Jedro

S0dišče prve stopnje je pravilno tožnikove trditve o kršitvi pogodbene obveznosti iz naslova več opravljenih ur dela na račun nezagotovljenega dnevnega počitka štelo za podlago odškodninskemu zahtevku za plačilo premoženjske škode. Vrhovno sodišče je v sklepih VIII Ips 8/2021 in VIII Ips 45/2021 z dne 28. 6. 2022 v zvezi z nezagotovljenim dnevnim počitkom zavzelo stališče, da za odločitev ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak obveznost plačila za dejansko opravljeno delo. Tako je urna postavka za plačilo ur, ko je tožnik moral delati in posledično ni imel zagotovljenega dnevnega počitka v trajanju najmanj 11 ur, enaka urni postavki plačila za delo, saj je tožnik dejansko delal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati znesek 9.684,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2019 dalje (točka I izreka). Višji zahtevek v višini 12.890,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2019 dalje je zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da toženka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 74,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se v delu, ki se nanaša na odločitev v delu zahtevka o dnevnem počitku v razliki ur, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje toženka. Izračun odškodnine ni pravilen, saj je previsok, s tem pa so uresničeni pritožbeni razlogi in podana kršitev 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic). Po sodni praksi se urna postavka izračuna tako, da se mesečna plača deli s 174 urami in se tako dobi vrednost ene ure v višini 17,71 EUR, potem pa zmnoži z 8, kar je vrednost urnega počitka na misiji. To bi bilo v obravnavani zadevi 141,68 EUR. Potemtakem je vrednost 11 urnega počitka le 11/24 x 141,68 = 64,93 EUR. Urna postavka je 5,90 EUR. Za izračun odškodnine na seštevek ur, kot ga navaja sodišče ni pravne podlage v Uredbi (3. člen), saj tožnik ni bil plačan za dejansko število opravljenih ur, temveč kot da bi delal 174 ur, ne glede na dejansko razporeditev delovnega časa. Odškodnina za dnevni počitek ne more znašati več kot odškodnina za tedenski počitek. Zato toženka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči v zadevi s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in toženki naloži v plačilo pritožbene stroške tožnika v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Navaja, da gre pri odškodnini za neizrabljene dni tedenskega počitka in nezmožnosti koriščenja dnevnega počitka za odškodnino, ker je pripadnik na dneve oziroma ure, ko bi moral biti prost, opravljal delo. Kot je to utemeljilo VSRS npr. v zadevi VIII Ips 226/2017, je to odškodnina za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotavljanja pravice delavca do tedenskega počitka. Pri njeni višini je relevantna celotna plača, kot je opredeljena v odločbi o plači za čas napotitve. Tako je tožnik upravičen do zneska, ki pomeni zmnožek urne postavke ter ugotovljenih ur manjka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, toženka pa se na ta pritožbeni razlog sklicuje le pavšalno. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vsebinsko prepričljivo je ocenilo izvedene dokaze ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno tožnikove trditve o kršitvi pogodbene obveznosti iz naslova več opravljenih ur dela na račun nezagotovljenega dnevnega počitka štelo za podlago odškodninskemu zahtevku za plačilo premoženjske škode. Vrhovno sodišče je v sklepih opr. št. VIII Ips 8/2021 in VIII Ips 45/2021 z dne 28. 6. 2022 v zvezi z nezagotovljenim dnevnim počitkom zavzelo stališče, da za odločitev ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak obveznost plačila za dejansko opravljeno delo. Tako je urna postavka za plačilo ur, ko je tožnik moral delati in posledično ni imel zagotovljenega dnevnega počitka v trajanju najmanj 11 ur, enaka urni postavki plačila za delo, saj je tožnik dejansko delal. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju višine plače, ki je bila tožniku določena za čas mednarodne misije z odločbo z dne 7. 4. 2014 v skupni višini 3.081,64 EUR, glede na povprečno mesečno obveznost 174 ur, ugotovilo pravilno urno postavko v višini 17,71 EUR in mu za 441 ur več opravljenega dela na račun dnevnega počitka utemeljeno dosodilo 7.810,11 EUR.

7. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Tožnik svojih stroškov odgovora na pritožbo ni priglasil.