Jedro

Tožnik uveljavlja telesno okvaro po hujših stanjih po infarktu miokarda. Tožnik je uvrščen v I. funkcijski razred po klasifikaciji NYHA, pri njem okvara srčne funkcije ni podana v takšni stopnji, da bi bilo pri njem po Seznamu telesnih okvar mogoče ugotoviti telesno okvaro in mu zanjo priznati pravico do invalidnine. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se mu prizna pravica do invalidnine za 60 % telesno okvaro, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odločbi toženke št. ... z dne 6. 12. 2010 in št. ... z dne 9. 7. 2010 odpravita in se tožeči stranki prizna pravica do invalidnine za 60 % telesno okvaro.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da toženka nepravilno določa telesne okvare in druge pravice zavarovancev. V danem primeru je ostalo veliko nejasnosti, katere bi lahko pojasnili zdravniki specialisti. Pritožnik je v bolniškem staležu že 12 let in se mu stanje slabša. Predlaga, da se mu prizna invalidnina za telesno okvaro.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) preizkušalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke št. ... z dne 6. 12. 2010, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote ... št. ... z dne 9. 7. 2010. S slednjo je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do invalidnine za telesno okvaro.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pri tožniku zaenkrat ni mogoče ugotoviti telesne okvare po nobeni točki veljavnega samoupravnega sporazuma o Seznamu telesnih okvar (Seznam; Ur. l. RS, št. 38/1983 in 66/1989).Tožnik uveljavlja telesno okvaro po hujših stanjih po infarktu miokarda. Sodišče prve stopnje je predvsem na podlagi izvida zadnje cikloergometrije, ki jo je tožnik opravil dne 1. 6. 2009, ugotovilo, da EKG med obremenitvijo ni pokazal sprememb, značilnih za srčno ishemijo, motenj ritma niso zabeležili, praga stenokardije (bolečine v predelu srca) ni dosegel, zmogel je obremenitev 185 W, kar je 9,4 MET, dvojni produkt 25x10/3, poraba kisika pa je bila 23,3 ml/min/kg, kar je 40 % pod pričakovanjem. Ob maksimalni obremenitvi je tožnik navajal vrtoglavice, ob čemer sta primerno porasla krvni tlak in srčna frekvenca. Testiranje je bilo po skupno 22 minutah in 45 sekundah zaradi težkega dihanja in utrujenosti prekinjeno. Ker je bila tožniku ob obremenitvenem testiranju dne 1. 6. 2009 izmerjena poraba 23,3 ml/min/kg, kar predstavlja 6,66 MET, kar pomeni, da je tožnik uvrščen v I. funkcijski razred po klasifikaciji NYHA, pri njem okvara srčne funkcije ni podana v takšni stopnji, da bi bilo pri njem po Seznamu TO mogoče ugotoviti telesno okvaro in mu zanjo priznati pravico do invalidnine.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje in ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da pri tožniku ni podana telesna okvara kot je opredeljena v točkah V.B.5 do V.B.7 Seznama telesnih okvar. Seznam v točki V.B. določa, da je telesna okvara podana pri hujših stanjih po infarktu miokarda po stopnji okvare srčne funkcije 50 % do 100 %, pri čemer se navedeni razpon v odstotkih uporablja, če obstaja po infarktu kronična koronarna insuficienca ali anevrizma srca ali organska motnja ritma ali prevajanja, kar mora biti dokazano z elektrokardiografskimi, rentgenskimi in drugimi metodami (5. točka), okvari srca zaradi travme ali operacije, po stopnji okvare srčne funkcije, kar mora biti dokazano z elektrokardiografskimi, rentgenskimi in drugimi metodami 50 % do 100 % (6. točka), in pri srčnih napakah, po stopnji okvare srčne funkcije, kar mora biti dokazano z elektrokardiografskimi, rentgenskimi in drugimi metodami, 50 % do 90 % (7. točka). Višina telesne okvare po 5., 6. in 7. točki se določi glede na stopnjo okvare srčne funkcije. Pri lažji okvari srčne funkcije se telesna okvara določi v nižjih vrednostih, pri hujši okvari funkcije oziroma dekompenzaciji pa se telesna okvara določi v višjih vrednostih od predvidenega razpona. Pri okvari srčne funkcije lažje stopnje se telesna okvara ocenjuje od 50 % do 50 %; pri okvari srčne funkcije srednje stopnje se telesna okvara ocenjuje od 70 % do 80 %; pri hujši okvari srčne funkcije oziroma dekompenzacije znaša telesna okvara več kot 80 %. Upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje na podlagi izvida zadnje cikloergometrije, ki jo je tožnik opravil dne 1. 6. 2009 pri tožniku glede na rezultate testiranja ni podana telesna okvara, saj se ga uvršča v I. funkcijski razred po klasifikaciji NYHA.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo tožnikovo navedbo, da bi bilo namesto izvida cikloergometrije za oceno telesne okvare potrebno upoštevati izvide UZ in MRI, ko to navede, da sta obe invalidski komisiji toženke pri oceni obstoja telesne okvare poleg izvida cikloergometrije z dne 1. 6. 2009 upoštevali tudi obvestilo zdravnika z dne 5. 9. 2006 o hospitalni obravnavi od 30. 8. 2006 do 6. 9. 2006 ter razpoložljive kardiološke izvide, še zlasti tiste, z dne 30. 5. 2007, 6. 2. 2008, 21. 1. 2009, 17. 11. 2009 in 2. 12. 2009. Pri tožniku sta bili invalidski komisiji toženke glede na razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, ki pri tožniku izkazuje hemodinamsko pomemben leak na umetni zaklopki, znake hipertrofije levega vertikla in razširjeno ascendentno aorto, enotnega mnenja, da pri tožniku ni podana nobena od telesnih okvar, kot so opredeljene v točkah V.B.5 do V.B.7 s Seznama telesnih okvar.

Pravna podlaga za odločitev je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), kateri v 143. členu določa, da je telesna okvara (TO) podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. V skladu s tretjim odstavkom 143. člena ZPIZ-1 določi mesto TO, na podlagi katerih se pridobi pravica do invalidnine in odstotka teh okvar minister, pristojen za delo, po predhodnem mnenju ministra, pristojnega za zdravstvo. Navedeno pomeni, da se upoštevaje le TO, določene v Seznamu in odstotkih, kakor so ti določeni za posamezno TO. Pravico do invalidnine pridobi zavarovanec za TO, ki je posledica poškodbe pri delu, če znaša TO najmanj 30 % ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo oziroma v primeru TO, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela, če znaša TO najmanj 50 % in če ima zavarovanec ob nastanku TO dopolnjeno pokojninsko dobo, ki je določena za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, ne glede na to ali TO povzroča invalidnost ali ne (prvi odstavek 144. člena ZPIZ-1).

Pritožbeno sodišče pavšalnim navedbam, da sodišče prve stopnje ni popolnoma ugotovilo dejansko stanje in da je ostalo veliko nejasnosti ne more slediti, saj v ničemer niso substancirane. Na drugi strani pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo celotno medicinsko dokumentacijo in skladne izvide in mnenja invalidskih komisij tožene stranke.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.