Jedro

Odločba organa prve stopnje ne more biti predmet upravnega spora, začetega na tožbo, vloženo po določbi 3. odstavka 1. člena ZUS, če je zoper odločbo dovoljeno pravno sredstvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 652/98-2 z dne 7.5.1998

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo za varstvo ustavnih pravic, s katero je tožnik zahteval: ugotovitev, da je tožena stranka s sklepom z dne 19.3.1998 posegla v njegove ustavne pravice in odpravo tega sklepa; da se mu prizna položaj stranke v denacionalizacijskem postopku; da se prepove nadaljnje poseganje v njegove ustavne pravice; da se ugotovi verodostojnost denacionalizacijskega upravičenca ter še ugotovitev, da je bil postopek voden nezakonito in pristransko. Z navedenim sklepom je tožena stranka zavrgla tožnikov predlog za obnovo postopka in ugotovitev ničnosti ter zahtevo za preklic in odpravo odločbe Sekretariata za občo upravo Občine L.V.R. z dne 16.12.1992, s katero je bilo odločeno o vrnitvi hiše v L. denacionalizacijskemu upravičencu in ki je postala pravnomočna 14.1.1993. Sodišče je tožbo zavrglo na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju: ZUS), ker izpodbijani akt ni dokončni posamični akt v smislu 1. odstavka 3. člena ZUS in zato ne more odločati o njegovi zakonitosti v konkretnem upravnem sporu. Izpodbijani akt pa po mnenju sodišča prve stopnje tudi ne more biti predmet upravnega spora kot posamični akt po 3. odstavku 1. člena ZUS, saj je imel tožnik možnost zoper izpodbijani akt vložiti pritožbo.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS, zatrjuje kršitev določb Ustave RS, Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah in Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in ugotovitev posega v človekove pravice ter odpravo in prepoved nadaljnjih posegov v človekove pravice; podrejeno pa, da pritožbeno sodišče vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obrazložitvi pritožbe tožnik ponavlja svoje tožbene trditve, da se mu posega v njegove človekove pravice, zagotovljene z ustavo in mednarodnimi konvencijami, ker predhodno ni bila dovoljena obnova postopka denacionalizacije, v katerem je bila upravičencu vrnjena v last hiša, v kateri ima kot bivši imetnik stanovanjske pravice stanovanje, v katerega je vložil znatna sredstva, v denacionalizacijskem postopku pa mu ni bil priznan status stranke.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da izpodbijani akt ne more biti predmet upravnega spora po določbi 3. odstavka 1. člena ZUS. Na podlagi navedene določbe ZUS sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V konkretnem primeru je tožnik vložil tožbo za varstvo ustavnih pravic zoper sklep upravnega organa prve stopnje, proti kateremu je bila dovoljena pritožba. Tožnik je imel na voljo pravno sredstvo, kar je tudi izkoristil (glej zadevi: U 1904/98 in I Up 622/2001). Izpodbijani sklep tožene stranke z dne 19.3.1998 torej ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu na podlagi tožbe za varstvo ustavnih pravic po določbi 3. odstavka 1. člena ZUS. Zato je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča odločilo pravilno in zakonito. Prvostopno sodišče je sicer uporabilo določbo 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, moralo pa bi uporabiti določbo 5. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, kar pa ni vplivalo na pravilno odločitev sodišča prve stopnje.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, in sicer na podlagi 73. člena, v zvezi z določbo 1. odstavka 57. člena in 68. členom ZUS.