Jedro

Ni bistvena kršitev določb kazenskega postopka, če se v izreku sodbe navaja, da je do večkratnega zloma golenice prišlo zaradi padca, v razlogih sodbe pa, da je do zloma prišlo v posledici učinka direktne sile na golen in da je to vzrok večkratnega zloma ter da do zloma ni prišlo kasneje, ko naj bi oškodovanec na smučišču padel zaradi trčenja.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 10.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obdolženega za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po I. in IV. odst. 53. čl. KZ RS in mu je na podlagi 52. čl. KZ SFRJ v zvezi s 4. čl. Ustavnega zakona RS izreklo pogojno obsodbo in v njej po IV. odst. 53. čl. KZ RS določilo kazen štirih mesecev zapora z preizkusno dobo dveh let. Naložilo mu je plačilo stroškov kazenskega postopka.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil zagovornik obdolženega zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji ter predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Pritožba ni utemeljena.

Sodba prvostopenjskega sodišča sicer res v izreku sodbe navaja, da je oškodovanec zadobil večkraten zlom leve golenice pri padcu, v obrazložitvi pa obrazlaga, da je poškodba nastala zaradi učinka direktne sile na golen in da je to vzrok večkratnega zloma ter da do tega ni prišlo kasneje, ko naj bi oškodovanec padel zaradi trčenja.

Drugostopenjsko sodišče ugotavlja, da je s tem izrek sodbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo, vendar pa to ni odločilno dejstvo, ki bi vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Tudi trditev obdolženčevega zagovornika, da je sodišče obdolženca spoznalo za krivega, ker je smučal nepravilno, kar je imelo za posledico trčenje, ne pa ker ni bil pozoren na oškodovanca, ki je stal na smučišču, zaradi česar se je vanj zaletel kot navaja obtožni predlog in s tem razširilo obtožbo, ni na mestu. Sodišče prve stopnje namreč ne ugotavlja, kako hitro bi obdolženec moral smučati ali kje bi se moral ustaviti, temveč mu očita, da svoj način smučanja ni prilagodil konfiguraciji terena, da je zaradi tega dejstva prepozno opazil oškodovanca in ni mogel več preprečiti trčenja med njima. Tako je storil očitano mu kaznivo dejanje iz nezavestne malomarnosti, ker bi se kot izkušen smučar moral in mogel zavedati, da je takšen način vožnje čez prelomnico rizik zanj in pred njim vozeče ter stoječe udeležence smučanja na smučišču. Zagovornik obdolženca napada tudi ugotovljeno dejansko stanje, ker ni bil opravljen ogled in ni bilo dopolnjeno izvedensko mnenje izvedenca smučarske stroke. Sodišče druge stopnje zaključuje, da so izvedeni dokazi ter njihova ocena v dovoljnji meri razjasnili kritično situacijo ter da je zato na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja sodišče prve stopnje pravilno uporabilo zakon, zaradi česar tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona ni podan.

Ker pritožba, ki je podana v korist obdolženca obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo preizkusilo še v tej smeri. Pri tem je ocenilo, da je obdolženemu izrečena primerna sankcija opominjevalne narave v obliki pogojne obsodbe. V pogojni obsodbi je določena primerna kazen, določena pa je tudi primerna preizkusna doba.

Ker obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, je obdolženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, pri čemer mu je odmerjena povprečnina glede na čas trajanja in zamotanost pritožbenega postopka ob upoštevanju premoženjskih razmer obdolženca.