Jedro

V izpodbijani odločbi navedenih dopisov nemške carinarnice v nemškem jeziku, tako tudi v prevodu ni v upravnih spisih, ki jih je sodišču posredovala tožena stranka. Sodišče torej zaradi pomanjkljivih upravnih spisov ni moglo ugotoviti ali so izpolnjeni zakonski pogoji za sprejem sklepa o obnovi postopka in ali je bila tožeči stranki dana možnost, da se izjavi o zadevi . Če torej zastopnik navzven ne izkaže (v ECL ne navede), da nastopa v imenu druge osebe, torej v vlogi direktnega zastopnika, lahko nastopa le vlogi indirektnega zastopnika. Zato po presoji sodišča ni bilo potrebe tožeče stranke pozvati k predložitvi ustreznega pooblastila, oziroma bi to morala storiti sama, če bi v tej zadevi hotela nastopati kot zastopnik in ne deklarant.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Generalnega carinskega urada z dne 17. 5. 2002 odpravi ter zadeva vrne Ministrstvu za finance RS v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Carinske uprave A z dne 21. 3. 2000, s katerim je bila dovoljena obnova postopka uvoznega carinjenja po enotni carinski listini Carinske izpostave B z dne 27. 1. 1998. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka kot deklarant prijavila za prejemnika, v postopku sprostitve blaga v prost promet po enotni carinski listini Carinske izpostave B z dne 27. 1. 1998, rabljen osebni avto Fiat Bravo z EU poreklom na osnovi potrdila EUR.1 in preferencialno carinsko stopnjo 12,20 %. Naknadno preverjanje potrdila EUR.1, ki je bilo priloženo v postopku carinjenja navedenega vozila, ki je bilo s posredovanjem Carinske uprave Republike Slovenije opravljeno pri carinskih organih v Nemčiji, je pokazalo, da je žig, odtisnjen v polju 11 potrdila o poreklu EUR.1, ponarejen, zato blago ne izpolnjuje pogojev za pridobitev preferencialnega porekla iz Evropske skupnosti, skladno s protokolom 4 sporazuma. Carinarnica A je o navedenih ugotovitvah z dopisom obvestila tožečo stranko in prejemnika blaga. Tožeča stranka je na navedeni dopis podala odgovor v katerem pa ni navedla, da oporeka naknadnim ugotovitvam v zvezi s potrdili o poreklu EUR.1. Začudena pa je bila nad situacijo v kateri se je znašla brez lastne krivde in navedla, da potrebuje nekaj časa, da bi v kontaktu s prejemnikom blaga zadevo rešila. Prejemniku blaga pa navedenega dopisa ni bilo mogoče vročiti. Carinarnica A je tako ocenila, da ob naknadnem preverjanju pridobljeni podatki kažejo na to, da so bila ob carinjenju uporabljena lažna oz. ponarejena potrdila o poreklu EUR.1 in je zato v skladu s 1. in 4. točko 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku dovolila obnovo postopka uvoznega carinjenja po enotni carinski listini Carinske izpostave B z dne 27. 1. 1998. Po oceni tožene stranke je Carinarnica A ravnala pravilno, ker je, ko je izvedela za nova dejstva, ki bi, če bi bila carinarnici znana ob uvoznem carinjenju, pripeljala do drugačne odločitve glede preferencialne obravnave blaga, dovolila obnovo postopka carinjenja po navedeni enotni carinski listini. Iz dopisa nemške carine namreč izhaja, da potrdila o poreklu blaga niso verodostojna. Zato je tožeča stranka z njihovo predložitvijo ob carinjenju spravila carino v zmoto, da je na njihovi podlagi odobrila uporabo preferencialnih carinskih stopenj. Glede na navedbe tožeče stranke, da carinarnica ni uporabila pravilne pravne podlage in da je postopek le delno obnovila, pa tožena stranka pojasnjuje, da v navedenem primeru ne gre zgolj za doplačilo prenizko obračunanega carinskega dolga v sicer formalno pravilnem postopku, temveč za neizpolnjevanje enega pogojev za prepustitev blaga v določen postopek, saj je tožeča stranka uveljavljala preferencialno obravnavo z neverodostojno listino. V zvezi z vpisom tožeče stranke kot deklaranta, pa tožena stranka navaja, da se je le ta sama vpisala v polje 14 enotne carinske listine kot deklarant blaga ter se podpisala in jo predložila v izbran carinski postopek. Vpis podatkov v ustrezno polje deklaracije in njena vložitev pa sta bistvenega pomena za določitev strank in carinskega dolžnika v carinskem postopku po splošnih pravilih o carinskem dolgu iz 143. člena Carinskega zakona, ki je veljal v času vložitve navedene deklaracije. Z navedenim vpisom se je tožeča stranka namreč opredelila kot deklarant, skladno z 11. točko 3. člena takrat veljavnega Carinskega zakona. Ker pa je bil po takrat veljavnem 47. členu Carinskega zakona deklarant lahko katera koli oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, ki je predložila carinskim organom blago, skupaj z vsemi drugimi dokumenti, potrebnimi za izvedbo določenega carinskega postopka, tudi ni potrebovala pooblastila za indirektno zastopanje. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe še navaja, da je v pritožbenem postopku dolžna ugotoviti le ali so bili ob izdaji izpodbijanega sklepa o dovolitvi obnove po uradni dolžnosti izpolnjeni zakonski pogoji za obnovo postopka, torej ali obstaja podlaga za dovolitev obnove postopka po prej navedenih zakonskih podlagah, ali bi naknadno ugotovljene okoliščine, ki pa morajo biti verjetno izkazane, če bi bile znane in uporabljene v postopku carinjenja pripeljale, do drugačnega obračuna carinskega dolga, ter ali je izpodbijani sklep izdan pred potekom objektivnega roka za uvedbo izrednega pravnega sredstva obnove postopka po uradni dolžnosti. Zato tožena stranka ugotavlja, da navedbe tožeče stranke v zvezi s kršitvami 143. člena Zakona o splošnem upravnem postopku niso stvar tega postopka. Tožeča stranka bo ugovore, ki se nanašajo na kršitve 143. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, lahko uveljavljala šele v drugem delu postopka v primeru, ko bo ugotovila, da ji ni bilo zagotovljeno sodelovanje v postopku, tako glede njene pravice izreči se o dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, kakor tudi o njeni pravici do seznanjenja s tujimi listinami v uradnem jeziku Republike Slovenije.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je izrek sklepa o obnovi postopka nepopoln, nedoločen in nejasen. Postopka po carinski deklaraciji namreč ni mogoče delno obnoviti, ker je carinska deklaracija potrdilni upravni akt oziroma odločba v skrajšanem postopku. To pa pomeni, da pripelje vsak poseg carinskega organa v carinsko deklaracijo do redne odločbe v skladu s točko c 1. odstavka 154. člena Carinskega zakona. Ker pa je po navedeni določbi določen enoletni rok za naknaden obračun carinskega dolga v konkretni zadevi že zastaral, carinarnica poskuša uporabiti 1. in 4. točko 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, po katerem je rok za obnovo 5 let. Uporaba 154. člena Carinskega zakona izhaja tudi iz 1. odstavka 6. člena istega zakona, kjer je predpisana primarnost Carinskega zakona. Poleg tega tožena stranka ni obrazložila, kako je mogoče postopek obnoviti na osnovi vloge stranke, kot je bila carinska deklaracija, deklarirana pred novelo Carinskega zakona.

Če pa sodišče ne bi sprejelo navedene agrumentacije in bi privolilo v uporabo Zakona o splošnem upravnem postopku, tožeča stranka podrejeno navaja, da tožena stranka ni izvedla pošten dokazni postopek, saj ni prevedla dopisa nemških organov v slovenščino v skladu z 11. členom Ustave RS. Šele v odločbi je namreč razodela, da gre za ponarejen EUR.1. V dokaznem postopku tudi ni ugotavljala ali je tožeča stranka vedela, da je EUR.1 ponarejen, zato ji popolnoma neupravičeno očita spravljanje organa v zmoto. Tak očitek bi namreč moral biti podkrepljen z dokazom, da se je stranka zavedala svojih neresničnih navedb. Tudi sklicevanje na novo dejstvo samo zase še ni zadosten razlog za obnovo postopka. Novo dejstvo mora biti dokazano. V izpodbijanem sklepu pa se zgolj navaja, da je EUR.1, ki je priložen enotni carinski listini, ponarejen. V tožbi še navaja, da sta EUR.1 in izjava na fakturi javni listini, katere vsebino ne preverja špedicija. Po mednarodni konvenciji potrdila o poreklu lahko preverja zgolj carinski organ. V tem primeru uporabi 4. odstavek 143. člena Carinskega zakona. Kadar pa ni mogoče uporabiti 4. odstavka 143. člena Carinskega zakona je treba uporabiti 2. točko 1. odstavka 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, nikakor pa ne 1. točke oz. 4. točke 1. odstavka 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Za uporabo 2. točke 1. odstavka 249. člena ZUP, pa bi morala imeti tožena stranka dokaze o kazenski odgovornosti ponarejevalca. Tožeča stranka v tožbi tudi meni, da je tožena stranka nepošteno povzemala pritožbene navedbe glede rubrike 14 enotne carinske listine, saj v pritožbi ni nikoli zatrjevala, da je deklarant. Iz samega vpogleda v rubriko 14 ECL pa tudi ni mogoče ugotoviti ali gre za deklaranta ali zastopnika, v dvomu pa je potrebno uporabiti razlago, ki je milejša za tožečo stranko. Trdi, da ni carinski deklarant pač pa zastopnik stranke. Zastopniki pa niso nosilci pravic in obveznosti, saj ravnajo v imenu stranke. Z vpogledom v 24. člen Pravilnika o uporabi listin v carinskem postopku je mogoče ugotoviti, da carinski urad ni dovoljeval vpisa neposrednega zastopanja v skladu z 11. točko 3. člena Carinskega zakona. Carinski urad je torej s podzakonskim aktom onemogočil pravilno uporabo 11. točke 3. člena Carinskega zakona. Alternativne vpise v polje 14 dovoljuje šele navodilo za uporabo in izpolnjevanje polj ECL, ki je bilo sprejeto po noveli Carinskega zakona leta 1999. Glede na ugotovljeno tožeča stranka sploh ni stranka v postopku, zato tudi ni mogla dati neresničnih izjav v smislu s 4. točko 1. odstavka 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. V zaključku tožbe pa še navaja, da dopisi nemških carinskih organov niso prevedeni v slovenski jezik in ji dostavljeni, zaradi česar se ni mogla izreči glede relevantnih dejstev. Načelo zaslišanja stranke pa je pomembna procesna pravica, s katero si stranka zagotavlja udeležbo v postopku, ima pregled nad potekom postopka, lahko odločilno vpliva na ugotovitveni postopek, ko s svojimi izjavami pobija izjave drugih oziroma, ko lahko predlaga uradni osebi naj izvede še druga ugotovitvena dejstva, kakor tudi v tem, da s svojo navzočnostjo pomembno vpliva na objektivnost uradne osebe in vseh udeležencev v postopku. Zaradi vsega povedanega tožeča stranka v tožbi predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah iz izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državni pravobranilec Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

Iz upravnih spisov izhaja, da je tožeča stranka prijavila za prejemnika v postopku sprostitve blaga v prost promet po enotni carinski listini Carinske izpostave B z dne 27. 1. 1998, rabljen osebni avto Fiat Bravo 1.6, letnik 1997, s poreklom iz Evropske skupnosti na podlagi potrdila EUR.1 in preferencialno carinsko stopnjo 12,20 %. V upravnih spisih pa ni dopisov nemških carinskih organov z dne 3. 9. 1999 in z dne 26. 8. 1999, na katere se sklicuje v obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka. V upravnih spisih tudi ni dopisov Carinarnice A z dne 6. 3. 2000 s katerima naj bi bila obveščena o ugotovitvah nemških carinskih organov tako tožeča stranka kakor tudi prejemnik blaga. Tožena stranka je šele 12. 11. 2002 z dopisom poslala sodišču zgoraj navedena dopisa nemške carinarnice v slovenskem prevodu z dne 8. 10. 2002 stalnega sodnega tolmača za nemški jezik, česar pa sodišče pri odločanju v tem upravnem sporu ni moglo upoštevati, saj kot že rečeno navedenih dopisov nemške carinarnice v nemškem jeziku kakor tudi v prevodu ni v upravnih spisih, ki jih je sodišču posredovala tožena stranka. Sodišče torej zaradi pomanjkljivih upravnih spisov ni moglo ugotoviti ali so izpolnjeni zakonski pogoji za sprejem sklepa o obnovi postopka in ali je bila tožeči stranki dana možnost, da se izjavi o zadevi.

Po 257. členu Zakona o splošnem upravnem postopku, ki je veljal v času izdaje sklepa o dopustitvi obnove postopka, je določeno da pri obnovi postopka po uradni dolžnosti, pristojni organ izda sklep s katerim dovoli obnovo, če poprej ugotovi, da so zanjo izpolnjeni zakonski pogoji. To pa pomeni, da mora biti stranki, ki bi ji bila v škodo obnova upravnega postopka, omogočeno, da se izjavi ali so izpolnjeni zakoniti pogoji za obnovo. V sklepu, ki se izda po predlogu stranke ali po uradni dolžnosti, pa morajo biti navedeni razlogi za obnovo postopka ter dejstva in okoliščine, iz katerih se sklepa, da je podan zakoniti razlog za obnovo. Te okoliščine, dejstva in razlogi pa morajo biti razvidne iz upravnih spisov, na katere se opira odločitev upravnega organa.

Ker torej tožena stranka v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnala po pravilih postopka, pa bi to moglo vplivati na zakonitost oz. pravilnost odločitve je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo v skladu s 3. točko 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00-ZUS) odpravilo in zadevo v skladu z 2. odstavkom 60. člena ZUS vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Glede ostalih tožbenih navedb pa sodišče meni, da so neutemeljene.

Tako je po mnenju sodišča uporaba določil o obnovi postopka v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku pravilna, saj se točka c 1. odstavka 154. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99 in 59/2002-CZ), ki govori o naknadnem obračunu carinskega dolga, uporablja le v tistih primerih, ko je obračun zneska carinskega dolga nižji, kot je to določeno s Carinskim zakonom. To pa pomeni, da se naknaden obračun carinskega dolga v skladu s točko c 1. odstavka 154. člena CZ opravi, kadar carinski organ sam na podlagi naknadnih kontrol, ali pa na zahtevo dolžnika, ugotovi nepravilnosti v zvezi z obračunom. V teh primerih gre predvsem za nepravilen izračun carinskega dolga zaradi napačne uvrstitve v tarifno oznako, napačne uporabe carinske stopnje, napake v izračunavanju in podobno. V konkretni zadevi pa gre po zatrjevanju tožene stranke za nova dejstva oziroma nove dokaze (ponareditev žiga v polju 11 obrazca EUR.1), ki bi lahko sami zase ali v zvezi z že izvedenimi uporabljenimi dokazi pripeljali do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oz. dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku ( 1. točka 1. odstavka 249. člena ZUP). Tožeča stranka ima sicer prav, ko v tožbi navaja, da je v izpodbijani odločbi 4. točka 1. odstavka 249. člena ZUP nepravilno uporabljena, saj bi bilo v tem primeru potrebno tožeči stranki dokazati, da je bila izdana ugodna odločba na podlagi neresničnih navedb tožeče stranke, s katerimi je bil organ, ki je vodil postopek, spravljen v zmoto. Tožeča stranka pa nima prav, ko navaja, da bi v konkretni zadevi tožena stranka lahko uporabila le 2. točko 1. odstavka 249. člena ZUP, ki določa, da se postopek lahko obnovi, če je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega drugega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakoniku. Vendar ta dokazna pravila ne pomenijo, da verodostojnosti v postopku predložene javne listine ne bi mogel presojati upravni organ sam v okviru uporabe 1. točke 249 člena ZUP (prim. 3. odstavek 164. člena ZUP), seveda pa to lahko v zvezi z obnovo postopka stori le v roku, določenem v 3.odstavku 252. člena ZUP.

Sodišče tudi ni moglo slediti tožbenim navedbam tožeče stranke, da z vpisom v polje 14 enotne carinske listine ni nastopala kot deklarant pač pa zastopnik stranke oziroma prejemnika vpisanega v polju 8 iste enotne carinske listine. Carinski zakon v 1. odstavku 47. člena določa, da je lahko carinski deklarant katerakoli oseba s sedežem oziroma stalnim prebivališčem v Sloveniji, ki predloži ali lahko predloži blago carinskim organom skupaj z vsemi drugimi dokumenti, ki so potrebni za izvedbo določenega carinskega postopka. V 2. odstavku istega člena, ki je veljal v času sestave enotne carinske listine, pa je bilo določeno, da lahko osebe iz 1. odstavka istega člena vlagajo carinske deklaracije v svojem imenu in za svoj račun, v svojem imenu in za tuj račun ali v tujem imenu in za tuj račun. V svojem imenu in za tuj račun ter v tujem imenu in za tuj račun lahko vlagajo carinske deklaracije le tiste osebe, ki izpolnjujejo minimalne pogoje za opravljanje posredovanja v carinskem postopku. Minimalne pogoje predpiše Vlada RS z uredbo. Ob upoštevanju navedenih določil 47. člena CZ in ustrezni logični interpretaciji določbe 11. točke 3. člena CZ, veljavne v času upravnega odločanja, bi po presoji sodišča tožeča stranka ne bila v tej zadevi pasivno legitimirana le, če bi v carinskem postopku nastopala kot direktni zastopnik prejemnika blaga, kot to neizkazano in v nasprotju s podatki v upravnih spisih zatrjuje v tožbi. Kot navaja že tožena stranka, je iz obravnavane enotne carinske listine razvidno nesporno dejstvo, da je ECL vložila tožeča stranka. Iz ECL je razvidno tudi, da se je sama z vpisom v polje 14 deklarirala kot carinski deklarant. Indirektno zastopanje je zastopanje, ki navzven ni razvidno in velja le v razmerju med zastopnikom in zastopancem, ne pa tudi v razmerju do tretjih oseb, v obravnavanem primeru do carinskih organov. Če torej zastopnik navzven ne izkaže ( v ECL ne navede), da nastopa v imenu druge osebe, torej v vlogi direktnega zastopnika, lahko nastopa le vlogi indirektnega zastopnika. Zato po presoji sodišča ni bilo potrebe tožeče stranke pozvati k predložitvi ustreznega pooblastila, oziroma bi to morala storiti sama, če bi v tej zadevi hotela nastopati kot zastopnik in ne deklarant. Kot namreč izhaja iz citiranega 1. odstavka 47. člena CZ, je lahko carinski deklarant katerakoli oseba s sedežem v Sloveniji, ki predloži ali lahko predloži blago carinskim organom skupaj z vsemi drugimi dokumenti, ki so potrebni za izvedbo določenega carinskega postopka. Vpis podatkov v ustrezno polje ECL in njena vložitev je bistvenega pomena za določitev strank in carinskega dolžnika v carinskem postopku. Carinska deklaracija je zahtevek stranke- carinskega deklaranta za začetek carinskega postopka, na zahtevek stranke pa je carinski organ pri svojem odločanju v celoti vezan.

Sodišče tudi ni moglo pritrditi tožbenim navedbam tožeče stranke, da iz sklepa o obnovi postopka ni razvidno, kdo je podpisal odredbo o naknadnem preverjanju carinske deklaracije, ker lahko odredbo v skladu s 4. odstavkom 21.člena Zakona o carinski službi podpiše le generalni direktor ali direktor. V skladu s 1. odstavkom 250. člena ZUP lahko obnovo upravnega postopka predlaga stranka, organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan, pa lahko uvede obnovo postopka po uradni dolžnosti. Ker je postopek v zvezi z enotno carinsko listino z dne 27. 1. 1998, vodila CI B, je ob uporabi 1.odstavka 250. člena ZUP in 14.točke 12.člena Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 56/99-ZCS), ki določa, da carinski urad odloča v upravnih zadevah iz pristojnosti službe v upravnem postopku na prvi stopnji, če ni z zakonom ali drugim predpisom pristojnost odločanja v upravnem postopku prenesena na Generalni carinski urad, je sklep, ki ga je podpisal upravnik Carinarnice A, o dovolitvi obnove postopka, izdala pristojna carinarnica.

Sodišče glavne obravnave kljub predlogu tožeče stranke ni opravilo, ker dajejo podatki dosedanjega postopka za odločitev sodišča zadostno podlago, glavna obravnava pa tudi ne bi pripeljala do drugačne odločitve sodišča.