Jedro

Tožeča stranka ne trdi in še manj utemeljuje, da bil bil v predmetni zadevi izkazan vsaj en razlog za preganjanje iz ZMZ-1. Noben razlog za preganjanje tudi ne izhaja iz podatkov v spisu. V obravnavani zadevi gre za osebo, ki se je na Kosovu zadolžila v zasebnem razmerju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite prosilcu za mednarodno zaščito z osebnim imenom A. A., roj. ... 1985, državljan Republike Kosovo. V obrazložitvi akta je tožena stranka navedla, da je tožnik dne 27. 9. 2021 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Prosilec je ob podaji prošnje za mednarodno izkazal svojo identiteto z osebno izkaznico z veljavnostjo do 23. 2. 2031. 2. Prosilca je dne 15. 9. 2021 prijela policija po tem, ko je nezakonito prečkal mejo med Republiko Slovenijo in Hrvaško. Po zaključenem postopku je bil odpeljan v azilni dom v Ljubljani, kjer je dne 27. 9. 2021 podal prošnjo za mednarodno zaščito. V prošnji je povedal, da je Kosovo zapustil dne 1. 9. 2021 in z zaprtim tovornim vozilom odšel proti Sloveniji. Pot je trajala približno 14 ur, do Srbije so se odpravili legalno, vso ostalo pot naprej pa ilegalno v zadnjem delu tovornega vozila. Kosovo je zapustil zaradi osebne stiske, natančneje zaradi dolga. V izvorni državi si je sposodil 20.000 evrov, sedaj pa hoče delati v Sloveniji in omenjeni dolg poravnati. Denar si je sposodil od znancev, obresti pa so tako visoke, da je dolg narasel na 70.000 evrov. Denar si je izposodil leta 2020 z namenom zaslužiti z igrami na srečo. Denar bi že moral vrniti, zato so ga omenjeni ljudje, ki so mu denar posodili, že iskali na njegovem domu. Če denarja ne bi mogel vrniti, bi moral prodati hišo in zemljo. Dejali so mu, da ga bodo ugrabili ali celo ubili v primeru, da dolga ne bo vrnil. Groženj je bil deležen samo on in nihče drug v njegovi družini.

3. Pristojni organ je opravil osebni razgovor. Na osebnem razgovoru je povedal, da je delal je v gradbeništvu, vendar samo priložnostno. Uradna oseba je prosilca soočila s podatkom, da je na Madžarskem in v Nemčiji že zaprosil za mednarodno zaščito, na kar je prosilec odgovoril, da je na ozemlju Madžarske zaprosil zgolj zaradi tega, da lahko nadaljuje pot v Nemčijo. V Nemčiji pa je bil tri mesece in je bil deportiran nazaj v Kosovo. V izvorni državi je po deportaciji leta 2013 ostal vse do septembra 2021. Kosovo je zapustil zaradi dolga, saj si je sposodil denar od treh znancev. Dolga ni mogel vrniti, saj je denar porabil za igre na srečo. Ko denarja ni mogel vrniti, so mu začeli groziti, da ga bodo ubili in mučili. Denar si je sposodil od treh znancev, eden izmed njih je lastnik igralnice, kjer je denar tudi porabil. Zgodilo se mu nič konkretnega, saj je takoj pobegnil iz države. Groženj ni prijavil na policijo, saj so omenjeni ljudje povezani z policijo v izvorni državi. Če bi ostal na Kosovem, bi ga ubili. Od Slovenije pričakuje dovoljenje za delo.

4. Pristojni organ na podlagi prosilčevih izjav, podanih ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru ugotavlja, da je prosilec kot glavni razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito navedel, da je Kosovo zapustil zaradi finančnih težav. Iz pričevanja prosilca je razvidno, da si je sposodil denar, ki ga je kasneje zapravil z igranjem iger na srečo. Njegov ključni argument za vložitev prošnje za mednarodno zaščito je bila nezmožnost vračila dolga. Prosilec je omenjal tudi, da je bil deležen groženj, ki pa jih ni prijavil policiji oziroma ni niti poskušal izčrpati vseh možnosti zaščite v izvorni državi. Nemogoče je tudi govoriti o hipotetičnih težavah, kot jih je prosilec omenjal pri osebnem razgovoru, saj se prosilcu v izvorni državi ni zgodilo nič konkretnega, kar potrjuje tudi sam. Pristojni organ ugotavlja, da je pričevanje prosilca o težavah v izvorni državi nedvomno povezano z njegovim ekonomskim stanjem in ne z razlogi, ki so pogoj za pridobitev mednarodne zaščite.

5. Prosilec je torej v postopku navajal dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zato je treba njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alineje 52. člena ZMZ-1. Prosilčevih navedb v zvezi z revščino in brezposelnostjo ni bilo mogoče nedvomno povezati z njegovo raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnosti družbeni skupini. Okoliščine, kot jih za utemeljitev svoje prošnje navaja prosilec, po stališču pristojnega organa niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje statusa begunca oziroma subsidiarne zaščite.

6. Prosilec prihaja iz Kosova, torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije dne 13. 6. 2019 z odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila za varno državo. Po mnenju pristojnega organa iz prosilčevih navedb ni najti tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Kosovo zanj ne bi bila varna izvorna država. Tako so izpolnjeni pogoji, da se prosilčeva prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, ker prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. 7. Prosilcu v izvorni državi ni grozila smrtna kazen ali usmrtitev, ravno tako pa iz njegovih navedb ni mogoče razbrati, da bi mu v izvorni državi grozilo mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen. Zato niso izpolnjeni pogoji za priznanje subsidiarne zaščite v smislu 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ. Nadalje pristojni organ presoja, da prosilec v postopku ni uveljavljal ogroženosti zaradi vojnega stanja v svoji izvorni državi.

8. V tožbi tožnik pravi, da dejstvo, da prihaja iz varne tretje države še ne pomeni, da ni tožena stranka dolžna pridobiti ažurnih informacij iz ustreznih virov, kot so EASO, UNHCR, Svet Evrope in druge ustrezne mednarodne institucije o tem, ali so v izvorni državi negotove razmere. Sklicuje se na 39. in 42. člen Procesne direktive 2013/32/EU. Ocena, da je določena država varna, lahko že zaradi svoje narave upošteva le splošne državljanske, pravne in politične okoliščine v tej državi ter to, ali so v tej državi subjekti, spoznani za krive preganjanja, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja dejansko podvrženi sankcijam. Zato je pomembno, da se označitev zadevne države za varno ne uporablja za prosilca, ki izkaže, da ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin obstajajo tehtni razlogi za to, da ne gre za varno državo. Tega pa tožena stranka ni naredila, kljub zatrjevanju tožnika, da je imel probleme v izvorni državi. Odločba je tudi brez razlogov o pridobitvi statusa subsidiarne zaščite in o resni škodi, ki jo lahko utrpi zaradi vrnitve v matično državo. Predlaga zaslišanje tožnika in da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

9. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da tožeča stranka poleg navedbe, da naj bi imel finančne težave zaradi svojih navad (iger na srečo), ni navajala nobenih drugih težav ali dogodkov, ki bi bili povezani z razlogi za mednarodno zaščito. Dogodek, s katerim tožeča stranka uveljavlja svojo prošnjo za mednarodno zaščito, je njen dolg, ki je nastal zaradi želje po oplemenitenju denarnih sredstev s pomočjo iger na srečo. Tožena stranka ravno tako ugotavlja, da se tožeči stranki, kot je to tudi potrdila sama, v izvorni državi ni zgodilo nič konkretnega, govorila je le o hipotetičnih težavah, ki bi jih lahko imela, česar pa tožena stranka ne more sprejeti. Tožena stranka ugotavlja, da je pričevanje tožeče stranke o težavah v izvorni državi nedvomno povezano z njenim ekonomskim stanjem in ne z razlogi, ki so pogoj za pridobitev mednarodne zaščite. Tožena stranka opozarja tudi, da tožena stranka ni niti poskusila izčrpati vseh sredstev zaščite v izvorni državi, saj groženj, ki naj bi jih prejemala, nikoli ni prijavila policiji.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Tožeča stranka ne trdi in še manj utemeljuje, da bil bil v predmetni zadevi izkazan vsaj en razlog za preganjanje iz Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1, Uradni list RS, št. 16/17 ter 64. člen ZMZ-1A, Uradni list RS, št. 54/21). Po ugotovitvah sodišča noben razlog za preganjanje v smislu drugega odstavka 20. člena in 27. člena ZMZ-1 tudi ne izhaja iz podatkov v spisu. Zaradi tega je zakonita in pravilna odločitev tožene stranke o zavrnitvi prošnje za status begunca.

12. Okoliščine resne škode iz določila 3. alineje 28. člena ZMZ-1 tudi očitno niso podane in tudi to med strankama ni sporno. Enako velja tudi za okoliščino iz prve alineje 28. člena ZMZ-1. Tožeča stranka smiselno vlaga tožbo oziroma je tožbo smiselno mogoče povezati zgolj z okoliščinami iz druge alineje 28. člena ZMZ-1. Vendar pa tožnik nima zahtevka v zvezi z drugo alinejo 28. člena ZMZ-1, ki ne bi bil očitno neutemeljen („arguable claim“), tako da bi tožna stranka imela dolžnost, da bi po uradni dolžnosti preverjala stanje v izvorni državi glede ljudi na Kosovu, ki se zadolžijo v zasebnih razmerjih. Tožnik je povedal, da si je denar izposodil leta 2020 in da se je zaradi groženj, ker denarja ni mogel vrniti, odpravil iz Kosova, po drugi strani pa je potrdil, da je bil že leta 2013 deportiran iz Nemčije nazaj na Kosovo. Denar si naj bi na Kosovu od lastnika igralnice izposodil za to, da bi ga rabil za zabavo in sicer v zvezi z igrami na srečo; na to svobodno izbiro tožnika vezane probleme z upniki, če je do tega sploh prišlo, pa ni poskušal reševati prek pristojnih organov na Kosovu. V taki situaciji oziroma ob takih navedbah bi tožnik moral kvečjemu sam predložiti kakšne prepričljive dokumente ali informacije o stanju na Kosovu, ki je relevantno za njegov primer, če bi hotel pod vprašaj postaviti odločitev tožene stranke, ki se je oprla na koncept varne izvorne države. Tega pa tožnik ni storil. 13. Določilo 39. člena Procesne direktive 2013/32/EU, na katerega se sklicuje v tožbi, nima povezave s predmetom zadeve, saj tožnik ni prišel v Slovenijo iz varne tretje države, ampak iz Hrvaške, ki je članica EU. Določilo 42. člena Procesne direktive 2013/32/EU pa tudi ne pride v poštev, ker se nanaša na situacijo, ko prosilec vloži naknadno prošnjo za mednarodno zaščito, to je zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. Za to pa v obravnavani zadevi ne gre. Zato je zakonita tudi odločitev tožene stranke o zavrnitvi subsidiarne zaščite.

14. Upoštevajoč vse navedeno je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo na seji senata, ker je v skladu z neposrednim učinkom določbe 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU in 47. člena Listine o temeljnih pravicah EU v zvezi s sodno prakso Sodišča EU Upravnemu sodišču za presojo zakonitosti izpodbijanega akta zadoščal vpogled v spis glede na to, da je bil tožnik zaslišan v upravnem postopku pred izdajo izpodbijanega akta.1 Pri tem je sodišče upoštevalo tudi sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice glede kriterijev za razpis ustne (glavne) obravnave.2 1 Glej: C-348/16, Sacko, odst. 24, 26, 28-33, 37, 39-45, 47-49; C-585/16, Alheto, odst. 102, 107, 109-114, 116, 127, 130, 147-149; C-556/17, Torubarov, odst. 52-56, 73; C-652/16, Ahmedbekova, odst. 91, 94, 92-100; C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 38-39; C-414/16, Egenberger, 17. 4. 2018, odst. 82. 2 Sodba Velikega senata v zadevi Ramos Nunes de Carvalho E Sá v. Portugal, odst. 190-191.