Jedro

2. odstavek 13. člena določa, da v primeru, ko solastniški deleži niso določeni, velja domneva, da so enaki. Pri presoji, koliko sta prispevala oba vlagatelja, je bilo zato treba upoštevati celotno obdobje in vse prispevke, tako začetne kot tiste poznejše, ki so bili dani na račun vrnitve posojil.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki solastnika 4-sobnega stanovanja, v izmeri 91,94 m2 v Ljubljani in sicer vsak do ene polovice. Ugotovilo je še, da sta pravdni stranki v enakem razmerju solastnika tudi v 2. točki prvostopne sodbe navedenih premičnin ter da je toženka in nasprotna tožnica dolžna povrniti tožencu oz. nasprotnemu tožniku 30.780,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek obeh pravdnih strank iz tožbe in nasprotne tožbe je zavrnilo kot neutemeljen.

Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo samo v izreku o pravdnih stroških in razsodilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Sicer je pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeni.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena oz.

nasprotna tožeča stranka S. V. (v nadaljevanju toženka). Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je razmerje med pravdnima strankama, kljub šestkratnemu sojenju, zmotno materialnopravno ovrednoteno. Rezultat ni pravičen in je v očitno škodo toženke. Podana pa je tudi kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP zaradi matematičnega načina določitve deležev, ki pa tudi ni povsem razumljiv. Čeprav sodišče druge stopnje priznava, da matematična metoda ni pravilna, pa jo vendarle na prikrit način tudi samo uporabi. Ponavlja svoje trditve iz prvostopnega in drugostopnega postopka ter posebej še poudarja, da se plačevanje kreditov v zunajzakonski skupnosti plačuje iz sredstev obeh partnerjev, kar pomeni, da se plačuje iz skupnega premoženja. Zato ni pravilen izračun, da je tožnik oz. nasprotni toženec (v nadaljevanju tožnik) izplačal večji del kredita. Nadalje analizira svoja vlaganja in predvsem trdi, da so njena začetna sredstva, posebej pa depozitna pologa, nepovratna sredstva. Poudarja, da sodišče ni pravilno ocenilo njeno štiriletno delo za drugega, to je tožnika. Napačna metoda je bila uporabljena tudi za premično premoženje. Deleža bi morala biti na nepremičnem premoženju različna kot na premičnem. Pri tem trdi, da bi bil rezultat 1/2 : 1/2 glede premičnega premoženja še nekako sprejemljiv, to pa nikakor ne velja za delež na spornem stanovanju. Sodišče bi moralo izhajati iz tega, da bi za skupno premoženje štelo le 63,58% nepremičnine, polovica od tega pa znaša le 36,42% za tožnika, preostanek je njen. Do enakega rezultata je mogoče priti tudi na podlagi ZTLR in sicer po 2. odstavku 13. člena. Po tej določbi se namreč domneva, da so deleži enaki. Z drugačno odločitvijo bo tožnik neupravičeno obogaten na račun tožene stranke. Končno še trdi, da tožnik zahteva tudi plačilo uporabnine za stanovanje, v katerem prebiva, in sicer za nazaj, kar bo imelo za posledico, da bo ostala brez vsakega premoženja. Zato toženka revizijskemu sodišču predlaga, da sodbi sodišč druge in prve stopnje tako spremeni, da tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe v celoti stroškovno ugodi.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je ponoven preizkus ugotovljenega dejanskega stanja na revizijski stopnji prepovedan (3. odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče je zato smelo ugotovljene prispevke, ne glede na metodo, na podlagi katere so bili ugotovljeni, le materialnopravno preizkusiti.

V dolgotrajnem postopku (šestkrat na prvi in drugi stopnji) so bile preizkušene vse možne metode za rešitev spora med pravdnima strankama. Ne ena ne druga stranka se z nobenim od pristopov ni strinjala, pri čemer revizijsko sodišče še posebej opozarja, da je bila prav tožena stranka tista, ki je praktično ves čas postopka vztrajala pri tem, da izvenzakonske skupnosti med pravdnima strankama ni bilo.

Ob ugotovljenem dejstvu, da sta stranki kupili stanovanje skupaj (brez določitve deležev v pogodbi), je materialnopravno pravilen pristop sodišča druge stopnje, ki upošteva celotno ekonomsko situacijo oz. vsa premoženjska razmerja med njima, tako tista, ki so nastala, preden sta se v skupno stanovanje vselili, kakor tudi tista, ki so nastala pozneje.

Sodišče druge stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je odločilo za enotni pravni temelj pri presoji spora med pravdnima strankama, to pa je Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) in ne Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Ob takšni pravni presoji pa je treba najprej uporabiti 2. odstavek 13. člena, ki določa, da v primeru, ko solastniški deleži niso določeni, velja domneva, da so enaki. Pri presoji, koliko sta prispevala oba vlagatelja, je bilo zato treba upoštevati celotno obdobje in vse prispevke, tako začetne kot tiste poznejše, ki so bili dani na račun vrnitve posojil. Zato večji začetni delež toženke in večji delež tožnika pri vrnitvi posojil, ob nedokazanem drugačnem dogovoru, pripelje do rezultata, kakršen je bil sprejet na prvi in drugi stopnji.

Sodišče druge stopnje pravilno poudarja, da je v tako zapletenih razmerjih treba uporabiti tudi načelo pravičnosti, saj gre za splošno načelo civilnega prava. Da je odločitev pravilna, pa nenazadnje kaže tudi dejstvo, da sta obe sodišči, čeprav na deloma različni pravni podlagi, prišli do enakega rezultata.

Revizijsko sodišče nadalje ni ugotovilo kršitve po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. V čem so razlogi nerazumljivi, toženka ne pove. Prvostopna razlaga je razumljiva, sodišče druge stopnje pa matematične metode ni bilo dolžno posebej razlagati, saj je ugotovilo, da takšna metoda sama po sebi res ni odločilna.

Ker revizijsko sodišče končno ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).