Jedro

Ob izdaji vmesne sodbe ni mogoče upoštevati ugovora zavarovalnega limita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik se je poškodoval v delovni nezgodi, ki se je zgodila 27. 8. 2015 pri zavarovancu tožene stranke. Vtožuje odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo ter plačilo mesečne rente. Sodišče je izdalo vmesno sodbo, s katero je ugotovilo, da je temelj odškodninskega zahtevka podan v višini 70 %, medtem ko je v 30 % tožnik sam odgovoren za nastalo škodo.

2. Zoper vmesno sodbo se pritožuje toženka, ki med drugim navaja, da je zavarovalna vsota v obravnavani zadevi omejena na 22.500 EUR in da bi sodišče to moralo upoštevati že pri izdaji vmesne sodbe, saj gre za ugovor neobstoja pasivne legitimacije nad navedenim zneskom.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno je sporno zgolj pravno vprašanje, ali je pri izdaji vmesne sodbe potrebno in dopustno upoštevati ugovor omejene zavarovalne vsote (t. i. zavarovalnega limita). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, ki ob izdaji vmesne sodbe tega ugovora ni upoštevalo.

6. Pritožba sicer pravilno opozarja, da je treba že pri izdaji vmesne sodbe upoštevati ugovore v zvezi s pasivno legitimacijo (pri tem se pravilno sklicuje na stališča prof. Aleša Galiča v Komentarju Zakona o pravdnem postopku1), vendar je zmotno pritožbeno naziranje, da je vprašanje omejenosti zavarovalne vsote vprašanje, ki se tiče temelja zahtevka. Z vmesno sodbo (315. člen ZPP) se odloča o utemeljenosti tožbenega zahtevka po podlagi (temelju), kar v skladu s pravno teorijo in sodno prakso obsega vprašanja obstoja škodnega dogodka, vzročne zveze, odškodninske odgovornosti in protipravnosti. V praksi se pri izdaji vmesne sodbe pogosto kot sporno obravnava le vprašanje soodgovornosti (soprispevka) oškodovanca pri nastanku škodnega dogodka oziroma škode in tako je bilo tudi v tem primeru.

7. Vprašanje omejenosti zavarovalne vsote nima zveze z navedenimi vprašanji (obstoja škodnega dogodka, vzročne zveze, odškodninske odgovornosti ali protipravnosti), temveč se tiče le vprašanja, kolikšen znesek odškodnine je zavarovalnica na podlagi posamezne zavarovalne pogodbe dolžna plačati. Omejitev zavarovalne vsote (zavarovalni limit) pomeni, da zavarovalnica jamči za posamezni zavarovalni primer do pogodbeno določene vsote. Zavarovalni limit pomeni le končno omejitev prisojene odškodnine na v zavarovalni pogodbi dogovorjeno raven, in ne ugotavljanju matematičnega izhodišča, od katerega je treba zmanjševati znesek odškodnine v primerih ugotovitve deljene odgovornosti oškodovanca.2 To pomeni, da oškodovanec ne more prejeti več, kot znaša zavarovalni limit, če je njegov zahtevek utemeljen vsaj do pogodbeno limitirane višine.3 V primerih omejene zavarovalne vsote je materialnopravno pravilen tak metodološki pristop, da sodišče najprej ugotovi višino odškodnine (upoštevaje vsa načela za odmero nepremoženjske in premoženjske škode, pa tudi morebitna zmanjšanja zaradi soprispevka oškodovanca), šele nato, če tako določena odškodnina presega zavarovalni limit, pa prisojeni znesek zniža do ravni limita.4 Iz povedanega jasno izhaja, da ob izdaji vmesne sodbe (še) ni mogoče upoštevati ugovora zavarovalnega limita.

8. Toženka s tem, ko se zavzema, da bi moralo že v tej fazi postopka sodišče prve stopnje odločiti o ugovoru zavarovalnega limita, pravzaprav predlaga izdajo delne sodbe. Sodišče bi jo sicer lahko izdalo, vendar je odločitev o tem v prosti presoji sodišča prve stopnje in je stranka ne more zahtevati. S sprejeto in izpodbijano odločitvijo sodišče prve stopnje ni toženke v ničemer prikrajšalo, saj bo njen ugovor omejenosti zavarovalne vsote (če je utemeljen) upoštevalo v končni sodbi.

9. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Drugih razlogov sodbe (glede odgovornosti, vzročne zveze in deleža soprispevka) pritožba ne izpodbija. Ker tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani niti izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo.

10. Ker bo šele s končno sodbo znan uspeh strank v postopku, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Sodba VSRS II Ips 28/2019 z dne 26. 9. 2019. 3 Primerjaj sodbi VSRS II Ips 28/2019 z dne 26. 9. 2019 in II Ips 266/2011 z dne 24. 4. 2014. 4 Sodba VSRS II Ips 28/2019 z dne 26. 9. 2019.