Jedro

Tožena stranka je tožnici redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podala pred iztekom enomesečnega roka od izrabe porodniškega dopusta, zato je izpodbijana odpoved nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 10. 2012 in jo je razveljavilo (točka I. izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delovno mesto računovodje in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračuna pripadajoče zneske nadomestil plače, od teh zneskov odvede davke in prispevke v skladu z zakonodajo Republike Slovenije ter ji izplača neto zneske nadomestil plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega zneska nadomestila plače od dneva zapadlosti do plačila ter jo prijavi v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ tako, da ji bo priznana delovna doba od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do dneva ponovnega nastopa dela pri toženi stranki (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 762,00 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe sodišča prve stopnje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka (točka IV izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z dosedaj uveljavljeno sodno prakso. Tožnici se je porodniški dopust iztekel 19. 10. 2012, odpoved pogodbe o zaposlitvi ji je bila vročena 23. 10. 2012, z odpovednim rokom 30 dni. Enomesečni rok po izteku porodniškega dopusta, v katerem delodajalec ne sme podati odpovedi pogodbe o zaposlitvi, se je iztekel 19. 11. 2012, torej pred prenehanjem delovnega razmerja. Torej ni res, da bi tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi v času, ko je bila tožnica na porodniškem dopustu oziroma v roku enega meseca po izteku porodniškega dopusta. Tožena stranka tožnici pogodbe o zaposlitvi tako ni odpovedala v času, ko je bila varovana s posebnim varstvom, kakršno je predvideno v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Tožnica v času, ko ji je prenehalo delovno razmerje, ni več spadala v posebno kategorijo varovanih delavcev, zato je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. ZDR namreč določa, da delavki, ki je na porodniškem dopustu delovno razmerje ne sme prenehati ves čas trajanja porodniškega dopusta in 30 dni po izrabi tega dopusta. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do podrednega predloga tožene stranke o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi na podlagi določb 118. člena ZDR. Ta predlog je tožena stranka podala na naroku za glavno obravnavo dne 26. 2. 2013, ko se je sklicevala na dejstvo, da ni več pogojev za nadaljevanje delovnega razmerja tožnice. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva, od katerih je odvisna odločitev o zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Ta dejstva, ki med strankama niti niso sporna, so naslednja: - tožnica je bila v bolniškem staležu in na porodniškem dopustu od 24. 5. 2010 do 19. 10. 2012; - tožnica je porodniški dopust zaključila 19. 10. 2012 in se je 22. 10. 2012 vrnila na delo; - tožena stranka je tožnici 23. 10. 2012 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov; - tožnici je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 24. 11. 2011, ko je potekel 30 – dnevni odpovedni rok.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi prvega odstavka 115. člena ZDR štelo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Navedena določba ZDR je povsem jasna: delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavki v času nosečnosti ter ves čas, ko doji otroka in staršem, v času, ko izrabljajo starševski dopust (porodniški dopust je le ena od oblik starševskega dopusta) v obliki polne odsotnosti z dela in še en mesec po izrabi tega dopusta. V skladu s to določbo tožena stranka tožnici ne bi smela podati odpovedi pogodbe o zaposlitvi pred 19. 11. 2012. Tožena stranka je tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi podala pred iztekom enomesečnega roka od izrabe porodniškega dopusta, zato je izpodbijana odpoved nezakonita že zgolj iz tega razloga.

Tožena stranka se sklicuje na domnevno sodno prakso, ki naj bi bila drugačna, vendar pri tem ne navaja iz katerih sodnih odločb naj bi izhajala takšna drugačna praksa. V resnici je praksa pritožbenega sodišča ravno obratna od te, ki jo zatrjuje tožena stranka. Tožena stranka se dejansko sklicuje na določbo drugega odstavka 115. člena ZDR, ki v resnici določa, da delavcem v času iz prejšnjega odstavka (to je med starševskim dopustom in še en mesec po izrabi tega dopusta), ne more prenehati delovno razmerje zaradi odpovedi delodajalca. Vendar pa tožena stranka pri tem spregleda, da sta v prvem in drugem odstavku 115. člena ZDR dejansko urejena dva različna položaja zaščite nosečnic, doječih mater in staršev, ki izrabljajo starševski dopust. Po prvem odstavku delodajalec ne sme vročiti odpovedi (odpoved učinkuje šele z vročitvijo delavcu) noseči delavki, delavki, ki doji ter staršem med izrabo starševskega dopusta in še en mesec po vrnitvi na delo. Po drugem odstavku pa zaščitenim kategorijam v tem času tudi ne more prenehati delovno razmerje, čeprav je odpoved bila dana še v času, ko te osebe niso uživale zaščite po 115. členu ZDR. Do takšnega primera lahko pride, če delodajalec na primer delavki vroči odpoved, ta pa zanosi v odpovednem roku. Takšna delavka uživa varstvo na podlagi drugega odstavka 115. člena ZDR. Tudi pritožbeno sodišče je v sodbi Pdp 1760/2003 z dne 18. 12. 2003 zavzelo stališče, da gre v drugem odstavku 115. člena ZDR za zaščito pred prenehanjem delovnega razmerja v primeru, če je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana pred nastankom okoliščin, določenih v prvem odstavku 115. člena ZDR, datum prenehanja delovnega razmerja pa bi padel v obdobje, ko bi delavec že užival zaščito.

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do podrejenega predloga tožene stranke za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi določbe 118. člena ZDR, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Res je sicer, da je tožena stranka na prvem naroku za glavno obravnavo navedla, da naj sodišče prve stopnje, v kolikor bo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je bila tožnici vročena v času enega meseca po prenehanju porodniškega dopusta, ugotovi, da ni več pogojev za nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki in da ji delovno razmerje preneha po preteku odpovednega roka, ki začne teči en mesec po prenehanju porodniškega dopusta tožnice. Navedenih skopih navedb sodišče prve stopnje niti ni moglo razumeti kot uveljavljanje predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe drugega odstavka 118. člena ZDR. Dejansko gre pri navedenem predlogu tožene stranke zgolj za variacijo, že zgoraj razloženega napačnega razumevanja določbe drugega odstavka 115. člena ZDR. Razen tega tožena stranka tudi ni navajala, katere so tiste okoliščine in interesi obeh strank, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Te okoliščine in interese bi morala tožena stranka določno zatrjevati, česar pa ni storila. Glede na navedeno, ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Ne le, da s pritožbo ni uspela, temveč do pritožbenih stroškov tudi ni upravičena na podlagi določbe petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami). Ta določa, da v sporih o obstoju in prenehanju delovnega razmerja, za takšen spor pa gre tudi v tej zadevi, delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabil procesne pravice.

Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožnica, saj stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče opredeliti za strošek, ki je bil potreben za ta spor, v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Ta določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.