Jedro

Če tožeča stranka zahteva izdajo začasne odredbe, mora izkazati težko popravljivo škodo, ki bi utegnila nastati njej, ne pa tretji osebi, ki ni tožeča stranka. S sklicevanjem na neporavnavo obveznosti imetnikov kartic do prodajnih mest in prodajnih mest do imetnikov kartic tožeča stranka verjetnosti nastanka težko popravljive škode ni izkazala, saj že iz izpodbijane odločbe o odvzemu dovoljenja izhaja, da ta ne posega v plačilo oziroma izpolnitev že sklenjenih poslov.

Navedbe tožeče stranke o njenih delavcih, ki naj bi izgubili zaposlitev, o možnosti njenega stečaja ter o zmanjšanju davčnih prilivov so pavšalne in niso vezane zgolj na prepoved opravljanja kartičnega poslovanja, zato tudi z njimi verjetnosti nastanka težko popravljive škode zaradi prepovedi kartičnega poslovanja ni izkazala.

Zatrjevanje tožeče stranke, da je poleg tega, da ji nastaja težko popravljiva škoda, z izdano odločbo prizadeta tudi javna korist, je v celoti neutemeljeno. Prav izpodbijana odločba je namreč izdana v zaščito javne koristi.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je v postopku nadzora nad tožečo stranko izdala odločbo, št. 29.50-0106/13-JŠ z dne 2. 4. 2013, o začetku postopka za odvzem dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev kot hibridna plačilna institucija (v nadaljevanju odločba o začetku postopka), s katero je zavrnila prošnjo tožeče stranke za podaljšanje rokov iz odredbe o izvršitvi posebnega ukrepa z dne 4. 6. 2012 (1. točka izreka – sklep); zoper tožečo stranko začela postopek za odvzem dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev kot hibridna plačilna institucija (2. točka izreka odločbe); ugotovila, da tožeča stranka ni izvršila posebnega ukrepa, ki bi ga morala v skladu z odredbo o izvršitvi posebnega ukrepa z dne 4. 6. 2012 in sklepom o podaljšanju rokov z dne 5. 2. 2013 izvršiti do 31. 3. 2013 (3. točka izreka); ugotovila, da okoliščine iz 3. točke te odločbe predstavljajo razlog za odvzem dovoljenja hibridni plačilni instituciji v skladu s 3. točko prvega odstavka 196. člena Zakona o plačilnih storitvah in sistemih (v nadaljevanju ZPlaSS, 4. točka izreka odločbe); in pozvala tožečo stranko, da se v roku 15 dni od vročitve te odločbe izjavi o razlogih za začetek postopka za odvzem dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev (5. točka izreka odločbe).

2. Z drugo odločbo, izpodbijano s tožbo – odločbo o odvzemu dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev kot hibridna plačilna institucija z dne 14. 5. 2013 (v nadaljevanju odločba o odvzemu dovoljenja), je tožena stranka na podlagi 2. točke prvega odstavka 196. člena ZPlaSS tožeči stranki odvzela dovoljenje za opravljanje plačilnih storitev kot hibridna plačilna institucija z dne 20. 6. 2011, ker tožeča stranka ne zagotavlja varnega in zanesljivega poslovanja plačilne institucije v skladu s 44. členom ZPlaSS, in na podlagi 3. točke prvega odstavka 196. člena ZPlaSS, ker tožeča stranka ni ravnala v skladu z odredbo o izvršitvi posebnega ukrepa z dne 4. 6. 2012, saj do izteka roka, določenega z odredbo o izvršitvi posebnega ukrepa in sklepom o podaljšanju rokov z dne 5. 2. 2013, ni izvršila posebnega ukrepa (1. točka izreka odločbe); naložila tožeči stranki, da mora z dnem vročitve te odločbe prenehati opravljati plačilne storitve (2. točka izreka odločbe); in da mora tožeča stranka v roku 8 dni po vročitvi te odločbe toženi stranki predložiti poročilo, v katerem mora opisati ukrepe, ki jih je opravila v zvezi s prenehanjem opravljanja plačilnih storitev, ter dokaze, iz katerih izhaja, da je te ukrepe izvedla (3. točka izreka odločbe).

3. Tožeča stranka s tožbo v postopku sodnega varstva izpodbija obe odločbi. Proti odločbi, s katero tožena stranka začne postopek za odvzem dovoljenja, ni posebnega sodnega varstva in se le-ta lahko izpodbija s tožbo le v postopku sodnega varstva proti odločbi o odvzemu dovoljenja (338. člen Zakona o bančništvu, v nadaljevanju ZBan-1). Skupaj s tožbo je tožeča stranka predlagala tudi izdajo začasne odredbe. Vrhovno sodišče je o zahtevi odločilo in jo s sklepom I G 8/2013-6 z dne 24. 5. 2013 zavrnilo. Dne 1. 6. 2013 je tožeča stranka vložila novo zahtevo za izdajo začasne odredbe. V njej predlaga, da Vrhovno sodišče na podlagi tretjega in četrtega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloči: „(1) da ima tožeča stranka pravico opravljati plačilne storitve kot hibridna plačilna institucija; (2) toženi stranki odredi, da tožeči stranki omogoči opravljanje plačilnih storitev kot hibridna plačilna institucija; (3) začasna odredba naj stopi v veljavo in je izvršljiva takoj, ter velja do pravnomočnega zaključka vseh morebitnih rednih in izrednih pravnih sredstev zoper sklep in odločbi banke“.

4. Tožeča stranka tudi v novo vloženi zahtevi za izdajo začasne odredbe navaja, da ji zaradi odločbe o odvzemu dovoljenja že nastaja nepopravljiva oziroma težko popravljiva škoda, hkrati pa je prizadeta tudi javna korist in korist nasprotnih strank, to je imetnikov kartic in prodajnih mest, saj slednja niso več varovana z bančnimi garancijami. Zaradi splošne nelikvidnosti ter kreditnega krča se je bila tožeča stranka primorana s prodajnimi mesti dogovarjati za nekoliko podaljšane plačilne roke. Vse neporavnane zapadle obveznosti pa je imela zavarovane z bančnimi garancijami. Zaradi odločbe o odvzemu dovoljenja so ji banke odpovedale kreditne pogodbe, B. banka pa je po tožeči stranki obvestila imetnike kartic, da so zaradi njene prednostne pravice do poplačila dolžni izvajati vsa nadaljnja plačila na poravnalni račun pri B. banki, zaradi česar tožeča stranka ne prejema več plačil. To je povzročilo zmedo med imetniki kartic, ki plačila raje zadržujejo. Okrajno sodišče v Ljubljani je 22. 5. 2013 oziroma 24. 5. 2013 na predloga upnic B. banke in C. banke izdalo sklepa o izvršbi z rubežem denarnih sredstev na treh TRR družbe V., d. o. o., in sedmih TRR tožeče stranke v skupni vrednosti 3,989.217,52 EUR oziroma 5,061.703,14 EUR, zaradi česar imata pomanjkanje sredstev za poplačilo obveznosti in redno poslovanje. Tožeči stranki je bilo od 20. 5. 2013 z računov zarubljenih 10,002.289,60 EUR (na predloge upnikov bank D., B., E., C., G. in H.). Tožeča stranka zato ne more poravnati svojih obveznosti do plačilnih mest in dnevno prejema sklepe o izvršbi zaradi neporavnani obveznosti, kar je neposredna škoda, ki nastaja nasprotnim strankam. Ker se vplačila iz poslov s plačilnimi karticami stekajo k bankam upnicam, katerih terjatve izhajajo iz drugih nekartičnih poslov, nastaja škoda prodajnim mestom. In ker zaradi take situacije nekatera prodajna mesta imetnikom kartic nočejo dobaviti blaga oziroma opraviti storitev, nastaja škoda tudi imetnikom kartic, s tem pa je prizadet javni interes. Zaradi navedenega tožeči stranki grozi izguba prodajne mreže ter imetnikov kartic. Ker kartično poslovanje predstavlja njeno glavno dejavnost, ji posledično grozi stečaj in izguba dela za vse zaposlene. S tem pa je ogrožena javna korist in korist nasprotnih strank, saj se bo povečalo število nezaposlenih, zmanjšal se bo dostop do ugodnega potrošniškega financiranja, znižali se bodo davčni prilivi, prodajna mesta pa bodo svoje terjatve lahko le prijavila v stečajni postopek.

5. Sodišče je z novo zahtevo za izdajo začasne odredbe seznanilo toženo stranko, ki v odgovoru predlaga njeno zavrženje oziroma zavrnitev.

6. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

7. S primerjavo prvotnega in obravnavanega zahtevka za izdajo začasne odredbe je Vrhovno sodišče ugotovilo, da gre za povsem identična predloga, vendar je v novi zahtevi tožeča stranka navedla spremenjene dejanske okoliščine, zato je o zahtevi ponovno vsebinsko odločalo.

8. Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ki se na podlagi drugega odstavka 337. člena ZBan-1 smiselno uporablja za postopek sodnega varstva, če ni z ZBan-1 določeno drugače, sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

9. Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že v sklepu I G 8/2013-6 z dne 24. 5. 2013, začasna odredba na podlagi 32. člena ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih začasno odloži sicer na podlagi zakona dovoljeno izvršitev določenega upravnega akta ali začasno uredi stanje, zato da bi preprečilo možnost nastanka težko popravljive škode. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi celovito navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, izkazati mora tudi, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo (npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 348/2011 z dne 20. 7. 2011). Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se s stopnjo verjetnosti ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta (npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 348/2011 z dne 20. 7. 2011).

10. Začasna odredba je torej izjemen ukrep, zato je na predlagatelju breme, da navede okoliščine, ki kažejo na to, da je predlagana izdaja začasne odredbe utemeljena (sklep Ustavnega sodišča Up-648/02 z dne 25. 11. 2003).

11. Po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka z navedbami v novi zahtevi za izdajo začasne odredbe ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1, ki bi nastala njej, in to le zaradi odvzema dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev. Posledic, ki tožeči stranki po njenih navedbah nastajajo pri izvajanju njenih drugih dejavnosti, namreč ni mogoče poenostavljeno pripisati odvzemu dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev. Tožeča stranka sama navaja celo, da gre pri poplačevanju bank (tudi) za poravnavo obveznosti, ki izvirajo iz nekartičnih poslov in da so banke že prej zaostrovale pogoje glede garancij, saj so bile nekatere že prej dane za relativno kratek čas, vse obstoječe garancije pa so bile dane že pred izdajo izpodbijane odločbe. Sama navaja tudi, da banke upnice s sklepi o izvršbi posegajo na sredstva tožeče stranke oziroma da se vplačila imetnikov kartic stekajo na račune bank za poravnavo obveznosti, ki izvirajo iz nekartičnih poslov.

12. Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že v sklepu I G 8/2013-6 z dne 24. 5. 2013, tožeča stranka s sklicevanjem na interese imetnikov kartic ter interese prodajnih mest ne izkazuje težko popravljive škode, ki bi nastala neposredno njej, ampak navaja oziroma uveljavlja morebitno škodo oziroma zaščito tretjih oseb. Če tožeča stranka zahteva izdajo začasne odredbe, mora izkazati težko popravljivo škodo, ki bi utegnila nastati njej, ne pa tretji osebi, ki ni tožeča stranka (npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 241/2009 z dne 1. 7. 2009).

13. V zvezi s sklicevanjem tožeče stranke na interese imetnikov kartic ter interese prodajnih mest Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da ne gre za škodo, ki naj bi potrditvah tožeče stranke nastala nasprotnim strankam oziroma naj bi bile z neizdajo začasne odredbe ogrožene koristi nasprotnih strank. Nasprotne stranke v smislu ZUS-1 so namreč osebe, katerim bi bila odprava oziroma sprememba v upravnem sporu izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo, torej bi na primer z odpravo ali spremembo akta izgubile določeno pravico ali bi bilo poseženo v njihov pravni interes, kar pomeni, da praviloma sodelujejo že v upravnem postopku (19. člen ZUS-1). Gre torej za stranke v postopku, to pa imetniki kartic in prodajna mesta niso.

14. Poleg navedenega s sklicevanjem na neporavnavo obveznosti imetnikov kartic do prodajnih mest in prodajnih mest do imetnikov kartic po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka verjetnosti nastanka težko popravljive škode ni izkazala, saj že iz izpodbijane odločbe o odvzemu dovoljenja izhaja, da ta ne posega v plačilo oziroma izpolnitev že sklenjenih poslov. Imetniki kartic so ne glede na izdano odločbo zavezani plačati svoje obveznosti, izvirajoče iz poslov, sklenjenih pred izdajo izpodbijane odločbe in njihovo eventualno neplačevanje obveznosti ni neposredna posledica izpodbijane odločbe. Prav tako zatrjevano neizvrševanje obveznosti prodajnih mest do kupcev – imetnikov kartic ni neposredna posledica izpodbijane odločbe.

15. Navedbe tožeče stranke o njenih delavcih, ki naj bi izgubili zaposlitev, o možnosti njenega stečaja ter o zmanjšanju davčnih prilivov so pavšalne in niso vezane zgolj na prepoved opravljanja kartičnega poslovanja, zato tudi z njimi verjetnosti nastanka težko popravljive škode zaradi prepovedi kartičnega poslovanja ni izkazala.

16. Zatrjevanje tožeče stranke, da je poleg tega, da ji nastaja težko popravljiva škoda, z izdano odločbo prizadeta tudi javna korist, je v celoti neutemeljeno. Prav izpodbijana odločba je namreč izdana v zaščito javne koristi. Banka Slovenije kot regulator v okviru svojih pristojnosti z nadzorom bank in hranilnic ter drugih oseb v skladu z zakonom preverja izvajanje določb zakonov ter na njihovi podlagi izdanih predpisov in ukrepov ter v primeru njihovih kršitev ukrepa ter s tem varuje javni interes na tem področju, to je pravilno delovanje finančnega sistema kot celote ter posameznih finančnih institucij ter s tem zagotavljanje varnosti vseh udeležencev v plačilnem sistemu.

17. Po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka verjetnosti nastanka težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1 ni izkazala. Zato se Vrhovno sodišče podrobneje ne opredeljuje do eventualnega (ne)nasprotovanja javni koristi, saj že prvi pogoj za izdajo začasne odredbe ni izkazan.

18. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče njeno zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1 zavrnilo.