Jedro

Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno le, da je treba prejšnje stanje vzpostaviti z odstranitvijo vseh delov nelegalnega objekta z zemljišča. Kateri objekt to je, določa že prva odločba gradbene inšpektorice, ki jo je sodišče odpravilo le v delu, ki se nanaša na dolžnost vzpostavitve prejšnjega stanja, in v tem obsegu zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno, da morajo inšpekcijski zavezanci, med katerimi je tudi tožnica, po izvršitvi odločbe gradbene inšpekcije št. 06122-2042/2007 z dne 18. 10. 2007, to je po odstraniti nelegalnega objekta na zemljišču s parc. št. ... k. o. ..., vzpostaviti zemljišče pod odstranjenim objektom v prejšnje stanje na način, da iz zemljišča odstranijo vse dele nelegalnega objekta (1. točka izreka). Z 2.točko izreka je inšpekcijske zavezance opozoril, da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah.

Iz obrazložitve je razvidno, da je bila odločba izdana po tem, ko je Upravno sodišče s sodbo U 477/2008 z dne 30. 10. 2008 odločbo gradbene inšpektorice v delu, ki se nanaša na dolžnost vzpostavitve prejšnjega stanja, odpravilo in v tem obsegu zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek. Odstranitev vseh delov objekta je naložil glede na podatke o vrsti rabe, kot je vpisana v zemljiški knjigi.

Upravni organ druge stopnje je med drugim zavrnil tudi tožničino pritožbo in njeno zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Ker je odločba o inšpekcijskem ukrepu z dne 18. 10. 2007 v delu, ki ga sodišče ni odpravilo, pravnomočna, je kot neutemeljene zavrnil pritožbene očitke, ki so se nanašali na inšpekcijske zavezance. Ker je z izpodbijano odločbo naložena odstranitev vseh delov nelegalnega objekta, vsi deli pa pomenijo celoten objekt, je kot neutemeljene zavrnil tudi pritožbene trditve, da ni jasno, na katere dele objekta se izpodbijana odločba nanaša. Pojasnil je tudi, da je rok za odstranitev objekta določen že v odločbi z dne 18. 10. 2007. Kot neupoštevne pa je zavrnil pritožbene navedbe o legalizaciji objekta.

Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba v nasprotju s pravnim redom, saj v času njene izdaje v zemljiški knjigi kulture in izmere zemljišč niso bile več vpisane. Trdi, da izrek in obrazložitev nista razumljiva in da obrazložitev ni v skladu z izrekom. Navaja, da inšpekcijski zavezanci ne morejo vedeti, kaj predstavljajo deli nelegalnega objekta, da ni jasno, s katerega zemljišča naj bi se odstranili navedeni deli nelegalnega objekta in kdaj točno naj bi to storili ter v kakšnem roku po izvršitvi „neke odločbe gradbene inšpekcije“. Izrek naj bi bil torej neizvršljiv in nerazumljiv. Ne strinjajo se s poenostavitvijo pritožbenega organa, da naj bi šlo za celoten objekt, saj naj kaj takega iz sodbe, na katero se sklicujeta upravna organa, ne bi izhajalo. Sicer pa naj bi se še dodatno težko ravnala po odločbi z dne 18. 10. 2007, ker naj bi se ji ta zaradi administrativne napake gradbene inšpektorice ne vročila.

Za tožnico je sporna že legitimacija inšpekcijskih zavezancev, poleg tega naj tudi vprašanje, ki se nanaša na legalnost oz. nelegalnost objekta, ne bi bilo razrešeno. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je predmet izpodbijane odločbe del inšpekcijskega ukrepa, ki ga gradbeni inšpektor izreče na podlagi 152. člena ZGO-1 pri nelegalni gradnji, in sicer del, ki se nanaša na dolžnost vzpostavitve prejšnjega stanja. Le v tem delu je namreč sodišče s sodbo U 477/2008 z dne 30. 10. 2008 odpravilo inšpekcijsko odločbo in zadevo le v tem obsegu vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi sta upravna organa utemeljila kakšno je prejšnje stanje in na kakšen način ga morajo inšpekcijski zavezanci vzpostaviti. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe pa dodaja: Tožnica sicer ni bila med tožniki, ki so vložili tožbo zoper inšpekcijsko odločbo, ki je bila predmet presoje v zadevi U 477/2008, vendar to ne pomeni, da lahko s tožbo zoper odločbo, ki se nanaša le na navedeni del inšpekcijskega ukrepa, izpodbija tudi tisti del odločitve, ki jo vsebuje odločba z dne 18. 10. 2007 in ki ga sodišče ni odpravilo. Tožba zoper odločbo, s katero je bilo odločeno le v obsegu, v katerem je sodišče zadevo upravnemu organu vrnilo v ponoven postopek, namreč ni pravno sredstvo zoper prvo odločbo. Zato na drugačno stališče ne more vplivati niti tožničina trditev, da ji odločba z dne 18. 10. 2007 ni bila vročena. Tožba zoper izpodbijano odločbo z dne 21. 2. 2011 tudi ni pravno sredstvo za odpravo morebitnih nepravilnosti vročanja odločbe z dne 18. 10. 2007. Navedeno pomeni, da tožnica v upravnem sporu zoper izpodbijano odločbo ne more uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na določitev inšpekcijskih zavezancev in (ne)legalnost objekta, saj je o tem odločeno z odločbo z dne 18. 10. 2007, v tem delu pa inšpekcijska odločba s sodbo U 477/2008 ni bila odpravljena. Pojasnilo sodišča, da se mora inšpekcijski ukrep izreči na enak način zoper vse inšpekcijske zavezance, pa se nanaša na odločitev sodišča in pomeni, da je sodišče odločbo z dne 18. 10. 2007 odpravilo v delu 2. in 3. točke glede vseh inšpekcijskih zavezancev in ne le tistih, ki so zoper navedeno odločbo vložili tožbo. Po navedenem je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da upravni organ ni upošteval navodil sodišča glede določitve zavezancev.

Neutemeljeni so tudi tožbeni očitki o neizvršljivosti in nejasnosti izpodbijane odločbe, tj, odločitve o vzpostavitvi zemljišča s parc. št. ... k. o. ... v prejšnje stanje na način, da inšpekcijski zavezanci iz zemljišča odstranijo vse dele nelegalnega objekta.

Sodišče je odpravilo 2. in 3. točko odločbe z dne 18. 10. 2007 v delu, ki se je nanašal na vzpostavitev prejšnjega stanja, ker je presodilo, da iz razlogov izpodbijane odločbe ni razvidno, kakšno je prejšnje stanje oz. na kakšen način ga morajo inšpekcijski zavezanci vzpostaviti (oziroma kolikor se 3. točka nanaša na izvršbo v primeru neizpolnitve navedene obveznosti). Zato sodišče v zadevi U 477/2008 ni moglo preizkusiti tožbenega ugovora, da naložena obveznost ni izvršljiva.

Upravni organ prve stopnje je v ponovljenem postopku izdal novo odločbo, s katero je odločil, da morajo inšpekcijski zavezanci vzpostaviti zemljišče pod odstranjenim objektom v prejšnje stanje na način, da je iz zemljišča odstranijo vse dele nelegalnega objekta. V obrazložitvi pa je pojasnil, da je iz zemljiškoknjižnega stanja razvidna vrsta rabe zemljišča, zato je naložil odstranitev vseh delov nelegalno zgrajenega objekta. Glede na pritožbene ugovore je upravni organ druge stopnje pojasnil še, da gre za vzpostavitev prejšnjega stanja po odstranitvi objekta, ki je naveden v inšpekcijski odločbi z dne 18. 10. 2007. Kateri objekt to je, določa torej že prva odločba. S prvo odločbo je odločeno tudi, da je treba ta objekt odstraniti v 90 dneh po vročitvi prve odločbe (2. točka izreka v delu, ki ga sodišče s sodbo U 477/2008 ni odpravilo). Z izpodbijano odločbo je bilo torej odločeno le, da je treba prejšnje stanje vzpostaviti z odstranitvijo vseh delov nelegalnega objekta z zemljišča. Očitka o nejasnosti izpodbijane odločbe tudi z navajanjem, da tožnici prva odločba ni bila vročena, ni mogoče utemeljiti. Nevročitev odločbe namreč ni argument, ki bi utemeljeval nejasnost in neizvršljivost odločbe.

Kljub temu, da upravni organ prve stopnje v obrazložitvi navaja, da bo zemljišče z odstranitvijo vseh delov nelegalnega objekta vzpostavljeno v rabo, kot je „določena“ v zemljiški knjigi, je po presoji sodišča neutemeljen tudi tožbeni očitek o protipravnosti, ker v zemljiški knjigi kulture in izmere zemljišč niso več vpisane. Izrek izpodbijane določbe se namreč nanaša le na parcelno številko in katastrsko občino, navajanje katastrskih podatkov v obrazložitvi pa pomeni kvečjemu pojasnilo, kakšna je bila raba zemljišča pred nedovoljenim posegom. Upravni organ namreč navaja vrsto rabe nepremičnine s parc. št. ..., kakršna je bila v času, ko je bil izdelan zapisnik o inšpekcijskem ogledu z dne 17. 5. 2007 (na katerega se upravni organ prve stopnje tudi sklicuje). Zato okoliščina, da teh podatkov v zemljiški knjigi ni več, sama po sebi ne more biti odločilna, tožnica pa pravilnosti teh podatkov tudi ne oporeka.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.