Jedro

Tožnik je na dan vložitve zahteve dopolnil 21 let, 10 mesecev in 17 dni pokojninske dobe in starost 60 let in 11 mesecev, tako da je z upoštevanjem znižanja starosti po določbi 37. člena ZPIZ-1 za vzgojo treh otrok, izpolnil pogoj starosti (od 63 let znižana starost za 2 leti in 5 mesecev) in pogoj pokojninske dobe (najmanj 20 let), določen v 36. členu ZPIZ-1 za priznanje pravice do starostne pokojnine. Ob izpolnjenih pogojih starosti in pokojninske dobe pa tožnik ne izpolnjuje nadaljnjega pogoja za priznanje pravice do starostne pokojnine, to je prenehanja obveznega zavarovanja. Tožnik je namreč od 11. 10. 2009 dalje neprekinjeno obvezno zavarovan kot družbenik in direktor podjetja po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da sta zavrnilni odločbi toženca za pravilni in zakoniti in je tožbeni zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine utemeljeno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 18. 11. 2013 in št. ... z dne 18. 10. 2013 ter se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine in toženi stranki naloži povračilo nematerialne in materialne škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obenem je sklenilo, da se tožba v delu, s katero tožnik zahteva, da se tožencu naloži umik odločbe, vse globe v prejšnjih odločbah, vse odločbe izdane po DURS, vse plombe na nepremičninah, ki jih je uveljavil DUP, uveljavitev sodbe Vrhovnega sodišča RS z dne 30. 11. 2006, opravičilo za naklepno povzročanje materialne in nematerialne škode, blatenje dobrega imena, zavrže. O stroških postopka pa je razsodilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava, ter kršitev določb Ustave RS. Iz obširnih pritožbenih navedb je mogoče razbrati, da tožnik očita, da je sodba v celoti prikrojena, saj ne temelji niti na eni resnici. Na obravnavo je zamudil zaradi slabosti. Ker uživa denarno socialno pomoč, je zaprosil za brezplačno pravno pomoč. Poudarja, da lastnosti zavarovanca iz naslova družbeništva nima, saj se v družbi nikoli ni zaposlil. Družba razen ustanovitve, ni opravljala dejavnosti. Zavarovanje je v njegovem primeru brez pooblastila uredil toženec. Meni, da je dne 21. 11. 2011 v celoti izpolnil pogoje za starostno upokojitev. Navaja, da je v celoti plačeval visoke prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, dokler mu ni bila odvzeta temeljna človekova pravica do dela. Po sodbi Vrhovnega sodišča RS št. I Up 1087/2004 z dne 30. 11. 2006 bi mu morali vrniti vse plače in naklepno povzročeno škodo in vzpostaviti poslovno stanje. Po njegovem je zaskrbljujoče, da Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni spoštoval citirane sodbe. Novih dokazov ne bo predložil, ker že predloženi niso bili vsebinsko in razumno obravnavani. V njegovem primeru je prišlo do kršenja človekovih pravic, saj ni imel možnosti obravnave, pred zakonom pa tudi ni bil enako obravnavan, saj se mu odreka pravica do pokojnine. Pri sojenju so prekoračili razumne roke, odreka se mu tradicionalno zdravljenje. Predlaga, da se v celoti odpravi, pravično odloči in odpravi nespoštovanje sodbe št. I Up 1087/2004 z dne 30. 11. 2006 ter postopek kot predlaga od točke 3 do 9. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je zadevo preizkusilo v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) v obsegu pritožbenih navedb ter po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP. Po preizkusu v takšnem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, niti do očitanih kršitev določb Ustave RS.

5. Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 18. 11. 2013 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 18. 10. 2013 ter odločalo o tožnikovem tožbenem zahtevku. Tožnik je s tožbo uveljavljal priznanje pravice do starostne pokojnine, sporno pa je, ali tožnik izpolnjuje vse pogoje določene v zakonu za priznanje te dajatve. Poleg tega je tožnik uveljavljal nematerialno in materialno škodo ter, da se tožencu naloži umik odločbe, vse globe v prejšnjih odločbah, vse odločbe izdane po DURS, vse plombe na nepremičninah, ki jih je uveljavljal DUP, uveljavitev sodbe Vrhovnega sodišča RS z dne 30. 11. 2006, opravičilo za naklepno povzročanje materialne in nematerialne škode ter blatenje dobrega imena.

6. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v ZDSS-1, Obligacijskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, v nadaljevanju OZ) in v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99, v nadaljevanju ZPIZ-1).

7. ZPIZ-1 v 36. členu določa, da zavarovanec lahko pridobi pravico do starostne pokojnine v starosti 58 let, če je dopolnil 40 let pokojninske dobe, pri starosti 63 let, če je dopolnil 20 let pokojninske dobe oziroma pri starosti 65. let, če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe. Po določbi prvega odstavka 37. člena ZPIZ-1 v zvezi s prehodno določbo 399. člena je nadalje določeno, da se zavarovancu starostna meja iz 36. člena tega zakona zniža za vsakega rojenega ali posvojenega otroka, ki ima državljanstvo RS, če ni z mednarodnim sporazumom drugače določeno, za katerega je skrbel in ga vzgajal vsaj 5 let. Zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice. Pogoj za pridobitev pravice do pokojnine je po določbi 156. člena ZPIZ-1 prenehanje obveznega zavarovanja, razen za vajence in za osebe iz drugega odstavka 34. člena tega zakona.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine vložil dne 21. 11. 2012. Na dan vložitve zahteve je dopolnil 21 let, 10 mesecev in 17 dni pokojninske dobe in starost 60 let in 11 mesecev tako, da je z upoštevanjem znižanja starosti po določbi 37. člena ZPIZ-1 za vzgojo treh otrok, izpolnil pogoj starosti (od 63 let znižana starost za 2 leti in 5 mesecev) in pogoj pokojninske dobe (najmanj 20 let), določen v 36. členu ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje in pred tem toženec, je tožniku v pokojninsko dobo upoštevalo čas od 1. 9. 1976 do 12. 3. 1991 s prekinitvami, čas od 20. 9. 2000 do 20. 10. 2003, od 21. 10. 2003 do 29. 11. 2006 in od 30. 11. 2006 do 31. 1. 2009. Ni pa sodišče in enako toženec tožniku upoštevalo v pokojninsko dobo obdobja od 13. 3. 1991 do 19. 9. 2000, ko je bil tožnik družbenik in direktor, od 1. 2. 2009 do 10. 10. 2009, ko je bil samostojni podjetnik in od 11. 10. 2009 dalje, ko je bil in je še vedno, zavarovan kot družbenik in direktor v podjetju A. d.o.o. Iz potrdila Davčne uprave RS z dne 20. 2. 2013 in z dne 20. 3. 2013 ter uradnega zaznamka revizorja Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 27. 3. 2013, prispevki od 13. 3. 1991 do 19. 9. 2000 in od 1. 2. 2009 niso bili plačani.

9. Glede na izrecno določbo petega odstavka 7. člena ZPIZ-1 pravice iz obveznega zavarovanja pridobi zavarovanec izključno na podlagi plačila prispevkov, če za posamezne primere zakon ne določa drugače. 10. Po določbi prvega odstavka 191. člena ZPIZ-1 se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za ta obdobja plačani predpisani prispevki. Posebej je v drugem odstavku citirane določbe določeno, da se v primeru, če je bil za določeno obdobje zavarovanja plačan le del prispevkov, v pokojninsko dobo upošteva le sorazmerni del zavarovalne dobe. Smiselno enako določbo je vseboval tudi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92), da se je upoštevala pokojninska doba, za katero je bil prispevek plačan.

11. Ker tožnik za določena, konkretno navedena obdobja, ko je bil oz. je še družbenik in direktor v podjetju A. d.o.o., ni plačal oz. nima plačanih prispevkov, ter drugačnih podatkov in dokazov o plačanih prispevkih tekom postopka ni predložil, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik na dan vložitve zahtevka za priznanje pravice do starostne pokojnine dopolnil 21 let 10 mesecev in 17 dni pokojninske dobe.

12. Ob izpolnjenih pogojih starosti in pokojninske dobe, pa tožnik ne izpolnjuje nadaljnjega pogoja prenehanja obveznega zavarovanja, kot je ugotovil že toženec. Po podatkih matične evidence zavarovancev, je tožnik od 11. 10. 2009 dalje neprekinjeno obvezno zavarovan kot družbenik in direktor podjetje A. d.o.o. V obvezno zavarovanje so vključeni državljani Republike Slovenije in tujci ob izpolnjevanju pogojev, ki jih določa Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. To pomeni, da nastane zavarovalno razmerje za zaposlene z dnem vstopa v delovno razmerje, za samozaposlene pa z dnem vpisa v ustrezen razvid ali register. Zavarovalno razmerje torej ni odvisno od volje posameznika, pač pa nastane iz pravnega razmerja.

13. Po določbi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 pokojninsko in invalidsko zavarovanje družbenikov zasebnih družb v Republiki Sloveniji nastane z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za tako zavarovanje. Enako je določeno v 45. členu Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 80/2005 s spremembami, v nadaljevanju ZMEPIZ), da nastane zavarovalno razmerje po zakonu takoj, ko je vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje. Poslovodni delavci zasebnih družb iz drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 pridobijo lastnost zavarovanca z dnem vpisa v sodni register (47. člen ZMEPIZ). Zakon veže obvezno zavarovanje družbenika, ki je poslovodna oseba na pravni položaj oz. status in ne na obseg njegovih oz. prihodkov družbe.

14. Glede na navedeno za pritožbeno rešitev zadeve niso relevantne pritožbene navedbe, da družba razen ustanovitve, ni opravljala dejavnosti. Poslovodni delavci zasebnih družb iz drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 pridobijo lastnost zavarovancev z dnem vpisa v sodni register. Glede na to, da je tožnik še vedno vključen v obvezno zavarovanje po določbi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1, ne izpolnjuje vseh pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo zavrnilni odločbi toženca za pravilni in zakoniti in tožnikov tožbeni zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine zavrnilo.

15. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 1087/2004 z dne 30. 11. 2006. S citirano sodbo je Vrhovno sodišče RS zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo Upravnega sodišča RS, Oddelek v Mariboru, s katero je odpravilo odločbo tožene stranke, da se tožnik s 26. 8. 2003 izbriše iz registra zasebnih raziskovalcev in zadevo vrnilo v ponoven postopek. Citirana sodba ne vsebuje nobene takšne odločitve, ki bi lahko kakorkoli vplivala na pritožbeno rešitev zadeve. Prav tako pa je neutemeljen očitek pritožbe, da tožnik ni imel pravice do obrambe. Iz vabila za glavno obravnavo, razpisano za 13. 5. 2015 izhaja, da ga je tožnik osebno prejel 27. 3. 2015, tako da je imel dovolj časa, da se je na glavno obravnavo pripravil oz. najmanj v trajanju 15 dni od prejema vabila. Okoliščine, na katere se je tožnik skliceval, zakaj je zamudil na narok, sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo, vrnitev v prejšnje stanje pa tožnik ni predlagal. 16. Utemeljeno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za povrnitev materialne in nematerialne škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi, saj vtoževani terjatvi že po temelju nista izkazani.

17. Za obstoj odškodninske obveznosti morajo biti namreč izpolnjene štiri temeljne predpostavke, te pa v obravnavanem primeru niso izpolnjene. Izkazana mora biti pravno priznana škoda, nedopustno ravnanje povzročitelja, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost povzročitelja. Če le ena od navedenih predpostavk ni podana, ni odškodninske odgovornosti v smislu 131. člena OZ. V zvezi z vprašanjem protipravnosti je pritožbeno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da bi za morebiten obstoj odškodninske odgovornosti moralo biti ravnanje zaposlenih pri tožencu takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Ravnanje je mogoče šteti za samovoljno oz. arbitrarno, če bi bilo ravnanje nasprotne stranke dovolj hudo in bi odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti, ki se zahteva od dobrega gospodarja. V obravnavanem primeru pa ne gre za takšen dejanski stan in tega tožnik niti v pritožbi ne zatrjuje.

18. Pravilen pa je tudi sklep o zavrženju tožbe.

19. V socialnih sporih sodišče praviloma presoja pravilnost in zakonitost posamičnih upravnih aktov, izdanih o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih oseb iz sistema socialne varnosti. Ker so v tovrstnih sporih tožbe glede na določbo 63. člena ZDSS-1 dopustne zoper drugostopenjske dokončne upravne akte, je predmet sodne presoje omejen izključno na pravice, o katerih je bilo odločeno v predsodnem postopku oziroma je z odločbo izdano v predsodnem postopku določen tudi obseg obravnavanja v sodnem postopku. To pomeni, da za sojenje o pravicah, o katerih ni bilo odločeno z izpodbijanim upravnim aktom, ni procesne predpostavke. V takšnem primeru je potrebno tožbo na podlagi 274. člena ZPP v zvezi s 63. členom ZDSS-1 kot nedopustno zavreči. 20. Ker tožnik takšnega dokončnega upravnega akta, ki bi se nanašal na tožbo, s katero uveljavlja, da se tožencu naloži umik odločbe, vse globe v prejšnjih odločbah, vse odločbe izdane po DURS, vse plombe na nepremičninah, ki jih je uveljavil DUP, uveljavitev sodbe Vrhovnega sodišča RS z dne 30. 11. 2006, opravičilo za naklepno povzročanje materialne in nematerialne škode, blatenje dobrega imena, ni predložil, je sodišče pravilno tožbo zavrglo, ne da bi zadevo vsebinsko obravnavalo, saj zato niso izpolnjeni pogoji.

21. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.