Jedro

Zakon, v katerem je mednarodna pristojnost za spore o nepogodbeni odškodninski odgovornosti posebej urejena, je prav ZUKZ. Ker gre za specialni predpis, ni odločilno, kdaj in kako so bile določbe ZPP o krajevni pristojnosti za te spore spremenjene ali dopolnjene.

Za odločanje o tem, katero sodišče je pristojno, je odločilen čas začetka pravdnega postopka in ne čas škodnega dogodka. Gre za splošno sprejeto načelo procesnega prava (primerjaj 15. člen ZPP), ki velja tudi v mednarodnem zasebnem pravu in je urejeno v 81. členu ZUKZ.

Gre za kraj (državo) kjer je prišlo do škodnega delovanja na telo tožnika (na območju Republike Hrvaške), in ne kraj (državo), kjer tožnik trpi duševne bolečine (na območju Republike Slovenije).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Prvemu tožniku je prisodilo za škodo, ki jo je pretrpel v prometni nesreči dne 4.8.1989, odškodnino v znesku 1.095.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Drugi tožnici pa je za škodo, ki je nastala istega dne, prisodilo odškodnino v znesku 17.895,00 SIT prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Pri tem je za oba tožnika upoštevalo, da je prvi tožnik soprispeval k prometni nesreči 85%. Zato je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbama pravdnih strank, izpodbijano sodbo prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Sklep izpodbija v celoti ter uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Na dan spornega škodnega dogodka, to je dne 4.8.1989, sta bili Slovenija in Hrvaška še del SFRJ. Tedaj je bilo po 2. odstavku 52. člena ZPP nedvomno pristojno za sojenje prvostopno sodišče v Celju, saj je tožnik pretrpel hudo telesno poškodbo. Osamosvojitev obeh republik je kasnejši dogodek, ki na pristojnost ne bi smel vplivati. Tudi nova slovenska procesna zakonodaja, ki je bila sprejeta po osamosvojitvi, določa, da se postopki v sporih, ki so bili začeti pred uveljavitvijo te zakonodaje, nadaljujejo pri sodiščih, kjer so bili postopki začeti, in po predpisih, ki so tedaj veljali. Navedena določba ZPP pozneje ni bila spremenjena in je tudi ni spremenil Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih. Nedvomno pa je tožnik ves čas živel v Celju in so tudi trajne posledice poškodb, ki jih je pretrpel v spornem škodnem dogodku, nastale na območju občine Celje. Tožnik še citira določbe ZPP in kolizijskega zakona. Posebej izpostavlja 1. odstavek 28. člena tega zakona in poudarja, da ta določa za nepogodbeno odškodninsko odgovornost pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno, ali pravo kraja, kjer je nastopila posledica, glede na to, katero izmed njiju je za oškodovanca ugodnejše. Povezuje to določbo z 2. odstavkom 52. člena ZPP. Trdi, da je za oškodovanca, to je tožečo stranko, ugodnejše pravo kraja, kjer je nastopila posledica. Pravilnost gornjih stališč utemeljuje še s komentarjem kolizijskega zakona M. Ilešiča, A. Polajnar-Pavčnik in D. Wedam-Lukič. Zato je potrebno uporabiti pravo, ki je za oškodovanca ugodnejše, kar pa tudi pomeni, da je za sojenje v tem odškodninskem sporu pristojno slovensko sodišče (1. odstavek 28. člena kolizijskega zakona in 1. in 2. odstavek 52. člena ZPP). Zato tožeča stranka predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sklep pritožbenega sodišča razveljavi, toženi stranki pa naloži povrnitev revizijskih stroškov. Po poteku revizijskega roka je tožeča stranka vložila še dodatno vlogo, v kateri navaja, koliko časa je tožnik preživel na zdravljenju v Puli in nato v Celju, ter k tej vlogi priložila fotokopijo Sodnikovega informatorja s predstavitvijo odločbe, ki po njegovem mnenju utemeljuje pravilnost njegovega stališča. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da je pri razsoji o sporih v razmerjih z mednarodnim elementom potrebno ločiti vprašanje izbire navezne okoliščine za uporabo materialnega prava, od izbire navezne okoliščine, ki je pomembna za ugotovitev mednarodne pristojnosti. Včasih sta ti dve navezni okoliščini enaki, včasih pa ne. V sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti navezni okoliščini nista povsem enaki. V 1. odstavku 28. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 43/82, v nadaljevanju ZUKZ) je določeno, da se za presojo nepogodbene odškodninske odgovornosti uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno, ali pravo kraja, kjer je nastopila posledica, pač glede na to, katero izmed njiju je za oškodovanca ugodnejše. Toda ta navezna okoliščina ni pravno odločilna za razsojo o pristojnosti slovenskega sodišča za odločanje o tem sporu. ZUKZ ima posebne določbe o mednarodni pristojnosti. Mednarodno pristojnost v sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti ureja 53. člen ZUKZ. Sodišče Republike Slovenije je pristojno, če ta pristojnost velja po določbah 46., 50., 51. in 52. člena tega zakona, ali, če je škoda nastala na ozemlju Republike Slovenije (1. odstavek 53. člena ZUKZ).

Revident zmotno zamenjuje krajevno z mednarodno pristojnostjo. Razmejitev je določena že v ZPP. V 27. členu je določeno, da je slovensko sodišče pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno določena v zakonu ali z mednarodno pogodbo. Zakon, v katerem je mednarodna pristojnost za spore o nepogodbeni odškodninski odgovornosti posebej urejena, je prav ZUKZ. Ker gre za specialni predpis, ni odločilno, kdaj in kako so bile določbe ZPP o krajevni pristojnosti za te spore spremenjene ali dopolnjene.

Ker pa določbe 46., 50., 51. in 52. člena ZUKZ v konkretnem primeru ne pridejo v poštev, ostaja sporno le še, ali je za odločanje pravno odločilno, kdaj je škodni dogodek nastal, in kje je škoda nastala. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje na prvo vprašanje odgovorilo pravilno. Za odločanje o tem, katero sodišče je pristojno, je odločilen čas začetka pravdnega postopka in ne čas škodnega dogodka. Gre za splošno sprejeto načelo procesnega prava (primerjaj 15. člen ZPP), ki velja tudi v mednarodnem zasebnem pravu in je urejeno v 81. členu ZUKZ. To načelo je različno od načela, ki velja za razsojo o materialnopravnih razmerjih. Ker je bila tožba vložena 2.4.1992, torej že po nastanku Republike Slovenije in Republike Hrvaške, je revizija v tem delu neutemeljena.

Sodišče druge stopnje pa je tudi pravilno odgovorilo na drugo vprašanje, to je, kje je škoda nastala. Gre za kraj (državo) kjer je prišlo do škodnega delovanja na telo tožnika (na območju Republike Hrvaške), in ne kraj (državo), kjer tožnik trpi duševne bolečine (na območju Republike Slovenije).

Tožeča stranka želi doseči pristojnost domačega sodišča tudi s trditvijo, da je sojenje pred domačim sodiščem za tožnika ugodnejše. Vendar pa to ni vedno res. Revident prezre, da je splošna navezna okoliščina sedež dolžnika, ki je v tem primeru na območju Republike Hrvaške. Sodbo, ki bi jo izdalo slovensko sodišče, bi bilo torej pred izvršbo treba v Republiki Hrvaški najprej priznati. Za tožnika je zato načeloma ugodneje, da se spor vodi v državi, kjer bo sodba izvršena.

Sodišče druge stopnje tudi pravilno opozarja, da mednarodno zasebno pravo odklanja pristojnost po prebivališču tožnika, ki je sicer navezna okoliščina za krajevno pristojnost po 2. odstavku 52. člena ZPP. Prav ta določba pa je tudi argument proti revidentovi razlagi 53. člena ZUKZ. Če bi obveljalo, da je kraj, kjer je škoda nastala, tožnikovo prebivališče, 2. odstavek 52. člena ZPP tudi za krajevno pristojnost v notranjepravnih razmerjih ne bi bil potreben. Zadoščal bi že 1. odstavek, ki veže krajevno pristojnost tudi na kraj, kjer je nastala škodljiva posledica.

Zgolj zaradi odgovora na revizijske trditve, pa revizijsko sodišče še dodaja, da tudi širša razlaga določbe o tem, kje je škoda nastala, ne bi pripeljala do drugačnega rezultata. Kraj, kjer je nastala škodljiva posledica, je kot navezna okoliščina v praksi in teoriji pomemben tedaj, ko sta vzrok in posledica nastala na različnih krajih. Gre za škodo, ki je nastala npr. s sredstvi komuniciranja (žalitev po telefonu iz ene države v drugo), z namestitvijo eksplozivnih snovi v prevozna sredstva, ki eksplodirajo drugje, z opustitvami, ki povzročijo škodo na območju druge države (npr. ne dovolj vzdrževano letalo se zaradi okvare zruši na območju druge države). V takšnih primerih gre za to, da se pristojnost lahko določi tudi po kraju, kjer je povzročitelj škode deloval ali opustil potrebno delovanje. Toda tudi v teh primerih je kraj (država), kjer je nastopila škodljiva posledica, kraj (država), kjer je prišlo do delovanja na premoženje ali telo, in ne prebivališče oškodovanca.

Revizija nima razlogov o pristojnosti za sojenje o odškodninskem zahtevku druge tožnice. V okviru presoje, ki jo nalaga 386. člen ZPP, revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje povsem pravilno obrazložilo, zakaj tudi za drugo tožnico ne more biti pristojno slovensko sodišče. Gre za materialno škodo, ki je nastala na območju Republike Hrvaške.

Revizijsko sodišče končno ugotavlja, da ni smelo obravnavati vloge, ki je prispela na sodišče po preteku revizijskega roka. Pravno mnenje v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v specifični dejanski in pravni situaciji, ki ni bilo sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, pa na odločitev v tem postopku ne more vplivati.

Ker torej revizija tožeče stranke ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena v zvezi s 400. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.