Jedro

Res je, da je sodna praksa zavzela načelno stališče, da je preseganje mejnih oziroma kritičnih vrednosti hrupa po Uredbi mogoče subsumirati pod pravni standard škode, ki presega običajne meje iz tretjega odstavka 133. člena OZ, vendar je pri tem izpostavila tudi, da je standard običajne meje pravni standard, ki ga mora zapolniti sodišče v vsakem konkretnem primeru, pri čemer upravni predpis (Uredba) o dovoljeni količini emisij predstavlja zgolj orientacijo pri zapolnjevanju tega standarda, saj je treba upoštevati, da življenje v urbanem okolju terja od posameznika ustrezno prilagoditev in toleranco do emisij (hrupa, vibracij, onesnaženosti zraka, ipd.). Pri opravljanju splošno koristne dejavnosti je namreč potrebno vedno najti pravično ravnovesje med nasprotujočimi si interesi posameznika in širše skupnosti, kajti sodobno življenje je obdano z nevšečnostmi.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da odslej glasi:

III. "I. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je po temelju neutemeljen."

IV. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 229,50 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti in tečejo do plačila.

V. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za nematerialno škodo za obdobje od 5. 2. 2012 do 9. 1. 2013. 2. Zoper citirano vmesno sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v zavrnilnem delu (to je glede odškodnine za nepremoženjsko škodo za obdobje od 1. 1. 2009 do 5. 2. 2012 in za obdobje od 9. 1. 2013 do 31. 12. 2016), in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter smiselno predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za toženo stranko.

Bistvo pritožbene graje je, da je zaključek sodišča prve stopnje, da zaradi zamenjave oken, kot pasivne protihrupne zaščite, hrup ne presega več mejnih vrednosti, napačen, saj so bile meritve, ki jih je meseca aprila 2013 izdelal A-p d.o.o. opravljene po tem, ko so bila okna že zamenjana. Sodišče prve stopnje je namreč spregledalo, da je sodni izvedenec mag. A.G. (v nadaljevanju: sodni izvedenec) v pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja in na zaslišanju na naroku za glavno obravnavo izpovedal, da je zaradi povečanega števila vlakovnih kompozicij hrup sedaj dejansko za cca. 1,5 dBA višji, kot pa je bil ob izdelavi izvedenskega mnenja v letu 2013. Ob tem pritožba še dodaja, da imenovani izvedenec ni ugotavljal hrupa v notranjih prostorih stanovanjske hiše, zato mnenja o tem ne more podati. Posledično je potrebno v tej zvezi upoštevati dodatne komentarje pri prvotnem izvedenskem mnenju iz katerih je razvidno, da je trajno zagotavljanje zvočne izolativnosti v vrednosti 40dB ali več pri oknih, ki so namenjena odpiranju praktično neizvedljivo ter, da so pomemben dejavnik pri skupni zvočni izolativnosti celotnega okna tudi senčila, zlasti roletne omarice, skozi katere uhaja hrup. Glede na navedeno in dejstvo, da imajo senčila na stanovanjski hiši tožeče stranke notranjo rolo omarico je potrebno zaključiti, da ne glede na zamenjavo oken, hrup še vedno prihaja v notranjost stavbe skozi odprtine rolo omaric. Nenazadnje sta tudi prvo in drugo tožeča stranka izpovedali, da se dejanske razmere glede hrupa po zamenjavi oken niso izboljšale. V nadaljevanju pritožba izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je prvo tožeča stranka vedela, da novo stanovanjsko hišo na naslovu S. 40b, M.S. gradi ob železniški progi, zato je pri njej potrebno upoštevati tudi načelo "volenti non fit iniuria", saj bi morala biti elektrifikacija železniške proge M.S. - H. zaključena že v letu 2010, prvo tožeča stranka pa je z gradnjo nove hiše pričela šele leta 2009 in se je na nov naslov preselila šele meseca junija 2014. Posledično so tovrstni zaključki sodišča prve stopnje zmotni in v nasprotju z listinami spisu, kakor tudi v nasprotju z izvedenskim mnenjem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nazadnje pritožba še dodaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z delnim zastaranjem tožbenega zahtevka zmotno uporabilo materialno pravo in posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje.

4. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

5. Tožena stranka vmesno sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožečo stranko.

6. Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje kršilo ustavni pravici tožene stranke iz 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS) ter zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se ni opredelilo do vseh ugovorov v zvezi s pasivno legitimacijo tožene stranke in do njenih navedb v smeri, da tožeča stranka ni dokazala, če in za koliko je hrup presegal dovoljene vrednosti v notranjih prostorih stanovanjske hiše, saj življenjskega prostora tožeče stranke ne predstavlja železniška proga, temveč njeno stanovanje, kar potrjuje tudi dejstvo, da je tožena stranka sama škodne posledice zaradi hrupa zatrjevala predvsem znotraj hiše (nespečnost, težave pri gledanju televizije in pogovarjanju po telefonu, žvenketanje posode, itd.). Prav tako sodišče prve stopnje ni podalo zadostne dokazne ocene glede podlage tožbenega zahtevka (pasivne legitimacije tožene stranke in zaključka, da zatrjevane emisije hrupa v danem primeru presegajo običajne meje). V zvezi s pasivno legitimacijo tožene stranke pritožba navaja, da Zakon o varstvu okolja (v nadaljevanju: ZVO-1) glede odprave posledic čezmernega obremenjevanja okolja uzakonja načelo odgovornosti povzročitelja (9. člen ZVO-1), zato je država dolžna odpravljati posledice čezmernega obremenjevanja okolja le subsidiarno, pri tem pa je v skladu s petim odstavkom 11. člena ZVO-1 izrecno izključna njena odškodninska odgovornost napram posameznikom. Ob tem pritožba še dodaja, da zatrjevano nepremoženjsko škodo tožeči stranki povzroča železniški promet in ne železniški tiri kot taki, pri čemer pa je upravljanje železniškega prometa na podlagi 11., 11a., 11b. in 11c. člena Zakona o železniškem prometu (v nadaljevanju: ZZelP) v domeni gospodarske družbe S.Ž. d.o.o. kot koncesionarja gospodarske javne službe. V nadaljevanju pritožba izpodbija tudi aktivno legitimacijo prvo in tretje tožeče stranke ter navaja, da iz Centralnega registra prebivalstva (v nadaljevanju: CRP) izhaja, da ima prvo tožeča stranke že od dne 26. 3. 2012 dalje prijavljeno stalno prebivališče na naslovu S. 40b in ne na naslovu S. 82, na katerega se nanašajo izmerjene meritve hrupa. Prvo tožeča stranka tako od tega dne dalje nima več aktivne legitimacije v predmetni pravdi, saj je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo njeni dokazno nepodprti izpovedbi, da je še vse do meseca junija 2014 živela na prejšnjem naslovu. V zvezi s aktivno legitimacijo tretje tožeče stranke pa pritožba izpostavlja, da je bila slednja rojena šele dne 30. 7. 2013, torej po časovnem obdobju za katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo utemeljenost tožbenega zahtevka. Oseba pa pred subjektivnim obstojem ne more biti nosilec pravic in obveznosti. V nadaljevanju pritožba še navaja, da pravica do zdravega življenjskega okolja iz 72. člena URS nima pravne narave osebnostne pravice, kar je potrdilo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi opr. št. U-I-30/92, kar pomeni, da vtoževana škoda ne predstavlja pravno priznane škode, saj iz URS ne izhaja garancija zdravega življenjskega okolja v smislu objektivne odškodninske odgovornosti države za obremenitev okolja, ki presega predpisane meje. Pritožba uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava in meni, da določbe tretjega odstavka 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) v danem primeru ni mogoče uporabiti kot materialnopravne podlage tožbenega zahtevka, saj gre za razmerje med državo in njenimi prebivalci in ne za civilnopravno razmerje med dvema enakopravnima subjektoma. Odškodninsko odgovornost države je tako mogoče presojati le na podlagi 26. člena URS, po katerem pa morajo biti podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti, tudi protipravnost ravnanja in krivda s strani državnih organov. Ker tožeča stranka ni izkazala, da bi ji zatrjevana škoda nastala zaradi dolžnega ravnanja ali opustitve državnih organov, toženi stranki ni mogoče očitati nedopustnih ravnanj, ki bi bile v vzročni zvezi z zatrjevano škodo. Nenazadnje tožeča stranka tudi ni zatrjevala vzročne zveze med dejanji ali opustitvami državnih organov in zatrjevano škodo, saj so upravni predpisi o dovoljenem obsegu emisij lahko le orientacija, sodišče pa pri presoji omenjenega standarda preseganja običajnih meja nanje ni vezano, saj pojma običajne meje ne gre enačiti s kritičnimi in mejnimi vrednosti iz Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (v nadaljevanju: Uredbe). Mejne vrednosti v Uredbi so namreč predpisane zgolj zaradi zagotovitve ustreznih ukrepov, ki jih je ob izgradnji železniških prog potrebno izvesti, ne pa za presojo odškodninske odgovornosti države. V tej zvezi pritožba še dodaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri zapolnjevanju navedenega pravnega standarda izhajati tudi iz vrednosti emisij v okolju ob primerljivih neelektrificiranih odsekih železniških prog v RS v relevantnem obdobju in pri tem ugotoviti, kakšne negativne vplive je tožeča stranka še dolžna trpeti, ker so za okolje ob takšni progi običajni. Prav tako se meritve nanašajo le na 3 dni v letu 2013, zato jih ni mogoče raztegniti na celotno sporno obdobje, saj v tem času ni vedno vozilo enako število (potniških oziroma tovornih) vlakov v enakem obdobju dneva in ob enaki uri, prav tako pa prihaja do razlik v kompoziciji in skupni masi vlakov. V nadaljevanju pritožba izpostavlja še, da tožeča stranka ni ponudila nobenega dokaza za svoje trditve v smeri, kako so prekomerne emisije vplivale na njeno počutje (npr. zdravniških dokazil), pri čemer ne gre spregledati dejstva, da si je prvo tožeča stranka navkljub zatrjevanemu hrupu novo stanovanjsko hišo zgradila v istem poselitvenem območju ob železnici in dejstva, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da so bile mejne oziroma kritične vrednosti hrupa minimalno presežene le v večernem in nočnem času, ne pa tudi v dnevnem času, ko se je tožeča stranka življenjsko - izkustveno gledano praviloma nahajala zunaj, kjer so bile tudi opravljene meritve. V tej zvezi pritožba še dodaja, da odškodnina po drugem odstavku 179. člena OZ ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom, pri tem pa mora sodišče tehtati tudi nasprotujoči si interese posameznika in skupnosti. Zato zgolj ugotovljeno preseganje mejnih vrednosti hrupa ne zadošča za materialnopravni zaključek o preseganju običajnih meja hrupa.

7. Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo tožene stranke zavzema za zavrnitev le-te kot neutemeljene, pri tem pa ponavlja svoja, že v postopku na prvi stopnji zastopana stališča, in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

8. Pritožba tožeče stranke je neutemeljena.

9. Pritožba tožene stranke je utemeljena.

10. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje ter posledično zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

11. Sodišče prve stopnje je glede na pritožbene navedbe tožene stranke sprva presojalo ugovor pasivne legitimacije in zaključilo, da je le - ta neutemeljen. V predmetni pravdni zadevi gre namreč v bistvenih okoliščinah za enako zadevo kot v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. P 307/2012, kjer je sodišče s sodbo z dne 19. 2. 2014 že pravnomočno zavrnilo ugovor pasivne legitimacije tožene stranke in svoje stališče prepričljivo obrazložilo. Navedena sodba je postala pravnomočna s sodbo naslovnega sodišča, opr. št. I Cp 602/2014 z dne 18. 11. 2014, kjer je sodišče druge stopnje že zavrnilo vse argumente tožene stranke, ki jih slednja ponavlja v obravnavani pritožbi. Navedena sodba sodišča druge stopnje je bila potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 105/2015 z dne 2. 3. 2017, zato je ugovor pasivne legitimacije tožene stranke neutemeljen. Nasprotno stališče bi namreč bilo v nasprotju z načelom pravne varnosti iz 22. člena URS, kot je to že pojasnilo sodišče prve stopnje in čemur pritožba tožene stranke ne oporeka. Vsem argumentom za zavrnitev ugovora pasivne legitimacije tožene stranke obrazloženim tekom pravdnega postopka Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. P 307/2012, sodišče druge stopnje tako dodaja še, da je ustanovitelj in edini družbenik gospodarske družbe S.Ž. d.o.o. tožena stranka1, pri čemer imenovani upravljavec naloge izvaja kot odvisna družba (drugi odstavek 11c. člena ZZelP), saj člane njegovega nadzornega sveta, ki niso predstavniki delavcev, imenuje vlada (tretji odstavek 11c. člena ZZelP). Slednja z uredbo tudi določi način opravljanja gospodarske javne službe - vzdrževanja, obratovanja in obnavljanja železniške infrastrukture ter z upravljavcem sklene pogodbo o opravljanju gospodarske javne službe (šesti odstavek v zvezi s prvim in drugim odstavkom 11. člena ZZelP). Ob tem država zagotavlja še sredstva za storitve, ki se izvajajo v javnem interesu in jih ne plačujejo uporabniki v njihovi polni vrednosti (2c. člen ZZelP) in zaradi smotrnosti ter doseganja večje kakovosti storitev javnega potniškega prometa kot javno dobrino zagotavlja prevozne storitve, ki jih zagotavljajo prevozniki v različnih vrstah prometa (četrti odstavek 6. člena ZZelP). Poleg že navedenega vlada predpisuje tudi način dodeljevanja vlakovnih poti, po katerih prevozniki opravljajo vožnjo na javni železniški infrastrukturi (enajsti odstavek v zvezi s prvim odstavkom 15. člena ZZel) in preko Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (AKOS) izvaja naloge regulatornega organa po ZZelP (18č. člen ZZelP) oziroma preko Javne agencije za železniški promet opravlja naloge varnostnega, certifikacijskega, ocenjevalnega in licenčnega organa (21. člen ZZelP). Upoštevajoč vse navedeno in pritožbeno nesporno dejstvo, da je javna železniška infrastruktura grajeno javno dobro v lasti države (prvi in drugi odstavek 9. člena ZZelP) ter da je država v skladu z drugim odstavkom 72. člena URS dolžna skrbeti za zdravo življenjsko okolje, sodišče druge stopnje zaključuje, da je ugovor pasivne legitimacije tožene stranke neutemeljen, saj ima tožena stranka v koncesionarju, ki na podlagi pogodbe opravlja obvezno gospodarsko službo vzdrževanja, obratovanja in obnavljanja javne železniške infrastrukture prevladujoči vpliv in je tudi sama udeležena v številnih sferah upravljanja javne železniške infrastrukture, kar pomeni, da je imenovani upravljavec dejansko le "podaljšana roka" tožene stranke, namensko ustanovljena za vzdrževanje, obratovanje in upravljanje z javno železniško infrastrukturo, v kateri pa ima prevladujoči vpliv tožena stranka, ki tudi bdi nad delovanjem upravljavca. Glede na navedeno lahko toženo stranko prav tako štejemo za povzročitelja obremenitve po 9. členu ZVO-1. 12. V nadaljevanju sodišče druge stopnje kot neutemeljen zavrača tudi ugovor tožene stranke glede pravne podlage tožbenega zahtevka in pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da glede na dejstvo, da tožeča stranka vtožuje plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice do zdravega življenjskega okolja po prvem odstavku 179. člena OZ, pravilno materialnopravno podlago tožbe in izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje predstavlja določba tretjega odstavka 133. člena OZ in ne 26. člen URS, kot to zmotno meni tožena stranka. Razlog za zatrjevane duševne bolečine tožeče stranke namreč predstavlja ugotovljeno preseganje mejnih oziroma kritičnih vrednosti hrupa zaradi prometa, ki poteka po železniški progi, ki je v neposredni bližini stanovanjske hiše tožeče stranke, pri čemer sta pravna teorija2 in sodna praksa3 zavzeli enotno stališče, da je v tovrstnih primerih tožbene zahtevke potrebno presojati po tretjem odstavku 133. člena OZ.

13. V tej zvezi sodišče druge stopnje kot neutemeljene zavrača tudi pritožbene navedbe tožene stranke v smeri, da pravica do zdravega življenjskega okolja ne predstavlja osebnostne pravice, saj nasprotno prav tako izhaja iz enotnega stališča pravne teorije4 in sodne prakse5, kateremu se sodišče druge stopnje v celoti pridružuje. Ob tem sodišče druge stopnje dodaja še, da se odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-30/92 z dne 28. 5. 1992, na katero se v pritožbi sklicuje tožena stranka, nanaša na pobudo za oceno ustavnosti določb 5. in 20. člena Zakona o lukah in ne na stališče, da pravica do zdravega življenjskega okolja nima pravne narave osebnostne pravice, kot to zmotno navaja pritožba. Takšno stališče Ustavnega sodišča RS namreč sodišču druge stopnje ni znano.

14. Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje zaključuje, da tožeča stranka ni izkazala vseh zahtevanih predpostavk odškodninskega zahtevka, ki morajo biti podane tako po določbi tretjega odstavka 133. člena OZ, kakor tudi po 26 členu URS, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

15. V skladu s tretjim odstavkom 133. člena OZ je protipraven le obstoj škode, ki presega običajne meje. Res je, da je sodna praksa6 zavzela načelno stališče, da je preseganje mejnih oziroma kritičnih vrednosti hrupa po Uredbi mogoče subsumirati pod pravni standard škode, ki presega običajne meje iz tretjega odstavka 133. člena OZ, vendar je pri tem izpostavila tudi, da je standard običajne meje pravni standard, ki ga mora zapolniti sodišče v vsakem konkretnem primeru, pri čemer upravni predpis (Uredba) o dovoljeni količini emisij predstavlja zgolj orientacijo pri zapolnjevanju tega standarda, saj je treba upoštevati, da življenje v urbanem okolju terja od posameznika ustrezno prilagoditev in toleranco do emisij (hrupa, vibracij, onesnaženosti zraka, ipd.). Pri opravljanju splošno koristne dejavnosti je namreč potrebno vedno najti pravično ravnovesje med nasprotujočimi si interesi posameznika in širše skupnosti, kajti sodobno življenje je obdano z nevšečnostmi7. 16. Upoštevajoč citirana teoretična in praktična izhodišča ter pritožbeno nesporno dejstvo, da izmerjene vrednosti hrupa v letu 2013 oziroma v vtoževanem obdobju podnevi (Ldan) niso presegale mejnih vrednosti hrupa, ki po Uredbi veljajo za III. stopnjo varstva pred hrupom, v večernem času (Lveč) pa so mejne vrednosti hrupa presegale zgolj za 0,7 dBA oziroma 1,01%, v nočnem času (Lnoč) pa kritične vrednosti hrupa za 2,7 dBA oziroma 1,05%, pri čemer pa so celodnevne vrednosti hrupa (Ldvn) presegale le mejne vrednosti hrupa za 2,9 dBA oziroma 1,05%, niso pa presegale kritičnih celodnevnih mejnih vrednosti, sodišče druge stopnje zaključuje, da hrup ob stanovanjski hiši tožeče stranke ni presegal (krajevno) običajnega v tolikšni meri, da bi to opravičevalo prisojo denarne odškodnine, ki v skladu z drugim odstavkom 179. člena OZ ne sme podpirati teženj, ki niso v skladu z njeno naravo in namenom. Vsekakor je ugotovljen hrup za tožečo stranko (bil) moteč, vendar to sodi k temu, da stanovanjska hiša stoji ob železnici. Da pa bi bila slednja posebej prekomerno, nad običajno obremenjena glede na tip, vrsto oz. razred bližnje železniške proge, pa ni izkazano.

17. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da je v danem primeru potrebno upoštevati tudi dodatne kazalce hrupa po 3. točki Priloge 1 k Uredbi o ocenjevanju in urejanju hrupa v okolju (v nadaljevanju: Uredbi II), določbe katere se uporabljajo tudi za hrup v okolju, kateremu so izpostavljeni ljudje na pozidanih območjih naselij (prvi odstavek 2. člena Uredbe II) saj iz trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da je povprečno število hrupnih dogodkov manjše kot en hrupen dogodek na uro (2. alineja 3. točke Priloge 1 k Uredbi II). Iz izpovedbe prvo in drugo tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo z dne 19. 1. 2018 namreč izhaja, da so intervali med posameznimi vlaki na predmetni železniški progi potekali "na uro ali dve" oziroma "nekje na uro ali uro in pol", pri čemer življenjsko - izkustveno gledano posamezni hrupni dogodek tudi ni trajal več kot pet minut, saj tudi citirano določilo Uredbe II kot primer takšnega hrupnega dogodka navaja ravno hrup mimo vozečega vlaka. Upoštevajoč navedeno je bil vir hrupa po prepričanju sodišču druge stopnje aktiven manj kot 20% časa vseh obdobij v letu (1. alineja 3.točke Priloge 1 k Uredbi II), zato tudi odnosi med dozo izpostavljenosti hrupu in škodljivim učinkom oziroma vplivom hrupa na življenje tožeče stranke, niso mogli biti veliki.

18. Da zatrjevani hrup (vsaj) prvo tožeče stranke ni pretirano motil dokazuje tudi dejstvo, da si je slednja novo stanovanjsko hišo prav tako zgradila v neposredni bližini železniške proge in je torej ostala v istem poselitvenem območju. Pri tem se ne more uspešno sklicevati na zatrjevane zamude pri elektrifikaciji železniške proge, saj so meritve v letu 2017 pokazale, da je hrup v posledici povečanega števila železniškega prometa sedaj še večji, kot je bil tedaj. Sodišče prve stopnje tako ni zagrešilo s pritožbo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj zaključki sodišča prve stopnje niso v nasprotju z listinami v spisu.

19. Ob tem sodišče druge stopnje še izpostavlja, da se tožbeno zatrjevane nevšečnosti oziroma okoliščine s katerimi tožeča stranka zatrjuje duševne bolečine, zaradi katerih naj bi bila upravičena do nepremoženjske škode (motnje spanca in posledična zmanjšana delovna storilnost, moteno gledanje televizije, računalnika in drugih naprav, moteno sporazumevanje med družinskimi člani in gosti, moteno pogovarjanje po telefonu, žvenketanje posode in pribora ter negativen vpliv na splošno zdravstveno stanje tožeče stranke), nanašajo na notranjost stanovanjske hiše. A sodišče druge stopnje ob tem poudarja, da tožeča stranka ni izkazala preseganja mejnih oziroma kritičnih vrednosti hrupa v bivalnih prostorih stanovanjske hiše, temveč le na najbolj izpostavljenem zunanjem delu hiše. Podnevi, ko se ljudje življenjsko - izkustveno gledano največkrat zadržujemo zunaj, mejne vrednosti hrupa niso bile presežene, kot tudi pravilno opozarja tožena stranka. Res je, da citirani Uredbi kot mesto ocenjevanja določata fasado najbolj izpostavljenega dela hiše (drugi odstavek 7. člena Uredbe oziroma priloga 1 k Uredbi II), to pa je zato, ker sta prvenstveno namenjeni meritvam hrupa v okolju (prvi odstavek 2. člena Uredbe I in Uredbe II) in ne v notranjih prostorih, zato se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na to, da so bile predmetne meritve opravljene šele po tem, ko so bila okna na stanovanjski hiši že zamenjana. Dokazno breme za podane trditve je na tožeči stranki (212. člen ZPP) in, ker se le te nanašajo na neugodne posledice hrupa, ki so jim bile tožeče stranke izpostavljene v bivalnih prostorih, bi za te trditve morale podati tudi ustrezne dokazne predloge. Prekomeren hrup v bivalnih prostorih bi lahko poleg dokaza z izvedbo meritev v notranjosti hiše, dokazovale še z drugimi dokazi kot na primer z zaslišanjem družinskih članov oziroma obiskovalcev, s katerimi se zaradi hrupa naj ne bi mogle pogovarjati, z zaslišanjem delodajalcev, z zvočnimi posnetki hrupa oziroma žvenketanja, z zdravstveno dokumentacijo o poslabšanju zdravstvenega stanja, ipd.), kar pomeni, da ni izčrpala vse razpoložljiv dokazne baze.

20. Na tem mestu sodišče druge stopnje v luči pritožbene graje še pojasnjuje, da vse pritožbene navedbe tožeče stranke v smeri, da sodni izvedenec ni ugotavljal hrupa v prostorih in da sodišče prve stopnje pri presoji ni upoštevalo dodatnih komentarjev sodnega izvedenca podanih v točki 7.1 izvedenskega mnenja z meseca aprila 2013 (priloga spisa B7), predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pravno neupoštevna, saj tožeča stranka ni izkazala, da tovrstnih argumentov brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Da bi moral sodni izvedenec meritve hrupa opraviti tudi v notranjosti stanovanjske hiše je namreč tekom postopka na prvi stopnji ugovarjala le tožena stranka.

21. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da se tožeča stranka v pritožbi ne more uspešno sklicevati na pisno dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 6. 4. 2018, iz katerega sicer izhaja, da je hrup v letu 2017 višji za cca. 1,5 dBA, kar je posledica predvsem povečanega števila vlakovnih kompozicij po elektrifikaciji železniške proge, saj je tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek v modifikaciji z dne 15. 1. 2018 razširila le na obdobje do 31. 12. 2016. Nenazadnje pa je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku delno ugodilo le za obdobje od 5. 2. 2012 do 9. 1. 2013, pri čemer pa je tožbeni zahtevek tudi za navedeno obdobje neutemeljen, kot je to že pojasnjeno zgoraj.

22. Nazadnje sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da tožeča stranka v odgovoru na pritožbo ne prereka pritožbenih navedbe tožene stranke, da se je tretje tožeča stranka rodila šele dne 30. 7. 2013, torej po obdobju za katerega je sodišče prve stopnje (zmotno) ugotovilo utemeljenost tožbenega zahtevka. Slednja tako ne more biti upravičena do plačila odškodnine za nematerialno škodo, ki naj bi jo povzročil hrup pred njenim rojstvom, kot to pravilno izpostavlja pritožba tožene stranke in je zahtevek zoper njo že iz tega razloga neutemeljen.

23. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke v celoti zavrnilo kot neutemeljeno(353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

24. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

25. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo, pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP) in izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po temelju v celoti zavrnilo, kot to izhaja iz izreka te sodbe (355. člen ZPP).

26. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 229,50 EUR (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s drugim odstavkom 165. člena ZPP in tar. št. 21/1 Odvetniške tarife).

27. Navedbe tožeče stranke v odgovoru na pritožbo tožene stranke niso prispevale k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato je slednja dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Slednje izhaja iz rednega izpisa sodnega/poslovnega registra Agencije RS za javnopravne evidence in storitve (AJPES) z dne 17. 1. 2019. 2 mag. Dunja Jadek Pensa in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 769-770. 3 npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 409/2009 z dne 18. 2. 2010; sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 105/2015 z dne 2. 3. 2017, in druge. 4 mag. Dunja Jadek Pensa in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 761. 5 npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 105/2015 z dne 2. 3. 2017, in druge. 6 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 409/2009 z dne 18. 2. 2010; sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 105/2015 z dne 2. 3. 2017, in druge. 7 Tako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 784/2015 z dne 8. 4. 2015 in v njej navedena sodba ESČP v primeru Hatton in ostali proti Združenemu kraljestvu - (30622/97) z dne 2. 10. 2001, tč. 96 (Dostopno v spletni bazi odločb ESČP HUDOC).