Jedro

V obravnavanem primeru ne gre za uveljavljanje napake opravljenega dela – za nepravilno izvedeni var – ampak gre za refleksno škodo (5. odst. 620. čl. ZOR), tj. škodo na pilotu, do katere je potrditvah tožene stranke prišlo zaradi zlomljene konice. Takšna škoda pa se presoja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti, kar pomeni, da bi morala tožena stranka dokazati (tudi) vzročno zvezo med poškodovanim pilotom (škodo) in nepravilno izvedenim varom (v posledici katerega naj bi prišlo do loma konice, ki je poškodovala pilot).

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I.)1.) ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke v višini 2.428.880,22 SIT glavnice, zakonitih zamudnih obresti od zneska 984.796,42 SIT od 21.4.2001 do plačila in od zneska 1.444.083,80 SIT od 21.5.2001 do plačila; 2.) ugotovilo, da ne obstaja v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke v višini 1.756.498,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.4.2001 do plačila in pobotni ugovor zavrnilo; II.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru, opr.št. Ig 1 z dne 2.4.2003 vzdržalo v celoti v veljavi v točki 1 in 3 izreka tako, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki glavnico v znesku 2.428.880,22 SIT, zakonite zamudne obresti od zneska 984.796,42 SIT od 21.4.2001 do plačila, od zneska 1.444.083,80 SIT od 21.5.2001 do plačila in stroške izvršilnega postopka v znesku 24.289,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.4.2003 dalje; III.) toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 106.344,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.9.2006 do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo, torej zavrnitev zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče štelo kot nesporno, da je bila med strankama dogovorjena tista cena, ki je ročno napisana na ponudbi tožeče stranke. Ponudbo, na kateri se nahaja podpis obeh strank je nedvomno šteti kot pogodbo, sklenjeno v pisni obliki. Sprememba take pogodbe pa je možna, skladno z določili takrat veljavnega ZOR, le v enaki obliki, kot je bila sklenjena sama pogodba. Tožeča stranka pa ni zatrjevala, da je bila sprememba pogodbe glede cene sklenjena v enaki (pisni) obliki, saj je bilo ugotovljeno, da je sklenjena v ustni obliki. Ker je cena bistvena sestavina pogodbe, bi morala biti taka sprememba dogovorjena v pisni obliki, da bi sploh lahko govorili o dejstvu, da je prišlo do soglasja volje. Tožeča stranka je trditve o spremembi cene dokazovala le s pričami. Tožena stranka ni zanikala, da je do zahtevka po spremembi cene prišlo, je pa zanikala, da bi se za njeno spremembo dogovorila. Glede tega si tudi izpovedi prič niso enotne, saj g. M.L.ni potrdil, da je prokurist tožene stranke potrdil spremembo cene, nasprotno, potrdil je le to, da je zapisal le tisto, kar mu je rekla tožeča stranka, na ključno vprašanje o spremembi cene ni znal odgovoriti; tudi A.S.ni določno odgovoril na dilemo o dogovoru o spremembi cene, saj je izjavil, da je pogajanja zapustil; tretja priča C.B.je zatrjevala, da tudi cena, ki je ugotovljena kot prvotno, pisno dogovorjena cena, ni bila prava cena. Če so si izpovedi prič nasprotujoče, potem bi moralo sodišče povedati, zakaj je določenemu delu izpovedi verjelo. Na to, da do dogovora o spremembi cene ni prišlo, napotuje tudi izpoved iste priče, ko navaja, da ko so ponovno prišli na gradbišče, so našli druge izvajalce. To dejstvo pa napotuje na nasproten zaključek, t.j., da tožena stranka očitno ni pristala na zahtevo po zvišanju cene. Nelogična oz. celo nerazumljiva je navedba sodišča, da je bil ustni dogovor zapisan v obliki „predloga spremembe podizvajalske pogodbe“. Tak zaključek je nasprotujoč z izpovedjo prič, saj potrjujejo, da predlog s strani tožene stranke ni bil podpisan, zato je sodba v tem delu v nasprotju sama s sabo. Tudi glede pobotnega ugovora je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Nesporno je bilo ugotovljeno, da je pri zabijanju popustil var in sicer tisti var, ki ga je izvršila tožeča stranka. To izhaja tako iz izpovedi priče A.L. kot tudi iz gradbenega dnevnika. Ob obrnjenem dokaznem bremenu bi morala tožeča stranka dokazati, da do loma „njenega“ vara ni prišlo zaradi njene napake, saj po drugi strani priznava, da so bili določeni vari slabi. Ker pa so se nesporno kontrolirali le določeni vari, kar izhaja iz pričevanj L. in G., trditev o sanaciji varov ni mogoče raztegniti na vse izvršene vare, kot je to storilo sodišče. Ista priča je povedala, da do poškodbe pilota ni moglo priti zaradi ravnanja pri samem zabijanju pilota. Res se priča ni spominjala, ali je prišlo do sanacije pilota ali do zamenjave, kot je to trdila tožena stranka. Slednja je v postopku zatrjevala, da je bil pilot zamenjan, navajala je višino škode, predlagala je izvedbo dokazov tako v zvezi z dejstvom zamenjave pilota kot tudi glede višine škode, vsemu temu pa tožeča stranka ni oporekala. Zato je logičen zaključek, da je s temi navedbami soglašala.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov postopka.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Po vprašanju cene po tožniku izdelanih varov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila prvotno dogovorjena takšna cena, kot je ročno zapisana oz. popravljena na ponudbi z dne 11.1.2001 (300 DEM oz. 370 DEM za 4 spoje oz. vare, odvisno od premera cevi), zatem pa je bil med pravdnima strankama dosežen ustni dogovor o spremembi cene, in sicer 150 DEM za 1 var na manjšem premeru oz. 200 DEM za 1 var na večjem premeru cevi.

Čeprav je bila pogodba med pravdnima strankama sklenjena v pisni obliki (podpisa obeh strank na ponudbi z dne 11.1.2001, ki je vsebovala opis del in ceno), ni mogoče soglašati s pritožbenimi trditvami, češ da bi sprememba te pogodbe bila možna prav tako le v pisni obliki; gre za to, da nobena od strank v tem postopku ni zatrjevala, da bi bila posebna oblika pogodbe (pisna) med njima dogovorjena kot pogoj za veljavnost pogodbe (1. odst. 69. čl. v času spornega razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). To pomeni, da sta pravdni stranki ceno dela, dogovorjeno v prvotni pogodbi, lahko spremenili z ustnim dogovorom. Res je, da je tožeča stranka svoje trditve o spremembi cene dokazovala (le) s pričami (ter z zaslišanjem tožnika), vendar pa gre za dokaze, ki jih mora sodišče glede na veljavni Zakon o pravdnem postopku (ZPP) obravnavati enakovredno z drugimi dokazi (napr. listinami). In čeprav poskuša pritožnica z izpostavljanjem delov izpovedb posameznih zaslišanih prič prikazati, kot da priče o spremembi cen niso izpovedovale skladno, ostaja dejstvo, ki je v obravnavani zadevi ključno, in sicer, da je tožena stranka oz. njen prokurist pristala na (spremenjeno) ceno 150 DEM po varu za manjši premer cevi in 200 DEM po varu za večjega (v tem delu skladne izpovedbe tožnika, B., S. in L.). Res je sicer, da je v delu nelogična navedba sodišča prve stopnje, češ da naj bi bil ustni dogovor zapisan v obliki „predloga spremembe podizvajalske pogodbe“, saj je prav zato, ker dogovor ni bil zapisan (prav: podpisan s strani obeh strank), sodišče moralo ugotavljati njegovo vsebino z zaslišanjem prič oz. stranke. Vendar pa ta nelogičnost ni povzročila, da bi iz tega razloga bila sodba v nasprotju sama s sabo, kot to trdi tožena stranka. Njene trditve, da je po ponovnem prihodu na gradbišče tožeča stranka tam našla druge izvajalce (kar naj bi po njenem mnenju potrjevalo, da do dogovora o spremembi cene ni prišlo) in da je glede na to, da do pisnega dogovora ni prišlo, to pripeljalo do razdrtja pogodbe, predstavljajo, glede na izostanek pogojev iz 1. odst. 337. čl. ZPP, nedopustne pritožbene novote, ki jih ni mogoče upoštevati.

Tožena stranka je uveljavljala tožnikovi terjatvi v pobot škodo, ki je nastala na pilotu kot posledica slabega tožnikovega dela. Delo, ki ga je opravljal tožnik za toženo stranko je bilo varjenje konic na pilote oz. cevi različnih premerov. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru ne gre za uveljavljanje napake opravljenega dela – za nepravilno izvedeni var – ampak gre za refleksno škodo (5. odst. 620. čl. ZOR), tj. škodo na pilotu, do katere je potrditvah tožene stranke prišlo zaradi zlomljene konice. Takšna škoda pa se presoja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti, kar pomeni, da bi morala tožena stranka dokazati (tudi) vzročno zvezo med poškodovanim pilotom (škodo) in nepravilno izvedenim varom (v posledici katerega naj bi prišlo do loma konice, ki je poškodovala pilot). Dokaza v navedeni smeri pa tožena stranka po ugotovitvah sodišča prve stopnje niti ni predlagala. Glede na to je bil njen pobotni ugovor utemeljeno zavrnjen.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je odločilo, da nosi tožeča stranka svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, glede na to, da v njem ni navajala nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi (1. odst. 155. čl. ZPP).