Jedro

Če izvršilni naslov vsebuje več (denarnih in nedenarnih) obveznosti, je glede na določbe 224. člena ZUP potrebno za vsako od njih ugotoviti izvršljivost.

Organ, ki je izdal sklep o izvršbi, in sodišče ne smeta presojati postopka do izdaje izvršilnega naslova ali njegove pravilnosti ali celo posegati v njegovo vsebino.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožeča stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Uvodno o upravnem postopku

1.Ministrstvo za okolje in prostor, Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Ljubljana (v nadaljevanju inšpekcijski organ) je izdalo sklep o izvršbi št. 1788/2019-47 z dne 24. 5. 2022, v katerem je med drugim odločilo: (-) da je 4. točka izreka odločbe Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor št. 06122-1788/2019-20 z dne 17. 3. 2021, s katero so bila inšpekcijskemu zavezancu ., d. o. o. (v nadaljevanju zavezanec ali tožnik) v inšpekcijski zadevi "..." na nepremičnini s parcelo 1160/25 katastrska občina ..., prepovedana dejanja, in sicer uporaba ali opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti, postala izvršljiva 5. 4. 2021 in se dovoljuje njena izvršba (1. točka izreka); (-) da mora inšpekcijski zavezanec takoj po vročitvi tega sklepa izvršiti odrejeno obveznost iz 1. točke izreka, sicer bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v znesku 10.000,00 EUR (2. točka izreka); da mora zavezanec takoj po izvršitvi odrejenega dejanja iz 2. točke izreka tega sklepa o tem obvestiti pristojnega inšpektorja (3. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa o izvršbi izhaja, da je bil predmet inšpekcijske odločbe št. 06122-1788/2019-20 z dne 17. 3. 2021 podij iz jekleno - lesene konstrukcije, maksimalne tlorisne dimenzije cca 41 m x 7 m, ocenjene površine cca 225 m2, maksimalne višine objekta cca 4,11 m (brez upoštevanja višine temelja), vključno z betonskim podestom na njegovi vzhodni strani, tlorisne dimenzije cca 3,3 m x 6,5 m (Urbana oprema CC-SI 32120), ki se nahaja na nepremičnini s parcelo 1160/25 katastrska občina ... (v nadaljevanju podij). Z navedeno inšpekcijsko odločbo je bila zavezancu odrejena ustavitev gradnje, ker se je izvajala brez gradbenega dovoljenja (1. točka izreka) in odstranitev gradnje ter vzpostavitev v prejšnje stanje (2. točka izreka). Nadalje pa je inšpekcijski organ v 4. točki izreka odločbe št. 06122-1788/2019-20 z dne 17. 3. 2021 za nedovoljen objekt iz 1. točke izreka odločbe prepovedal naslednja dejanja: (-) izvedba komunalnih priključkov na gospodarsko javno infrastrukturo; (-) vpisi in spremembe vpisov v zemljiški knjigi; (-) uporaba ali opravljanje gospodarskih ali drugih dejavnosti; (-) promet z njimi ali zemljišči, na katerih je; (-) overitve pogodb, sklepanje pravnih poslov, sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih, delovršnih in drugih pravnih poslov; (-) določitev hišne številke.

3.Inšpekcijski organ navaja, da je bila odločba zavezancu vročena 4. 4. 2021. Ne glede na to, da je zavezanec zoper odločbo št. 06122-1788/2019-20 z dne 17. 3. 2021 vložil pritožbo 20. 4. 2021, inšpekcijski organ ugotavlja, da so glede na vročitev odločbe obveznosti glede posebnih prepovedi, definirane v 4. točki izreka odločbe, tudi glede uporabe ali opravljanja gospodarskih ali drugih dejavnosti, postale izvršljive 5. 4. 2021.

4.Nadalje iz izpodbijanega sklepa o izvršbi izhaja, da je bil 19. 5. 2022 po uradni dolžnosti opravljen inšpekcijski pregled (zapisnik št. 06122-1788/2019-45 z dne 19. 5. 2022), ob katerem je bilo ugotovljeno, da se podij iz jekleno - lesene konstrukcije uporablja za zadrževanje in hojo po njem. Ugotovljeno je bilo, da je dostop na območje gradbišča in podija varovan z dvema nizoma zaščitne gradbiščne ograje in z zaščitno varovalno pregrado, zgrajeno v sklopu arhitekturne ureditve podija, ki onemogoča dostop do razgledišča podija. Oba niza gradbiščnih zaščitnih ograj sta poškodovana do te mere, da omogočata dostop mimoidočim na območje gradbišča in na podij, vrata, ki so bila nameščena v okviru varovalne zaščitne pregrade, pa so odstranjena in jih ni več, tako da je dostop do končne razgledne točke podija prost.

5.Inšpekcijski organ je pri ogledu ugotavljal, da je prvi niz zaščite gradbišča sestavljen iz zaščitne gradbiščne mreže in armaturne mreže, na kateri sta pritrjeni gradbiščna tabla in opozorilna tabla o gradbišču. Na levi strani tega niza je gradbiščna mreža na stiku z zaščitno ograjo iz armaturne mreže poškodovana in odmaknjena, tako da je omogočen neoviran dostop na območje gradbišča. Poškodovana je tudi opozorilna tabla o območju gradbišča. Drugi niz zaščitne ograje tik ob vstopu na podij je sestavljen iz armaturnih mrež. Armaturna mreža na levi strani na stiku s konstrukcijo podija je poškodovana in zvita, tako da omogoča dostop na podij, od tam pa skozi odstranjena vrata varovalne zaščitne pregrade podija neposredno na končno razgledno točko podija.

6.Iz ugotovitev ob ogledu nadalje izhaja, da drugi neoviran dostop na podij oziroma končno razgledno točko podija poteka levo od drugega niza zaščitne ograje iz armaturne mreže, in sicer po uhojeni poti, ki teče pod površjem podija in vzdolž njega po desni strani, od koder se je skozi odstranjeno varovalno mrežo ograje podija mogoče brez težav povzpeti nanj.

7.Uradna oseba je pri pregledu podija ugotovila znake uporabe zadrževanja in hoje po njem, in sicer so bile na podiju najdene smeti (prazne plastenke in škatlice cigaret). Inšpekcijski organ na podlagi najdenih smeti ugotavlja, da je podij iz jekleno - lesene konstrukcije v uporabi za zadrževanje in hojo po njem. Pri tem se sklicuje na posnetke, pridobljene 20. 5. 2022 z družabnega omrežja pod iskanjem "...". Gre za posnetke z dne 14. 1. 2022, 2. 2. 2022 in 1. 5. 2022, ki prikazujejo ljudi, ki se nahajajo na podiju.

8.Inšpekcijski organ kot podlago za svoje ukrepanje navaja 298. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sklicuje se na denarno kazen, s katero organ zavezanca prisili k izpolnitvi obveznosti, to je k spoštovanju in upoštevanju prepovedanih dejanj, določenih v 4. točki izreka odločbe št. 06122-1788/2019-20 z dne 17. 3. 2021, med katere spada tudi uporaba nedovoljenega objekta. Navaja, da lahko zavezanec sam organizira primerno trajno zaščito objekta pred uporabo in izkaže upoštevanje odrejenih obveznosti glede prepovedanih dejanj na nedovoljeni gradnji. Glede na ugotovljeno uporabo podija je inšpekcijski organ določil nov rok za izvršitev obravnavanega dela izreka odločbe, in sicer takoj po vročitvi tega sklepa. Upošteval je z 91. členom Gradbenega zakona predpisano denarno kazen za pravno osebo od 10.000,00 do 30.000,00 EUR.

9.Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju toženec) je kot drugostopenjski upravni organ z odločbo št. 0611-133/2021/2550-8 z dne 15. 7. 2022 pritožbo zavezanca zoper izpodbijani sklep zavrnilo.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

10.Tožnik tožbo vlaga zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka.

11.Odločbi toženca kot drugostopenjskega organ očita nejasnost, ko v 1. točki izreka pritožbo zavrne, ne da bi toženec konkretno navedel, katera od treh pritožb zoper tri odločbe se zavrne. Pritožbe ne opredeli z datumom in tudi v preambuli izpodbijane odločbe ni pojasnjeno, na katero pritožbo se izpodbijana odločba nanaša.

12.Tožnik trdi, da se kršitev postopka manifestira tudi v treh različnih sklepih inšpekcijskega organa in v treh različnih odločbah Ministrstva za okolje in prostor o zavrnitvi pritožbe za gradnjo enega in istega podija, kar je v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka. Navaja, da bi za eno stranko in za en objekt lahko bil le en postopek, ena odločba in ena tožba. Vsaka izmed treh odločb je samostojne narave, kar narekuje tri ločene tožbe, to pa je v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka.

13.Tožnik prereka ugotovljeno izvršljivost odločbe št. 06122-1788/2019-20 z dne 17. 3. 2021 in trdi, da je vezana na izpolnitveni rok do 20. 12. 2021, ki ga je inšpekcijski organ podaljšal do 21. 3. 2023. Glede na to, da paricijski rok še ni potekel, je sklep o dovolitvi izvršbe preuranjen in v nasprotju s samim seboj kot tudi v nasprotju z odločitvijo inšpekcijskega organa o podaljšanju paricijskega roka do 21. 3. 2023.

14.Tožnik navaja, da se zapis v izpodbijanem sklepu o dovolitvi izvršbe, da je sporni podij zavarovan z dvema nizoma zaščitne ograje do te mere, da je mimoidočim mogoč dostop na podij, nanaša na stanje inšpekcijskega ogleda 19. 5. 2022. Navaja, da je stanje kasneje spremenjeno, ker je tožnik dostop do podija znova zaprl z dvojno armirano mrežo. Navaja še, da ne more preprečiti protipravnega dostopa, vandalizma ali suicidnih nevarnosti, ki so na spornem območju mogoče tudi, če podija tam sploh ne bi bilo.

15.Glede na trditve, da sta izpodbijani sklep inšpekcijskega organa in odločba pritožbenega organa v izreku kot tudi v vsebini (v obrazložitvi) nepravični in nezakoniti, je po mnenju tožnika tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbe neutemeljena.

16.Ko tožnik zatrjuje nepravilno uporabo materialnega prava, med drugim izpostavlja spornost pravnega pouka v odločbi toženca. Navaja, da iz obrazložitve in pravnega pouka te odločbe ne izhaja, zakaj zoper 1. točko izreka odločbe toženca upravni spor ni dovoljen. Dodaja, da tudi Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne vsebuje razlogov, zakaj v sporni zadevi upravni spor ni dovoljen. Trdi, da sporen pravni pouk tožniku neutemeljeno zapira vrata za sodno varstvo o glavni stvari.

17.V okviru izpodbojnega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava tožnik navaja tudi razloge, s katerimi oporeka ugotovitvam inšpekcijskega organa, da je obravnavani podij nelegalna gradnja. Sodišče ugotavlja, da se izpodbojni razlogi v tem delu ne nanašajo na izpodbijani sklep o izvršbi, temveč na odločbo inšpekcijskega organa št. 06122-1788/2019-20 z dne 17. 3. 2021, ki je izvršilni naslov za izdajo izpodbijanega sklepa. Iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju, sodišče tožbenih navedb, ki se nanašajo na ugotovitev nelegalne gradnje, ne povzema.

18.Tožnik predlaga, da sodišče odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 0611-133/2021/2550-8 z dne 15. 7. 2022 in sklep Inšpektorata za okolje in prostor št. 06122-1788/2019-47 z dne 24. 5. 2022 odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka s pripadajočimi obrestmi.

19.Toženec je sodišču posredoval upravni spis, na tožbo pa ni odgovoril.

Odločanje brez glavne obravnave

20.Prvi odstavek 59. člena ZUS-1 določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Sodišče ugotavlja, da se izpodbojni razlogi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja nanašajo na izvršilni naslov in ne na izpodbijani sklep, kar pomeni, da dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijani sklep, ni sporno. Sodišče po navedenem meni, da je podan pogoj iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1 za odločanje brez glavne obravnave.

K I. točki izreka

21.Tožba ni utemeljena.

22.Sodišče ugotavlja, da je inšpekcijski organ izdal sklep o dovolitvi izvršbe št. 1788/2019-47 z dne 24. 5. 2022. Ni sporno, da je tožnik zoper naveden sklep vložil pritožbo. Čeprav tožnik v tožbi graja odločbo toženca št. 0611-133/2021/2550-8 z dne 15. 7. 2022, ker ne v njenem uvodu in ne v izreku ni razvidno, na katero od več tožnikovih pritožb se konkretna odločba nanaša, pa sodišče ugotavlja, da to po določbah ZUP ni obvezna sestavina izreka. Poleg tega pa je v obrazložitvi navedene odločbe toženca nedoumno opredeljen upravni akt inšpekcijskega organa, ki je predmet odločanja. Končno tudi iz tožbenih navedb izhaja, da je tožniku povsem jasno, o pritožbi zoper kateri upravni akt je toženec odločal z navedeno odločbo. K temu sodišče dodaja, da odločba toženca v delu, v katerem je bila njegova pritožba zavrnjena, niti ne more biti predmet izpodbijanja v upravnem sporu, o čemer je toženec tožnika pravilno poučil v pouku o pravnem sredstvu.

ZUS-1 namreč v prvem odstavku 2. člena določa, da v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. S tožbo v upravnem sporu se vselej izpodbija izrek upravnega akta in ne njegova obrazložitev. Iz navedenega izhaja, da so z materialnega vidika predmet izpodbijanja lahko le tisti akti, ki v izreku vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne ali druge osebe, ki je lahko stranka postopka, in na ta način posegajo v pravni položaj teh oseb. Upravni akt po ZUS-1 torej ni tisti akt, ki ne vsebuje vsebinske odločitve o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi določenega subjekta. Pri enostopenjskem odločanju bo zato predmet izpodbijanja v upravnem sporu vselej akt tega organa. Pri dvostopenjskem odločanju pa je možnost izpodbijanja akta organa prve ali druge stopnje odvisna od vsebine posamezne odločitve. Če organ druge stopnje pritožbo zavrne, kakor se je zgodilo v konkretni zadevi, odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi določenega subjekta vsebuje upravni akt organa prve stopnje. Zaradi navedenega se lahko glede na prvi odstavek 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu izpodbija prvostopenjski upravni akt, ne pa tudi upravni akt organa druge stopnje, saj ta v svojem izreku ne vsebuje odločitve o pravnem položaju subjekta. Ob pojasnjenih izhodi11ih je toeenec kot drugostopenjski organ v pravnem pouku svoje odlobe tonika pravilno pouil, da je upravni spor moen zoper odlobo organa prve stopnje, ne pa zoper njegovo odloitev o zavrnitvi pritobe. K temu sodi11e dodaja, da bi morebiten napaen pravni pouk lahko pomenil kr1itev dolob postopka, ki pa, kot pojasnjeno, v konkretni zadevi ni podana.

24.Sodišče ugotavlja, da tožnik glede na navedena izhodišča izpodbojno tožbo pravilno vlaga (tudi) zoper sklep o dovolitvi izvršbe inšpekcijskega organa št. 1788/2019-47 z dne 24. 5. 2022. Tako je v predmetnem upravnem sporu med strankama sporno, ali je inšpekcijski organ pravilno in zakonito izdal navedeni sklep o dovolitvi izvršbe, s katerim je tožniku pod grožnjo denarne kazni v znesku 10.000,00 EUR naložil, da takoj izvrši obveznost prepovedi uporabe podija in opravljanja gospodarske in druge dejavnosti iz 4. točke izreka odločbe inšpekcijskega organa št. 06122-1788/2019-20 z dne 17. 3. 2021.

25.Izpodbijani sklep je izdan v postopku upravne izvršbe. Izvršbo v upravnem postopku urejajo določbe 282. do 305. člena ZUP. Iz prvega odstavka 282. člena ZUP izhaja, da se odločba, izdana v upravnem postopku, izvrši, ko postane izvršljiva. Po 284. členu ZUP se izvršba odločbe, izdane v upravnem postopku, opravi zato, da se izterja denarna terjatev ali izpolni nedenarna obveznost. V konkretnem primeru je bila izvršba izvršljive odločbe opravljena z namenom izpolnitve nedenarne obveznosti. Skladno s prvim odstavkom 288. člena ZUP se izvršba odločbe za izpolnitev nedenarnih obveznosti zavezanca opravi z upravno izvršbo, ki jo opravljajo upravni organi po določbah ZUP ali posebnega zakona (287. člen in 288. člen ZUP). Upravno izvršbo opravlja organ, ki je odločil o zadevi na prvi stopnji, če ni s posebnim predpisom za to določen kakšen drug organ (prvi odstavek 289. člena ZUP). Po prvem odstavku 290. člena ZUP izda organ, ki je pristojen za upravno izvršbo, po uradni dolžnosti ali na zahtevo upravičenca sklep o dovolitvi izvršbe. Upravna izvršba se opravi na podlagi izvršljive odločbe in sklepa o dovolitvi izvršbe (prvi odstavek 291. člena ZUP).

26.Sodišče ugotavlja, da je bil v konkretni zadevi sklep o dovolitvi izvršbe izdan na podlagi prvega odstavka 298. člena ZUP, ki določa, da če je zavezanec dolžan kaj storiti, dopustiti ali kaj trpeti, pa ravna v nasprotju s to obveznostjo, ali če je predmet izvršbe kakšno zavezančevo dejanje, ki ga ne more namesto njega opraviti nihče drug, ali če narava izvršbe to terja, ali če izvršba po drugih osebah ni uspešna ali ni primerna, prisili organ, ki opravlja izvršbo, zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo. Drugi odstavek 298. člena ZUP določa, da organ najprej zagrozi zavezancu, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku, če pa dani rok preteče brez uspeha, se denarna kazen izreče. Denarne kazni so namenjene zagotovitvi spoštovanja izvršilnih naslovov. Z njimi se želi vplivati na zavezančevo voljo, da bo zaradi teh (zagroženih ali izrečenih) kazni naknadno vendarle izpolnil obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Zagrožena denarna kazen je torej prisilno sredstvo, za njen izrek pa zadostuje že objektivna neizpolnitev naložene obveznosti. ZUP izrek denarni kazni, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe, veže zgolj na okoliščino, da je tudi naknadni, v sklepu o dovolitvi izvršbe postavljeni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova, pretekel brez uspeha. Zadostuje objektivna neizpolnitev, subjektivni razlogi, zaradi katerih zavezancu obveznosti ni uspelo izpolniti, pri tem niso pomembni.

27.V postopku izvršbe je bistveno le, ali je izvršilni naslov postal izvršljiv in ali je obveznost iz izvršilnega naslova izpolnjena. Kdaj postane posamezna odločba izvršljiva, določa 224. člen ZUP. Drugi odstavek 224. člena ZUP določa, da postane odločba prve stopnje izvršljiva: (1.) ko se vroči stranki, če pritožba ni dovoljena; (2.) ko preteče rok za pritožbo, če pritožba ni bila vložena; (3.) ko se vroči stranki, če pritožba ne zadrži izvršitve; (4.) ko se pravici do pritožbe odpovedo vse stranke; (5.) ko se stranki vroči odločba organa druge stopnje, s katero se pritožba zavrne, ali sklep s katerim se pritožba zavrže. Četrti odstavek 224. člena ZUP nadalje določa, da če je v odločbi določeno, da se dejanje, ki je predmet izvršbe, mora opraviti v določenem roku, postane odločba izvršljiva s pretekom tega roka. Če v odločbi ni določeno, v katerem roku je treba opraviti dejanje, postane odločba izvršljiva v 15 dneh od dneva, ko bi postala izvršljiva po pravilih drugega in tretjega odstavka, če ne bi bilo izpolnitvenega roka, razen če je določeno, da se izvrši takoj zaradi nujnih ukrepov.

28.Odločba inšpekcijskega organa št. 06122-1788/2019-20 z dne 17. 3. 2021, ki v konkretni zadevi predstavlja izvršilni naslov, v 6. točki izreka vsebuje odločitev, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve, kar je v skladu s 30. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru. Odločba glede ukrepov iz 4. točke izreka, med katerimi je tudi prepoved uporabe objekta ali opravljanje gospodarskih ali drugih dejavnosti, ki po svoji vsebini terjajo opustitev določenega ravnanja, je tako v tem delu postala izvršljiva, ko je bila vročena stranki (3. točka drugega odstavka 224. člena ZUP). Tožnik ne izpodbija ugotovitve inšpekcijskega organa, da mu je bil izvršilni naslov vročen 4. 4. 2021. Sodišče tako ugotavlja, da je upoštevaje citirane procesne določbe pravilna ugotovitev iz izpodbijanega sklepa, da je izvršilni naslov glede prepovedi iz 4. točke izreka postal izvršljiv 5. 4. 2021. Sodišče tožniku, ki se sklicuje na izvršljivost ukrepov, izrečenih v drugih točkah izreka izvršilnega naslova, pojasnjuje, da je izvršljivost lahko vezana na različne okoliščine. Če izvršilni naslov vsebuje več (denarnih in nedenarnih) obveznosti, je glede na določbe 224. člena ZUP potrebno za vsako od njih ugotoviti izvršljivost. Ni nujno, da datum izvršljivosti različnih obveznosti sovpada. Tožnik se zato ne more uspešno sklicevati na potek paricijskega roka za druge obveznosti, še manj pa na naknadno določene roke v sklepu o izvršbi,

29.Tožnik v tožbi ne prereka po inšpekcijskem organu ugotovljenega dejanskega stanja, iz katerega izhaja, da je bil dostop do podija varovan z dvema nizoma gradbiščne zaščitne ograje in z zaščitno varovalno pregrado, vendar sta bila ob ogledu 19. 5. 2022 oba niza gradbiščne zaščitne ograje poškodovana in premaknjena do te mere, da sta omogočala dostop na gradbišče in na podij, prav tako so bila odstranjena vrata varovalne pregrade in pa na določenih delih varovalna mreža. Tožnik to stanje celo sam potrdi, ko v tožbi navaja, da gre za stanje ob ogledu 19. 5. 2022, vendar je tožnik kasneje dostope znova zaprl z armirano mrežo. Prav tako tožnik ne prereka ugotovitev, da je bil podij v uporabi, kar je inšpekcijski organ ugotovil po smeteh, ki jih je ob ogledu opazil na podiju, in na podlagi fotografij z družbenih omrežij z dne 14. 1. 2022, 2. 2. 2022 in 1. 5. 2022, iz katerih je razvidno, da so se na podiju zadrževali ljudje. Iz navedenih nespornih dejstev izhaja, da prepoved uporabe podija (nelegalne gradnje) iz 3. alineje 4. točke izreka izvršilnega naslova ni bila spoštovana, saj je bil objekt v uporabi, ker tožnik ni zagotovil zadostnih ukrepov, da bi dostop in uporabo podija onemogočil. V kolikor je tožnik ustrezne ukrepe izvedel šele po izdaji izpodbijanega sklepa, pomeni, da je ravnal v skladu z odrejeno prepovedjo in 2. točko izpodbijanega sklepa o dovolitvi izvršbe, posledično pa se je izognil zagroženi denarni kazni.

30.Sodišče ugotavlja, da se tožnikove tožbene navedbe v preostalem delu nanašajo na postopek pred izdajo izvršilnega naslova, predvsem na pravilnost in zakonitost izvršilnega naslova v delu, v katerem organ prve stopnje ugotavlja, da je podij nelegalna gradnja. Po določbi prvega odstavka 292. člena ZUP je s pritožbo zoper sklep v upravnem izvršilnem postopku dovoljeno navajati razloge, ki se nanašajo na samo izvršbo, ni pa mogoče z njo izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Za tožbo ne more veljati drugače. S tovrstnimi tožbenimi navedbami zato tožnik v postopku sodnega varstva zoper izdan sklep o izvršbi ne more uspeti. Organ, ki je izdal sklep o izvršbi, in sodišče ne smeta presojati postopka do izdaje izvršilnega naslova in njegove pravilnosti ali celo posegati v njegovo vsebino. Ob navedenem zakonskem izhodišču se zato sodišče ne opredeljuje do tožbenih navedb, ki presegajo okvir sodnega varstva v zvezi s prisilno izvršbo, saj so v tej fazi postopka pravno nerelevantne.

31.Tožnik oporeka še odločitvi o stroških, ki jo vsebuje 2. točka izreka odločbe toženca, zoper katero je dopusten upravni spor. Navaja, da sta izpodbijana akta nezakonita in nepravična, zato je tudi odločitev o stroških postopka neutemeljena. Sodišče ugotavlja, da je toženec odločal o priglašenih pritožbenih stroških. Odločitev, da te krije tožnik sam, je pravilna in utemeljena na drugem odstavku 113. člena ZUP.

32.Izpodbijana sklepa sta glede na navedeno pravilna in zakonita, prav tako je bil pravilen tudi postopek pred njuno izdajo. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Tožnik v tožbi tudi ne navaja ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev sodišča. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka

33.Tožnik je zahteval povrnitev stroškov upravnega spora. Sodišče je odločilo, da jih trpi sam. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1E. Kerševan in drugi, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, 2019, stran 19-22.

2J. Podlipnik in drugi, Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2022, stran 855.

3Tožnik se v tožbi sklicuje na sklep o dovolitvi izvršbe št. 06122-1788/2019-39 z dne 21. 2. 2022, ki ni izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 9, 292, 298

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.