. Vrhovno sodišče pri presoji pritožbenih navedb ugotavlja, da je sodišče druge stopnje ravnalo povsem zakonito, ko je dokazni predlog zavrnilo in tudi pojasnilo, da D. K. ni bil zaslišan le enkrat temveč večkrat, da se je imel obtoženi B. možnost izjaviti o njegovih navedbah in je to možnost tudi izkoristil, pri čemer je ne glede na navedeno že sodišče prve stopnje izpovedbo te priče ocenilo kot neverodostojno. Takšni presoji pa je sledilo tudi pritožbeno sodišče, z njo pa se v celoti strinja tudi Vrhovno sodišče, pri čemer je potrebno pojasniti še, da so njegove navedbe ne samo skladne z izpovedbo A. A., temveč tudi drugoobtoženega M. Glede drugega dokaznega predloga, pa je potrebno oceniti, da je sodišče tisto, ki ocenjuje verodostojnost strank glede na vsebino in konsistentnost njene izpovedbe in glede njenega nastopa pred sodiščem. To je pritožbeno sodišče storilo, saj je D. zaslišalo samo na opravljeni obravnavi in se v njeno verodostojnost torej neposredno prepričalo. Sicer pa zagovornik z dokaznim predlogom tudi ni izkazal verjetnosti, da tudi če bi dokaz uspel, da bi to vplivalo na oceno verodostojnosti te priče ali drugače, četudi bi se izkazalo, da je pištola znamke Crvena Zastava bila omenjena v medijih preden je D. o pištoli takšne znamke spregovorila, navedeno ne bi pomenilo, da D. v zvezi s tem dejstvom ne govori resnice. Pri tem je potrebno še poudariti, da obrambi ni uspelo z ničemer izkazati, da bi bila priča kakorkoli sugestibilna ali da bi izpovedovala z interesom čim bolj obremeniti obtoženca. Glede dokazov v zvezi z delovanjem pištole in ostalih dokazov, ki jih naj ne bi izvedlo sodišče prve stopnje in s tem obtožencu kršilo pravico do obrambe, pa so pritožbene navedbe presplošne, da bi Vrhovno kot pritožbeno sodišče lahko o navedeni kršitvi odločilo. Gre za očitek kršitve, ki se ne presoja po uradni dolžnosti, zaradi tega je dolžnost stranke, da takšno kršitev obrazloži in tudi eventualni vpliv kršitve na zakonitost in pravilnost sodbe.

48. Zagovornik obtoženega M. pa v pritožbi poudarja, da je sodnik poročevalec, ki je sicer sam vodil postopek in narekoval zapisnik dne 3. 2. 2011, na obravnavi postavil M. nekaj vprašanj, ne da bi ga opozoril o njegovih pravicah v skladu z določbami 227. in 228. člena ZKP. Res je sicer, da je bil na te pravice obdolženec opozorjen na prvi obravnavi dne 13. 1. 2011 in je to opozorilo vpisano tudi v zapisnik, vendar pa je po mnenju zagovornika potrebno pred vsakim ponovnim zaslišanjem oziroma postavljanjem vprašanj obdolženca opozoriti v skladu s temi določbami.

49. ZKP v določbah 227. in 228. člena posebej ureja položaj, ko se obdolženca prvič zasliši, saj takrat pride obdolženec prvič v stik s sodiščem, poleg tega pa je to trenutek, ki je pomemben ne samo za njegov položaj v postopku (ali se bo odločil za aktivno ali pasivno vlogo), temveč tudi za obseg zbiranja dokazov. Ravno zaradi pomembnosti prvega zaslišanja obdolženca je celotna določbah 227 namenjena temu procesnemu dejanju ter predvideva stroge procesne sankcije v primeru kršitve (ekskluzijo v 10. odstavku tega člena). Smisel pravnega pouka je torej predvsem v tem, da omogoči obdolžencu po lastni volji razvijati takšno procesno aktivnost, s katero se na argumentiran način brani ali pa nasprotno, da se odloči za pasivno obrambo, to je molk. To se pravi vsebina zahteva strogo določeno formo. V fazi glavne obravnave pa tretji odstavek 323. člena ZKP določa smiselno uporabo določb, ki veljajo za zaslišanje obdolženca med preiskavo. Pravni pouk po tretjem odstavku se da obtožencu, četudi mu je bil dan že med preiskavo in ne glede na to, ali se je v preiskavi zagovarjal ali pa branil z molkom. Pravni pouk da sodišče obtožencu na začetku glavne obravnave, jasno pa je, da v primeru preložitve glavne obravnave (ki se nadaljuje pred istim senatom) v okviru štirimesečnega roka, ko se torej obravnava nadaljuje, pravnega pouka ni potrebno ponavljati. Gre namreč za eno obravnavo oziroma celoto, opravljeno na dveh ali več narokih. To se pravi, da se bo nadaljeval dokazni postopek z izvajanjem dokazov, zaradi katerih je bila preložena, procesna situacija obtoženca pa je glede na prejšnji narok popolnoma enaka. Obtoženec namreč ni samo objekt v postopku, temveč je tudi subjekt in je svojo strategijo obrambe po podanem pravnem pouku že zastavil oziroma, so strogo določena pravila za zaslišanja obdolženca že dosegla svoj namen. Večkratno ponavljanje pravnega pouka na eni glavni obravnavi, čeprav opravljeni na več narokih, kot to meni zagovornik, pa bi pomenilo vzpostavljanje neke forme brez kakršnegakoli vsebinskega razloga oziroma učinka. Pritožbeno sodišče je zato ravnalo skladno z določbami ZKP, ko je obtožencu dalo pravni pouk v skladu z določbami 227. in 228. člena ZKP na prvem naroku za glavno obravnavo (13. 1. 2011) in tega pouka ni ponavljalo na naslednjih narokih te obravnave, ki so bili opravljeni 20. 1. 2011 in 3. 2. 2011, ko je bila obravnava zaključena.

50. Nadalje zagovornik tega obtoženca očita pritožbenemu sodišču pristranskost, češ da je izvajalo le obremenilne dokaze, napačno vročalo vabila (obtožencu kar dvakrat z napačnim pravnim poukom, da naj si vzame zagovornika, da je dolžan priti na sodišče in o posledicah, zagovorniku je vročilo vabilo 8 dni za obtožencem), obravnavo razpisalo za večje število terminov, kot jih je kasneje opravilo, čeprav je vsakomur jasno, da toliko časa ne bi imeli kaj delati, očitno je šlo za vršenje pritiska na obtoženca, prav tako pa se je tudi pisal zapisnik v nasprotju s tem, kar se je dejansko dogajalo. Če sodnik poročevalec obdolženca z vprašanji ni uspel zmesti, odgovora ni enostavno zabeležil v zapisnik – na primer odgovora z zaseženimi rokavicami.

51. Te pritožbene navedbe so neutemeljene, zagovornik pa je pri uveljavljanju kršitve 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, kot je bilo že pojasnjeno, tudi prekludiran. Iz spisa namreč ne izhaja, da bi zahteval izločitev katerega od sodnikov pritožbenega sodišča, in sicer ne pred narokom, kakor tudi ne na obravnavi, prav tako pa tudi ne izhaja, da bi imel kdorkoli kakršnekoli pripombe na zapisnik.

52. Kršitev materialnega kazenskega zakona pa uveljavlja zagovornik obtoženega B., in sicer poudarja, da če je sodišče obtoženega B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja napeljevanja, se mora to napeljevanje nanašati na točno določeno osebo in na določeno kaznivo dejanje oziroma, da mora napeljevalec pri storilcu povzročiti odločitev za kaznivo dejanje, ki je bilo nato tudi storjeno. Dejstvo pa je, da je obtoženi G. B. obtoženega N. M. najel in plačal le za ustrahovanje M. V., ni pa ga napeljeval k storitvi umora.

53. Zagovornik v pritožbi utemeljeno navaja, da se mora napeljevanje nanašati na točno določeno kaznivo dejanje oziroma, da mora napeljevalec pri storilcu povzročiti odločitev za kaznivo dejanje, ki je bilo nato tudi storjeno. Njegove nadaljnje navedbe, da je G. B. obtoženega N. M. najel in plačal le za ustrahovanje M. V. pa so v nasprotju s tem, kar je ugotovilo sodišče in pomenijo po svoji vsebini izpodbijanje sodbe sodišča druge stopnje iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa iz razloga kršitve kazenskega zakona. Sodišče namreč v izpodbijani sodbi ugotavlja, da številni izvedeni dokazi v medsebojni logični povezavi in kot celota dokazujejo, da je obtoženi B. nagovarjal obtoženega M., da za plačilo umori M. V., saj mu je v ta namen najprej pokazal, nato pa še izročil dobro delujočo pištolo znamke Crvena Zastava, mu vnaprej izročil denar kot plačilo za umor ter premišljeno in do najmanjše podrobnosti organiziral srečanje med M. in V. ter njuno vožnjo do Ljubljane. Pri tem je jasno, da M. v nobenem primeru ni izročil dobro delujoče pištole za to, da bi jo ta uporabil pri ustrahovanju V., pač pa zato, da bi M. ubil, saj mu v nasprotnem primeru zgolj zaradi ustrahovanja ne bi izročil z njo še nabojev, ki se za ustrahovanje gotovo ne rabijo, razen tega pa je gotovo že telesna konstitucija M., ki je bil skoraj 30 cm višji in neprimerno težji od M. V., nudila zadostno garancijo za ustrahovanje tudi v primeru, če bi k njemu pristopil brez orožja. Sodišče se pri tem sklicuje tudi na mnenje izvedenca psihiatra in psihologinje, ki sta obtoženca opisala kot moškega visoke korpulentne in mišičaste postave, ki daje vtis človeka, ki mu je pomemben izgled in vtis silaka. Nasprotno pa iz obdukcijskega zapisnika in fotografij v spisu izhaja, da je bil M. V. vitek, komaj 167 cm visok mladenič, pri katerem že zato ni bila potrebna pištola za ustrahovanje. Tako sodišče zaključuje, da je B. izročil pištolo M. izključno z namenom likvidacije M. V., saj je v zagovoru tudi sam potrdil, da je bil pri izročitvi živčen, da ga je M. miril, da ve, kaj bo storil in mu pri tem pokazal še rokavice ter da mu je sam odvrnil, naj dela po svoje in da sam nima nič pri tem. V takšno presojo pritožbenega sodišča pa Vrhovno sodišče nima nikakršnih pomislekov, saj temelji na izvedenih dokazih, Vrhovno sodišče pa tudi ni zaznalo nikakršnih napak ali vrzeli pri argumentaciji ali logičnem sklepanju nižjega sodišča v izpodbijani sodbi.

54. Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je dejansko stanje v izpodbijani sodbi pravilno in popolno ugotovljeno, ter da niso podane v pritožbah zatrjevane kršitve procesnega ali materialnega zakona. Ob preizkusu izpodbijane sodbe na podlagi 383. člena ZKP pa Vrhovno sodišču tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

55. Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podana v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (368. člen ZKP). Vrhovno sodišče je zato preizkusilo odločbo o kazenski sankciji glede obtoženega B., kljub temu, da zagovornik o kazenski sankciji s pritožbo ni izpodbijal. Je pa primernost izrečene kazni izpodbijal zagovornik obtoženega M. Slednji je menil, da je sodišče druge stopnje kazen odmerilo previsoko, saj ni bilo nobenega obligatornega zakonskega razloga za najvišjo kazen. Meni tudi, da je takšna kazen odraz pristranskega in nepoštenega sojenja, na kar je v pritožbi že opozoril. Pri preizkusu okoliščin, ki jih je sodišče druge stopnje upoštevalo pri odmeri kazni Vrhovno sodišče ugotavlja, da so te okoliščine pravilno ugotovljene (obstoj teh okoliščin pritožnik ne izpodbija, nadalje pa je presodilo še, da so pravilno ovrednotene oziroma sorazmerne teži obtožencema očitanih kaznivih dejanj in stopnji njune krivde.

56. Zagovornik obtoženega M. nadalje izpodbija tudi odločbo o odvzemu premoženjske koristi in meni, da v postopku ni izkazano, da bi si obtoženi M. pridobil premoženjsko korist v znesku kot ga ugotavlja sodišče, saj priznava, da je od B. prejel le 10.000,00 SIT. Tudi s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti, saj kot je bilo že večkrat pojasnjeno, je sodišče druge stopnje z vso zanesljivostjo ugotovilo, da je prejel 200 EUR in 15.000,00 SIT gotovine od soobtoženega B. (kar nedvoumno izhaja iz zagovora tega obtoženca podanega pred preiskovalno sodnico, o tem, da naj bi M. oseba z vzdevkom M. izročila oziroma posodila nek znesek za plačilo najemnine in to kakšen teden prej, pa je govorila tudi V. D.). Dokaznega zaključka sodišče druge stopnje v zvezi z višino protipravno pridobljene premoženjske koristi pa navedbe zagovornika v pritožbi, češ da je M. priznal dejstvo, da je od B. prejel 10.000,00 SIT ne more omajati.

57. Pritrditi pa je navedbam tega zagovornika v delu pritožbe, kjer izpodbija odločitev o stroških kazenskega postopka in opozarja, da gre za osebo, ki nima premoženja in ne zaposlitve ter da je tudi prejemnik socialne pomoči. Zbrani podatki v dokaznem gradivu tem navedbam pritrjujejo, pri čemer je potrebno upoštevati še, da je obtoženec v priporu, kamor je bil premeščen iz zaporov iz Gradca. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbi zagovornika v tem delu ugodilo in odločitev o stroških spremenilo tako, da je tega obtoženca oprostilo¸ plačila stroškov kazenskega postopka, medtem ko je odločbo glede soobtoženega B. spremenilo tako, da je ta dolžan plačati stroške iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki se nanašajo na tega obtoženca (razen stroškov, ki se nanašajo izključno na obtoženega M. (kot na primer stroški in nagrada psihiatra in psihologinje, stroški izvedenca M. itd.), kar vse bo odmerjeno s posebnim sklepom in sodno takso.

58. Ker je zagovornik obtoženega M. s pritožbo deloma uspel, je Vrhovno sodišče v skladu z določili členov 98. a in prvim odstavkom 95. člena s plačilom stroškov, nastalih pri odločanju v tej pritožbeni zadevi, obremenilo le obtoženega B.