Jedro

Po določbah 3. odstavka 3. člena ZGO-1 investitorjem pod predpisanimi pogoji za začetek gradnje ni treba več pridobiti gradbenega dovoljenja, če gre za enostavni objekt.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 20.3.2002, odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20.3.2002, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep urbanistične inšpektorice Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Inšpekcije za prostor, Območne enote Kranj. Prvostopni upravni organ je z navedenim sklepom med drugim določil, da mora tožnik v roku 8 dni po prejemu sklepa plačati denarni znesek v višini 320.000,00 SIT z namenom založitve stroškov za odstranitev nasutja materiala, dolžine 12 m, širine 11 m, višine do 2 m na severni strani zemljišča s parc. št... k.o..., ter lesenega branika v dolžini 8 m na navedenem nasutju, kot mu je bilo naloženo z odločbo z dne 22.9.1997. Inšpekcijski organ je z navedeno odločbo izrekel ukrep na podlagi 1. odstavka 73. člena ZUN, ker si tožnik pred pričetkom del ni pridobil ustreznega upravnega dovoljenja.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je prvostopni organ imel podlago za sprejeto odločitev v določbi 297. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Ni sporno, da je bilo tožniku z odločbo dne 22.9.1997 naloženo, da mora do dne 1.3.1998 na svoje stroške odstraniti nasutje materiala ter leseni branik na navedenem nasutju, kot izhaja iz odločbe. Tožnik naložene obveznosti kljub izvršljivi odločbi ni izpolnil v določenem roku, zato je pristojni organ pristopil k prisilni izvršbi po drugih osebah. Ob upoštevanju navedenega in ob dejstvu, da gre pri odstranitvi spornega nasutja in odstranitvi lesenega branika za dejanja, ki jih lahko stori kdo drug namesto tožnika, so bili tako izpolnjeni predpogoji, da je organ prve stopnje odredil založitev potrebnega zneska za izvedbo prisilne izvršbe po drugi osebi (2. odstavek 297. člena ZUP). Iz navedenega razloga se tožnik zato ne more uspešno upirati založitvi določenega zneska za poplačilo stroškov, ki bodo nastali zaradi vzpostavitve zemljišča v prejšnje stanje v zvezi z nedovoljenim posegom v prostor. Po določbi 5. odstavka 76. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 71/93, 44/97 in 9/2001) se upravna izvršba opravi na podlagi izvršljive odločbe. V obravnavanem primeru je to odločba urbanističnega inšpektorja z dne 22.9.1997. Glede na to, da je bil po tej odločbi tožnik dolžan odstraniti sporno nasutje in branik ter vzpostaviti prejšnje stanje do 1.3.1998, in ker naložene obveznosti do postavljenega roka ni izvršil, so bili od navedenega dne izpolnjeni pogoji za prisilno izvršbo po drugi osebi na zavezančeve stroške.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Smiselno ponovi tožbene navedbe: napadeni sklep prvostopnega organa je preuranjen, saj pristojen organ še ni izdal sklepa o dovolitvi izvršbe, sklep o začetku oziroma uvedbi izvršbe pa je predpogoj za odreditev izvršbe po drugih osebah; njegova domnevna obveznost za plačilo stroškov izvršbe po drugi osebi bi lahko nastala šele po uvedbi postopka upravne izvršbe, do česar v obravnavani zadevi ni prišlo. Prvostopno sodišče je zmotno uporabilo določbo 297. člena ZUP in spregledalo, da izvedba izvršbe po drugih osebah kot nujen predpogoj zahteva uvedbo postopka upravne izvršbe. Pri izdaji sklepa z dne 10.7.2001 je upravni organ izhajal iz določb ZUP in ni upošteval ZUN kot specialnega zakona. Ugotavlja tudi, da je ZUN dne 1.1.2003 prenehal veljati. Razlogi izpodbijane sodbe se torej opirajo na zakon, ki ni več veljaven, kar pomeni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Po njegovem mnenju, bi lahko njegova domnevna obveznost za plačilo stroškov izvršbe po drugi osebi nastala šele po uvedbi postopka upravne izvršbe, do česar v obravnavani zadevi ni prišlo. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi in razveljavi izpodbijano sodbo.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov. V obravnavani zadevi je sporen sklep, izdan v postopku izvršbe, na podlagi 2. odstavka 297. člena ZUP. V navedeni določbi ima organ, ki opravlja izvršbo pooblastilo, da zavezancu, ki ni prostovoljno izpolnil z upravno odločbo naložene nedenarne obveznosti, naloži, da založi znesek, potreben za kritje stroškov, potrebnih za izvršitev te odločbe po drugi osebi. Res je sicer, kar navaja prvostopno sodišče, da je pogoj za izdajo tega sklepa, da je upravna odločba postala izvršljiva. Vendar pa je v tem primeru, ko je bil sklep izdan zaradi izvršitve inšpekcijskega ukrepa, odrejenega tožniku na podlagi 73. člena ZUN, treba zakonitost tega sklepa presojati glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-150/04-19, dne 1.12.2005. V tej odločbi, ki je bila sprejeta že po končanem upravnem sporu na prvi stopnji, je predmet ustavne presoje določba 1. odstavka 200. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1, Uradni list RS, št. 110/02, 47/04, 102/04-UPB). Prav ta določba pa je bila podlaga za uporabo ZUN, ki je sicer z dnem uveljavitve Zakona o urejanju prostora (ZUreP, Uradni list RS, št. 110/02), to je s 1.1.2003, prenehal veljati. Določala je, da se po določbah ZUN končajo tisti inšpekcijski postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo ZGO-1. Ustavno sodišče RS pa je z navedeno odločbo odločilo, da 1. odstavek 200. člena ZGO-1, kolikor za gradnje iz 3. odstavka 3. člena tega zakona nalaga, da se inšpekcijski postopki, začeti pred uveljavitvijo ZGO-1, končajo po določbah ZUN, razveljavi (1. točka) ter, da se nepravnomočno končani inšpekcijski postopki iz prejšnje točke, vključno z izvršbami inšpekcijskih ukrepov v nepravnomočno končanih inšpekcijskih postopkih, končajo po določbah ZGO-1. Po določbah 3. odstavka 3. člena ZGO-1 investitorjem pod predpisanimi pogoji za začetek gradnje ni treba več pridobiti gradbenega dovoljenja, če gre za enostaven objekt, podrobneje pa je vprašanje urejeno v Pravilniku o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, ob pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrsti del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Pravilnik, Uradni list RS, št. 114/2000). Pod določenimi pogoji je gradnja zakonita in investitorju ni treba pridobiti nobenega upravnega dovoljenja.

Po presoji pritožbenega sodišča je bilo glede na navedeno v obravnavani zadevi materialno pravo zmotno uporabljeno. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS ugodilo tožnikovi pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke (4. točka 358. člena ZPP v zvezi s 16. členom ZUS). Tožena stranka bo morala zato, ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča RS, ugotoviti vsa pravno relevantna dejstva glede na spremenjeno materialno zakonodajo, torej, ali je predmet postopka gradnja, ki ni enostaven objekt v smislu ZGO-1 oziroma Pravilnika, ali pa je takšen objekt, kot to nakazujejo podatki spisa oziroma odločba tožene stranke, in nato o zadevi ponovno odločiti.