Jedro

Sodišče mora v sklepu o odreditvi pripora obrazložiti utemeljen sum v smeri obdolžencu očitanega kaznivega dejanja tudi z oceno vsebine zbranih podatkov in dokazov, ne more pa se spuščati v oceno verodostojnosti obdolženčevega zagovora in izvedenih dokazov, ker je ta pridržana odločanju po izvedeni glavni obravnavi.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega G.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 9.10.2008 zoper obdolženega G.Ž. na podlagi 201. in 202. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena istega zakona. Senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 10.10.2008 zavrnil zagovornikovo pritožbo. Obdolženec je utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po 1., 3. in 4. odstavku 302. člena KZ.

Zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh zakonskih razlogov po 420. členu ZKP. Zahteva ne vsebuje končnega predloga.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne zahtevo za varstvo zakonitosti. Po njegovem stališču vsebujeta tako sklep preiskovalnega sodnika kot tudi sklep izvenobravnavnega senata razloge glede obstoja utemeljenega suma in pripornega razloga ponovitvene nevarnosti.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je vrhovno sodišče vročilo obdolžencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Meni, da utemeljen sum v izpodbijanih odločbah ni obrazložen, vsaj ne v zadostni meri. Sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 14.12.2001, opr. št. I Ips 370/2001. Prvostopenjski sklep, ki ga sklep izvenobravnavnega senata zgolj povzema, navaja, da sum storitve kaznivih dejanj potrjujejo dokazi, ki jih je v dosedanjem postopku zbrala policija ter na podlagi zagovora samega obdolženca. Njegov zagovor pa utemeljenega suma ne potrjuje ter je zato sklep v tem delu neobrazložen. Sodišče tudi ni zavzelo stališča do izpovedb prič – očividcev, ki so pravzaprav potrdile zagovor obdolženca. Po trditvi vložnika zahteve večkratna obdolženčeva kaznovanost za kazniva dejanja z elementi nasilja ni trden argument, da je nagnjen k agresivnosti. Pri tem ocenjuje doslej izrečene sodne odločbe z navedbami, da ne gre pri obdolžencu za kontinuiteto kaznivih dejanj, kot je obravnavano, ter opozarja na obdolženčeve družinske razmere in posledice odreditve pripora, ki bi lahko nastale v zvezi z izgubo zaposlitve njemu in osebam, za katere skrbi.

Vsebino obrazložitve sklepa o odreditvi pripora predpisujejo določbe 2. odstavka 202. člena ZKP. Med ostalim je obvezna sestavina sklepa tudi obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora, pri čemer mora preiskovalni sodnik določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje ter utemeljiti odločilna dejstva v zvezi s pripornimi razlogi in povedati, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka. V primeru vložene zahteve za varstvo zakonitosti vrhovno sodišče preizkuša pravnomočni sklep v skladu s temi določbami in določbami 1. odstavka 201. člena ZKP v izpodbijanem obsegu.

Napadeni pravnomočni sklep vsebuje razloge, s katerimi je obrazložen utemeljen sum v smeri obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in prav tako razloge, s katerimi je sodišče presodilo vsa relevantna dejstva, ki kažejo na danost pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Ne gre le za naštevanje doslej zbranih podatkov in dokazov, temveč za oceno njihove vsebine, na podlagi katere je sodišče sklepalo na potek inkriminiranega dogodka in v posledici tega na izkazanost utemeljenega suma. V okviru takšne presoje se je opredelilo tudi do obdolženčevega zagovora in očividcev dogodka N.K. in R.D. V takem položaju ni mogoče sklepati, da je sodišče postopalo v nasprotju z odločbo vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje zahteva in da ima pravnomočni sklep tako pomanjkljive razloge, ki kažejo na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Pri presoji, ali je podan utemeljen sum, se sodišče ne more spuščati v oceno verodostojnosti obdolženčevega zagovora in izvedenih dokazov, ker je le-ta vselej pridržana odločanju po izvedeni glavni obravnavi in jo mora sodišče obrazložiti v izrečeni sodbi. V delu, v katerem vložnik zahteve ponuja lastno presojo obdolženčevega zagovora in ostalih dokazov, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Sodišče je ugotovilo, da je pri obdolžencu podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Pri tem je upoštevalo okoliščine, ki zadevajo težo kaznivega dejanja in obdolženčevo dosedanjo kaznovanost ter pogosto alkoholiziranost in nekritičnost do kaznivih dejanj, za katera je že bil obsojen pred sodiščem. Nakazalo je na njegovo agresivnost in kontinuiteto pri izvrševanju sorodnih kaznivih dejanj ter upoštevalo, da naj bi obravnavano kaznivo dejanje storil v času trajanja preizkusne dobe, določene s sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu z dne 6.12.2007 ter da vse to kaže na njegovo izrazito vztrajnost, osebno neurejenost in s tem na njegovo ponovitveno nevarnost. Vložnik zahteve v bistvu ne soglaša s presojo sodišča, da navedene objektivne in subjektivne okoliščine kažejo na obdolženčevo nevarnost ponovitve kaznivih dejanj. S tem ko daje okoliščinam, povezanim z obdolženčevim prejšnjim življenjem in z njegovimi osebnimi razmerami, izpolnjevanjem preživninskih obveznosti, odnosom do mladoletnega otroka ter z možnimi posledicami prevladujoč primer, zahteva tudi v tem delu izpodbija dejstveno podlago pravnomočnega sklepa. Ob okoliščinah, ki jih je ugotovilo in ustrezno presodilo sodišče, tudi dejstvo, da obdolženec po dogodku čuti močne bolečine in da se težko giblje, ne omogoča sklepanja, da pri njem ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obdolženega G.Ž. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).