Jedro

Določbe SPZ o prenehanju hipoteke imajo pravno naravo posebnih določb, zato je potrebno uporabiti razlagalno metodo (pravilo usklajevanja), po kateri imajo posebne določbe prednost pred splošnimi. Zaradi omenjenih učinkov načela akcesornosti, se lahko izbris hipoteke zahteva tudi v primeru, če preneha zavarovana terjatev. Pojem "preneha" je potrebno razlagati tako, da mora prenehati celotna terjatev (ali terjatev, če jih je več - načelo nedeljivosti hipotekarne obveznosti) in sicer na način, da preneha njeno materialnopravno upravičenje (predmet izpolnitvenega ravnanja). To razlikovanje je pomembno prav zaradi instituta zastaranja, saj slednji ne vpliva na materialno upravičenje temveč odvzema terjatvi le lastnost iztožljivosti oziroma izgubo pravovarstvenega zahtevka. Z zastaranjem zavarovane terjatve zato hipoteka ne preneha.

SPZ pa v že citirani določbi 154. člena ureja "ugasnitev" hipoteke v času 10 let "od dneva dospelosti zavarovane terjatve". Po mnenju sodišča druge stopnje je za odgovor na pritožbene navedbe toženke bistvena razlaga ali je rok 10 let prekluziven ali zastaralen. Uporaba zgolj jezikovne metode razlage bi ponujala rešitev, da je rok iz tretjega odst. 154. člena SPZ prekluziven. Vendar obstajajo prepričljivejši razlogi za razlago, da je rok zastaralen.

Izrek

I. Pritožba tožnice se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v tč. II. izreka.

II. Pritožbi toženke se ugodi v stroškovnem delu in se tč. III. izreka spremeni tako, da se znesek 1.448,99 € nadomesti z zneskom 1.375,79 €.

III. V preostalem se pritožba toženke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v tč. I. izreka.

IV. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožnici priznati, da je slednja upravičena zahtevati plačilo svoje denarne terjatve v znesku 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2010 do 19. 2. 2014 in od 10. 11. 2017 dalje do plačila iz zastavljenih nepremičnin ID znak ... 2383 in ID znak ... 2384 in dopustiti poplačilo navedene terjatve tožnice z izvršbo na solastniški delež toženke do 1/2 od celote na nepremičninah ID znak ... 2383 in ID znak ... 2384 (točka I izreka). V presežku, da je toženka dolžna tožnici priznati, da je slednja upravičena zahtevati poplačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 7.000,00 EUR za obdobje od 15. 7. 2009 do vključno 12. 3. 2010 ter od 20. 2. 2014 do vključno 9. 11. 2017 iz nepremičnin natančneje opredeljenih v točki I izreka, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Toženka je dolžna tožnici povrniti 1.448,99 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka III izreka).

Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščencih, pritožujeta obe pravdni stranki.

2.Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del tožbenega zahtevka glede zakonskih zamudnih obresti, in sicer za obdobje od dne 13. 3. 2010 dalje do plačila. V pritožbi podrobneje pojasnjuje, čemu ni pravilno pravno stališče sodišča prve stopnje in zakaj je uvedba izvršilnega postopka In 1094/2012, zoper A. A., pretrgala zastaranje tožničine terjatve in je zastaranje po pravnomočnosti sklepa z dne 4.3.2019, pričelo ponovno teči. Zato predlaga, da se sodba spremeni tako, da se tožnici prizna poplačilo tudi glede zakonskih zamudnih obresti od 13. 3. 2010 dalje do plačila, vse s stroškovno posledico in priglašenimi stroški.

3.Toženka v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V uvodnem delu pritožbe toženka povzema razloge sodišča prve stopnje v zvezi z dednim dogovorom z dne 7. 5. 2009 in v zvezi s prodajno pogodbo z dne 15. 7. 1997. Nato navaja, da je sodišče zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem priče B. B. zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in dejansko stanje napačno ugotovilo. Izrecno poudarja vsebino pisne izjave in potrdila o prejemu kupnine z dne 3. 6. 1998 in navaja, da tožnica te obveznosti nikoli ni izpolnila, zato je pri navedenih nepremičninah še vedno vknjižena kot zemljiškoknjižna lastnica do 1/2, iz tega razloga pa tudi deponirani znesek 7.000,00 EUR tožnici ni bil izplačan. Sodišče, ko je ocenjevalo verodostojnost izpovedb tožnice in priče A. A., je samo ugotovilo, da nima pomisleka o strankini izpovedbi o tem, da ji je brat rekel, da ko ji bo izplačal 7.000,00 EUR, bosta sklenila prodajno pogodbo za zgornji del hiše, kar kaže na to, da so se na zapuščinski obravnavi pred sklenitvijo dogovora očitno pogovarjali tudi glede realizacije prodajne pogodbe za tožničin 1/2 solastniški delež nepremičnine. Toženka za svojo trditev, da je sodišče odločilo v nasprotju s sodno prakso, tudi citira del razlogov iz sodbe VSRS II Ips 120/2007. V zvezi z navedbo sodišča, da je dedni dogovor, ki ima naravo sodne poravnave, možno izpodbijati s tožbo za razveljavitev sodne poravnave, toženka navaja, da sama ni bila stranka sklenitve sodne poravnave, rok za takšno tožbo, ki bi jo lahko vložil kvečjemu A. A. kot ena od strank sodne poravnave, pa je zamujen, saj bi to lahko v skladu s 393. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložil najkasneje v roku treh let. Podaja tudi navedbe in ponuja lastno razlago materialnega prava glede navedb sodišča, da je toženkin ugovor glede zastaranja tožničine terjatve neutemeljen. Sodišče je nepravilno ugotovilo, da je bilo zastaranje judikatne terjatve pretrgano z izvršilnimi postopki zoper A. A. ter da odpust obveznosti zaradi stečaja, ki je tekel zoper njega pod opr. št. St 678/2014 nima učinka na tožničino terjatev zoper toženko. V nadaljevanju ponuja lastno razlago določb 408., 409. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP-E) ter poudarja, da je terjatev zoper glavnega dolžnika A. A. ugasnila z odpustom obveznosti v postopku osebnega stečaja, ki je tekel zoper njega. V zvezi z ugovorom zastaranja glede izvršb, ki so po predlogu tožnice tekle zoper dolžnico C. C., prvotno hipotekarno dolžnico, pa poudarja, da je dejstvo, da sta bila oba izvršilna postopka ustavljena zaradi pasivnosti upnice, zato se šteje, da zastaranje s tem ni bilo pretrgano, kot to določa prvi odstavek 366. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Toženka navaja, da je sodišče materialnopravno nepravilno odločilo tudi glede zastaranja zamudnih obresti, v tem delu je obrazložitev v nasprotju sama s seboj in se je ne da preizkusiti. Ker gre za judikatno terjatev, je potrebno uporabiti določbo prvega odstavka 356. člena OZ o desetletnem zastaralnem roku. Glavna terjatev je zapadla v plačilo dne 14. 7. 2009, za obresti od te terjatve pa je potrebno zato uporabiti določilo drugega odstavka 365. člena OZ v povezavi s 347. členom OZ, ki pa za zastaranje občasnih terjatev predvideva triletni zastaralni rok. Toženka se pritožuje tudi glede odločitve o stroških in določno navaja, katere izmed postavk v skupnem znesku 100 točk sodišče ne bi smelo priznati, ker ne obstaja podlaga v Odvetniški tarifi. Toženka zato predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, podrejeno, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

4. V odgovoru na pritožbo toženke tožnica navaja razloge, zaradi katerih meni, da je pritožba neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške.

5. Pritožba tožnice je neutemeljena, pritožba toženke pa je utemeljena le v stroškovnem delu.

6. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Iz navedene določbe izhaja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter del absolutnih in vse relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi. V skladu s prvim odst. 360. člena ZPP pa je podana nadaljnja omejitev, saj se mora sodišče druge stopnje opredeliti le do tistih navedb v pritožbi, ki so odločilnega pomena.

Bistvene kršitve določb postopka

7. Uvodoma sodišče druge stopnje navaja, da v okviru uradnega preizkusa obeh pritožb ni našlo nobene izmed procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti.

8. Neutemeljena je trditev toženke v pritožbi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo "bistveno kršitev določb pravdnega postopka in dejansko stanje napačno ugotovilo", ker ni zaslišalo priče B. B. Pravica do izjavljanja (načelo kontradiktornosti - 5. člen ZPP; pravica do enakega varstva pravic - 22. člen Ustave RS) v dokaznem postopku daje strankam načelno pravico do izvedbe predlaganih dokazov. Ta pravica se lahko omeji, če obstojijo sprejemljivi (ustavno dopustni) razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo, mora biti razvidno iz obrazložitve bodisi sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga ali sodbe. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pojasnilo, da je ta dokazni predlog zavrnilo, ker je dejstvo, da je bil pri navedeni osebi (takrat odvetniku B. B.) deponiran znesek 7.000,00 € "z namenom ureditve zadeve.....zanesljivo dokazano že s potrdilom odvetnika B. B. o deponiranju denarja v znesku 7.000,00 € z dne 26.11.2009" (tč. 5. obrazložitve). Dopusten razlog za zavrnitev dokaznega predloga pa je okoliščina, da je tak dokazni predlog nepotreben, ker je dejstvo že dokazano. Kot je bilo navedeno, gre v takšnih primerih lahko le za procesno kršitev, ki praviloma sodi med absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. tč. drugega odst. 339. člena ZPP. Da je sodišče prve stopnje tudi ustrezno (prepričljivo, razumno) obrazložilo to zavrnitev, izhaja iz nadaljnje obrazložitve sodbe, v kateri je tudi pojasnilo pomen tega dejstva, kar iz vidika procesnih kršitev pomeni, da razlogi sodišča prve stopnje niso samovoljni (arbitrarni).

O pritožbi toženke

9. Neutemeljene so vse navedbe v pritožbi, s katerimi toženka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, v zvezi z njenim zatrjevanjem, da je dedni sporazum, sklenjen dne 7.5.2009, bil sklenjen pogojno, ker je A. A. njegovo izpolnitev pogojeval z realizacijo prodajne pogodbe z dne 15.7.1997. Kot je pojasnjeno v tč. 6. obrazložitve te sodbe, ga lahko sodišče druge stopnje preizkusi le v okviru izrecno in jasno zapisanih trditev v pritožbi. Tem procesnim zahtevam ustrezajo navedbe glede dokazne ocene zaslišanja priče A. A. in tožnice kot stranke, ki je potrdila trditev priče, da:".ji je brat rekel, da ko ji bo izplačal 7.000,00 €, bosta sklenila prodajno pogodbo za zgornji del hiše, kar kaže na to, da so se na zapuščinski obravnavi pred sklenitvijo dogovora očitno pogovarjali tudi glede realizacije prodajne pogodbe".

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v dokazno oceno vključilo tudi citirani del izpovedbe tožnice, saj je dobesedno enako besedilo zapisano v obrazložitvi (tč. 11 na strani 9. obrazložitve). Povsem razumno je pričakovanje, da se mora urediti tudi razmerje iz poprej sklenjene prodajne pogodbe in da so se o tem tudi pogovarjali, vendar pa to nujno ne pomeni, da je bilo med obema pravnima posloma vzpostavljeno razmerje pogojne narave, kot to zatrjuje toženka. Bistveno je, da je tožnica v postopku zatrjevala in dokazovala predvsem, da izplačilo navedenega zneska, dogovorjenega v dednem sporazumu, ni bilo pogojevano z izpolnitvijo njene obveznosti iz navedene prodajne pogodbe (tč. 10. obrazložitve), sodišče prve stopnje pa je odločitev o tem, da bo verjelo tožničinim trditvam, izoblikovalo s pravilno uporabo metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP, ko je izvedlo več dokazov in jih dokazno ocenilo, uporabilo pa tudi posebna pravila Obligacijskega zakonika, ki se uporabljajo za ugotavljanje dejstev v pravnih poslih (82. člen OZ). Toženka pa dokazne ocene teh dokazov bodisi sploh ne graja ali pa ponuja lastno, subjektivno dokazno oceno.

Negrajana je tako dokazna ocena vsebine zapisa dednega dogovora, v katerem ni zapisano ničesar o "kakšnem pogoju, na katerega bi bila vezana obveznost A. A., da tožnico izplača v znesku 7.000,00 € do 15.7.2009." (tč. 10. obrazložitve). To vsebino je oblikovalo sodišče potem, ko so se stranke sporazumele o vsebini in bi: "zapuščinsko sodišče izkustveno gledano v dedni dogovor zagotovo vključilo zatrjevani pogoj, če bi ta dejansko bil dogovorjen." (tč. 11. na strani 10. obrazložitve). Tako tožnica kot A. A. sta imela v tem postopku pooblaščenca odvetnika; sodišče je podvomilo, da bi A. A. pristal na izrecen zapis izpolnitvenega roka (izplačilo do 15.7.2009), če bi bila ta obveznost odvisna od izpolnitve prodajne pogodbe.

Lastna dokazna ocena toženke, da je A. A. dne 26.11.2009 deponiral znesek 7.000,00 € pri odvetniku B. B. in mu dal napotilo:"...da sme ta denar tožnici izročiti šele potem, ko bo ta izstavila ustrezno listino, s katero bo njen solastni delež nepremičnin, pripisanih k vl. št. 1026 k.o. ..., možno vknjižiti na ime D. D.", je neprepričljiva in jo je sodišče prve stopnje razumno zavrnilo, ko je poudarilo, da gre pri tem zapisu za "enostransko izjavljen pogoj" in opozarja tudi na to, da pogoji v tej izjavi "niso identični pogoju, ki bi naj bil dogovorjen ob sklenitvi dednega dogovora" (vknjižba na ime D. D. in ne A. A.) (tč. 11. na strani 11. obrazložitve).

Sodišče prve stopnje je torej pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in nato tudi presodilo, da terjatev tožnice za plačilo 7.000,00 €, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.7.2009 naprej, obstaja in ni pogojena z izpolnitvijo obveznosti tožnice za prenos lastninske pravice do 1/2 na nepremičninah, opredeljenih v prodajni pogodbi (z dne 15.7.1997 oziroma dne 3.6.1998). Obveznosti iz prodajne pogodbe ter iz sklenjene sodne poravnave niso v nobenem pravnem razmerju soodvisnosti, zato sodišče druge stopnje pritožbo toženke v tem delu zavrača kot neutemeljeno.

O zastaranju

Osrednji del obeh pritožb je namenjen institutu zastaranja. Toženka namenja ves preostali del navedb v pritožbi uveljavljanju kršitev, s katerimi nasprotuje razlagi sodišča prve stopnje o zastaranju zavarovane terjatve in vplivu njegovih učinkov na poplačilno upravičenje iz hipoteke in sicer tako glede glavnice kot tudi zamudnih obresti. Tudi tožnica v pritožbi graja razlago sodišča prve stopnje v zvezi z zastaranjem zamudnih obresti.

Sodišče prve stopnje je tovrsten ugovor zastaranja temeljito obravnavalo. Razlago je oprlo na nesporna dejstva v zvezi z izvršilnima postopkoma In 1094/2012 in In 449/2013, ki sta bila vodena tako zoper osebnega dolžnika A. A. in prvotno hipotekarno dolžnico C. C. Sodba sodišča prve stopnje ima obširne razloge tako o vplivu navedenih izvršilnih postopkov, predvsem pa postopkov osebnega stečaja in odpusta obveznosti zoper osebnega dolžnika oziroma stečajnega dolžnika A. A. na zavarovano terjatev (glej tč. 16., 17., 18., 22. obrazložitve). Razlaga sodišča prve stopnje je, da so zaradi teh postopkov nastopili učinki pretrganja zastaranja:"tožničine terjatve do glavnega dolžnika A. A. (s hipoteko zavarovana terjatev) ob vložitvi obravnavane tožbe še ni prenehala zaradi zastaranja." (tč. 18. obrazložitve). Nadalje je sodišče prve stopnje razložilo, da so učinki pretrganja zastaranja v postopkih, ki so bili vodeni zoper osebnega dolžnika, vplivali tudi na pretrganje zastaranja poplačilne pravice iz hipoteke, zato 10-letni zastaralni rok iz tretjega odst. 154. člena SPZ, do vložitve te tožbe, še ni potekel (tč. 24. obrazložitve).

V obravnavani zadevi je nesporno, da je toženka imetnica solastnega deleža (solastninska pravica) do 1/2 na nepremičninah ID znak .. 2383 in ID znak ... 2384 in da je na njih vknjižena zastavna pravica na nepremičninah (hipotekarna obveznost) v zavarovanje denarne terjatve tožnice za plačilo 7.000,00 €: "s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi". Čas začetka učinkovanja je 4.6.2009. Zavarovana terjatev je v dednem sporazumu opredeljena kot:"v znesku 7.000,00 € do 15.7.2009 do tedaj brez obresti, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi". Tožbeni zahtevek tožnice, ki je hipotekarna upnica, je uperjen zoper hipotekarno dolžnico, ki ni osebna dolžnica, njegova vsebina pa je uveljavljanje poplačilnega upravičenja iz hipoteke (hipotekarna obveznost).

Zastavna pravica na nepremičnini ali hipoteka (hipotekarna obveznost) je urejena v Stvarnopravnem zakoniku (SPZ). Gre za vrsto izvedene stvarne pravice, katere primarna značilnost je akcesornost (postranskost), kar pomeni, da je njen obstoj (nastanek, prenos in prenehanje) odvisen od obstoja (nastanka, prenosa in prenehanja) zavarovane terjatve. Kadar je osebni (glavni) dolžnik hkrati tudi zastavitelj nepremičnine (hipotekarni dolžnik), pridobi upnik, ob temeljni obveznosti dolžnika, ki odgovarja za svoje dolgove neomejeno, z vsem svojim premoženjem, še posebno prednostno poplačilno pravico iz zastavljene nepremičnine. V primerih, ko (so)lastnik nepremičnine z nastankom hipoteke zavaruje obveznost druge osebe (osebnega dolžnika), sta v zavezi dva dolžnika. Hipotekarni dolžnik, ki ni istočasno tudi osebni dolžnik, prevzame odgovornost za tujo obveznost, kar je značilno za poroštvo (1012. člen OZ). Zato zastavitelj z ustanovitvijo hipoteke za zavarovanje obveznosti (zavarovane terjatve) druge osebe (glavnega dolžnika) hkrati prevzame poroštvo in sicer solidarno.

S hipoteko zavarovana obveznost mora biti določena ali vsaj določljiva. Zastavljena nepremičnina oziroma nepremičnini, kot v obravnavani zadevi, jamčita za poplačilo zavarovane terjatve vse do njenega dokončnega poplačila, zato se zaradi delnih plačil hipoteka ne zmanjšuje.

Določbe SPZ o prenehanju hipoteke imajo pravno naravo posebnih določb, zato je potrebno uporabiti razlagalno metodo (pravilo usklajevanja), po kateri imajo posebne določbe prednost pred splošnimi. Zaradi omenjenih učinkov načela akcesornosti, se lahko izbris hipoteke zahteva tudi v primeru, če preneha zavarovana terjatev. Pojem "preneha" je potrebno razlagati tako, da mora prenehati celotna terjatev (ali terjatev, če jih je več - načelo nedeljivosti hipotekarne obveznosti) in sicer na način, da preneha njeno materialnopravno upravičenje (predmet izpolnitvinskega ravnanja). To razlikovanje je pomembno prav zaradi instituta zastaranja, saj slednji ne vpliva na materialno upravičenje temveč odvzema terjatvi le lastnost iztožljivosti oziroma izgubo pravovarstvenega zahtevka. Z zastaranjem zavarovane terjatve zato hipoteka ne preneha. Ta razlaga je v skladu z določbo 343. člena OZ. Gre torej za poseben primer, za izjemo od načela akcesornosti in se lahko hipotekarni upnik poplača iz hipoteke tudi v primeru, če je zavarovana terjatev zastarala. Ta določba ima zato naravo posebne določbe tudi napram določbi prvega odst. 1034. člena OZ, ki za poroštvo (kot vrsto osebnega zavarovanja) določa drugače in sicer zastara obveznost poroka z zastaranjem obveznosti glavnega dolžnika.

Tudi postopek osebnega stečaja osebnega dolžnika in v njem izveden postopek odpusta obveznosti, ne povzročita pravnih učinkov prenehanja (zavarovane) terjatve (v nepoplačanem delu), temveč jo spreminjata v naturalno obveznost, upnik izgubi upravičenje njenega sodnega uveljavljanja (382. in 409. člen ZFPPIPP). Če je takšna terjatev zavarovana s hipoteko dolžnika, ki ni tudi osebni dolžnik, pravni učinki navedenih postopkov ne vplivajo na obseg odgovornosti zastavitelja. V postopkih insolventnosti ima takšna zavarovana terjatev položaj navadne nezavarovane terjatve (položaj zavarovane terjatve ima samo terjatev, ki je zavarovana z ločitveno pravico na premoženju insolventnega dolžnika). Po končanju stečajnega postopka se lahko upnik zato poplača iz hipoteke za celoten znesek še nepoplačane terjatve, do višine vrednosti zastavljene nepremičnine. Drugi odst. 1022. člena OZ za poroštvo izrecno določa, da zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika (stečaj, prisilna poravnava) ne pomeni tudi ustreznega zmanjšanja porokove obveznosti, zato slednji še naprej odgovarja za ves znesek.

Prav navedeni pravni učinki (obstoj naturalne obveznosti) so bistvena razlikovalna okoliščina s primeri, v katerih je bila sprejeta razlaga o razlikovanju med "materialnim" in "formalnim" prenehanjem hipoteke. Samo v primeru, ko je zavarovana terjatev prenehala (ni več predmeta izpolnitvenega ravnanja, ni več materialnega upravičenja), je vknjižena hipoteka le še formalna (ni več razmerja akcesornosti) in v takšnem primeru se lahko hipotekarni dolžnik (ki je pridobil pravico do izbrisa hipoteke, pa je (še) ni uveljavil) brani v postopku tudi z ugovorom.

Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje pritrjuje razlagi sodišča prve stopnje, da izguba pravovarstvenega zahtevka, kot posledica bodisi zastaranja zavarovane terjatve ali učinkov stečajnega oziroma postopka odpusta obveznosti, ne vpliva na poplačilno upravičenje iz hipoteke (tč. 19. in 20. obrazložitve), vse tovrstne pritožbene navedbe toženke pa zavrača kot neutemeljene.

Ugasnitev hipoteke

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi podaja tudi razlago instituta ugasnitve hipoteke in z njo povezanega 10 letnega roka, kar SPZ ureja v 154. členu (21. do 25. tč. obrazložitve). Toženka v pritožbi opozarja na sicer nesporno dejstvo, da je zavarovana terjatev t.i. judikatna terjatev, za katero tudi velja 10 letni zastaralni rok in nasprotuje razlagi sodišča prve stopnje, da sta navedena izvršilna postopka ter postopek osebnega stečaja ter odpusta obveznosti, povzročila pretrganje zastaranja: "tako same terjatve, kot tudi roka za vložitev hipotekarne tožbe".

Pojasnjeno je že bilo, da 343. člen OZ ureja razmerje med možnostjo poplačila iz zavarovane terjatve in hipoteke. Po pravnem pravilu, zapisanem v tej določbi, se lahko hipotekarni upnik potem, ko je zavarovana terjatev zastarala, poplača le iz hipoteke (za glavnico zavarovane terjatve).

SPZ pa v že citirani določbi 154. člena ureja "ugasnitev" hipoteke v času 10 let "od dneva dospelosti zavarovane terjatve". V obravnavanem primeru je nesporno, da je dospelost (zapadlost) zavarovane terjatve 15.7.2009 (torej od 16.7.2009 naprej), predmetna tožba pa je bila vložena 10. 11.2020. Razlaga zgolj te določbe ponuja torej sklepanje, da je hipoteka "ugasnila", ker so izpolnjene citirane predpostavke.

19.Po mnenju sodišča druge stopnje je za odgovor na pritožbene navedbe toženke bistvena razlaga ali je rok 10 let prekluziven ali zastaralen. Ena izmed bistvenih pravnih lastnosti prekluzivnih rokov je namreč, da se ti roki ne pretrgajo in tudi ne zadržijo teka (345. člen OZ). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da v teoriji prevladuje stališče o zastaralni naravi tega roka.

20.Za preveritev ali je takšna razlaga ustrezna, je potrebno uporabiti razlagalne argumente, pri čemer je sodišče druge stopnje upoštevalo temeljno izhodišče, da mora biti ugotovljeni pomen besedila: "....znotraj jezikovno možnega pomena, ki ga pravno besedilo ima, med več jezikovno možnimi pomeni pa se odločimo za tistega, ki najbolj ustreza namenu, smislu pravila, to je temu, čemur pravimo ratio legis. Konvergenčno deluje, če se do istega pomena pravila dokopljemo z več metodami."

21.20. Uporaba zgolj jezikovne metode razlage bi ponujala rešitev, da je rok iz tretjega odst. 154. člena SPZ prekluziven. Besedna zveza "Hipoteka ugasne" se lahko razume, da preneha materialnopravno upravičenje poplačilne pravice iz hipoteke, torej samo izpolnitveno ravnanje in ne zgolj pravovarstveni zahtevek. Če so namreč te predpostavke izpolnjene, se lahko zahteva izbris hipoteke, ta pa ima za posledico tudi "formalno" prenehanje. Opisane značilnosti pa so lahko posledica le prekluzivnega roka.

22.21. Vendar obstajajo prepričljivejši razlogi za razlago, da je rok zastaralen. Že v okoliščinah konkretnega primera, ko ima zavarovana terjatev naravo judikatne terjatve, za katero je določen 10 letni zastaralni rok, ki prav tako prične teči od dospelosti, bi ta rok bil enako dolg kot rok za ugasnitev hipoteke. Sodišče druge stopnje poudarja, da je zakonodajalec, v že citiranem prvem odst. 343. člena OZ jasno opredelil svoje izhodišče (namen), da naj hipoteka nudi podaljšano jamstvo, torej tudi v času, ko je zavarovana terjatev (glavnica) zastarala. Ta namen ne bi bil izvotljen le v okoliščinah konkretnega primera, temveč tudi v vseh drugih primerih, ko bi zaradi učinkov zadržanja ali pretrganja zastaranja, zavarovana terjatev še sploh ne zastarala, bi pa že pretekel 10-letni rok za poplačilo iz hipoteke.

23.22. Obstaja tesna povezava med institutom ugasnitve obveznosti ter določbami o izbrisu starih hipotek, ki jih vsebuje 206. člen ZZK-1, na katerega se sklicuje tudi sodišče prve stopnje. Ta v prvi točki določa enake predpostavke kot so zapisane v tretjem odst. 154. člena SPZ. V tretji točki pa je zapisana tudi predpostavka, da v tem časovnem obdobju upnik ni smel sodno uveljavljati zavarovane terjatve. Če je torej bila sodno uveljavljana zavarovana terjatev zoper osebnega dolžnika, v časovnem obdobju 10 let od zapadlosti zavarovane terjatve do uvedbe postopka za izbris takšne ("stare") hipoteke, se mora predlog za izbris zavrniti. Razlaga te določbe lahko temelji zgolj na izhodišču, da je sodno uveljavljanje zavarovane terjatve pretrgalo navedeni rok, takšna pravna posledica pa lahko nastopi le v primeru, če je ta rok zastaralen in ne prekluziven. Da je ta rok zastaralen, se je izrecno navajalo tako glede ureditve po prej veljavnem ZZK (105. člen), kot sedaj veljavnem 206. členu ZZK-1.

24.23. Povedano je že bilo, da je institut poroštva le posebna vrsta osebnega zavarovanja, hipoteka pa vrsta stvarnega zavarovanja, zato se v določbah o poroštvu zapisana pravna pravila smiselno in/ali subsidiarno uporabljajo tudi za hipoteko. Takšno subsidiarno uporabno pravilo je tretji odst. 1034. člena OZ, ki določa, da pretrganja zastaranja zavarovane terjatve (če so ti učinki nastali) učinkuje tudi zoper poroka.

25.24. V literaturi se, tudi po mnenju sodišča druge stopnje, pravilno opozarja, da je citirana določba 154. člena SPZ samostojna pravna podlaga (pravica materialnega prava), ki omogoča hipotekarnemu dolžniku postaviti ustrezen tožbeni zahtevek in pridobitev sodne odločbe kot listine, ki bo omogočala doseči izbris hipoteke iz zemljiške knjige. Vendar, kot je bilo pojasnjeno, v teh določbah zapisana pravna pravila ne dajejo jasnega, enopomenskega odgovora na vprašanje vrste oziroma pravne narave 10 letnega roka. Sodišče druge stopnje je iz navedenih razlogov zato presodilo, da je ta rok zastaralen in da je zaradi pretrganja zastaranja zavarovane terjatev, bil pretrgan tudi navedeni 10 letni rok, zato je toženkin ugovor, da je hipoteka ugasnila, neutemeljen.

O zastaranju zamudnih obresti

26.25. Tožnica v pritožbi omejuje njen obseg na del zavrnjenega tožbenega zahtevka in sicer v delu, v katerem je bilo zavrnjeno plačilo zakonskih zamudnih obresti (od glavnice 7.000,00 €) za obdobje od 20.2.2014 do vključno 9.11.2017. V pritožbi sicer nato navaja, da bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi za zakonske zamudne obresti "od dne 13.3.2010 dalje do plačila". Vendar je že sodišče prve stopnje ugodilo temu delu tožbenega zahteva ("od 13.3.2010 do 19.2.2014") zato ne obstaja procesna predpostavka pravnega interesa za izpodbijanje sodbe sodišča prve stopnje v tem delu.

27.26. Ključen argument navedb je, da je bil izvršilni postopek In 1092/2012 ustavljen s sklepom z dne 4.3.2019 in sicer zato, ker izvršba zoper A. A. ni bila več dopustna, ker je bil nad njim začet postopek osebnega stečaja, v katerem je bil izdan sklep o odpustu obveznosti. Zato je uvedba tega izvršilnega postopka pretrgala tek tožničine terjatve in je zastaranje po pravnomočnosti tega sklepa dne 4.3.2019, pričelo teči znova, v izvršilnem postopku pa je izterjevala zakonske zamudne obresti od 17.9.2012 do plačila. Zato bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi za zakonske zamudne obresti "od dne 13.3.2010 dalje do plačila".

28.27. Četrti odst. 369. člena OZ vsebuje posebno določbo - če je bilo zastaranje pretrgano s priglasitvijo terjatve v stečajnem postopku, začne teči znova od dneva, ko je bil končan ta postopek. Peti odst. istega člena pa vsebuje enako pravilo za izvršilne in zavarovalne postopke. Vendar te določbe urejajo pretrganje zastaranja med upnikom in glavnim dolžnikom. Kakšna pa je usoda obresti v primerih, ko je terjatev zavarovana s poplačilno pravico iz hipoteke, pa določa že citirani drugi odstavek 343. člena OZ. Pri poroštvu najdemo posebno določbo, ki ureja pretrganje zastaranja tudi z učinkom napram poroku in sicer tretji odst. 1034. člena OZ.

29.28. Zakonske zamudne obresti za čas od 13.3.2010 do 19.2.2014 (2.455,62 €) so pridobile pravno naravo judikatne terjatve, ker so bile v stečajnem postopku priznane in uvrščene v končni seznam preizkušenih terjatev (izvršilni naslov), kar pomeni, da se je spremenil zastaralni rok (prvi odst. 356. člena OZ). Samo zanje je od končanja tega postopka pričel teči nov zastaralni rok (tudi za glavnico) 10 let. Stečajni postopek je bil končan s sklepom 21.9.2017.

30.29. Stečajni postopek je vplival na izvršilni postopek In 1094/2012 (nanj se sklicuje tožnica v pritožbi), ker izvršba zoper dolžnika ni bila več dopustna "saj je bil dne 19.2.2014 nad njim začet postopek osebnega stečaja" (prvi odst. 132. člena in prvi odst. 244. člena ZFPPIPP). Ta izvršilni postopek je bil nato ustavljen na podlagi določbe prvega odst. 409. člena ZFPPIPP, saj zaradi odpusta obveznosti zoper osebnega dolžnika ni bilo več dopustno voditi sodnega (izvršilnega) postopka. Že navedeni četrti odst. 369. člena OZ pa določba, da prekinjeno zastaranje ponovno prične teči od dneva, ko je končan postopek stečaja. Zaradi opisanega medsebojnega vpliva med izvršilnim in stečajnim postopkom (odpust obveznosti je bil izveden v stečajnem postopku) se namreč ne uporabi določba petega odst. 369. člena OZ, ki ima naravo splošne določbe napram četrtemu odst. Zato sodišče druge stopnje ne pritrjuje razlagi tožnice, da je za pretrganje zastaranja bistven datum končanja izvršilnega postopka (sklep o ustavitvi izvršilnega postopka z dne 4.3.2019) temveč je to datum končanja postopka osebnega stečaja (21.9.2017).

31.30. Zakonske zamudne obresti dospele po 19.2.2014 nimajo pravne narave judikatne terjatve, zato zanje velja splošen tri leten zastaralni rok (347. in drugi odst. 356. člena OZ). Hipotekarna tožba, s katero so bite te obresti zahtevane, je bila vložena 10.11.2020. Tožnica lahko zahteva zamudne obresti za tri leta nazaj (od dneva vložitve tožbe), torej od 10.11.2017 naprej, saj ta terjatev obresti ni zastarana, v skladu z drugim odst. 343. člena OZ iz hipoteke, vknjižene v zemljiški knjigi.

32.31. Povsem neutemeljena je pritožba toženke glede obsodilnega dela, ki zajema zakonske zamudne obresti. Zakaj je del zamudnih obresti pridobil naravo t.i. judikatne terjatve in se je zato zanje spremenil tudi zastaralni rok, je sodišče prve stopnje obširno in pravilno pojasnilo (tč. 26. obrazložitve). Nanje se nanaša del obsodilnega dela izreka, opredeljenega s časovnim obdobjem "od 13.3.2010 do 19.2.2014", lahko pa bi bil opredeljen tudi z glavnico 2.456,62 €. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna tudi v tem delu.

33.32. Utemeljena je pritožba toženke glede odločitve o stroških v delu, v katerem je sodišče prve stopnje priznalo 50 tč. za končno poročilo in 50 tč. za potrditev pravnomočnosti. Teh storitev OT posebej ne vrednoti, tar. št. 43 pa izrecno določa, da se lahko nekatere dodatne storitve priznajo le, če niso zajete v drugih storitvah. Sodbe sodišč morajo biti spisane tako, da so razumljive že z branjem, potrjevanje pravnomočnosti pa ni opravilo, ki bi bilo potrebno za končanje tega postopka temveč za morebitno izvršbo. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje priznani znesek stroškov znižalo na skupen znesek 1.375,79 €.

34.33. Zaradi neuspeha s pritožbama krijeta pravdni stranki sami svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Tudi stroški tožnice, priglašeni zaradi vloženega odgovora na pritožbo toženke, so njeno breme, ker njene navedbe niso v ničemer vplivale na odločitev sodišča druge stopnje. Ta bi torej bila povsem enaka, tudi če odgovor ne bi bil vložen (154. člen ZPP).

-------------------------------

(1) Glej Up-2226/08 z dne 27. 5. 2010; A. Galič v ZPP s komentarjem, 1. knjiga, kom. k 5. členu; N. Betetto, 2. knjiga, komentar k 287. čl. ZPP.

(2) Hipotekarni upnik lahko uveljavlja poplačilno pravico, ne da bi moral prej dati glavnemu dolžniku dodatni rok za izpolnitev; odgovornost hipotekarnega dolžnika je omejena do višine vrednosti zastavljene nepremičnine.

(3) T. Keresteš, SPZ s komentarjem, Ljubljana 2004, str. 616.; VSRS Sodba II Ips 241/2018 z dne 7.2.2019.

(4) 154. člen SPZ:(2) Izbris hipoteke se lahko zahteva:- če dolžnik plača terjatev, ki je z njo zavarovana;- če terjatev, zavarovana s hipoteko, preneha;- če se hipotekarni upnik odreče hipoteki;- če je ista oseba postala lastnik nepremičnine in imetnik hipoteke na tej nepremičnini;- če hipoteka s potekom časa ugasne;- če se zastavljena stvar proda za poplačilo zavarovane terjatve.(3) Hipoteka ugasne s potekom desetih let od dneva dospelosti zavarovane terjatve.

(5) N. Plavšak, Razpolaganje s hipoteko in prenehanje hipoteke, Zbornik 4. Dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, Ljubljana 2012, str.72.

(6) (1) Ko preteče čas zastaranja, se upnik, čigar terjatev je zavarovana z zastavo ali s hipoteko, lahko poplača le iz obremenjene stvari, če jo ima v rokah ali če je njegova pravica vpisana v javni knjigi.(2) Zastarane terjatve za obresti in druge občasne dajatve pa se ne morejo poplačati niti iz obremenjene stvari.

(2) Zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku ali v postopku prisilne poravnave ne pomeni tudi ustreznega zmanjšanja porokove obveznosti, zato odgovarja porok upniku za ves znesek svoje obveznosti.; N. Plavšak, Komentar 252. člena ZFPPIPP, e-komentar ZFPPIPP, tč. 2.15.2.

Sklep VSRS II Ips 421/2007 z dne 27.9.2007.

T. Keresteš, str. 701; N. Plavšak, Komentar ZZK-1, Ljubljana 2022, tč. 12.2. komentarja 206. člena; T. Frantar/N.Plavšak, Komentar ZZK, Ljubljana 1998, str. 370,371.

M. Pavčnik,Od pravne k sodniški državi PP 29-30/2016, str. 11-12.

Na to opozarja tudi T. Keresteš, str. 701.

Zemljiškoknjižno sodišče dovoli izbris vknjižene hipoteke zaradi poteka časa, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji: 1. če je od dneva zapadlosti terjatve, v zavarovanje katere je bila vknjižena hipoteka, preteklo več kot deset let (v nadaljnjem besedilu: stara hipoteka), 2. če predlagatelj postopka verjetno izkaže, da je hipotekarni upnik neznan ali nedosegljiv 3. če predlagatelj postopka verjetno izkaže, da v obdobju od dospelosti terjatve do vložitve predloga za izbris stare hipoteke ni bila sodno uveljavljana terjatev, v zavarovanje katere je bila vknjižena hipoteka, in 4. če v treh mesecih od objave oklica o začetku postopka za izbris stare hipoteke hipotekarni upnik oziroma zastavni upnik, ki je na hipoteki pridobil nadhipoteko, proti izbrisu ni ugovarjal.

(3) Pretrganje zastaranja terjatve nasproti glavnemu dolžniku učinkuje nasproti poroku le, če je bilo zastaranje pretrgano zaradi kakšnega upnikovega dejanja pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, opravljenega, da se ugotovi, zavaruje ali izterja terjatev zoper glavnega dolžnika.

"Priznanje terjatve v stečajnem postopku ima enake učinke kot pravnomočno razsojena stvar in tako ugotovljeno terjatev mora stečajni upravitelj upoštevati pri glavni razdelitvi."; Sodba in sklep II Ips 750/2009 z dne 15.10.2010.

Zveza:

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22 Obligacijski zakonik (uradno prečiščeno besedilo) (2007) - OZ-UPB1 - člen 82, 343, 343/1, 343/2, 345, 347, 356, 356/1, 356/2, 365, 365/2, 366, 366/1, 369, 369/4, 369/5, 1012, 1022, 1022/2, 1034, 1034/3 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 154, 154/3 Zakon o zemljiški knjigi (2003) - ZZK-1 - člen 206, 206/1, 206/1-1, 206/1-3 Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 132, 132/1, 244, 244/1, 382, 408, 409, 409/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 5, 8, 154, 165, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 393

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.